Jedro

Posojilojemalec mora posojilodajalcu vrniti samo toliko, kot je od njega dejansko prejel, sicer se njegovi zahtevi lahko upre z ugovorom neizpolnjene pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženec plačati 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2006 in ji povrniti pravdne stroške.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Poudarja, da ji ni bilo treba dokazovati, da je tožencu izročila denar in še manj, kje je ta denar vzela, saj je toženec nesporno lastnoročno napisal in podpisal potrdilo, da mu je tožnica 31. 7. 2006 izročila 3.000,00 EUR kot posojilo. Nerazumljiv je dvom sodišča, ali je tožnica imela resnično voljo skleniti posojilno pogodbo in ali je navedeni znesek tožencu res izročila. Sicer pa je izpovedala, da je denar dobila pri bratu. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko se je oprlo na pravilo o sočasni izpolnitvi. Ta pri posojilni pogodbi ni mogoča, saj izročitev posojila pomeni že izpolnitev pogodbe in ne šele njene sklenitve. Sicer pa glede na toženčevo potrdilo ne more biti sporno, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo. Končno toženec priznava, da je napisal in podpisal potrdilo. Četudi mu je sestra res posodila denar v istem času kot tožnica in morda za isti namen, to ne dokazuje, da od tožnice ni prejel 3.000,00 EUR. Tožnica je v svoji izpovedi res pomotoma navajala kot valuto DEM, vendar gre za očiten lapsus. Izjave o prepiru in sestrinem posojilu so očitno prirejene za potrebe tega spora, da bi toženec odvrnil pozornost od bistvenega vprašanja, na katerega ni odgovoril: zakaj je napisal potrdilo, da je denar prejel, če ga ni prejel. Pritožba opozarja na očitno časovno neskladje: toženec namreč trdi, da je potrdilo napisal pred prepirom, ki se je po ugotovitvi sodišča prve stopnje zgodil v nedeljo, 30. 7. 2006 proti večeru, medtem ko je bilo potrdilo očitno napisano 31. 7. 2006, saj je toženec zapisal, da mu je tožnica tega dne izročila sporni znesek, torej po prepiru in zato prepir med pravdnima strankama 30. 7. 2006 ni dokaz, da tožnica ni dan po zatrjevanem prepiru tožencu izročila denarja. Poleg tega priči F. Č. in N. Ž., ki sta bili prisotni ob prepiru, nista ničesar vedeli o spornem potrdilu, ki naj bi ga toženec po lastni izjavi napisal že prej. Gotovo bi vsaj na odvetniški opomin odgovoril, če denarja ne bi prejel. Potrdilo je napisano v pretekliku in ne v prihodnjiku. Toženčeve trditve so toliko bolj neresne, ker je toženec diplomiran pravnik z dolgoletnimi izkušnjami. Izpovedi prič, toženčeve sestre in njene hčere, sta bili očitno prilagojeni dokaznemu postopku. Poleg tega je sodišče napačno povzelo izpoved priče F. Č. glede hrambe potrdila o dvigu denarja, ki ga je posodila tožencu, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ko je sodišče prve stopnje v sodbi pojasnilo pravno podlago svoje odločitve, je pri tem brez potrebe navedlo tudi pravilo sočasne izpolnitve iz 101. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki za posojilno pogodbo ni uporabno. To pa vendarle ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Iz njene obrazložitve je jasno razvidno, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zato, ker tožnica ni dokazala, da je tožencu res izročila sporni znesek. Posojilojemalec mora, upoštevaje 569. člen OZ, posojilodajalcu vrniti samo toliko, kot je od njega dejansko prejel, sicer se njegovi zahtevi lahko upre z ugovorom neizpolnjene pogodbe. Prav tako se je v tej pravdi branil toženec, zato je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica glede na izid dokaznega postopka ni upravičena do zahtevanega vračila.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter njuni medsebojni povezanosti iz 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnici ni bilo treba ničesar več dokazovati, potem ko je sodišču predložila toženčevo potrdilo, v katerem je zapisano, da mu je 31. 7. 2006 izročila 3.000,00 EUR kot posojilo. Navedeno potrdilo je po svoji vsebini zadolžnica, torej dokazna listina o obstoju posojilnega razmerja med pravdnima strankama. Ker gre za zasebno listino, pa ta dokaz nima tolikšne dokazne teže, kot mu jo pripisuje tožnica. Končno je vsako priznanje mogoče tudi preklicati. Toženec je imel pravico dokazovati, da vsebina spornega potrdila ne ustreza resnici. Posledično je procesno dokazno breme prešlo na tožnico. Samo tedaj, če bi bilo navedeno toženčevo potrdilo edini dokaz v postopku, tožnici ne bi bilo treba navajati in dokazovati drugih dokazno pomembnih dejstev za svoje trditve. Čeprav je toženec že v odgovoru na tožbo oporekal verodostojnosti spornega potrdila, tožnica svoje dokazne ponudbe ni dopolnila. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi izvedenih dokazov upravičeno podvomilo, da je tožnica izročila sporni znesek tožencu.

