Jedro

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi strani plačilo skupnega bruto zneska iz posameznega naslova z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer iz izreka sodbe izhajajo le datumi začetka teka obresti, ni pa razvidno, od katerih zneskov oziroma osnove obresti tečejo. Izrek sodbe zato ni razumljiv, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se je tožnica s pogodbo o zaposlitvi veljavno odpovedala pravici do uveljavljanja obstoja delovnega razmerja. Ustavno sodišče RS je v zadevi Up-63/03 zavzelo stališče, da se delavec ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. V navedeni zadevi je sicer res odločalo o odpravnini, vendar je za predmetni spor bistveno stališče, da se delavec ne more odpovedati kar vsem nedoločno opredeljenim zahtevkom zoper delodajalca, saj gre za pravice delavca, ki jih med drugim izrecno varuje zakon zaradi posebnega varstva njegovega položaja kot šibkejše strani.

Sodna praksa je že zavzela stališče, da dejstvo, da tožnica ni imela formalnih pogojev za zasedbo delovnega mesta, ne vpliva na ugotovitev, da so med pravdnima strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi: - v drugem odstavku III. točke izreka v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za čas od 1. 4. 2012 do vključno 28. 4. 2012 na obračun bruto plače za 36. plačilni razred v predpisani višini, plačilo davkov in prispevkov za obvezna zavarovanja, zmanjšano za že plačane davke in prispevke in na izplačilo pripadajočih neto zneskov, zmanjšani za že prejeta plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, - v drugem odstavku IV. točke izreka, - v drugem odstavku VI. točke izreka v delu, ki se nanaša zavrnitev zahtevka za obračun nadomestila v znesku 260,55 EUR bruto in izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2012 dalje, - v drugem odstavku VII. točke izreka in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku III. točke izreka, v V. točki izreka, v prvem odstavku VI. točke izreka, v prvem odstavku VII. točke izreka in v IX. točki izreka se razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

