Jedro

Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem na podlagi političnega prepričanja, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima politične lastnosti, ki so razlog za preganjanje, ampak je bistveno, ali takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja, saj tudi ni pomembno, ali prosilec ravna oziroma je ravnal v skladu z mnenjem, stališčem, ali prepričanjem o zadevi, povezanimi s potencialnimi subjekti preganjanja in z njihovo politiko ali metodami. Zato v obravnavani zadevi ne more biti bistveno – in v tem elementu se pokaže zmotna uporaba materialnega prava – da je tožnik povedal, da je imel nevtralno politično prepričanje in da ni bil ne na Asadovi strani in ne na strani podpornikov demonstracij proti vladnemu režimu.

Sodišče daje toženi stranki napotke v smislu 4. odstavka 64. člena ZUS-1, da mora v primeru nespremenjenih okoliščin takoj po prejemu te sodne odločbe tožnikom (lahko) z (delno začasno) odločbo priznati status subsidiarne zaščite za tri leta, šteto od izdaje izpodbijane odločbe, ki mora za enako obdobje veljati kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, o statusu begunca pa mora tožena stranka ponovno odločiti v zakonskem roku 30 dni po prejemu pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba št. 2142-795/2016/19 (1312-15) z dne 10. 6. 2016 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je po predhodni združitvi zadev na podlagi 32. člena v povezavi s 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 22/16, v nadaljevanju: ZMZ-1) prošnjam prosilcev M. A., roj. ...1973 v kraju Damask, H. K., roj. ...1985 v kraju Damask, N. A. , roj. ...2004 v kraju Damask, M. A., roj. ...2007 v kraju Damask in A. A., roj. ...2008 v kraju Damask, vsi državljani Sirske arabske republike, ugodila in jim za obdobje treh let priznala status subsidiarne oblike zaščite. Odločba z dnevom vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh (3) let s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določili uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa.

2. V obrazložitvi odločbe tožena stranka pravi, da je tožnik dne 12. 5. 2016 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec je bil v Republiko Slovenijo premeščen iz Grčije na podlagi projekta relokacije. V Republiko Slovenijo je prispel 12. 5. 2016. Iz izvorne države je odšel 1. 8. 2013, nato je bival v Turčiji, v Grčiji, v Srbiji ter v Republiki Sloveniji, v katero je vstopil dne 12. 5. 2016 na letališču Brnik. Po poklicu je farmacevt in 13 let je delal v svoji privatni ambulanti. Vojaški rok je služil dve leti in 8 mesecev v kraju Banijas, Damask. V Grčiji pa so mu vzeli prstne odtise in nato je bil s programom relokacije poslan v Republiko Slovenijo.

3. Od bližnjih članov družine, ki živijo v izvorni državi, je prosilec, sedaj prvi tožnik, navedel 33-letnega M. A. , ki je po poklicu učitelj in 29-letnega brata M. A. , ki je po poklicu farmacevt. Od ožjih družinskih članov, ki živijo izven izvorne države, je prosilec navedel očeta A. A. ter mamo N. H., ki živita v Turčiji. Skupaj z družino je odšel z avtom iz Sirije v Libanon. Nato so odšli z ladjo v Turčijo, kjer so živeli približno tri leta. Odšli so v mesto Izmir, kjer so prečkali morje s čolnom in tako prišli v Grčijo. Iz Lezbosa so odšli do Aten, kjer so ostali, dokler niso bili s programom relokacije premeščeni v Republiko Slovenijo. Turčije ni prej zapustil, ker je imel prihranjenega nekaj denarja, s katerim so lahko živeli. Upal je, da se bodo stvari v Siriji umirile in da bodo lahko odšli nazaj. V Grčiji so se tako zadrževali dva meseca, preden so zaprosili za relokacijo. Ciljne države niso imeli, želeli so le v Evropo, kjer je mir. Tožnik je iz kraja Sakpa, ki je izvor vseh težav. Prebivalci so bili pod pritiskom režima in zato so se odločili, da bodo protestirali. Do dne 2. 4. 2011 je bilo vse mirno, nato pa so začeli na prebivalce streljati. Teh demonstracij se sam ni udeležil. Ko se je navedeno zgodilo, je bil v lekarni in ranjeni ljudje so prihajali k njemu po pomoč. Po tem dogodku so ga poklicali predstavniki režima in mu rekli, da vedo, kdo je in kaj počne. Od drugih je izvedel, da ga bodo kmalu poklicali na zaslišanje. Po tem dogodku so na vsakih demonstracijah streljali in vedeli so, da bodo ranjeni ljudje še vedno prihajali k njemu. Zaradi pritiska režima je vedel, da jih ne sme sprejeti. Ljudje so prihajali k njemu, sam pa se je izgovarjal, da ni zdravnik in da naj gredo drugam. Tako se je znašel v situaciji, ko je moral zavračati ljudi. Zaradi tega so ljudje mislili, da dela za režim. Režim ga ni takoj povabil na zaslišanje, ker je bil v njihovem kraju znan človek. Vedel pa je, da v kolikor bi ga poklicali na zaslišanje, se ne bi več vrnil nazaj. Po drugi strani se je potem začel bati sovaščanov, ker jim ni želel pomagati in zaradi tega so sumili, da je na strani režima. Januarja 2012 so mu nasprotniki Assada ukradli avto in mu dejali, da ga bodo naslednjič ubili. Farmacevti so dobili navodilo, da ne smejo uporabljati nobenih igel in da jih ne smejo dati nikomur. Približno julija 2012 je opozicija zavzela njegov kraj, režimska vojska pa je celotno območje obkolila. Pustili so samo dva izhoda. Nadalje je navedel, da so se zaradi te blokade dvignile cene osnovnih življenjskih potrebščin in zaradi tega nisi mogel v mesto prinesti nobenih potrebščin, so pa dovolili vnos orožja. Imel je dovoljenje od župana, da lahko pripelje v mesto zdravila. Prinesel je lahko majhne količine, v njegovem kraju pa je živelo milijon ljudi. Da je lahko zdravila pripeljal, je moral vojakom na kontrolnih točkah plačati veliko denarja, moral pa je tihotapiti tudi injekcije. Vsa cepiva je dobil od humanitarnih organizacij. Med tem časom, konec leta 2012, je režimska vojska od tri do štirikrat zadela njegovo hišo. Vojaki, ki jih je spoznal, so mu dejali, da bodo kmalu zaprli vso območje in da ne bodo mogli ne noter in ne ven iz tega območja. Tako je z družino odšel v Damask in nato naprej v Libanon. Ker je pobegnil, ga ima sedaj opozicija na črnem seznamu. Izvedel je tudi, da so zaradi njega odpeljali na zaslišanje enega vojaka, ki mu je pomagal, da je lahko prečkal kontrolno točko. Ta vojak je poznal njegovega bratranca in kmalu za tem so bratranca tudi odpeljali.

4. Nadalje je prosilec povedal, da v njegovem kraju živi veliko ljudi in da je tudi v zaporih na tisoče ljudi. Dne 1.1.2013 so odpeljali sestrinega moža in še danes ne vedo, kje je. Ker je sunit je v večji nevarnosti in že za majhno malenkost te lahko odpeljejo. Njegov sosed, ki je bil 7 mesecev v zaporu, je prišel k njemu po zdravila in razkužila. Tako je bil spremenjen, da ga ni prepoznal. Povedal mu je, da so v zaporniški sobi bili trije skupaj, da tam ni bilo nobene higiene in da je prihajalo do okužb. Videl je, da so mu iz telesa lezli črvi, gnila mu je koža. Povedal mu je, da jim skozi okno mečejo hrano in da tako prihaja do okužb. Tristo ljudi je imelo 15 minut časa, da so lahko šli na stranišče. Diabetiki so npr. opravljali potrebo kar pred vrati in ko so pazniki to zavohali, so morali odpreti vrata in povedati, kdo je to storil. Pazniki so kaznovali vse tako, da so morali jeziki počistiti vse. Eden od načinov mučenja je tudi ta, da te lahko obesijo na steno in da te pustijo tam viseti en teden. Od 300 ljudi v zaporu jih 100 zagotovo umre. Sorodniki žrtev postanejo zelo agresivni in si želijo maščevati za njihovo smrt. Ker je vojska zelo dobro oborožena, agresijo usmerjajo na vse ostale, ki naj bi sodelovali z režimom. Videl je tudi, da so nekega človeka ubili sredi ulice in mu na prsi napisali, da je delal z režimom. Ubijanje je bilo prisotno vsak dan in bilo je dovolj, da je samo nekdo komu rekel, da dela za režim in so ga ubili. Veliko je bilo tudi ugrabitev in maščevanja. Največjo krivico pripisuje Asadovem režimu. S strani opozicije sam ni prejel nobenih groženj, so mu pa ukradli avto ter mu rekli, da ga bodo naslednjič ubili.

