Jedro

Ker je iz izpovedbe priče A.A. razvidno, da se je plača za vse prodajne predstavnike (vključno s tožnikom) določala na enak način (s tipskimi pogodbami), ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil med tožnikom in toženo stranko sklenjen poseben dogovor o določitvi tožnikove plače, in ker niso bili ugotovljeni niti drugi razlogi, zaradi katerih bi tožena stranka odstopila od določb Pravilnika, ki se ga je sicer pri določitvi plač za prodajne predstavnike držala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta se tožnik in tožena stranka ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi sporazumela, da bo tožnikova osnovna plača sestavljena iz stalnega in gibljivega dela (pri čemer bo stalni del plače znašal 120.000,00 SIT), osnovna plača, sestavljena iz stalnega in gibljivega dela plače pa bo znašala 314.008,00 SIT (oziroma 1.310,33 EUR). Kljub temu, da v pogodbi o zaposlitvi ni izrecno zabeleženo, da je tožnikova osnovna plača sestavljena iz stalnega in gibljivega dela, pa to ne pomeni, da se tožnik in tožena stranka nista dogovorila za takšen način obračunavanja njegove osnovne plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za obračun ter izplačilo razlik v plači za obdobje od avgusta 2007 do vključno oktobra 2011, v II. točki izreka pa je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in da je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 8.688,14 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, relativne bistvene kršitve določb postopka in kršitve 22. ter 23. člena Ustave RS pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo vse njegove pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V pritožbi opisuje dosedanje odločitve sodišč prve, druge in tretje stopnje, ki so bile sprejete v zvezi z njegovim tožbenim zahtevkom in navaja razloge sodišča prve stopnje, s katerimi je to utemeljilo svojo odločitev o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka. Navaja, da je trditev priče A.A., da so se pri toženi stranki sklepale zgolj tipske pogodbe o zaposlitvi, ki niso dopuščale pogajanj, zmotna. Če bi ta trditev držala, znesek 314.008,00 SIT v pogodbi o zaposlitvi ne bi smel obstajati, prav tako pa je malo verjetno, da bi kadrovska služba in direktor veleprodaje, ki je bil odgovoren za podpisovanje teh pogodb, to spregledala. A.A. je zgolj pojasnila način obračunavanja plač, ni pa jasno, zakaj se je znesek 314.008,00 SIT znašel v pogodbi o zaposlitvi. Zmotno je tudi njeno zatrjevanje, da informacijski sistem za obračunavanje plač pri toženi stranki ni bil prilagojen obračunavanju plač prodajnih predstavnikov, saj iz plačilnih list izhaja, da so bile postavke plač delavcev kategorizirane tako, kot v pogodbi o zaposlitvi in v Pravilniku o plačah. Edina napaka, ki se pojavlja v plačilnih listah, je neobstoj kategorije dela plače za individualno delovno uspešnost in dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja, kar pa ne vpliva na dejstvo, da je bila osnovna plača izplačevana v znesku, ki ga je določil Pravilnik o plačah, ki je bil štet kot fiksni del plače (ki ni bil odvisen od delovne uspešnosti, kar je izpovedala tudi A.A.). Informacijski sistem je omogočal razlikovanje plače na fiksni in variabilni del, tožnik pa je fiksni del plače (120.000,00 SIT oziroma 500,80 EUR) prejel. Ta znesek pa ni bil enak znesku osnovne plače, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi. Poleg tega iz izpovedbe priče A.A.ne izhaja skupen namen pogodbenih strank, ki bi kazal na to, da sta se stranki dogovorili za znesek, določen v Pravilniku, oziroma da se kategorija osnovne plače dodatno deli na fiksni in variabilni del. Prav tako ni relevantno dejstvo seznanjenosti tožnika s prejemanjem plače po Pravilniku o plačah, saj tožnik s takšno plačo ni soglašal, rezultat tega pa je znesek, določen v pogodbi o zaposlitvi. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila osnovna plača tožnika sestavljena iz fiksnega in variabilnega dela, ni smiselna, saj potem ostale kategorije plače ne bi bile več potrebne za določitev variabilnega dela plače. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila skupna volja in namen pogodbenih strank, da je osnovna plača sestavljena iz fiksnega dela (120.000,00 SIT) in variabilnega dela, ob dejstvu, da je v pogodbi o zaposlitvi določena osnovna plača v znesku 314.008,00 SIT. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka prav tako ni bistveno, da tožnik prenizko izplačani osnovni plači ni ugovarjal, tudi ob upoštevanju dejstva, da med tožnikom in toženo stranko ne gre za obligacijskopravno temveč delovnopravno razmerje, v katerem je delavec šibkejša stranka. Tožnik zoper izplačano plačo ni ugovarjal, ker se je bal za svoje delovno mesto, poleg tega pa mu je tudi izplačana plača omogočala eksistenco. S tem, ko je sodišče prve stopnje razlagalo 2. člen pogodbe o zaposlitvi, ki je jasen, je zmotno uporabilo 82. člen OZ. 2. člen pogodbe o zaposlitvi je za tožnika ugodnejši od določb Pravilnika o plačah, zato bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevati določbe pogodbe o zaposlitvi, pri razlagi 2. člena pogodbe o zaposlitvi in Pravilnika o plačah pa tudi načelo "in favorem laboratoris". Sodišče prve stopnje je preseglo tudi meje jezikovne razlage, ker pri uporabi drugega odstavka 82. člena OZ ni določilo pomenskega okvirja drugega člena pogodbe o zaposlitvi in četrtega odstavka 6. člena Pravilnika o plačah. Tožnik v pritožbi podredno navaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi 83. člen OZ in pogodbo o zaposlitvi razlagati glede na to zakonsko določbo. Obstoja spornega zneska osnovne plače v pogodbi o zaposlitvi nista znala pojasniti niti B.B. niti A.A.. Ugovarja tudi relativno bistveno kršitev ZPP, ker ga sodišče prve stopnje ni ponovno zaslišalo, da bi dodatno pojasnil smisel in namen sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da tožnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo relativne bistvene kršitve določb postopka, ki jo tožnik uveljavlja v pritožbi, prav tako ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri svoji odločitvi pa tudi ni kršilo določb 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Ur. l. RS/I, št. 33/91 in nadalj.). Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal še razliko v osnovni plači za obdobje od avgusta 2007 (del sodbe sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 660/2015 z dne 1. 9. 2015, s katerim je bil zavrnjen njegov tožbeni zahtevek za razliko v plači za obdobje od julija 2006 do vključno julija 2007, je bil pravnomočno zavrnjen) do oktobra 2011 med zneski osnovne plače, kot izhajajo iz njegovih plačilnih list in zneskom osnovne plače, kot je bil naveden v njegovi pogodbi o zaposlitvi.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek enkrat že zavrnilo in sicer s sodbo opr. št. I Pd 1173/2012 z dne 11. 11. 2014. Tožnikovi pritožbi je pritožbeno sodišče ugodilo in citirano sodbo prvostopenjskega sodišča s sklepom opr. št. Pdp 143/2015 z dne 20. 2. 2015 razveljavilo ter zadevo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice zmotno uporabljenega materialnega prava razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnika v pretežnem delu ugodilo s sodbo opr. št. I Pd 660/2015 z dne 1. 9. 2015, pritožbo tožene stranke (tožnik se zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe ni pritožil) pa je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 1012/2015 z dne 3. 12. 2015 zavrnilo in potrdilo ugodilni del prvostopenjske sodbe ter odločitev o pravdnih stroških. Zoper takšno odločitev pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 77/2016 z dne 30. 8. 2016 ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

