Jedro

Pravica do enakega varstva pravic vključuje tudi pravico do obrazloženosti odločbe, s katero pristojni organi odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih koristih strank. To jamstvo je lahko učinkovito le, če je odločba obrazložena na način, ki omogoča presojanje njene pravne pravilnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti št. 008-13/7 z dne 15. 5. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (v nadaljevanju JSKD) v zadevi Javnega programskega poziva za izbor kulturnih programov in projektov na področju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti na območju Mestne občine Ljubljana, ki jih bo v letu 2013 sofinanciral Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, odločil, da se v letu 2013 sprejme v sofinanciranje kulturni program/projekt „...“, ki ga je predlagal tožnik, v višini 943,00 EUR. Odločeno je še, da se s predlagateljem sklene pogodba o višini sofinanciranja kulturnega projekta in da stroškov postopka ni.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je tožnik s svojo vlogo prijavil na Javni programski poziv za izbor kulturnih programov in projektov na področju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti na območju Mestne občine Ljubljana, ki jih bo v letu 2013 sofinanciral Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (Uradni list št. 12/2013, v nadaljevanju Javni poziv). V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnikova vloga popolna in pravočasna ter da izpolnjuje pogoje poziva. Kot je pojasnjeno, je skladno z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK), Zakonom o Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti (v nadaljevanju ZJSKD) in Splošnimi pogoji poslovanja Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti vlogo obravnavala strokovna programska komisija. Na Javni poziv so prispele 202 vloge, strokovna programska komisija pa je na podlagi podatkov in vloge za sofinanciranje predlagala tiste, ki so v postopku ocenjevanja v celoti izpolnjevale splošne kriterije poziva in so na podlagi posebnih kriterijev prejele najmanj 400 točk. Tožnikova vloga je prejela 1025 točk. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki jo je župan Mestne občine Ljubljana zavrnil z odločbo št. 611-14/2013 z dne 22. 7. 2013. V njej je najprej povzeta vsebina prvostopenjske odločbe, nato pa je pojasnjeno, da tožnik v pritožbi navaja le pavšalne obtožbe o diskriminaciji glede na druge projekte in zahteva tehtnejšo obrazložitev, ne navaja pa nobenega dejstva, na osnovi katerega bi bilo lahko spremenjena odločitev organa prve stopnje.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ocenjevalna komisija ni bila strokovna, v njej pa so bili tudi člani, ki so vidni v društvih, katera so prav tako sodelovala na razpisih. Meni, da je bila narejena selekcija vlog in da se to ponavlja že šesto leto. Sprašuje se, ali ni bil kršen Zakon o prepovedi diskriminacije. Navaja, da ima status društva, ki deluje v javnem interesu, da ocenjevanje ni bilo izvedeno pravilno in da ni bil spoštovan 36. člen Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1), Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (Uradni list RS, št. 88/12) pa ni bil niti omenjen kot pravna podlaga. Ocenjuje, da je bila njegova vloga odlično pripravljena, toženka pa ni spoštovala Ustave RS, in sicer 22. in 14. člena. Meni, da je bil pri ocenjevanju diskriminiran in poudarja, da je raven varstva pravic manjšin pomemben pokazatelj ravni varstva človekovih pravic in stopnje demokratičnosti posamezne družbe. Sklicuje se na 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter 61. člen Ustave RS. Navaja, da mu je nastala škoda ter se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. U 1104/2003 z dne 14. 12. 2005. Pripominja, da je ocenjevalna komisija do tožnika sovražna ter dodaja, da je na obravnavanem javnem pozivu samo Zveza ... prejela skupaj 57.000,00 EUR. Tožnik pa je bil skromen, saj je vrednost projekta ocenil na 23.591,00 EUR. Sodišču smiselno predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži plačilo škode v višini 23.591,00 EUR in povrnitev stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe in vztraja pri odločitvi. Poudarja, da je bil tožnikov projekt ocenjen glede na merila za ocenjevanje predloženih programov, ki so bila del Javnega poziva, in sicer po merilih III. Navaja število točk, ki jih je tožnik prejel pri posameznem merilu in pomanjkljivosti projekta. Glede tožnikove pripombe o sestavi komisije pojasnjuje, da je bila komisija imenovana skladno s predpisi, sestava pa objavljena na spletni strani JSKD. Zavrača tudi ugovor, da je bil tožnik že šestič izločen, saj njegove vloge iz preteklih let niso predmet tega postopka. Glede obravnavanega javnega poziva pa poudarja, da sta bila v sofinanciranje sprejeta dva tožnikova programa. Zavrača tudi tožbeni ugovor glede nastanka škode v višini 23.591,00 EUR, saj tega tožnik ni z ničemer izkazal, in pojasnjuje postopek ob zahtevi za vpogled v projektne vloge. Glede tožbenega ugovora, da je Zveza ... prejela skupaj 57.000,00 EUR, pojasnjuje, da je v to zvezo vključenih 113 društev s približno 4.000 člani ki svoje dejavnosti uresničujejo preko 123 skupin oziroma zasedb. Glede navedbe, da gre za društvo, ki deluje v javnem interesu in da bi, glede na 36. člen ZDru-1 moralo to biti upoštevano, dodaja, da v obravnavnem pozivu, ki ga je objavila Mestna občina Ljubljana kot lokalna skupnost, status društva v javnem interesu glede na merila ni kategorija, ki bi bila posebej upoštevana. Nadalje zagotavlja, da je bilo načelo enakega obravnavanja v postopku Javnega poziva dosledno izpeljano. V postopku so bili ocenjevani posamezni projekti vsakega posameznega prijavitelja. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožnik v pripravljalni vlogi (razširitev oz. popravek tožbe in odgovor na toženkin drugopis odgovora) vztraja pri tožbenih navedbah ter zahteva sodno ugotovitev, ali je bilo v postopku nezakonito poseženo v njegove človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Tožba je utemeljena.