IV. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas od 1. 7. 2007 do 17. 11. 2008 s polnim delovnim čas na delovnem mestu Novinar redaktor I in od 18. 11. 2008 do 31. 3. 2017 na delovnem mestu Realizator specialist (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe tožnico za obdobje od 1. 7. 2007 do 31. 3. 2017 prijavi v vsa obvezna socialna zavarovanja (II. točka izreka) ter ji za obdobje od 29. 4. 2012 do 31. 3. 2017 obračuna za vsak mesec bruto plačo za 36. plačilni razred v predpisani višini, od tako obračunane plače odvede davke in prispevke za obvezna socialna zavarovanja, zmanjšano za že plačane davke in prispevke ter tožnici izplača pripadajoči neto znesek, zmanjšan za prejemke, ki jih je tožnica za to obdobje že prejela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako izplačanih neto zneskov, ki tečejo od zapadlosti posameznega neto zneska dalje do plačila (prvi odstavek III. točke izreka). Del zahtevka vsebovanega v III. točki izreka je zavrnilo za čas od 1. 4. 2012 do vključno 28. 4. 2012, prav tako pa je zavrnilo tudi zahtevek na obračun celotnega bruto zneska za 36. plačilni razred, brez zmanjšanja za že odvedene zneske davkov in prispevkov (drugi odstavek III. točke izreka). Toženi stranki je naložilo za obdobje od 29. 4. 2012 do 31. 3. 2017 plačati tožnici stroške za prevoz na delo in iz dela v skupnem znesku 10.978,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (IV./1 točka izreka) ter stroške za prehrano v skupnem znesku 3.970,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (IV./2 točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo potnih stroškov v znesku 34,60 EUR in stroškov prehrane v višini 59,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2012 (drugi odstavek IV. točke izreka). Naložilo ji je tudi obračunati regres za letni dopust za leto 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016 v skupnem znesku 2.426,00 EUR bruto (V. točka izreka) ter za obdobje od 29. 4. 2012 do 31. 3. 2017 obračunati neizplačana nadomestila plače iz naslova odsotnosti iz dela zaradi izrabe letnega dopusta in praznikov v skupnem znesku 11.973,74 EUR bruto (prvi odstavek VI. točke izreka), ter od tako obračunanih zneskov regresa za letni dopust in neizplačanih nadomestil plače iz naslova odsotnosti iz dela obračunati in plačati davke in prispevke za obvezna socialna zavarovanja, nato pa tožnici plačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Del zahtevka vsebovanega v VI. točke izreka je zavrnilo za obračun nadomestila v znesku 498,21 EUR bruto in izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek VI. točke izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici za obdobje od 29. 4. 2012 do 31. 3. 2017 obračuna dodatek za delovno dobo v skupnem znesku 2.275,85 EUR bruto, od tako obračunanega zneska obračuna in plača davke in prispevke za obvezna socialna zavarovanja, nato pa tožnici plača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska (prvi odstavek VII. točke izreka), zavrnilo pa zahtevek v delu, ki se nanaša na obračun dodatka za delovno dobo v višini 21,56 EUR bruto in izplačilo pripadajočega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2012 dalje (drugi odstavek VII. točke izreka). Sodišče je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na izročitev pisne pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 7. 2007 dalje, s polnim delovnim časom, za delovno mesto Realizator specialist VII/2 (1. alineja VIII. točke izreka) ter podredna zahtevka na izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 7. 2007 dalje, s polnim delovnim časom, z navedenimi vrstami del (2. alineja VIII. točke izreka) oziroma za opravljanje navedenih del in nalog (3. alineja VIII. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 1.085,24 EUR v roku petnajstih dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IX. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi zastaranja, se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga po 3. točki prvega odstavka 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbene zahtevke za obdobje od 1. 4. 2012 do vključno 28. 4. 2012 zaradi zastaranja. Ni namreč upoštevalo 336. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), ki ureja začetek teka zastaranja. Nepravilno je štelo, da je zastaranje denarnih zahtevkov začelo teči vsak posamezni dan, pri čemer je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica imela pravico terjati izpolnitev obveznosti šele najkasneje 18. dan po preteku plačilnega obdobja. Ker zastaranje torej ni moglo začeti teči pred 19. 5. 2012 ter ker je bila tožba vložena 19. 4. 2017, predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi tudi zavrnilnemu delu tožbenih zahtevkov za navedeno obdobje.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje. Navaja, da sta se pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dogovorili, da se odpovedujeta morebitnim zahtevkom, ki bi jih imeli druga do druge, pri čemer se predmet odločanja v predmetni zadevi bistveno razlikuje od zadeve Up-63/03, saj ne gre za pravico do odpravnine, temveč za zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Glede na pogodbeno naravo delovnopravnega razmerja ter glede na to, da v obravnavanem primeru ne gre za pravico, ki izhaja neposredno iz zakona in ni bila v času spornega razmerja določena kot prekršek (ti dve okoliščini je Ustavno sodišče v zadevi Up-63/03 izpostavilo kot okoliščini, zaradi katerih se delavec ne more veljavno odpovedati pravici do odpravnine), je pravica do uveljavljanja obstoja delovnega razmerja bistveno drugačna in prepuščena prostemu razpolaganju strank. Tožnica se je zato tej pravici (veljavno) pisno odpovedala. Uveljavlja kršitev 2. člena ZPP, ker je sodišče z izpodbijano sodbo odločilo mimo tožbenega zahtevka glede na to, da je tožnica zahtevala ugotovitev delovnega razmerja na delovnem mestu Realizator specialist VII/2, sodišče pa je ugotovilo delovno razmerje na delovnem mestu Novinar redaktor in Realizator specialist. Sodišče bi zato moralo zavrniti tožbeni zahtevek, saj delovno mesto Realizator specialist VII/2 ne obstaja. Sodišče je napačno presodilo, da ni pomembno, če tožnica do leta 2016 ni izpolnjevala pogojev za zaposlitev, ker ni imela ustrezne izobrazbe. Prav tako bi ji v skladu s 14. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) v primeru neustrezne izobrazbe za delovno mesto pripadala za dva plačna razredna nižja osnovna plača, to je 34. plačni razred. Zatrjuje, da je sodišče napačno uporabilo 202. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker ni upoštevalo 5-letnega zastaralnega roka pri zahtevku za prijavo tožnice v obvezna zavarovanja, saj ta zastaralni rok ni določen le za denarne terjatve. Navedena obveznost delodajalca sicer nastane z začetkom delovnega razmerja, vendar je ta obveznost terjatev delavca, zato bi lahko tožnica zahtevala prijavo v obvezna zavarovanja le za obdobje petih let pred vložitvijo tožbe. Meni, da je zastaran tudi zahtevek za plačilo plače, ki se nanaša na obdobje pred 27. 11. 2012, saj je šele navedenega dne tožnica spremenila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala plačilo plače. Nadalje navaja, da je izrek v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v plači nerazumljiv in neizvršljiv, saj bi sodišče moralo o denarnem zahtevku odločiti v denarnih zneskih in ne z opisnim izrekom, ki ni določljiv. Prav tako sodišče ni ugotavljalo, koliko davkov in prispevkov je bilo že plačano. V izreku bi bilo treba jasno v denarnih zneskih določiti, koliko davkov, prispevkov in neto zneskov mora tožena stranka plačati tožnici. Tudi davki in prispevki za avtorske honorarje in za plačo se obračunavajo različno, zato bi sodišče moralo odločiti, kaj se med seboj lahko pobota. Meni, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in neizvršljiv tudi v delu, kjer je sodišče bruto znesku nadomestila za odsotnost z dela prisodilo zakonske zamudne obresti, saj ni navedlo osnove, od katere obresti tečejo. Pri odločanju o nadomestilu za odsotnost z dela je sodišče tudi popolnoma spregledalo dejstvo, da je že v III. točki izreka odločilo, da je tožnica upravičena do plače za polni delovni čas ne glede na to koliko dni je bila v posameznem mesecu odsotna. Sodišče je tako tožnici s VI. točko izreka priznalo pravico do dvojnega plačila, saj je upravičena do polne plače za cel mesec dela (v primeru praznikov in koriščenja letnega dopusta ostaja plača nespremenjena) in dodatno še do plačila, ko je bil praznik oziroma je bila na dopustu.