8. V citiranem sklepu je Vrhovno sodišče RS ob sklicevanju na prvi in drugi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) pojasnilo, da je jasnost drugega člena pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenila tožnik in tožena stranka, le navidezna (za razliko od stališča pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje, ki sta ugotovili, da je ta določba jasna), kar izhaja iz več okoliščin, na katere je v reviziji opozorila tožena stranka. Nejasnost pogodbene določbe je po ugotovitvi Vrhovnega sodišča RS izkazana že s tem, da pogodba kljub sklicevanju na določbe Pravilnika o plačah in določitve 29. plačnega razreda (1010 točk) na njegovi podlagi v prvem odstavku 2. člena, v tretjem odstavku pri določitvi višine osnovne plače močno odstopa od zneska, ki je za prodajne predstavnike za prodajo ... v Pravilniku izrecno določen v višini 120.000,00 SIT, ne da bi bili ugotovljeni razlogi za to. Ugotovljeno je bilo, da drugačen, ugodnejši dogovor, ki naj bi ga prinesla pogajanja med tožnikom in toženo stranko, ni dokazan, drugih razlogov, zaradi katerih naj bi tožena stranka odstopila od določb Pravilnika o plačah, ki se ga je pri izplačilih držala tudi pri drugih prodajnih predstavnikih za prodajo ..., pa sodišče tudi ni ugotovilo. Po zaključku Vrhovnega sodišča RS je pomembna tudi okoliščina, da je tožena stranka tožniku na enak način obračunavala in izplačevala plačo vseh 8 let zaposlitve, ne da bi tožnik temu kadarkoli ugovarjal. Ob upoštevanju zgoraj opisanih stališč in ugotovitev je naložilo sodišču prve stopnje, naj zlasti ob upoštevanju ureditve plač v Pravilniku o plačah ugotovi skupni namen pogodbenih strank ob določitvi zneska 314.008,00 SIT v tretjem odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi in nato o pomenu spornega pogodbenega določila in utemeljenosti zahtevka za plačilo razlike v plači ponovno odloči. 9. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju upoštevalo napotke iz zgoraj citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS in na podlagi ponovne izvedbe že izvedenih dokazov, ki jih je ponovno dokazno ocenilo, tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil skupen namen pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, da bo osnovna plača tožnika sestavljena iz stalnega (fiksnega) in gibljivega dela, pri čemer bo stalni del plače znašal 120.000,00 SIT (500,75 EUR), osnovna plača, sestavljena iz stalnega in gibljivega dela pa bo znašala 314.008,00 SIT (oziroma 1.310,33 EUR). Ta svoj zaključek, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, je utemeljilo z več ugotovljenimi dejstvi. Ugotovilo je, da je Pravilnik o plačah (B1; v nadaljevanju: Pravilnik) pri toženi stranki izrecno določal, da za prodajne predstavnike za prodajo ... (to delo je v spornem obdobju opravljal tožnik) znaša osnovna plača 120.000,00 SIT in da plačo prodajnega predstavnika za prodajo ... poleg te osnovne plače (kot stalnega dela) sestavlja tudi gibljivi (variabilni) del, ki se je izračunal po predpisanem postopku. Ker je imel tožnik v tretjem odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi (A1) določeno, da je znašala njegova osnovna plača za polni delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje 314.008,00 SIT (ta pa se je usklajevala v skladu s Pravilnikom) je v postopku ugotavljalo, ali se je tožnik za višjo osnovno plačo od tiste, določene s Pravilnikom, izpogajal (kar je tožnik v postopku zatrjeval). Iz tožnikove izpovedbe je sicer razbrati, da naj bi se za višji znesek osnovne plače (ki je naveden v tretjem odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi) izpogajal s takratnim direktorjem veleprodaje B.B., vendar pa sodišče prve stopnje temu utemeljeno ni sledilo, saj je B.B. izrecno izpovedal, da se s tožnikom ni nikoli dogovarjal oziroma pogajal o višini plače, še posebej ob dejstvu, da B.B. za takšno dogovarjanje sploh ni bil pristojen. Ugotovljeno je bilo tudi, da B.B. ni sestavljal pogodb o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je po tehtanju verodostojnosti izpovedb tožnika in priče B.B. utemeljeno sledilo izpovedbi