Neutemeljene so tožnikove navedbe, da v zadevi ni bil upoštevan 36. člen ZDru-1. Ta v prvem odstavku določa, da se pri javnih razpisih za pridobivanje sredstev iz državnega proračuna, namenjenim društvom, v merilih, s pomočjo katerih se izberejo prejemniki sredstev, upošteva tudi status društva v javnem interesu, pri čemer upoštevanje statusa ne sme presegati 20 % ostalih meril. Iz objavljenega poziva izhaja, da je namenjen projektom na področju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti na območju Mestne občine Ljubljana, ki jih bo sofinanciral JSKD. V tretjem odstavku 15. člena ZJSKD pa je določeno, da samoupravne lokalne skupnosti, za katere sklad izvaja naloge v skladu s tem zakonom in ki so dogovorjene s pogodbami med samoupravno lokalno skupnostjo in skladom, slednjemu zagotavljajo tudi sredstva za sofinanciranje programov in projektov, ki jih izvajajo njegove območne izpostave. Tako je tudi v uvodu obravnavanega javnega poziva navedeno, da ga JSKD objavlja na podlagi pogodbe z Mestno občino Ljubljana o financiranju javnega sklada v letu 2013. To pomeni, da v tem primeru ne gre za sofinanciranje s sredstvi iz državnega proračuna, na katerega se nanaša 36. člen ZDru-1. Kaj takega ne trdi niti tožnik, zato ugovor, da med merili javnega poziva ni bilo upoštevan status društva v javnem interesu, ni utemeljen.

Temelj za odločanje župana o pritožbi je v 24. členu Splošnih pogojev poslovanja JSKD, ki določa, da je v primeru dodeljevanja sredstev lokalnih skupnosti možna pritožba na pristojno lokalno skupnost, in v 233. členu ZUP.