5. Njegovo družino v to ni želel vpletati in ženi ni vsega povedal. Njegova žena je želela oditi iz njihovega kraja, saj se je bala, da bodo bombe zadele njihovo hišo. Imeli so veliko hišo (240m2), na koncu pa so bili v eni sobi. Otrokom ni dovolil, da še hodijo v šolo, saj ni bilo niti jasno, do kdaj bodo šole odprte. Na koncu so bile šole v bunkerjih, veliko učiteljev pa je tudi zapustilo mesto. Zaradi svojega poklica Sirije prej ni mogel pustiti. Veliko je bilo psihičnega trpljenja in ko človek ne zmore več, gre. Na visokih stavbah je bilo veliko ostrostrelcev, ki so streljali na ljudi. Njegov mercedes je bil sumljiv za ostrostrelce, ker naj bi opozicija pokradla avte in se z njimi vozila. Največjo grožnjo je doživel enkrat po telefonu, kjer so mu dejali, da v kolikor ne bo spremenil svojega obnašanja do "četrtka od 19.00 ure", da ga bodo ubili. V Siriji ne bi mogel drugje živeti, čeprav si najbolj želi, da bi se lahko vrnil nazaj v svojo domovino. Od bližnjih članov družine, ki živijo izven izvorne države, je prosilka, sedaj prva tožnica, navedla očeta R. K., mamo R. O. ter dva brata in dve sestri, ki živijo Alžiriji. Ciljne države niso imeli, hoteli so priti samo nekam, kjer je varno.

6. Nadalje je navedla, da je verjetno že mož povedal celotno zgodbo, zakaj so zapustili Sirijo. V Siriji je vojna in zaradi tega se je zelo bala za svojo družino. Preden so odšli, je bil njen mož iskan, nato pa je na njihovo hišo padla raketa. Videla je sosede in prijatelje, ki so bili brez udov, slepi itd. in raje umre, kot da bi videla, da se njenim otrokom zgodi kaj takšnega. Elektrike niso imeli, so pa imeli generatorje na bencin in plin. Vodo so iskali v izvirih, hrane je bilo zelo malo in še ta je bila zelo draga. Zaradi moževih težav, sama ni imel nobenih težav niti ni opazila ničesar. Mož ji je za nekatere stvari povedal šele, ko so šli. Sirije niso prej zapustili, ker je bil njen mož farmacevt in je bil edini v njihovem kraju, ki je lahko pomagal ljudem.

7. Glede osebnih dokumentov je prosilec k postopku priložil potrdilo oz. diplomo o končanem študiju, spričevalo, rojstne liste vseh otrok in poročni list. Priložil je še dva potrdila, iz katerih je razvidno, da je opravljal lekarniško dejavnost. Nadalje je navedel, da je po narodnosti Arabec.

8. Na osebnem razgovoru je povedal, da so ga po demonstracijah dne 22. 4. 2011 obvestili njegovi znanci, da Asadov režim govori, da naj bi pomagal teroristom. To mu je prišlo na ušesa. Opozorili so ga, da naj zelo pazi. Dobival je grožnje preko ljudi, ki imajo povezavo z vojsko in s civilisti. Dne 22. 4. 2011 se je začel upor in takrat so ubili mnogo ljudi. V kolikor bi ga Asadov režim dobil, bi ga zasliševali za vse dejavnosti, ki jih je opravil, ko je pomagal demonstrantom. Mislili so, da dela za uporniško vojsko. Sam je bil nevtralen, veliko pa so hodili k njemu, ker je imel takšno funkcijo in dolžnost, da pomaga ljudem. Veliko ljudi je bilo iz vasi in niso šli k zdravniku zato, da so si prihranili denar. Ogromno ljudi je prihajalo k njemu, ker je imel lekarno odprto tudi v petek popoldne in ob petkih je bilo največ teh demonstrantov. Na kontrolni točki mu je vojak razbil šipo, zato si je poškodoval roko. Ker ima poklicno dolžnost, ga je potem vzel seboj in mu nudil prvo pomoč, kljub temu, da mu je povzročil škodo. Dejansko ni bil nikoli zaslišan, v kolikor pa bi bil, pa bi ga psihično mučili. Nadalje pove, da je tihotapljenje zdravil zelo pomembno, vendar lažje tihotapiš orožje, kot pa zdravila. Vedno, ko je šel preko kontrolnih točk, je moral pokazati list, na katerem je pisalo, da ima dovoljenje za prenos zdravil. Za ta papir je moral plačati 2100 sirskih lir. Preko kontrolnih točk je potoval vsak drugi dan. Zdravila je dobival od grosistov v centru Damaska, ki je približno 12 km stran od njih. Ko je začelo zmanjkovati zdravil pri grosistih, je kupoval zdravila od humanitarnih organizacij. Mesto Sakpo se nahaja na Rifu Damaska, ki je 12 km stran od centra. Prosilec nadalje pove, da se njemu osebno ni zgodilo nič. Pri podaji prošnje je prosilec navedel, da je na črnem seznamu. Obrazložil je, da je po pokolu dne 22. 4. 2011 veliko pomagal ljudem, nato pa ni več. Zaradi tega je opozicija mislila, da sodeluje z Asadovim režimom, vendar v resnici ni več zmogel. Z nobenim ni sodeloval, razen s farmacijo. Te težave, ki jih je opisal, so se zgodile izključno samo zato, ker je v Siriji vojna. Pred vojno ni imel v Siriji nobenih težav, saj je živel zelo dobro.

9. Prosilka je v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustila izvorno državo, navedla, da nima drugih razlogov, kot tiste, ki jih je omenila pri podaji prošnje. Največji razlog je vojna. Bilo jo je tudi zelo strah za svoje otroke. Enkrat je bila doma, njen mož in otroci pa so šli v trgovino. Nato so začele padati rakete in poškodovana je bila dnevna soba, kuhinja in kopalnica. Pobegnila je ven in bila je čisto objokana. Ko je šla v prvo nadstropje hiše, kjer so živeli starši njenega moža, je bilo vse podrto. Mislili so, da so otroci mrtvi. Prosilka je tudi pokazala sliko porušenega stanovanja preko njenega telefona. Tam, kjer so živeli, je bilo katastrofalno. Vsak petek, kadar so bile demonstracije, je bilo tam ogromno vojske. Občutek je bil grozljiv, saj niso mogli pogledati niti čez okno.

10. Nadalje prosilka pove, da ji je njen mož bolj malo povedal in da je pred njo skrival težave. Šele, ko so odšli iz Sirije, ji je povedal, kaj se je vse dogajalo. Povedal je, da v kolikor bi sodeloval z uporniško vojsko, bi se mu lahko maščevala Asadova vojska in obratno, v kolikor bi sodeloval z Asadovo vojsko, bi se mu lahko maščevala uporniška vojska. Njen mož je bil nevtralen, vendar, ker so iz kraja Sakpa, kjer so ljudje večinoma proti Asadovem režimu, se potem takoj smatra, da si kot njihov nasprotnik. Njej se v Siriji ni popolnoma nič zgodilo, saj je bila vedno doma.

11. Prosilec je kot dokaz o svoji istovetnosti priložil pretečen sirski potni list ter sirsko osebno izkaznico. Prosilka je kot dokaz o svoji istovetnosti priložila sirski potni list. Prosilca sta priložila sirske potne liste tudi za svoje tri otroke. Prosilci so priložili tudi družinsko izkaznico. Vsi dokumenti so bili z dopisom poslani v preiskavo Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju, kjer so ugotavljali ali so dokumenti pristni, ponarejeni ali spremenjeni. Dne 9. 6. 2016 je pristojni organ prejel poročilo o preiskavi z mnenjem, iz katerega izhaja, da znakov popravljanja oziroma spreminjanja podatkov na potnih listinah, osebni izkaznici, družinski knjižici ter vojaški knjižici niso našli ter, da so vsi omenjeni dokumenti pristni.