priče o tem, da do dogovora o višji osnovni plači tožnika od tiste, ki jo je določil Pravilnik, ni prišlo. Izpovedbo priče B.B. je potrdila tudi priča A.A., ki je pojasnila, da so bile pogodbe o zaposlitvi, ki so jih sklepali prodajni predstavniki, tipske in da za pogajanja o posameznih elementih teh pogodb ni bilo nobene možnosti. Ob tem je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da tudi preostali prodajni predstavniki v pogodbah o zaposlitvi niso imeli določene osnovne plače v znesku 120.000,00 SIT (kot je to navajal tožnik), temveč je bila njihova osnovna plača (enako kot tožnikova v 2. členu pogodbe o zaposlitvi) določena z 29. plačnim razredom in ovrednotena s 1010 točkami, pri čemer so bili nominalni zneski teh osnovnih plač odvisni od vrednosti točke, veljavne v času sklenitve pogodb o zaposlitvi. Glede na navedeno dejstvo je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka za vse prodajne predstavnike določala osnovno plačo na enak način (vključno s tožnikovo plačo) zato utemeljeno ni verjelo tožniku, da si je osnovno plačo, dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi, izpogajal. 10. O načinu določanja plač za prodajne predstavnike je izpovedovala priča A.A., ki je pojasnila, da je prišlo do zapisa osnovne plače v pogodbah o zaposlitvi prodajnih predstavnikov (ti so imeli poseben sistem nagrajevanja) tako, da je bila ta določena s fiksnim delom v višini 120.000,00 EUR in variabilnim delom. Če variabilni del delavcu iz razlogov na strani delodajalca ne bi bil izplačan, je bil delavec upravičen do zneska osnovne plače, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi. Ta znesek pa je bil odvisen od števila točk delovnega mesta in vrednosti točke v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi. Po izpovedbi navedene priče je variabilni del plače (ki je bila še vedno osnovna plača prodajnih predstavnikov) znašal v povprečju 85 % celotne plače. Tudi na podlagi izpovedbe navedene priče in na podlagi podatkov o osnovni plači, ki je bila določena (in izplačana drugim prodajnim predstavnikom), je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je bil skupni namen tožnika in tožene stranke ob določitvi zneska 314.008,00 SIT v pogodbi o zaposlitvi (ki je bil določen glede na 11. člen Pravilnika) ta, da bo tožnikova osnovna plača sestavljena iz stalnega dela plače v višini 120.000,00 SIT in gibljivega dela plače (ki bo odvisen od rezultatov tožnikovega dela), pri čemer bo tožnik v vsakem primeru upravičen do osnovne plače v višini, kot je bila dogovorjena v njegovi pogodbi o zaposlitvi. Ker je iz podatkov spisa razvidno, da je tožnik v celotnem vtoževanem obdobju prejel osnovno plačo, višjo od tiste, ki je navedena v tretjem odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti zavrnilo njegov tožbeni zahtevek.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se pri toženi stranki sklepale tipske pogodbe o zaposlitvi, zmotna. V izpovedbah prič A.A. in B.B. pa tudi glede na pogodbe o zaposlitvi, ki jih je tožena stranka sklepala z nekaterimi drugimi prodajnimi predstavniki (B6, B7, B8,...), je sodišče prve stopnje imelo podlago za pravilno dejansko ugotovitev, da je tožena stranka s prodajnimi predstavniki sklepala tipske pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da dogovarjanje o posameznih elementih teh pogodb (tudi o višini plače) ni bilo mogoče. Glede na to, da je iz izpovedbe priče A.A. razvidno, kako je prišlo do zapisa zneska osnovne plače v tožnikovo pogodbo o zaposlitvi (osnovna plača je bila sestavljena iz fiksnega dela v znesku 120.000,00 SIT in variabilnega dela, ki je dosegel v povprečju 85 % celotne plače, medtem ko je znesek, naveden v pogodbi o zaposlitvi predstavljal zmnožek števila točk delovnega mesta in vrednosti točke, najmanj do take osnovne plače pa je bil tožnik upravičen) tožnik neutemeljeno navaja, da ni jasno, na kakšen način mu je bila plača določena v pogodbi o zaposlitvi.

