Jedro

Tožnik ni postopal v skladu z določbo 2. odstavka 72. člena ZDSS-1, saj po preteku roka iz 256. člena ZUP (po tej določbi mora biti odločba o pritožbi izdana in vročena stranki, brž ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo) ni vložil nove zahteve tako, da ob vložitvi tožbe tudi še ni moglo preteči nadaljnjih sedem dni od ponovne zahteve za odločitev toženca o vloženi pritožbi. Zato niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe v primeru tako imenovanega molka organa, v posledici česar je potrebno tožnikovo tožbo na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP oziroma 75. člena ZDSS-1 zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo tožnika z dne 12. 7. 2012 zavrglo.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je sklep o zavrženju nepravilen in nezakonit in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in vrne zadevo v meritorno odločanje sodišču prve stopnje pred drugim senatom. Ne strinja, da sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve vztraja pri svojem stališču, da dopis tožnika z dne 8. 11. 2010 naslovljen na toženca ni mogoče šteti za pritožbo, ker nima bistvenih sestavin v skladu z 238. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Tudi sicer tožnik v pritožbi z dne 8. 11. 2010 jasno in razumljivo navede, kaj zahteva oziroma predlaga in navede tudi okoliščine ter dokazila, na katerih temelji njegova pritožba, pri tem se izrecno sklicuje na zahtevo in dokumente, ki jih je predložil na organ I. stopnje. Če bi toženec menil, da pritožba nima bistvenih sestavin iz 238. člena ZUP, bi moral pozvati stranko na dopolnitev ob uporabi določb 66. in 67. člena ZUP. Tudi ne drži, da tožnik ni ponovno zahteval, da drugostopenjski organ izda odločbo. Zmotno je prav tako stališče sodišča prve stopnje, da je tožba vložena po izteku zakonsko določenega roka. Rok za vložitev tožbe je glede na določbo 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) 30 dni od vročitve dokončnega upravnega akta. V primeru vložitve tožbe zaradi molka organa pa se ta vlaga zaradi tega, ker postopek še ni končan in upravni akt ni postal dokončen, kar je sicer glede na določbo ZDSS-1 procesna predpostavka za odločanje v socialnem sporu. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam tožnika in se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo v skladu z določili 63. člena ZDSS-1. Tudi v primeru, da bi se dopis z dne 8. 11. 2010 štelo za pritožbo, tožnik po poteku zakonsko določenega roka dveh mesecev za izdajo odločbe drugostopenjskega organa toženca, ni vložil posebne zahteve, da o tem odloči v nadaljnjih sedmih dneh. Brez take zahteve tožbe po 2. odstavku 72. člena ZDSS-1 ni mogoče vložiti. Zato eventualni molk drugostopenjskega organa toženca še ni mogoče šteti kot predpostavko o zavrnitvi njegove pritožbe in s tem izpolnitev procesne predpostavke za vložitev tožbe po 63. členu ZDSS-1. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo in tožbo zavrglo. Pri tem tudi ni prišlo do kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve 25. člena Ustave RS.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo in sicer je s sklepom opr. št. IX Ps 1587/2012 z dne 6. 12. 2012 tožbo vloženo 12. 7. 2012 zavrglo, ker je zaključilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe.

Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 43/2013 z dne 14. 2. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, s konkretnimi napotki. Pritožbeno sodišče je poudarilo, da je v tem postopku pomembno, kakšno naravo je imela vloga z dne 8. 11. 2011, ker je od tega odvisno nadaljnje postopanje in tudi ugotavljanje, ali so izpolnjeni formalni pogoji za vložitev tožbe. Sodišču prve stopnje je naložilo, da odprta vprašanja razčisti na naroku.

V ponovljenem postopku je sodišče na naroku dne 11. 12. 2013 ugotovilo, da je dne 8. 11. 2010 tožnik vložil pritožbo zoper odločbo območne enote toženca št. ... z dne 2. 11. 2010. Poleg tega je ugotovilo, da po izteku dvomesečnega zakonskega roka za izdajo odločbe, od toženca ni zahteval, da v nadaljnjih sedmih dneh odloči o pritožbi.

Po določbi 63. člena ZDSS-1 je tožba v socialnem sporu dopustna, če je vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih, zaradi dokončnega upravnega akta ali zato, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonskem roku.

Glede na 72. člen ZDSS-1 se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta (1. odstavek). Stranka pa sme vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, tudi v primeru, če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh (2. odstavek 72. člena ZDSS-1).

Tožbo lahko torej stranka vloži tudi v primeru tako imenovanega molka organa pod pogoji določenimi v 2. odstavku 72. člena ZDSS-1. Za ugotovitev, ali je tožba v tem primeru dopustna, je odločilno, ali je potekel predpisani rok za izdajo odločbe in ali je vložena nova zahteva za izdajo odločbe in ali je od dneva vložitve nove zahteve preteklo še nadaljnjih sedem dni. Šele po poteku predpisanega roka za izdajo odločbe, vloženi novi zahtevi za izdajo odločbe in potem, ko je od dneva vložitve nove zahteve preteklo še nadaljnjih sedem dni, lahko stranka vloži tožbo. To pa ne glede na rok, ki je potekel od ponovnega molka organa, temveč kadarkoli kasneje oziroma vse do tedaj, ko je izdana odločba pristojnega organa. Fikcija, da je bila izdana negativna odločba, velja namreč do izdaje odločbe. Uveljavljanje sodnega varstva iz 2. odstavka 72. člena ZDSS-1 torej po preteku sedmih dni od ponovne zahteve ni vezano na rok, in sicer na rok sedmih dni niti ne na drug rok oziroma rok 30 dni, ki je sicer določen v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1 za vložitev tožbe, kot pravilno navaja pritožba. Ne glede na drugačno stališče sodišča prve stopnje, pa dejstvo, da je bila v konkretnem primeru tožba vložena šele 12. 7. 2012 in da vloga z dne 8. 11. 2010 ni imela vseh sestavin pritožbe, za odločitev v obravnavani zadevi ni ključnega pomena, pač pa dejstvo, da je bila tožba vložena pred potekom predpisanih rokov.

V 85. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) je določeno, da se za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, uporablja ZUP, če ni s tem zakonom drugače določeno. Ker ZZVZZ roka za odločbo o pritožbi ne določa, se upošteva rok določen v 256. členu ZUP. Po tej določbi mora biti odločba o pritožbi izdana in vročena stranki, brž ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik po vložitvi pritožbe 8. 11. 2010 po preteku roka iz 256. člena ZUP ni vložil nove zahteve tako, da ob vložitvi tožbe tudi še ni moglo preteči nadaljnjih sedem dni od ponovne zahteve za odločitev toženca o vloženi pritožbi.

Ker tožnik ni postopal skladno z določbo 2. odstavka 72. člena ZDSS-1, niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe v primeru tako imenovanega molka organa. Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP oziroma 75. člena ZDSS-1 zavrglo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje in v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbe.