Jedro

Pri oceni nevarnosti za javni red se ocenjuje odnos prizadetega (tožnika) do pravnega reda, ne pa zgolj do določb predpisov, ki se nanašajo na red in mir na javnem mestu. Tožnik prav zaradi pogostosti oz. zaradi kontinuiranih kršitev javnega reda (18) ne izpolnjuje pogojev iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS.

Izrek

1. Postopka v zadevah z opr. št. U 1406/94 in U 1776/94 se združita. 2. Tožbi se zavrneta.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ponovno (drugič) zavrnila vlogo tožeče stranke z dne 29.10.1991 za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker so v zvezi s 3. odstavkom 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94) podani razlogi iz 8. točke 10. člena istega zakona. Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da je izdala prvič zavrnilno odločbo z isto opravilno številko dne 11.11.1992. Odločbo tožene stranke z dne 11.11.1992 je v upravnem sporu Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo št. U 1138/92-9 z dne 16.3.1994 odpravilo zato, ker kazniva dejanja, za katera je bil tožnik obsojen pred skoraj 20 leti, po presoji sodišča ne morejo biti podlaga za sklep, da je pri tožniku zaradi kontinuiranih kršitev javnega reda podan razlog iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS za zavrnitev vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranke vztraja pri svoji oceni, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red. Navaja sicer več sodb kazenskih sodišč (zadnja je sodba Temeljnega sodišča z dne 23.12.1981 za kaznivo dejanje tatvine po členu 165/1 KZ SRS), vendar pa svojo dokazno oceno in odločitev opira na tožnikovo pogosto kršitev cestnoprometnih predpisov zaradi ogrožanja življenja, varnosti in premoženja udeležencev v cestnem prometu, ter se pri tem opira na odločbe sodnika za prekrške, ki so (teh je osemnajst) v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedene z opr. številkami. Čeprav gre za ogrožanje navedenih dobrin v cestnem prometu in je tožnik izrečene ukrepe poravnal oziroma prestal, so njegova ravnanja družbi nevarna, izrečeni ukrepi pa ga niso odvrnili od nadaljnjih kršitev. Tožnikova argumentacija, da je vozil kljub prepovedi v času izrečenega varstvenega ukrepa predvsem zaradi opravljanja poklica, tožene stranke ni mogla prepričati, da bi spremenila svojo oceno, saj tožnikova vožnja pod vplivom alkohola, neupoštevanje odredb uradnih oseb ter dajanje vozila v uporabo osebi brez vozniškega izpita, ne morejo voditi do sklepa, da so takšna ravnanja potrebna za opravljanje tožnikove službe. Čeprav po vložitvi vloge za pridobitev državljanstva v zadnjih treh letih pred izdajo izpodbijane odločbe kršitev javnega reda ni bilo, pa zaradi kontinuitete kršitev v preteklosti ni zadostnega jamstva, da tožnik tudi v bodoče ne bo kršil javnega reda. Zato tožnikovi vlogi še vedno ni bilo mogoče ugoditi ter je tožena stranka odločila v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem.