7. Dokazna ocena, ki jo vsebuje izpodbijana sodba, je skrbna in celovita. Ne temelji le na izpovedih prič, toženčeve sestre in njene hčere, ampak vključuje presojo vseh izvedenih dokazov. Ker sta bili pravdni stranki ob domnevni izročitvi denarja in zapisu spornega potrdila sami, je bilo v dokaznem pogledu odločilno prav njuno zaslišanje. Pri tem pa je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča toženec, ki je odločno zanikal prejem spornega zneska, prepričljivejši od tožnice. Toženec je sprejemljivo in v zadostni meri pojasnil, zakaj je napisal sporno potrdilo, čeprav denarja ni prejel. Nasprotno je tožnica v svoji izpovedi navajala celo drugo valuto (DEM namesto EUR). Glede na znatno vrednostno razliko med obema valutama ni sprejemljivo pritožbeno pojasnilo, da naj bi šlo zgolj za pomoto. Predvsem pa je tožnica, ki je še v tožbi trdila, da je do izročitve posojila prišlo 31. 7. 2006, ob zaslišanju izpovedala, da se je to zgodilo „med vikendom“ konec julija 2006. Ker je bil 31. 7. 2006 v resnici ponedeljek, sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno ni verjelo. Tožnica ne zanika ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v nedeljo 30. 7. 2006 med pravdnima strankama v zvezi s posojilom, za katerega je toženec prosil tožnico, prišlo do prepira. Njena pritožbena teza, da prepir med pravdnima strankama 30. 7. 2006 ne dokazuje, da tožnica ni dan po zatrjevanem prepiru tožencu izročila denarja, ni sprejemljiva. Tožnica pozablja, da je bil dan po zatrjevanem prepiru ponedeljek in da je sama izpovedala, da je posojilo tožencu izročila med vikendom, torej najpozneje v nedeljo. Povsem mogoče je, da je toženec v potrdilu, ki naj bi ga po svojih trditvah napisal pred prepirom oziroma v evforiji prepira, pomotoma navedel napačen datum, torej 31. 7. 2006 namesto 30. 7. 2006, vendar tožnica tega ne zatrjuje. V vsakem primeru pa je opisana nejasnost glede časa izročitve posojila v škodo tožnici, saj spada dokazovanje tega dejstva v njeno dokazno breme.

8. Pritožbeno sklicevanje na molk toženca, ki se ni odzval na tožničino zahtevo za vrnitev posojila, niti na opomin njene pooblaščenke pred tožbo, je brez pomena. Toženec na ta pisanja ni bil dolžan odgovoriti in zato njegov molk ne pomeni priznanja dolga. Odveč je tudi pritožbeno nasprotovanje izpovedi zaslišanih prič, sploh ker jima odločilna dejstva niso znana, ampak lahko o njih zgolj sklepata iz ravnanja pravdnih strank. Sicer pa sodišče prve stopnje ni napačno povzelo izpovedi priče F. Č., kot poskuša prikazati tožnica v pritožbi, zato ni prišlo do očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Končno ugotovitev sodišča prve stopnje o sestrinem posojilu tožencu ne predstavlja izključnega razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka. Bistveno je pač, da tožnica ni dokazala svojega zatrjevanega posojila. Razlogi, ki jih je o tem v izpodbijani sodbi navedlo sodišče prve stopnje, so jasni in izčrpni, predvsem pa razumni in prepričljivi, zato jih pritožbene trditve ne morejo omajati.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani, uradoma upoštevnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo, je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

10. Odločitev o zavrnitvi pritožbe v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP vključuje tudi priglašene tožničine pritožbene stroške. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, jih mora kriti sama.