4. Pritožba tožnice je utemeljena v celoti, pritožba tožene stranke pa delno.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu je tožnica, ki je na podlagi civilnih pogodb od 1. 7. 2007 do 31. 3. 2017 opravljala dela za toženo stranko, kot jih opravlja tudi od 1. 4. 2017 na podlagi pogodbe o zaposlitvi, uveljavljala obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 7. 2007 do 31. 3. 2017. Posledično je za navedeno obdobje uveljavljala priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja.

O pritožbi tožene stranke:

7. Pritožba tožene stranke utemeljeno navaja, da je izrek izpodbijane sodbe v delu, kjer je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo nadomestilo za odsotnost z dela (prvi odstavek VI. točke izreka) nerazumljiv in neizvršljiv. Pritožbeno sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da je iz enakega razloga izrek nerazumljiv tudi v delu, kjer je sodišče prisodilo regres za letni dopust in dodatek za delovno dobo (V. točka in prvi odstavek VII. točke izreka). Sodišče je namreč v navedenih točkah izreka naložilo toženi strani plačilo skupnega bruto zneska iz posameznega naslova z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer iz izreka sodbe izhajajo le datumi začetka teka obresti, ni pa razvidno, od katerih zneskov oziroma osnove obresti tečejo. Izrek sodbe zato ni razumljiv, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na nezadostno določen tožbeni zahtevek bi sodišče tožnico lahko tudi opozorilo v okviru materialnega procesnega vodstva, in sicer da specificira, od katerih posameznih zneskov tečejo zakonske zamudne obresti. Poleg tega je sodišče prve stopnje obračun v zvezi z nadomestilom plače za čas odsotnosti in dodatka za delovno dobo v obrazložitvi sodbe izračunalo za obdobje posameznih let, ne pa po mesecih, od katerih je v izreku priznalo tek zakonskih zamudnih obresti.

8. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da ob primerjavi III. točke izreka in prvega odstavka VI. točke izreka sodbe ni jasno, ali je sodišče prve stopnje tožnici priznalo pravico do dvojnega plačila. Namreč po III. točki izreka je tožnica upravičena do polne plače za cel mesec dela, zmanjšane za že prejeta plačila. Ker tožnica ni prejela plačil za čas koriščenja letnega dopusta ter praznike, bo razlika zato med drugim predstavlja ravno nadomestila plače za čas koriščenja letnega dopusta ter praznike, katerih plačilo je sodišče toženi stranki naložilo tudi v prvem odstavku VI. točke izreka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2017 modificirala tožbeni zahtevek in zahtevala, da ji je tožena stranka za vsak mesec dela dolžna obračunati razliko v plači, ki bi jo prejemala na delovnem mestu Realizator specialist z mesečno osnovno plačo za 36. plačni razred, in plačilom za delo, ki ga je prejela pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje pa je toženi stranki naložilo obračunati bruto plače za vsak mesec, zmanjšan za prejemke, ki jih je tožnica že prejela. V tem delu je torej nerazumljivo, ali je tožnica zahtevala in ji je posledično sodišče prve stopnje tudi prisodilo obračun razlike v plači, ki bi tožnici pripadala za obdobja za katera je že prejela plačila, ter ji zato pripada tudi nadomestilo plače za preostale dni odsotnosti, ali pa se je njen zahtevek kot obrazloženo v določenem delu dejansko podvojil, ter ga je sodišče zaradi pavšalnega prerekanja tožene stranke priznalo.

9. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da sodišče o denarnem zahtevku za plačilo razlike v plači in za odvod razlike v davkih in prispevkih ne bi smelo odločiti z opisnim izrekom, ker naj ne bi bil določljiv. Sodna praksa namreč dopušča opisne izreke sodb delovnih in socialnih sodišč in jih šteje za ustrezen izvršilni naslov. Ne držijo zato pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kolikšna je razlika v plači, koliko davkov in prispevkov je bilo že plačano ter v denarnih zneskih izraziti, koliko davkov, prispevkov in neto zneskov mora tožena stranka še plačati tožnici.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi 2. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje odločilo mimo tožbenega zahtevka s tem, ko je ugotovilo delovno razmerje na delovnem mestu Novinar redaktor in Realizator specialist, medtem ko je tožnica zahtevala ugotovitev na delovnem mestu Realizator specialist VII/2. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj elementov delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1, pri čemer je tudi pravilno presodilo, da je bila tožnica od 18. 11. 2008 dalje zaposlena na delovnem mestu Realizator specialist. Pri tem ne drži pritožbena navedba, da delovno mesto Realizator specialist VII/2, katerega ugotovitev je zahtevala tožnica, ne obstaja. Oznaka VII/2 je le podrobnejša označitev delovnega mesta, in sicer označuje tarifni razred, kot je to tudi določeno v pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 4. 2017. Sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka s tem, ko je tožnici za obdobje od 1. 7. 2007 do 17. 11. 2008 priznalo zaposlitev na delovnem mestu Novinar redaktor I glede na to, da v tem obdobju delovno mesto Realizator specialist ni bilo sistemizirano. S tem je sodišče prve stopnje zgolj presodilo, kateremu nazivu delovnega mesta so ustrezale tožničine delovne naloge. Prav tako pa je v predmetni zadevi bistvena oziroma odločilna ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ugotovitev delovnega mesta pa bi bila bistvena le iz vidika višine tožbenih zahtevkov, ki pa je bila zgolj pavšalno prerekana.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se je tožnica s pogodbo o zaposlitvi veljavno odpovedala pravici do uveljavljanja obstoja delovnega razmerja. Ustavno sodišče RS je v zadevi Up-63/03 zavzelo stališče, da se delavec ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. V navedeni zadevi je sicer res odločalo o odpravnini, vendar je za predmetni spor bistveno stališče, da se delavec ne more odpovedati kar vsem nedoločno opredeljenim zahtevkom zoper delodajalca, saj gre za pravice delavca, ki jih med drugim izrecno varuje zakon zaradi posebnega varstva njegovega položaja kot šibkejše strani, kot je to že pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da je sodna praksa že zavzela stališče, da dejstvo, da tožnica ni imela formalnih pogojev za zasedbo delovnega mesta, ne vpliva na ugotovitev, da so med pravdnima strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki nasprotujejo takšni presoji, so neutemeljene. Odločitev sodišča prve stopnje tudi ni nepravilna, ker je tožnici priznalo upravičenost do bruto plače za 36. plačni razred, brez zmanjšanja osnovne plače za dva plačna razreda skladno s 14. členom ZSPJS. Tožena stranka namreč višine tožbenega zahtevka ni specificirano prerekala oziroma ga je prerekala zgolj pavšalno (da so neutemeljeni vsi denarni zahtevki tožnice, ki jim nasprotuje tudi po višini). Sicer pa gre tudi za pritožbeno novoto, ki je ni dopustno upoštevati (337. člen ZPP).

13. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri zahtevku za prijavo tožnice v obvezna zavarovanja upoštevati 5-letni zastaralni rok skladno z 202. členom ZDR-1. Prijava delavca v obvezna zavarovanja je javnopravna obveznost delodajalca, ki jo je zavezan izpolniti že na podlagi samega zakona. Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje, da gre za terjatev delavca, kar bi pomenilo, da bi moral zahtevati izpolnitev pred iztekom zastaralnega roka.

14. Tožnica je zahtevek za obračun plače postavila že s tožbo z dne 29. 4. 2017. Ne držijo zato pritožbene navedbe, da je tožnica zahtevek postavila šele s pripravljalno vlogo z dne 27. 11. 2012 (pravilno z dne 27. 10. 2017). Z navedeno pripravljalno vlogo je zahtevek za obračun plače tožnica zgolj modificirala, ni pa ga postavila na novo, na kar tožena stranka navezuje pretrganje zastaranja terjatve. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da se je zastaranje pretrgalo z vložitvijo tožbe. Očitek zmotne uporabe materialnega prava zato ni utemeljen.

O pritožbi tožnice:

15. Utemeljen je pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki ga uveljavlja pritožba tožnice. Sodišče prve stopnje je namreč nepravilno zavrnilo tožbene zahtevke za obdobje od 1. 4. 2012 do vključno 28. 4. 2012, češ da naj bi vsi denarni zahtevki do vključno 28. 4. 2012 zastarali, ker je bila tožba vložena 29. 4. 2017. Pritožba pravilno opozarja, da skladno s 336. člena OZ zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Tožnica je izpolnitev vtoževanih zahtevkov skladno s 134. členom ZDR-1 lahko zahtevala najkasneje 18. dan po preteku plačilnega obdobja. Zastaranje je torej lahko začelo teči šele prvi naslednji dan po plačilnem dnevu. Denarne terjatve (plača, stroški za prevoz in prehrano, nadomestilo plače iz naslova odsotnosti iz dela ter dodatek za delovno dobo), ki se nanašajo na obdobje od 1. 4. 2012 do vključno 28. 4. 2012, zato niso zastarale.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno, pritožbi tožnice pa v celoti ugodilo, in sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku III. točke, delno v drugem odstavku III. točke, v drugem odstavku IV. točke, v V. točki, v prvem odstavku VI. točke, delno v drugem odstavku VI. točke ter v drugem odstavku VII. točke izreka, posledično pa še stroškovno odločitev v IX. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP, 355. člen ZPP). Ker glede preostalega dela odločitve niso podani v pritožbi tožene stranke uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper odločitev sodišča v preostalem delu zavrnilo in sodbo v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ugotovljene kršitve postopka glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pa tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, hkrati pa pravdnih strank ne bo prikrajšalo za pravico do pritožbe. Glede delno napačne uporabe materialnega prava, kar je utemeljeno uveljavljala tožnica, pa pritožbeno sodišče ni moglo samo spremeniti izpodbijane sodbe, saj se del nanaša tudi na VI. točko izreka sodbe, ki jo je bilo treba razveljaviti zaradi nerazumljivosti izreka, zaradi katerega sodbe ni bilo mogoče preizkusiti (tj. 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep o razveljavitvi sodbe je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.