Jedro

Določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju se uporabljajo za sodno izvršbo in za zavarovanje, urejeno z drugim zakonom, glede vseh vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena. Izdaja začasnih odredb je v Zakonu o upravnem sporu posebej urejena in sicer v 2. in 32. členu, ki za vsebinsko odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe zahteva pravočasno vložitev tožbe kot formalni pogoj za izdajo začasne odredbe, hkrati pa določa, da je za odločanje o predlogih za začasno odredbo stvarno pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za odločanje o tožbi v upravnem sporu, torej Upravno sodišče Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje o predlogu za zavarovanje z dne 13. 9. 2016 ter da bo po pravnomočnosti tega sklepa sodišče odstopilo zadevo stvarno pristojnemu Upravnemu sodišču Republike Slovenije.

2. Zoper navedeni sklep vlaga upnik pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da gre v danem primeru za predlog za zavarovanje z začasno odredbo, ki je bil vložen še pred vložitvijo tožbe zoper upravno odločbo Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS z dne 30. 8. 2016. Upnik je to dejstvo jasno navedel v naraciji predloga. V takšnih primerih izdaja začasne odredbe po določilih ZUS-1 ni možna, saj slednji kot formalno predpostavko za vložitev začasne odredbe predpostavlja vložitev tožbe. Zato ne more biti sporno, da v danem primeru ni podana pristojnost upravnega sodišča, kateremu je sodišče prve stopnje zadevo odstopilo v reševanje. Izdajo te vrste začasne odredbe upnik utemeljuje na določilu 267. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, iz katerega izhaja, da je začasno odredbo, skladno z določili ZIZ, možno izdati tudi pred uvedbo sodnega postopka. Skladno s 5. členom ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ pa so za izdajo začasnih odredb stvarno pristojna okrajna sodišča. Predlaga, da višje sodišče pritožbi v celoti ugodi, sklep razveljavi ter naloži Okrajnemu sodišču v Ljubljani, da brez nadaljnjega odlašanja odloči o upnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. V konkretnem primeru pritožnik zahteva izdajo začasne odredbe pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu zoper upravno odločbo. Sam v pritožbi navaja, da izdaja začasne odredbe po določilih 32. člena Zakona o upravnem sporu ni možna, ker le-ta zahteva vložitev tožbe v upravnem sporu kot formalni pogoj za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu. V upravnem sporu torej vložitev predloga za izdajo začasne odredbe pred vložitvijo tožbe ni dovoljena. Že sodišče prve stopnje (s čimer se višje sodišče strinja) pa je zapisalo, da je po Zakonu o upravnem sporu za odločitev o začasni odredbi pristojno sodišče, ki je pristojno za odločitev o tožbi (2. in 32. člen ZUS-1).

5. Pritožnik trdi, da bi moralo sodišče v konkretnem primeru upoštevati 267. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki določa, da je mogoče začasno odredbo izdati pred uvedbo sodnega postopka in da je v tem primeru pristojno v skladu z 239. in 5. členom ZIZ okrajno sodišče kot stvarno pristojno. Vendar pa je navedeno pravno razlogovanje napačno. Upoštevati je treba tudi drugi odstavek 1. člena ZIZ, ki določa, da se določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju uporabljajo za sodno izvršbo in za zavarovanje, urejeno z drugim zakonom, glede vseh vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena. V konkretnem primeru pa je izdaja začasnih odredb v Zakonu o upravnem sporu posebej urejena in sicer v 2. in 32. členu, kot je že zgoraj navedeno, ki za vsebinsko odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe zahteva pravočasno vložitev tožbe kot formalni pogoj za izdajo začasne odredbe, hkrati pa določa, da je za odločanje o predlogih za začasno odredbo stvarno pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za odločanje o tožbi v upravnem sporu, torej Upravno sodišče Republike Slovenije. ZUS-1 torej ne dovoljuje izdaje začasnih odredb v primeru, da ni uveden postopek v upravnem sporu. Posledično tudi ni mogoče upoštevati določb Zakona o izvršbi in zavarovanju. Izdaja začasnih odredb v upravnem sporu je torej posebej urejena v ZUS-1, posledično zato stvarna in krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Ljubljani ni podana.

6. Ker niso podane ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere mora paziti višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi zahteve za povračilo pritožbenih stroškov, saj pritožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ ter petim odstavkom 38. člena ZIZ).