12. Prosilci so preko svojega pooblaščenca preko elektronske pošte dne 2. 6. 2016 priložili povzetke poročil, ki so del spisovne dokumentacije. Gre za 10 poročil. Prosilec je na osebnem razgovoru dne 6. 6. 2016 priložil tudi diplomo o končanem študiju. Prosilec je priložil še dva potrdila, iz katerih izhaja, da je opravljal lekarniško dejavnost. 13. Na podlagi teh dejstev tožena stranka zaključuje, da prosilca zase in za svoje otroke vlagata prošnjo zaradi državljanske vojne med sirskimi vladnimi silami in uporniki v Siriji. Prosilci so v zvezi z razlogi, zaradi katerih so zapustili izvorno državo, tako pri podaji prošnje kot tudi na osebnem razgovoru, navajali vojno stanje v Siriji. Tako iz navedb prosilcev podanih v prošnji za priznanje zaščite kot tudi na osebnem razgovoru ni mogoče razbrati, da bi bili prosilci v izvorni državi kadarkoli preganjani zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Prosilci torej utemeljenega strahu pred preganjanjem niso izkazali, saj niso navedli nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1. Prosilec je na osebnem razgovoru navedel, da so se težave, ki jih je navedel (težave, ker je pomagal kot farmacevt ostalim ljudem, prevoz zdravil preko kontrolnih točk, opis razmer v zaporu) zgodile kot posledica vojne v Siriji. Prosilka je na osebnem razgovoru ponovno navedla, da je Sirijo zapustila zaradi vojne in zaradi strahu za svojo družino. Za izpolnjevanje pogojev za status begunca morajo biti namreč kumulativno podani objektivni in subjektivni pogoji, torej dejanja preganjanja in utemeljen strah pred preganjanjem, pri čemer je mogoče presojati subjektivni pogoj strahu le ob obstoju relevantnega objektivnega dejanja preganjanja oziroma grozečih dejanj in nevarnosti preganjanja, na podlagi katerih obstaja tako utemeljen strah, da je oseba zapustila svoje ozemlje. Prosilci pa utemeljenega strahu pred preganjanjem niso izkazali, saj niso navedli nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1. Ker prosilci v postopku niso navajali razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1, je pristojni organ ugotovil, da ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca.

14. Glede na preučene informacije pristojni organ ocenjuje, da se prosilci v domači kraj ne morejo vrniti, samovoljno nasilje v situaciji notranjega oboroženega spopada v njihovi izvorni državi pa ima, kljub doseženemu delnemu krhkemu premirju, še vedno takšne razsežnosti, da v celotni državi obstaja resna in individualna grožnja za njihovo življenje ali osebnost. Glede na takšne razmere ni mogoče podati ugotovitve, da v Sirski arabski republiki obstaja možnost notranje zaščite. Pristojni organ je obdobje v drugem odstavku izreka odločbe določil zato, ker meni, da je to dovolj dolgo obdobje, v katerem se razmere lahko bistveno spremenijo in bodo po preteku tega obdobja primerne za ponovno presojo ogroženosti prosilcev zaradi samovoljnega nasilja v notranjih oboroženih spopadih.

15. Ker je pristojni organ odločil v korist prosilcev in jim priznal status subsidiarne zaščite, jih ni posebej seznanjal z uporabljenimi informacijami o izvorni državi, pri tem pa dodaja, da je pri pripravi te odločbe upošteval tudi informacije, ki jih je v postopek priložil pooblaščenec prosilcev.

16. Tožniki odločbo izpodbijajo le v delu, in sicer v tistem, kjer jim ni bil priznan status begunca, v preostalem delu (glede statusa subsidiarne zaščite) pa odločbo v celoti sprejemajo. Glede na to, da so v tej zadevi trije izmed tožnikov mladoletni otroci, se tožba osredotoča predvsem na vsebino izjav prvega tožnika, pri čemer je le ta v prošnji z dne 12. 5. 2016 izrecno izjavil, da ženi (t.j. drugi tožnici) ni vsega povedal, saj ni hotel, da bi se bala. Žena je njegovo izjavo potrdila, saj je v prošnji z dne 12. 5. 2016 izjavila, da ji je mož sicer nekaj povedal, veliko pa ne. To, da mladoletni tožniki niso v celoti seznanjeni z dejanskim stanjem, zaradi katerega so odšli iz Sirije, je potrebno v tej zadevi upoštevati, njihova nevednost pa izhaja zgolj iz tega, da jih je prvi tožnik želel obvarovati in jim zato ni vsega povedal. 17. Tožnik navaja še, da je izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na zavrnitev statusa begunca povsem pavšalna in nekonkretizirana, tožeče stranke pravzaprav sploh ne vedo, zakaj jim status ni bil priznan.

18. Tožeče stranke s tem v zvezi pojasnjujejo, da odločbe ni mogoče preizkusiti zato, ker je obrazložitev tožene stranke kontradiktorna v smislu, da tožena stranka ni prepoznala, da tožniki uveljavljajo preganjanje zaradi političnega prepričanja, čeprav to jasno izhaja tako iz prošnje prvega tožnika, kot tudi iz osebnega razgovora, ki ga je imel. Celo iz osebnega razgovora druge tožnice (ki sploh ni v celoti seznanjena z dejanskim stanjem, saj je mož to pred njo skrival, da se ne bi bala) jasno izhajajo razlogi za preganjanje zaradi političnega prepričanja oz. pripisanega političnega prepričanja.

19. Iz prošnje prvega tožnika je mogoče razbrati, da smiselno uveljavlja preganjanje zaradi političnega prepričanja (oz. pripisanega političnega prepričanja) iz 27. čl., 1. odst., 5 alineje ZMZ-1. 20. Iz izpodbijane odločbe je razbrati, da je tožena stranka dejansko stanje s tem v zvezi povsem zmotno ugotovila, saj ni prepoznala, da tožniki v bistvu zatrjujejo preganjanje zaradi političnega prepričanja. Drži sicer, da so se prosilci v svojih izjavah sklicevali predvsem na vojno stanje v Siriji, vendar ni naloga prosilca za mednarodno zaščito, da razlog preganjanja pravilno prepozna in ga nato subsumira pod ustrezen zakonski člen, to je naloga tožene stranke oz. upravnega organa. To izhaja že iz splošnih UNHCR-ovih smernic o postopkih in kriterijih za ugotavljanje statusa begunca (odst. 66 in 67).

21. Pri tem iz tožnikove prošnje z dne 12. 5. 2016 in osebnega razgovora z dne 6. 6. 2016 smiselno izhaja, da je sicer tožnik v resnici bil nevtralen, t.j. izrecno ni bil na nobeni strani (niti na strani Asada, niti na strani upornikov), vendar je zaradi poklica, ki ga je opravljal (farmacevt z lastno lekarno) v svojem kraju ustvaril vtis, da sodeluje tako z Asadom (to so mislili sovaščani, saj ni več oskrboval ranjenih demonstrantov), kot tudi z uporniki, ker je na začetku demonstracij pomagal ranjencem in zato ker je tihotapil zdravila (ki jih je kupoval od grosistov v Damasku in človekoljubnih organizacij). Tožnik zatrjuje, da sta subjekt preganjanja v smislu 24. čl. ZMZ-1 v njegovem primeru Asadov režim in opozicija. Da je njegovo preganjanje zaradi političnega prepričanja potrdila celo njegova žena, je tožena stranka v celoti prezrla. Iz zapisnika tožnice namreč izhaja, da je izjavila sledeče: »Moj mož mi je zelo malo povedal in je pred mano skrival težave. Šele takrat, ko smo odšli iz Sirije mi je marsikaj povedal, kaj se je dogajalo. Povedal je, da če ne bi sodeloval z uporniško vojsko, bi se mu Asadova vojska maščevala. In če bi sodeloval z Assadovo vojsko, bi pa uporniška vojska se spet maščevala, zato ni vedel, kaj bi naredil, drugače pa je bil nevtralen. To sem izvedela v Turčiji. Mi smo iz konca Sakpo in tam so ljudje večinoma proti Assadovemu režimu in te potem smatrajo kot njihovega nasprotnika.

22. Iz prošnje tožnika ter zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da je tožnik po poklicu farmacevt, da prihaja iz kraja Sakpa (12 km oddaljeno iz centra, nahaja se na vzhodu Damaska, kjer so se v Siriji začeli problemi), da je na dan začetka demonstracij proti režimu (22.04.2011) delal v svoji lekarni in da so ranjenci prišli k njemu po pomoč, zato jim je pomagal. Zatem je dobil klic predstavnikov režima, ki so mu povedali, da vedo, kaj je naredil in kdo je, zagrozili so mu, da če ne bo spremenil obnašanja, ga bodo ubili. Kasneje je izvedel še, da ga bo Asadov režim poklical na zaslišanje, kjer ga bodo zasliševali v zvezi z zdravljenjem demonstrantov, saj so sumili, da dela za uporniško vojsko. Ker je bil v kraju poznan, so ranjenci po vsakokratnih demonstracijah prihajali k njemu po pomoč, vendar se je začel zagovarjati, da ni zdravnik in da jih ne more sprejeti. Napotil jih je drugam. Ker je režim nanj pritiskal, je vedel, da jih ne sme sprejeti, saj bi ga lahko ubili. Znašel se je v situaciji, ko je moral odkloniti pomoč ljudem, ki jih je poznal. Ljudje so zato začeli sumiti, da dela za režim, dobil je informacije, da se mora paziti, začel se je bati sovaščanov. Januarja 2012 so mu nasprotniki Asada ukradli avto, bilo je opozorilo, naslednjič naj bi ga ubili. Julija 2012 je opozicija zavzela njihov kraj, režim pa je celotno območje obkolil, pustili so le 2 izhoda. Tožnik je imel dovoljenje od župana za prevoz zdravil v mesto, pri čemer je šlo za majhne količine, moral je plačati tako za izdajo dovoljenja, kot tudi vojakom na kontrolnih točkah, injekcije je tihotapil. Zdravila je v mesto prenašal vsak drugi dan. Zdravila je v začetku dobil od grosistov v centru Damaska, kasneje pa od človekoljubnih organizacij, režim pa je to štel kot sodelovanje z njimi. Farmacevti so dobili navodilo, da injekcij ne smejo dajati, da to lahko počnejo samo zdravniki. Do konca leta 2012 je režimska vojska njihovo hišo zadela 3-4 krat. Ker je pobegnil, ga ima opozicija na črnem seznamu, saj jim ni pomagal, poleg tega pa je režim izvedel, da je tihotapil zdravila. Njegov bratranec je bil zaradi tega že odpeljan na zaslišanje, saj je vojak, ki je tožniku omogočil tihotapljenje zdravil, izdal ime tožnikovega bratranca in so ga takoj odpeljali.

23. Tožniki se nato sklicujejo na podatke Belgijskega urada za begunce, dokument o Siriji, o dodeljevanju statusa begunca sirskim beguncem. Podatki Eurostata o 1. stopenjskih odločitvah v EU v 1/4 leta 2016-za Sirske državljane, kažejo, da je od 96.540 odločitev v zvezi s Sirskimi državljani, 88 % prosilcev dobilo status begunca, le 10 % pa subsidiarno zaščito. Za leto 2015 podatki niso bistveno drugačni, od 72.400 odločitev jih je 87 % dobilo status begunca. Iz informacij o izvorni državi in smernic notranjega ministrstva Velike Britanije (Sirija, December 2014) izhaja, da je večina sirskih državljanov upravičena do statusa begunca.

24. UNHCR-ove smernice glede obravnavanja prosilcev za mednarodno zaščito iz Sirije iz novembra 2015, navajajo, da večina Sircev, ki so prosilci za mednarodno zaščito, izpolnjuje pogoje za podelitev statusa begunca, kot so določeni v 1A (2) čl. Ženevske konvencije.

25. Tožeča stranka zatrjuje neuporabo/nepravilno uporabo materialnega prava iz 1. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Tožeča stranka zatrjuje, da je tožena stranka v celoti prezrla 20. čl., 2. odst., ter 27. čl., 1 odst., 5. alinejo v zvezi s 7. odst. tega člena ZMZ-1, v celoti pa so bile pri izdaji konkretne odločbe (glede nepriznanja statusa begunca) prezrte tudi UNHCR-ove smernice.

26. Tožnik zatrjuje, da je v njegovem primeru že na prvi pogled logično, da čeprav je dejansko bil nevtralen, je zaradi dejavnosti, ki jo opravlja prišel v konflikt z Asadovim režimom (pomagal je ranjenim demonstrantom), po drugi strani pa kasneje, zaradi pritiska režima, tega ni hotel več početi, saj se je bal za svoje življenje in življenje svoje družine.

27. Tožnik zatrjuje, da je tožena stranka v celoti prezrla tudi UNHCR-ove smernice iz Novembra 2015, ki se izrecno nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito iz Sirije. 17. paragraf smernic se celo izrecno dotika t.i. »pripisanega političnega prepričanja«, ki pride v poštev tudi v konkretni zadevi. Tožnik navaja še, da so zdravniki in drugo zdravstveno osebje še posebej izpostavljeni, kar je posebej izpostavljeno v paragrafu 38 teh smernic in sicer spada tožnik in posledično njegova celotna družino v skupino t.i. rizičnega profila. V to skupino pa se tožnik in preostali tožniki uvrščajo tudi zato ker so domnevni nasprotniki (oz. se jim ta lastnost pripisuje) Asadovega režima, hkrati pa jih režim dojema kot podpornike

28. Tožniki se sklicujejo na eno izmed zadnjih odločb VS in sicer sodbo I Up 47/2015 (2. 9. 2015), iz katere izhaja sledeče: »Če je podana povezava med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije v situaciji oboroženega spopada, kot poteka v Siriji, za priznanje statusa begunca, glede na okoliščine obravnavanega primera, zadostuje izogibanje vpoklicu v vojsko, dezerterstvo ali posamezniku pripisano politično prepričanje.

29. Tožniki zatrjujejo, da je v tej konkretni zadevi podana povezava med razlogi preganjanja (pripadnost Asadu/upornikom) ter dejanji preganjanja (režim mu je grozil s smrtjo, tožnik je na črnem seznamu upornikov, uporniki so mu ukradli avtomobil, uporniki so mu grozili s smrtjo, pozvan bo na zaslišanje k režimu od koder se ne bo več vrnil), zaradi česar bi v konkretni zadevi moral biti priznan status begunca.

30. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo odpravi ter da se tožečim strankam prizna status begunca, podredno pa, da se tožbi ugodi in se odločba delno odpravi ter se zadeva vrne toženi v ponovni postopek glede priznanja statusa begunca.

31. V odgovoru na tožbo tožena stranka opozarja, da tožnik niti ne utemelji, na kakšen način je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje in zaradi katerih drugih razlogov dejansko utemeljuje preganjanje zaradi političnega prepričanja. Druga tožnica ni z ničimer utemeljila navedb prvega tožnika, temveč je zgolj navedla, da ji je njen mož v Siriji zelo malo povedal in da je pred njo skrival težave. Iz navedenega je lahko razbrati, da prvi tožnik ni sodeloval niti z Asadovo vojsko kot tudi ne z ostalimi nasprotniki režima, bil je nevtralen in ukvarjal se je samo s farmacijo. Vse težave, katere je prvi tožnik navedel (težave, ker je pomagal kot farmacevt ostalim ljudem, prevoz zdravil preko kontrolnih točk), pa izvirajo zgolj zaradi vojne v Siriji, torej kot posledica slabe varnostne situacije. Prvi tožnik je izrecno navedel, da je bil nevtralen, ter da so se navedene težave zgodile izključno zaradi vojne, saj je prej imel življenje zelo dobro. Tudi druga tožnica je potrdila, da je Sirijo zapustila zgolj zaradi vojne, to pa ni eden izmed razlogov, zaradi katerega bi bila preganjana po Ženevski konvenciji. Tožnik je v tožbi navedel tudi, da ga ima sedaj opozicija na črnem seznamu, ker je tihotapil zdravila in ker jim ni pomagal. Navedena trditev je popolnoma kontradiktorna izjavam, katere je navajal na osebnem razgovoru. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru zatrdil ravno nasprotno, in sicer, da je na kontrolnih točkah pokazal poleg potnega lista tudi potrdila, iz katerega je izhajalo, da ima dovoljenje za prenos zdravil. Iz navedenega lahko izluščimo, da prvi tožnik nikakor ni tihotapil zdravila in da posledično zaradi tega tudi ne more biti na črnem seznamu. Tožniki se v tožbi sklicujejo na več informacij o izvorni državi (nekateri odlomki informacij so povzeti v angleškem jeziku), glede katerih pa tožena stranka opozarja na 52. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

32. V pripravljalni vlogi tožniki pravijo, da je med strankama nesporno, da je tožnik v resnici bil nevtralen, t.j. izrecno ni bil niti na strani Asada. Sporno pa je, kakšen vtis je o svoji nevtralnosti ustvaril pri Asadu in pri upornikih. Tožena se s tem ne strinja in zaključuje, da je imel tožnik težave zgolj zaradi vojne, to sicer drži, ampak vojna je zgolj splošen okvir v katerem se je vse dogajalo, gre za nek širši kontekst. Nadalje ne gre za nikakršna nova dejstva, gre za to, da tožena stranka mednarodnih dokumentov (ki predstavljajo zavezujoče materialno pravo za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito) sploh ne bere, kaj šele, da bi jih upoštevala. Tožniki ne vidijo potrebe, da bi smernice prevajali v slovenski jezik, saj je področje mednarodne zaščite in azilnega prava mednarodna pravna veja, pri kateri so določeni dokumenti pač v angleškem jeziku. Če jih tožena stranka ne razume, to ni problem tožnika. Kar zadeva določene informacije o stanju v izvorni državi, ki so jih predložili tožniki, ne gre za nikakršna nova dejstva, gre za dokumente, ki so prosto dostopni na internetu, torej gre za splošno znana dejstva, le tožena se ni dovolj potrudila, da bi jih našla oz. jih je prezrla. Tožnik v zvezi s tihotapljenjem zdravil navaja, da ne drži, da so njegove izjave kontradiktorne. Tihotapil je tako injekcije kot zdravila. Ko je izdelkov zmanjkalo pri grosistih v Damasku, jih je dobil pri človekoljubnih organizacijah, to pa je za režim močno sporno, saj s tem daješ vtis, da sodeluješ z njimi. Imel je sicer dovoljenje za prenos določene majhne količine, kar pa še ne pomeni, da je to vse, kar je pretovoril čez kontrolno točko, potrebe po zdravilih in injekcijah so bile veliko večje. Vojakom na kontrolnih točkah je plačal na način, da so prišli v trgovino s tekstilom od njegovega bratranca in so v zameno dobili tekstil. Glede črnega seznama pa navaja, da ga ima opozicija na črnem seznamu, ker jim ni pomagal, Asad pa zato, ker je zdravila kasneje kupoval tudi od človekoljubnih organizacij, s čimer je seveda ustvaril vtis, da z njimi sodeluje. Da je bilo to za Asadov režim sporno, pa izhaja tudi iz izpovedbe tožnika, da je režim na zaslišanje povabil tožnikovega bratranca, ki je bil povezan s tihotapljenjem, saj je njegovo ime izdal nek vojak na kontrolni točki.

Tožba je utemeljena.

33. Tožniki imajo v tožbi prav v tem smislu, da iz izpodbijane odločbe ni jasno razvidno, kaj je bil razlog za zavrnitev statusa begunca oziroma kakšna je utemeljitev tega razloga. Vendar pa je po drugi strani povsem jasno, da v izpodbijani odločbi tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava. Nejasnost je v tem, da tožena stranka v četrtem odstavku na strani 9 pravi, da iz izpovedb tožnikov ni mogoče razbrati, da bi bili prosilci v izvorni državi preganjani zaradi enega izmed razlogov po Ženevski konvenciji. Ob tem pa tožena stranka dodaja razlog, da niso navedli nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje po 26. členu ZMZ-1 ter da morajo ob subjektivnem pogoju strahu obstajati še objektivna dejanja preganjanja oziroma grozečih dejanj z zadostno stopnjo intenzivnosti. Iz tega je mogoče sklepati, da je tožena stranka ugotovila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za status begunca, ker niso izkazali preganjanja na podlagi vsaj enega razloga iz 1. odstavka 27. člena ZMZ-1 in ker tudi dejanja zatrjevanega preganjanja, ki sicer po mnenju tožene stranke ne temelji na nobenem razlogu iz 1. odstavka 27. člena ZMZ-1, ne dosegajo zadostne stopnje intenzivnosti v smislu 26. člena ZMZ-1. Ker se to na podlagi zapisanega v odločbi zdi najbolj verjetna razlaga utemeljitve tožene stranke, jo bo sodišče v nadaljevanju preizkusilo z vidika zakonitosti in pravilnosti uporabe glede na konkretne okoliščine tega primera oziroma podatkov v spisu ter z vidika zadostne utemeljitve navedenih dveh razlogov.

34. Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem na podlagi političnega prepričanja, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima politične lastnosti, ki so razlog za preganjanje, ampak je bistveno, ali takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja (9. odstavek 27. člena ZMZ), saj tudi ni pomembno, ali prosilec ravna oziroma je ravnal v skladu z mnenjem, stališčem, ali prepričanjem o zadevi, povezanimi s potencialnimi subjekti preganjanja in z njihovo politiko ali metodami (7. odstavek 27. člena ZMZ). Zato v obravnavani zadevi ne more biti bistveno – in v tem elementu se že pokaže zmotna uporaba materialnega prava – da je tožnik povedal, da je imel nevtralno politično prepričanje in da ni bil ne na Asadovi strani in ne na strani podpornikov demonstracij proti vladnemu režimu. Ravno tako tudi dejstvo, da je v Siriji izrazit notranji oboroženi spopad z mednarodnimi elementi in z visoko stopnjo nediskriminatornega nasilja, kar sicer med strankama ni sporno, ne more pomeniti, da tožnik ne bi mogel imeti utemeljenega strahu pred preganjanjem na podlagi političnega prepričanja. Subsidiarna zaščita je namreč le komplementarna zaščita statusu begunca, ki omogoča dopolnitev zaščite beguncev [C-285/12, Diakité, 30. 1. 2014, odst. 33], ni pa to zaščita, ki vedno lahko nadomesti status begunca. Tožena stranka mora najprej presojati pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne zaščite (41. člen ZMZ-1).

35. Tožena stranka je sicer povzela pravno relevantna dejstva v zvezi z zatrjevanim preganjanjem, vendar pa jih ni subsumirala pod zakonski dejanski stan iz 5. alineje 1. odstavka 27. člena v zvezi z 7. in 9. odstavkom 27. člena ZMZ-1. 36. Tako je tožena stranka povzela, da so ranjeni ljudje prihajali k njemu po pomoč, ko so bile v letu 2011 demonstracije v njegovem kraju. Po tem dogodku so ga poklicali predstavniki režima in mu rekli, da vedo, kdo je in kaj počne. Od drugih je izvedel, da ga bodo kmalu poklicali na zaslišanje. Po tem dogodku so na vsakih demonstracijah streljali in vedeli so, da bodo ranjeni ljudje še vedno prihajali k njemu. Zaradi pritiska režima je vedel, da jih ne sme sprejeti. Ljudje so prihajali k njemu, sam pa se je izgovarjal, da ni zdravnik in da naj gredo drugam. Tako se je znašel v neki situaciji, ko je moral zavračati ljudi. Zaradi tega so ljudje mislili, da dela za režim. Režim ga ni takoj povabil na zaslišanje, ker je bil v njihovem kraju znan človek. Vedel pa je, da v kolikor bi ga poklicali na zaslišanje, se ne bi več vrnil nazaj. Po drugi strani se je potem začel bati sovaščanov, ker jim ni želel pomagati in zaradi tega so sumili, da je na strani režima. Januarja 2012 so mu nasprotniki Asada ukradli avto in mu dejali, da ga bodo naslednjič ubili. Farmacevti so dobili navodilo, da ne smejo uporabljati nobenih igel in da jih ne smejo dati nikomur. Približno julija 2012 je opozicija zavzela njegov kraj, režimska vojska pa je celotno območje obkolila. Pustili so samo dva izhoda. Nadalje je navedel, da so se zaradi te blokade dvignile cene osnovnih življenjskih potrebščin in zaradi tega nisi mogel v mesto prinesti nobenih potrebščin, so pa dovolili vnos orožja. Imel je dovoljenje od župana, da lahko pripelje v mesto zdravila. Prinesel je lahko majhne količine, v njegovem kraju pa je živelo milijon ljudi. Da je lahko zdravila pripeljal, je moral vojakom na kontrolnih točkah plačati veliko denarja, moral pa je tihotapiti tudi injekcije. Vsa cepiva je dobil od humanitarnih organizacij. Zaradi tega tihotapljenja večjih količin zdravil, kot mu je bilo dovoljeno, ki naj bi jih pridobival od humanitarnih organizacij, naj bi bil zaznamovan tudi s strani vladajočega režima. Tudi ta dejstva je tožena stranka povzela v odločbi. Nadalje, tožena stranka povzema, da je konec leta 2012, režimska vojska od tri do štirikrat zadela njegovo hišo. Vojaki, ki jih je spoznal, so mu dejali, da bodo kmalu zaprli vso območje in da ne bodo mogli ne noter in ne ven iz tega območja. Ker je pobegnil, ga ima sedaj opozicija na črnem seznamu. Izvedel je tudi, da so zaradi njega odpeljali na zaslišanje enega vojaka, ki mu je pomagal, da je lahko prečkal kontrolno točko. Ta vojak je poznal njegovega bratranca in kmalu za tem so bratranca tudi odpeljali. Njegov mercedes je bil sumljiv za ostrostrelce, ker naj bi opozicija pokradla avte in se z njimi vozila. Največjo grožnjo je doživel enkrat po telefonu, kjer so mu dejali, da v kolikor ne bo spremenil svojega obnašanja do "četrtka od 19.00 ure", da ga bodo ubili. Ogromno ljudi je prihajalo k njemu, ker je imel lekarno odprto tudi v petek popoldne in ob petkih je bilo največ teh demonstrantov. Tožnikova žena pa je potrdila, da preden so odšli, je bil njen mož iskan, Sirije pa niso prej zapustili, ker je bil njen mož farmacevt in je bil edini v njihovem kraju, ki je lahko pomagal ljudem.

37. Že zgolj zgoraj našteto, kar sicer ni izčrpno povzeto iz povzetka, ki ga je naredila tožena stranka v izpodbijanem aktu, so pravno relevantna dejstva z vidika ugotavljanja preganjanja na podlagi političnega prepričanja, ki jih je tožena stranka ni uporabila s pravnega vidika. V tožbi in pripravljalni vlogi je tožnik dodatno pojasnil, da je Asadov režim izvedel, da je v času, ko je imel dovoljenje za nakup zdravil, tihotapil večjo količino, kot je bila dovoljena, zaradi česar so zaprli njegovega bratranca, ki je pri tem sodeloval. Vojakom na kontrolnih točkah je plačal na način, da so prišli v trgovino s tekstilom v lasti njegovega bratranca in so v zameno dobili tekstil. Med strankama tudi ni sporno, da je tožnik z listinskimi dokazi izkazal, da je bil v Siriji farmacevt in da je izvajal lekarniško dejavnost. 38. Poleg tega sodišče pripominja, da dejstvo, da se tožniku in njegovi družini še ni nič zgodilo na podlagi opisane nevarnosti, tudi ne pomeni, da nima utemeljenega strahu pred preganjanjem, saj v totalni vojni, kakršna je v Siriji po splošno dostopnih podatkih, zadošča dovolj verjetna grožnja, da bi bil tožnik prepeljan na zaslišanje s strani Asadovega režima, ker je nezakonito prenašal količine zdravil, ki jih je pridobival od humanitarnih organizacij, in je pomagal nasprotnikom Asadovega režima, ali da bi se mu maščevala druga (uporniška) stran, ker je poskušal upoštevati ukaze Asadovega režima, naj ne pomaga ranjenim demonstrantom.

39. Tožnik po pooblaščenki tudi upravičeno uveljavlja, da v upravnem sporu ne navaja nobenih novih dejstev, ki jih ne bi smel, saj bi tožena stranka ob pravilni razlagi in uporabi 27. člena ZMZ-1 morala upoštevati informacije o stanju v izvorni državi, da so zdravniki in drugi profesionalni delavci na področju zdravstva rizične skupine.(1) V tem dokumentu UNHCR tudi navaja, da večina prebežnikov iz Sirije zelo verjetno izpolnjuje pogoje za status begunca, ker je njihov strah mogoče povezati z eno izmed podlag za preganjanje in sicer neposredno ali posredno z eno izmed skupin v spopadih. Zato, po mnenju UNHCR, ni potrebno, da je posameznik že bil izločen kot posebna tarča. Prebegli prebivalci imajo lahko utemeljen strah pred preganjanjem na podlagi političnega prepričanja, ki se jim ga pripisuje s strani akterjev preganjanja oziroma sprtih vojaških skupin, ki nadzirajo posamezne predele dežele ali mesta, ali ker prebežniki pripadajo določeni verski manjšini ali etnični manjšini, ki jo akterji preganjanja povezujejo z nasprotnimi skupinami v spopadih.(2) Zato UNHCR dodaja, da samo v izjemnih primerih pogoji za status begunca niso izpolnjeni in potem pridejo v poštev druge oblike zaščite, kamor spada tudi subsidiarna zaščita na podlagi prava EU.(3) Sodišče je te navedbe povzelo iz poročila UNHCR iz leta 2014, enaka dejstva pa izhajajo tudi iz poročila UNHCR za Sirijo iz leta 2015, na katero se je skliceval tožnik že v upravnem postopku. Poročilo UNHCR za Sirijo iz leta 2014 citira tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi v zadevi L.M. and Others v. Russia z dne 15. 10. 2015, vključno z informacijo, da v primerjavi z letom 2013, ko je večina držav članic EU večinoma podeljevala subsidiarno zaščito beguncem iz Sirije, se v letu 2014 povečuje delež podeljenih statusov begunca.(4) Evropsko sodišče za človekove pravice v omenjeni zadevi citira tudi poročilo notranjega ministrstva Velike Britanije, ki navaja, da večina beguncev iz Sirije izpolnjuje pogoje za status begunca, razen, če v konkretnem primeru ne gre uporabiti izključitvene klavzule in da je zelo verjetno, da bi zavrnjenega prosilca za azil ob prihodu čakal pripor in nečloveško ravnanja med takšnim pridržanjem zaradi pripisanega političnega prepričanja.(5)

40. Ker je tožena stranka zmotno uporabila določilo 5. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ-1 in 26. člen ZMZ, je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje. Zato je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani akt odpravilo (4. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Razlog za takšen izrek glede na tožbeni zahtevek pa je razviden iz nadaljevanja obrazložitve te sodbe, ki zadeva poseben problem oblikovanja izreka upravnih odločb v tovrstnih zadevah. Upravno sodišče je na enak način obravnavalo problem izreka upravnih odločb v tovrstnih zadevah v sodbi v zadevi I U 433/2016-12 z dne 24. 8. 2016 s to razliko, da je v zadevi I U 433/2016-12 moralo uporabiti določbe ZMZ, med tem ko v tem upravnem sporu veljajo že določbe ZMZ-1. 41. Kadar tožena stranka zavrne status begunca in prizna status subsidiarne zaščite, se mora izrek upravne odločbe, ki sledi uvodu upravne odločbe, kot je uvod izpodbijane odločbe, glasiti tako, da je izrek sestavljen iz dveh točk ali odstavkov, kot na primer sledi:

42. »Prosilcu z osebnimi podatki /…/ se zavrne priznanje statusa begunca. 2. Prosilcu z imenom /…/ se prizna status subsidiarne zaščite za tri leta. Ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo treh let.«

43. Tožena stranka je sicer v obrazložitvi odločbe presojala upravičenost za priznanje statusa begunca (str. 9) in je v predzadnjem stavku na strani 9 odločbe navedla, da je pristojni organ tako v predmetni zadevi ugotovil, da prosilci ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca«. Vendar pa te odločitve ni izrecno vključila v izrek odločbe, čeprav bi to morala, kot bo razvidno iz nadaljevanja sodbe in sicer bi to morala storiti zaradi preprečitve: - nedopustnega omejevanja pravice do »učinkovitega pravnega sredstva zoper odločbo o neutemeljenosti prošnje v zvezi s statusom o begunca« iz prvega pododstavka člena 46(2) Procesne direktive II v zvezi z členom 47(1) in 52(1) Listine (in v povezavi z določbo drugega pododstavka člena 46(2) Procesne direktive II ter mutatis mutandis s sodbo Sodišča EU v zadevi Diouf (C-69/10)(6) oziroma iz določila 23. člena Ustave v zvezi z prvim stavkom 1. odstavka 70. člena ZMZ-1; ob tem je pomembno, da je določba, ki opredeljuje pravico iz člena 46(2) Procesne direktive II, dovolj jasna in nepogojna, da ima neposredni učinek,(7) in jo mora sodišče uporabiti ne glede na morebitno tej določbo nasprotujočo ureditev ali sodno prakso v državi članici (načelo primarnosti prava EU);(8) - nedopustnega odvzema (omejitve) pravice do upravičenosti do priznanja statusa begunca iz določila 3. odstavka 20. člena ZMZ-1, ki implementira določbo člena 2(f) Kvalifikacijske direktive II, ter upravičenj, ki iz tega statusa izvirajo (90. člen ZMZ-1, ki je implementacijska določba poglavja VII Kvalifikacijske direktive II, v zvezi z 3. odstavkom 15. člena Ustave (9) in mutatis mutandis s sodbo Sodišča EU v zadevi H.T.(10)

44. To pomeni, da bi tožena stranka morala na podlagi prava EU in določila člena 3a Ustave izrecno odločati o statusu begunca tudi v izreku in ne samo v obrazložitvi odločbe, kar bo sodišče utemeljilo v nadaljevanju te sodbe. Nenazadnje, tudi iz ZUP (1. odstavek 213. člena) izhaja, da mora upravni organ z izrekom odločati« o predmetu postopka« (in vseh zahtevkih strank) in ne z obrazložitvijo odločbe; predmet postopka pa sta v obravnavani zadevi dve obliki mednarodne zaščite, ki sta dve medsebojno ločeni in samostojni pravici: status begunca in subsidiarna zaščita.