Glede na pravno naravo sofinanciranja iz javnih sredstev na podlagi javnega razpisa in njenih učinkov na sodno varstvo v upravnem sporu, gre pri tem po že uveljavljeni upravnosodni praksi (npr. sodba tega sodišča opr. št. U 1104/2003-24 z dne 14. 12. 2005) za specifičen tip upravnega spora, kjer se mora upoštevati načelo enakih možnosti zainteresiranih udeležencev, da konkurirajo za javna sredstva. Presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev v upravnem sporu je glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga. Pri strokovno tehničnih vprašanjih pa je zadržana v tem smislu, da se sodišče ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj upravičeno oz. primerno odločitev. Vendar pa to ne pomeni, da lahko odločba ostane neobrazložena.

Pri postopku javnega razpisa gre po mnenju sodišča za poseben postopek, kjer je ključnega pomena to, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Le v takem primeru jim je pod enakimi pogoji zagotovljena pravica, da sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev, skladno s pogoji razpisa. Enakost pa pomeni tudi nearbitrarno uporabo prava v razmerju do pravnih subjektov oziroma njeno transparentnost. Pravica do enakega varstva pravic vključuje tudi pravico do obrazloženosti odločbe, s katero pristojni organi odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih koristih strank. To jamstvo je lahko učinkovito le, če je odločba obrazložena na način, ki omogoča presojanje njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so namreč pravna sredstva le navidezna. Pomanjkljiva obrazložitev pomeni tudi kršitev pravice do pravnega varstva iz 25. člena Ustave, saj je ta pravica lahko zagotovljena le, če je odločitev obrazložena tako, da lahko stranka izpodbija razloge odločitve, kar stranki omogoča, da z vložitvijo pravnega sredstva brani svoje koristi. Obrazložitev izpodbijane odločbe bi morala torej zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP.

V izpodbijani odločbi pa ni navedeno niti, katera merila so bila pri tožniku upoštevana in posledično tudi ne, koliko točk je prejel pri posameznemu merilu, niti okoliščine, ki jih je strokovna komisija upoštevala pri njihovem dodeljevanju. Navedeno je le, da je strokovna komisija tožnikovemu projektu dodelila 1025 točk. Iz meril, na katere se sklicuje javni poziv v 10. točki, pa je razvidno še, da je njihova uporaba odvisna tudi od tega, v katero skupino (področje dejavnosti) in kategorijo (v I, II, ali III – skupina, ki dosega državni/regijski/lokalni nivo) je bil uvrščen tožnik s svojimi programi. O tem izpodbijana odločba nima razlogov. Navedeno pomeni, da preizkus, ali je bila tožnikova vloga ocenjena v skladu s razpisanimi merili, ni mogoč, kršena pa so bila tudi ustavno pravna načela, predvsem načelo transparentnosti. Zato je podana bistvena kršitev pravil postopka. Te kršitve tudi ni odpravil župan, ki je odločal o tožnikovi pritožbi zoper izpodbijano odločbo.

Pri tem sodišče še poudarja, da mora toženka pri odločanju dejansko stanje popolno ugotoviti in ga tudi ustrezno obrazložiti v sami odločbi oziroma v upravnem aktu, tako v dejanskem kot pravnem pogledu. Tega z odgovorom na tožbo ne more več dopolnjevati, saj je relevantno le tisto, kar je zapisano v odločbi.

Ker v postopku pred izdajo upravnega akta po povedanem niso bila upoštevana relevantna pravila postopka iz 7. točke prvega odstavka 237. člena ZUP, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom omenjenega člena vrnilo v ponovno odločanje. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Glede na naravo odločitve (ko sodišče ni odločilo o pravici, obveznosti ali tožnikovi pravni koristi po 65. členu ZUS-1), sodišče ni imelo podlage, da bi odločalo o tožnikovem odškodninskem zahtevku.

Ker je bila zadeva rešena na seji, se tožniku priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu). Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka z njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot je zahteval tožnik.