Jedro

Kot je Vrhovno sodišče že večkrat odločilo, sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Ker predmet izpodbijanja ni I. točka izreka sodbe in sklepa, s pritožbo zoper II. točko izreka ne more uveljavljati navedb, s katerimi pritožnica utemeljuje nepravilnost odločitve o neizločitvi uradne osebe. Predmet pritožbene presoje je namreč samo procesna predpostavka dopustnosti tožbe zoper sklep z dne 17. 8. 2017.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi II. točka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 291/2018-13 z dne 17. 12. 2019. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je s sodbo (I. točka izreka) na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) deloma ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 352-81/2016-19 z dne 6. 7. 2017, ter 2. in 3. točko odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 35020-42/2017-4 z dne 12. 12. 2017, in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v nov postopek, s sklepom (II. točka izreka) pa je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožničino tožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana, št. 021-680/2017-4 z dne 17. 8. 2017, zavrglo. S III. točko izreka je toženki naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa (II. točka izreka sodbe in sklepa) je upravno sodišče pojasnilo, da je sklep z dne 17. 8. 2017, s katerim je bila zavrnjena tožničina zahteva za izločitev uradne osebe, odločitev procesne narave, izdana med postopkom pred organom, zato ne uživa samostojnega varstva v upravnem sporu.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) v pritožbi zoper izpodbijani sklep navaja, da se o zakonitosti sklepa z dne 17. 8. 2017 še ni odločalo v sodnem postopku, pritožnica pa je ta sklep izpodbijala hkrati s tožbo zoper dokončno odločbo o glavni stvari. Ker je sodišče prve stopnje tožbo pritožnice v tem delu zavrglo in pritožnici ni dalo možnosti, da se o zadevi nezakonite izločitve odloči v sodnem postopku, je podana bistvena kršitev pravil postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep (II. točka izreka) razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Stranka z interesom v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom in obrazložitvi iz izpodbijanega sklepa. Poudarja, da je sodišče prve stopnje pri vsebinski obravnavi pritožničine tožbe zoper odločbo o glavni stvari upoštevalo in presojalo tudi razloge pritožnice, s katerimi je ta izpodbijala razloge v zvezi z neizločitvijo uradne osebe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo pritožnice kot prepozno zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

**K I. točki izreka**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat odločilo, sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).1

8. Iz določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. To pomeni, da so akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, predmet presoje v upravnem sporu le takrat, če tako določa zakon. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo procesni sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ker sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe med takšne sklepe ne sodi, ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Sklepa z dne 17. 8. 2017 torej ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu s samostojno tožbo, ampak le v okviru tožbenih razlogov v zvezi s kršitvami določb upravnega postopka.

9. Pritožnica neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob tem, ko je odločalo o tožbi zoper dokončno odločbo o glavni stvari, hkrati odločiti tudi o tožbi zoper sklep z dne 17. 8. 2017. Sodišče prve stopnje je namreč v okviru vsebinske obravnave pritožničine tožbe zoper odločbo o glavni stvari upoštevalo in presojalo tudi pritožničine razloge, s katerimi je izpodbijala odločitev v zvezi z neizločitvijo uradne osebe (14. do 16. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), in se je do njih tudi opredelilo.

10. Tako ne drži stališče pritožnice, da ji sodišče prve stopnje ni dalo možnosti, da se o vprašanju zakonitosti odločitve o (ne)izločitvi uradne osebe odloči v sodnem postopku. Ker predmet izpodbijanja ni I. točka izreka sodbe in sklepa, s pritožbo zoper II. točko izreka ne more uveljavljati navedb, s katerimi pritožnica utemeljuje nepravilnost odločitve o neizločitvi uradne osebe. Predmet pritožbene presoje je namreč samo procesna predpostavka dopustnosti tožbe zoper sklep z dne 17. 8. 2017. Po presoji Vrhovnega sodišča tako ni podana bistvena kršitev pravil postopka, kot to očita pritožba.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pritožničino tožbo zoper sklep z dne 17. 8. 2017 pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

12. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev niso pomembne, niti niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

13. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato je Vrhovno sodišče odločilo, da sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 352/2016 z dne 10. 5. 2017 in sklepe Vrhovnega sodišča I Up 113/2018 z dne 29. 8. 2018, I Up 252/2017 z dne 23. 5. 2018, I Up 3/2010 z dne 1. 7. 2010, I Up 250/2009 z dne 23. 12. 2009, I Up 470/2008 z dne 8. 10. 2006, I Up 404/2007 z dne 1. 10. 2008 idr.