45. Vendar pa zaradi novejše oziroma dopolnjene sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 148/2016 z dne 5. 7. 2016, I Up 165/2016 z dne 4. 8. 2016 in I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016, Upravno sodišče v tej zadevi ni moglo več šteti, da je sprejemljivo, če Upravno sodišče v takem primeru oblikovanja izreka izpodbijane odločbe odpravi samo tisti del odločitve, ki (implicitno) pomeni zavrnitev priznanja statusa begunca, tako da odločitev o podelitvi subsidiarne zaščite ostane v veljavi, kot je to storilo na primer v sodbi v zadevi I U 440/2016 z dne 26. 4. 2016. 46. Po mnenju Vrhovnega sodišča v sodbi v zadevah I Up 165/2016, 4. 8. 2016 (odst. 8) in I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016 (odst. 20) je namreč tak izrek sodbe sodišča „nerazumljiv oziroma protisloven“, če sodišče ob enakem izreku upravne odločbe, kot je izpodbijani, razsodi, da se tožbi ugodi tako, da se odločba odpravi samo v delu, v katerem je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje statusa begunca, in se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek, saj se v upravnem sporu „izpodbija izrek in ne obrazložitev odločbe.“(11)

47. Upravno sodišče se s takim stališčem Vrhovnega sodišča lahko strinja in mu v konkretnem primeru tudi sledi ob upoštevanju 1. odstavka 11. člena Zakona o sodiščih.(12) Možnost, da bi praksa oblikovanja izreka Upravnega sodišča iz sodne odločbe v zadevi I U 440/2016 morebiti veljala zgolj začasno, dokler ne bi Vrhovno sodišče razrešilo pravnega vprašanja glede pravilnosti oblike izreka upravnih določb v tovrstnih zadevah preko tehtno argumentiranih vlog strank in seznanitve s celovito argumentacijo sodišča prve stopnje z vidika prava EU, je z odločitvami Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 165/2016 in I Up 189/2016, da je takšen izrek sodne odločbe Upravnega sodišča nerazumljiv in protisloven, odpadla.

48. Poleg tega Upravno sodišče ob tem upošteva tudi stališče Vrhovnega sodišča,(13) da je napačna ugotovitev Upravnega sodišča v nekaterih predhodnih istovrstnih zadevah, da sodna praksa Vrhovnega sodišča z vidika obravnavanega pravnega vprašanja ni povsem ustaljena. Upravno sodišče torej pri nadaljnji izpeljavi argumentacije o potrebni obliki izreka upravne odločbe v tovrstnih zadevah izhaja iz tega, da je sodna praksa Vrhovnega sodišča na tem področju ustaljena.

49. Tako kot v predhodnih zadevah pa je tudi v tej zadevi bistveno, ali se Upravno sodišče glede interpretacije z vidika prava EU lahko strinja z omenjeno ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča. Z razliko od prvotnih stališč Vrhovnega sodišča je namreč Vrhovno sodišče v sodni odločbi v zadevi I Up 165/2016 z dne 4. 8. 2016 in tudi v zadevi I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016 vključilo tudi vidik prava EU, četudi zgolj znotraj tistih okvirov, kot je pravo EU uporabilo Upravno sodišče v dosedanji sodni praksi.(14)

50. Ključni vprašanji, od katerih je odvisna sodna odločitev v tem upravnem sporu pa sta: ali pomeni stališče Vrhovnega sodišča, ki podpira prakso oblikovanja izreka upravnih odločb v tovrstnih primerih, po katerih lahko tožnik izpodbija zavrnitev statusa begunca samo pod pogojem, da se odpove že pridobljenemu statusu subsidiarne zaščite, poseg v pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper negativno odločitev o statusu begunca ter v sam status subsidiarne zaščite in upravičenja, ki izvirajo iz statusa subsidiarne zaščite po pravu EU in če gre za poseg v pravico do učinkovitega pravnega sredstva in omenjene pravice v zvezi z subsidiarno zaščito, ali je ta poseg predpisan z zakonom in ga je mogoče šteti kot sorazmeren poseg glede na določilo člena 52(1) Listine(15) oziroma glede na 3. odstavek 15. člena Ustave v primeru statusa in pravic, ki izvirajo iz subsidiarne zaščite.

51. Upravno sodišče enako kot v predhodnih zadevah meni, da je pravu EU skladno interpretacijo obravnavanega pravnega vprašanja mogoče dati in tudi odločiti v tem upravnem sporu, brez da bi Upravno sodišče prekinilo postopek in postavilo vprašanje za predhodno odločanje na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju EU. Upravno sodišče ima glede tega diskrecijo in polno avtonomijo(16) tudi v razmerju do morebitnih stališč Vrhovnega sodišča o tem istem pravnem vprašanju(17) in za Upravno sodišče tako ne veljajo standardi iz sodbe Sodišča EU v zadevi Ferreira da Silva.(18)

52. Tako kot v predhodnih zadevah Upravno sodišče ne vidi konflikta s pravom EU v stališču Vrhovnega sodišča, da se mednarodna zaščita uresničuje prek dveh oblik in sicer statusa begunca in subsidiarne zaščite. Tudi po mnenju Sodišča EU je namreč subsidiarna zaščita „dopolnilna in dodatna oblika zaščite beguncev, ki jo vsebuje Ženevska konvencija“(19) in da gre za „dve obliki mednarodne zaščite“.(20) Tudi v stališču Vrhovnega sodišča, da ima prosilec en zahtevek in ne dva zahtevka, Upravno sodišče ne vidi konflikta z omenjenimi pravicami iz prava EU. Z vidika prava EU to niti ni bistveno, ali gre za dva zahtevka, ali za en zahtevek. Bistveno je, da gre za eno prošnjo, ki se nanaša na dve različni pravici, pri čemer se glede na pravo EU (člen 10(2) Procesne direktive II in 41. člen ZMZ) najprej odloča o prvi pravici (status begunca) in nato še, če je status begunca zavrnjen, o drugi pravici (statusu subsidiarne zaščite).

53. Upravno sodišče nadalje v predhodnih zadevah ni videlo nepremostljivega konflikta med pravom EU in stališčem, da pristojni organ v izreku ne odloči posebej o vsaki posamezni pravici oziroma obliki mednarodne zaščite, čeprav se je ob tem izreklo, da ne more biti tudi nobenega dvoma, da bi bilo najbolj enostavno in ne bi prihajalo do tovrstnih pravnih zapletov, če bi tožena stranka v izreku odločbe posebej odločila o statusu begunca in v drugi točki izreka še o subsidiarni zaščiti.(21)

54. Vendar pa po seznanitvi s sodnimi odločbami Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 165/2016 in I U 189/2016, v katerih Vrhovno sodišče šteje izrek sodne odločbe sodišča prve stopnje za nerazumljiv in protisloven, takšen način odločanja Upravnega sodišča ni več možen. Zato je sodišče v prvi točki izreka odpravilo celoten izrek izpodbijane odločbe in v tem delu sledilo stališču Vrhovnega sodišča. Vendar pa je poleg tega moralo zaradi lojalne uporabe prava EU, kot je razvidno iz nadaljevanja te sodbe, izkoristiti tudi napotek Vrhovnega sodišča iz 17. odstavka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 165/2016 oziroma iz 29. odstavka obrazložitve sodbe v zadevi I Up 189/2016 o zavezujočih napotkih, ki jih Upravno sodišče lahko da toženi stranki za ponovni postopek.