Tožnik je potem, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s prej navedeno sodbo odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 11.11.1992, tožena stranka pa v 60 dnevnem roku ni izdala nove odločbe, dne 26.9.1994 sprožil upravni spor zaradi molka tožene stranke v smislu 26. člena zakona o upravnih sporih (v nadaljevanju: ZUS), ker se domneva zavrnitev tožnikove vloge. Navaja, da razlogi tožene stranke za neizdajo odločbe niso utemeljeni ter predlaga, da sodišče odloči, da tožena stranka izda odločbo o sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije. Ta tožba je evidentirana pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije pod št. U 1406/94. Glede na to, da je tožena stranka izdala novo izpodbijano odločbo z dne 19.10.1994, je tožnik zoper novo odločbo vložil samostojno tožbo, ki je evidentirana pod št. U 1776/94, ter je sodišče obe zadevi združilo, ker se nanašata na isti tožnikov zahtevek. Tožnik navaja, da je z ostalimi člani svoje družine zaprosil 29.10.1991 za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije v smislu 40. člena ZDRS. Tožena stranka je kljub temu, da je sodišče odpravilo prvo odločbo z dne 11.11.1992 o zavrnitvi tožnikove vloge, ponovno zavrnila tožnikovo vlogo ob nespremenjenih dejanskih ugotovitvah. Pri tem zgrešeno razlaga diskrecijsko pravico iz 3. odstavka 40. člena ZDRS, saj jo razume kot pooblastilo za presojo, kaj je in kaj ni v nacionalnem interesu Republike Slovenije, čeprav bistvo določila 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS ni v tem, da bi sprejem v slovensko državljanstvo lahko odklonila po predhodni presoji nacionalnega interesa, pač pa le takrat, ko bi s stališča varnosti javnega reda in miru v Republiki Sloveniji bilo nevarno tožnika sprejeti v državljanstvo Republike Slovenije. Izpodbijana odločba je zato nezakonita. Razen navedenega pa tožena stranka v sedanji izpodbijani odločbi ponovno, kot že v prvi odločitvi, upošteva izrečene kazni z odločbami sodišča, ki bi morale biti izbrisane, sedaj pa napako ponavlja še z navajanjem pravnomočnih odločb sodnika za prekrške, čeprav je izrečene denarne kazni plačal že pred več kot štirimi leti, čeprav se po zakonu o prekrških navedene kazni brišejo po treh letih. Tožena stranka zmotno ocenjuje domnevno nevarnost za javni red in mir, saj ni razvidno, s čim naj bi tožnik ogrožal življenja in s tem predstavljal nevarnost za javni red. Tudi ne drži trditev tožene stranke, da izrečene kazni za prekrške storjene pred mnogimi leti na tožnika ne bi vplivale, saj že več kot štiri leta ni bil obravnavan pri sodniku za prekrške. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe oziroma sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja podobno kot v izpodbijani odločbi, kjer se sklicuje na pogoste kršitve predpisov in na odločbe sodnika za prekrške o tožnikovi kaznovanosti za prekrške. Glede tožnikove kaznovanosti za kazniva dejanja pojasnjuje, da je bil tožnik nazadnje obsojen leta 1982 (torej ne pred skoraj 20 leti) zaradi kaznivega dejanja po členu 165/1 kazenskega zakona Republike Slovenije (tatvine), čeprav se na ta dejstva tožena stranka v svoji sedanji oceni ne opira. Tudi ne drži trditev v tožbi (19.12.1994), da je bil tožnik nazadnje obravnavan pri sodniku za prekrške zaradi prometnega prekrška pred tremi leti, ker je tožena stranka na podlagi vpogleda v odločbo ugotovila, da je bil tožnik ponovno kaznovan zaradi prekrška. Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi po dopolnitvi postopka in z dopolnjeno obrazložitvijo iz v njej navedenih razlogov.

Tožbi nista utemeljeni.

Po 3. odstavku 40. člena ZDRS, na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zavrne, čeprav prosilec izpolnjuje vse pogoje po 1. odstavku 40. člena istega zakona, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, to je - da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, varnost države ali obrambo.