12. Glede na to, da iz tožnikovih plačilnih list ni razvidno, da bi vsebovale kategorijo stalnega in gibljivega dela plače (32. člen Pravilnika), kar je potrdila tudi priča A.A., tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bil informacijski sistem za obračun plač pri toženi stranki prilagojen tudi za obračunavanje plače prodajnih predstavnikov za prodajo ....

13. Ker je iz izpovedbe priče A.A. razvidno, da se je plača za vse prodajne predstavnike (vključno s tožnikom) določala na enak način (s tipskimi pogodbami), ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil med tožnikom in toženo stranko sklenjen poseben dogovor o določitvi tožnikove plače in ker niso bili ugotovljeni niti drugi razlogi, zaradi katerih bi tožena stranka odstopila od določb Pravilnika, ki se ga je sicer pri določitvi plač za prodajne predstavnike držala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta se tožnik in tožena stranka ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi sporazumela, da bo tožnikova osnovna plača sestavljena iz stalnega in gibljivega dela (pri čemer bo stalni del plače znašal 120.000,00 SIT), osnovna plača, sestavljena iz stalnega in gibljivega dela plače pa bo znašala 314.008,00 SIT (oziroma 1.310,33 EUR). Kljub temu, da v pogodbi o zaposlitvi ni izrecno zabeleženo, da je tožnikova osnovna plača sestavljena iz stalnega in gibljivega dela, pa to ne pomeni, da se tožnik in tožena stranka nista dogovorila za takšen način obračunavanja njegove osnovne plače. 14. Po stališču pritožbenega sodišča sicer tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da za odločitev o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka ni bistveno, če je pri toženi stranki zoper prejeto osnovno plačo ugovarjal. Delavcu se namreč ne more šteti v škodo, če pred vložitvijo tožbe za izplačilo razlike v plači, za katero meni, da mu pripada, tega izplačila ni najprej zahteval direktno od delodajalca oziroma če ni zoper prejeto plačo še posebej ugovarjal. Kljub temu zmotnemu stališču pa je imelo sodišče prve stopnje glede na preostale izvedene dokaze podlago za zaključek, da sta se tožnik in tožena stranka sporazumela za tako določeno osnovno plačo, kot je opisana zgoraj.

15. Ker je sodišče v skladu z napotki Vrhovnega sodišča RS pri razlagi tretjega odstavka 2. člena pogodbe o zaposlitvi uporabilo drugi odstavek 82. člena OZ in ob upoštevanju navedene določbe ugotovilo skupni namen pogodbenih strank (glede določitve zneska 314.008,00 SIT) je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da bi moralo pri razlagi tretjega odstavka 2. člena pogodbe o zaposlitvi uporabiti 83. člen OZ. 83. člen OZ se namreč uporabi v primeru nejasnega določila, katerega pomen je med strankama sporen in katerega pomena ni mogoče (enopomensko) opredeliti niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu, ki ga določa drugi odstavek 82. člena OZ, niti z uporabo drugih metod razlage. Ker je sodišče prve stopnje skupni namen pogodbenih strank opredelilo upoštevaje drugi odstavek 82. člena OZ, uporaba 83. člena OZ ni mogla priti v poštev.

16. Ker je bil tožnik v zvezi z namenom sklenitve pogodbe o zaposlitvi in glede okoliščin sklenitve te pogodbe že zaslišan (narok za glavno obravnavo 15. 5. 2014), v zvezi s tem pa ni navajal novih dejstev, sodišče prve stopnje po zaključku pritožbenega sodišča ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP, ker tožnika ni ponovno zaslišalo.

17. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožnika o tem, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo kršilo 22. in 23. člen Ustave RS. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku ni bilo kršeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, prav tako pa ni bilo poseženo v njegovo pravico do sodnega varstva, kar pomeni, da je tudi ta, sicer neobrazložena pritožbena navedba o kršitvi 22. in 23. člena Ustave RS neutemeljena.

18. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP, 155. člen ZPP).