Izpodbijana odločba je nevarnost za javni red konkretizirala z navedbo tožnikovih ravnanj pred vložitvijo vloge za pridobitev državljanstva (29.10.1991). V obrazložitvi ugotavlja dejansko stanje, ki ni enako dejanskemu stanju v prej izpodbijani odločbi z dne 11. 11.1992, ki jo je sodišče s prejšnjo sodbo odpravilo. Prejšnja izpodbijana odločba namreč sodbe Temeljnega sodišča z dne 23.12.1981 za kaznivo dejanje tatvine po členu 165/1 KZ SRS sploh ni navajala, navajala pa tudi ni (razen štirih) drugih odločb sodnika za prekrške, sedaj jih je v izpodbijani odločbi navedenih osemnajst, brez tiste, ki jo je tožena stranka navedla že v odgovoru na tožbo (odločbe o prekršku, ki je postala pravnomočna 21.5.1992). Pravkar navedena odločba o prekršku, glede na to, da jo tožena stranka navaja šele v odgovoru na tožbo, ob številčnosti oziroma pogostosti tožnikovih kršitev ob že prej navedenih 18 ugotovljenih kršitvah javnega reda, dejanskega stanja ugotovljenega v sedaj izpodbijani odločbi v ničemer ne spreminja. Po oceni sodišča je že v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotovljeno dejansko stanje, ki se opira na tam navedene odločbe o prekrških, zadostna in tehtna podlaga za oceno, da so podane ovire za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije v smislu 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, ker zaradi opisanih dejanskih okoliščin tožnik predstavlja nevarnost za javni red. Pri tem ni upošteven tožbeni ugovor, da tožena stranka ponavlja napako še z navajanjem pravnomočnih odločb sodnika za prekrške, ker naj bi se po zakonu o prekrških navedene kazni brisale po treh letih, ker takšne določbe zakon o prekrških ne vsebuje.

V novi odločbi z dne 19.10.1994, ki je predmet sedanjega upravnega spora, je tožena stranka sledila pripombam sodišča v sodbi z dne 16.3.1994, ponovno ugotovila dejansko stanje in to na novo ocenila. Tožena stranka je sicer navedla, da je bil tožnik obsojen s sodbo sodišča še v letu 1981, s čimer pojasnjuje, da od zadnje obsodbe ni preteklo skoraj 20 let, kakor je to sodišče navedlo glede na podatke v obrazložitvi prejšnje izpodbijane odločbe. Vendar pa se tožena stranka s svojo sedanjo odločitvijo ne opira več na kazenske sodbe, s katerimi je bil tožnik obsojen, pač pa na pogostost prekrškov. Zelo pogosta kršitev predpisov, to je javnega reda, kaže, kot to tožena stranka pravilno ocenjuje, da izrečeni ukrepi oziroma kazni tožnika niso odvrnili od nadaljnjih kršitev. Sodišče se tudi strinja z oceno tožene stranke, da tožnikova ravnanja - vožnja pod vplivom alkohola, dajanje vozila v uporabo drugemu brez vozniškega izpita - ne morejo pripeljati do sklepa, da so takšna ravnanja bila potrebna za opravljanje tožnikove službe, kakor je sicer opravičeval storjene prekrške.

Sodišče nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene tožene stranke o prej navedenih nesporno ugotovljenih dejstvih, ki so bila podlaga za odločitev tožene stranke. Tožena stranka je svojo oceno pravilno oprla na pogostost kršitev. Številni prekrški, ki jih tožnik sam niti ne prereka, so okoliščine, ki utemeljujejo po prostem preudarku sprejeto odločitev tožene stranke. Pri oceni nevarnosti za javni red se namreč ocenjuje odnos prizadetega, v konkretnem primeru tožnika, do pravnega reda, ne pa zgolj do določb predpisov, ki se nanašajo na red in mir na javnem mestu. Tožena stranka je pri tem pretehtala na eni strani interese tožnika in na drugi strani dobrine v interesu širše družbe - varstvo javnega reda. Sodišče nima pomislekov v oceno tožene stranke, da kljub triletnemu presledku po zadnji odločbi o prekršku, tožnik še ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, prav zaradi pogostosti oziroma zaradi kontinuiranih kršitev javnega reda. Prav to pa je bistvo razlogov iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije za zavrnitev zahteve za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožnik pa upravičeno opozarja na neprimerno sklicevanje tožene stranke na nacionalni interes. Nacionalni interes je lahko eden izmed razlogov za sprejem v državljanstvo z izredno naturalizacijo (10. in 12. člen ZDRS), v tej stvari pa gre za pridobitev državljanstva po 40. členu ZDRS. Vendar pa izpodbijana navedba v odločbi ni mogla vplivati na drugačno odločitev o stvari.

Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.