55. Razhajanje v razmerju do predhodnih stališč Vrhovnega sodišča se zaradi uporabe prava EU začne, ko Vrhovno sodišče ugotavlja, da ZMZ ureja „dve oblike ene pravice – pravice do mednarodne zaščite.“(22) Zgolj z vidika terminologije, ki jo uporablja Kvalifikacijska direktiva II in ZMZ-1 (3. člen), ne gre za pravico do mednarodne zaščite, ampak „mednarodna zaščita pomeni status begunca in subsidiarne zaščite“ (člen 2(a) Kvalifikacijske direktive II), pri čemer „status begunca pomeni priznanje /.../ osebe kot begunca“ (člen 2(e) Kvalifikacijske direktive II), med tem ko „status subsidiarne zaščite pomeni priznanje osebe /.../ kot osebe upravičene do subsidiarne zaščite“ (člen 2(g) Kvalifikacijske direktive II). Tako tudi Sodišče EU v sodbi v zadevi M.M. pravi, da „mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite, prošnja za mednarodno zaščito pa prošnjo za priznanje bodisi statusa begunca bodisi statusa subsidiarne zaščite.“(23) že z vidika Kvalifikacijske direktive II torej ni pravilno izhajati iz koncepta „pravice do mednarodne zaščite“, ampak mednarodna zaščita pomeni status begunca in subsidiarne zaščite, pri čemer sta ti dve obliki mednarodne zaščite vsaka zase samostojni pravici. To pomeni, če prosilec izpolnjuje pogoje za določeno obliko mednarodne zaščite, potem je takšna zaščita sodno iztožljiva „pravica“.(24)

56. Tudi z vidika primarnega prava EU ne more biti nobenega dvoma, da pri mednarodni zaščiti ne gre za eno pravico, ampak za dve obliki zaščite, ki imata status pravic. Azil je ob upoštevanju pravil Ženevske konvencije o statusu beguncev „pravica“, ker to določa 18. člen Listine. Vendar pa subsidiarna oblika mednarodne zaščite, ki jo Ženevska konvencija ne ureja, nima statusa temeljne pravice v Listini. Na podlagi citiranih določb sekundarnega in primarnega prava EU gre torej za dve različni pravici in ne za eno samo pravico.

57. Drugi argument, da gre za dve različni pravici, izhaja iz dejstva, da iz podeljenega statusa begunca in iz podeljenega statusa subsidiarne zaščite izvirajo določena upravičenja, ki jim Sodišče EU daje status „pravic,“ pri čemer se ta upravičenja razlikujejo glede na to, ali gre za status begunca, ali za status subsidiarne zaščite. V zadevi M.M. Sodišče EU pravi, da je „narava pravic“, povezanih s statusom begunca in subsidiarne zaščite „različna“.(25) To je naslednja pomembna razlika med statusom begunca in subsidiarno zaščito, zaradi česar gre za dva različna pravna instituta oziroma za „dva različna režima zaščite“, kot se je izrazilo Sodišče EU v sodbi v zadevi H.N.(26) Status begunca je s primerjalnega vidika bolj ugoden od statusa subsidiarne zaščite v več upravičenjih.(27) Sodišče EU pravi, da „status begunca zagotavlja širšo zaščito od tiste, ki jo daje subsidiarna zaščita“.(28)

58. Tretji argument Upravnega sodišča, da gre za dve različni pravici, sloni na ugotovitvi, da se pogoji za priznanje statusa begunca razlikujejo od pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, kajti oseba je lahko upravičena do subsidiarne zaščite, če ne izpolnjuje pogojev (iz 10. člena Kvalifikacijske direktive II oziroma 27. člena ZMZ-1) za status begunca. Tudi Sodišče EU v sodbi v zadevi M.M. izpostavlja, da „priznanje statusa begunca in priznanje statusa subsidiarne zaščite ne zahteva izpolnjevanja istih pogojev, saj je narava pravic, povezanih s tema statusoma, različna.“(29)

59. Razlika v stališčih med Upravnim sodiščem in Vrhovnim sodiščem je v metodologiji interpretacije o tem, kako bi moral biti oblikovan izrek upravne odločbe o mednarodni zaščiti, ko organ zavrne status begunca in prizna status subsidiarne zaščite. To metodologijo Upravno sodišče veže na metode razlage in načela uporabe prava EU.

60. Formulacija izreka izpodbijane odločbe pomeni poseg v pravico do učinkovitega sodnega varstva zoper negativno upravno odločbo o zavrnitvi statusa begunca ter v pridobljeno pravico do subsidiarne zaščite, med tem ko je iz posameznih delov interpretacije Vrhovnega sodišča mogoče zaključiti, da po mnenju Vrhovnega sodišča posega v omenjeno pravici na podlagi izreka izpodbijane odločbe ni. Tako je v sodbi Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 148/2016 z dne 5. 7. 2016 z vidika metodologije uporabe prava EU ključno naslednje stališče Vrhovnega sodišča:

61. Z uporabo določil 7. in 34. člena ZMZ Vrhovno sodišče pravi, da se v „izreku odločbe, s katero se odloči o prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil prosilec, in se mednarodna zaščita prizna, odloči tako, da se prošnji za mednarodno zaščito ugodi in se ta prizna v obliki, za katero so izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji. V izreku se torej ne odloči posebej o statusu begunca in tudi ne posebej o statusu subsidiarne zaščite /…/ Vrhovno sodišče poudarja, da se do pravnomočnega zaključka postopka odločanja o mednarodni zaščiti nobena pravica ne more šteti za pridobljeno, še manj pa se lahko na domnevno poslabšanje položaja sklicuje tista stranka, ki tako odločitev sama izpodbija in s tem odlaga nastanek pravnomočnosti.“(30) Vrhovno sodišče dodaja, da „odprava izpodbijanega akta ter vrnitev v ponovno odločanje s strani sodišča prve stopnje ne pomeni, da tako sodno varstvo v upravnem sporu ni učinkovito, saj je tožena stranka na razlago sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča v zvezi z izvedbo upravnega postopka pri svoji odločitvi vezana in od tega ne sme odstopiti, razen v primeru posebnih pravnih okoliščin (glej npr. sklep VS RS X Ips 169/2010 z dne 25. 5. 2011 in I Up 183/2016 z dne 29. 6. 2016). Dokler teče postopek po ZMZ pa je varovan tudi tožnikov položaj, saj je varovan s statusom prosilca za mednarodno zaščito.“(31)

62. Iz tega citata je mogoče zaključiti, da Vrhovno sodišče interpretacijo in odločitev gradi na stališču, da je položaj tožnika v zadostni meri varovan s statusom prosilca za mednarodno zaščito in da upravičeno lahko izgubi status subsidiarne zaščite, četudi vlaga tožbo samo zoper zavrnitev statusa begunca. Vrhovno sodišče ob tem uporablja izraz „domnevno“ slabši položaj tožnika.

63. Vpogled v pravne določbe ZMZ-1 pokaže, da ne gre za domnevno slabši položaj, ampak za očitno slabši položaj. Te očitne razlike na podlagi ZMZ-1 med obema statusoma so vsaj naslednje: oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita, je pri uveljavljanju pravic iz socialnega varstva izenačena z državljani Slovenije (99. člen ZMZ-1), med tem ko prosilec te pravice nima, ampak mu pripada pravica do materialne oskrbe, ki vključuje nastanitev, prehrano, obleko in obutev ter higienske potrebščine (79. člen ZMZ-1) ter žepnina (zadnja alineja 1. odstavka 78. člena ZMZ-1); vendar tudi upravičencu do subsidiarne zaščite poleg omenjene izenačitve z državljani Slovenije glede socialnega varstva pripada pravica do nastanitve v zmogljivostih ministrstva do zapolnitve razpoložljivih kapacitet, vendar najdlje za eno leto (93. člen ZMZ-1) oziroma pod določenimi pogoji in za omejeno obdobje tudi denarno nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu (97. člen ZMZ-1); oseba s priznano mednarodno zaščito ima v obdobju 3 let od pridobitve statusa pravico do pomoči pri vključevanju v okolje (osebni integracijski načrt, vključno v pravico do udeležbe na tečaju slovenskega jezika in na tečaju spoznavanja slovenske družbe in možnostjo povračila določenih stroškov) (člen 103. ZMZ-1), med tem ko prosilec te pravice nima (78. člen ZMZ-1); osebe, ki jim je priznana mednarodna zaščita, se obvezno zavarujejo iz tega naslova, če niso obvezno zavarovani na drugi podlagi (1. odst. 98. člena ZMZ-1 ter 4. alineja 1. odst. 90. člena ZMZ-1), med tem ko ima prosilec samo pravico do nujnega zdravljenja (4. alineja 1. odst. 78. člena ZMZ-1 in 86. člen ZMZ-1); prosilec ima zgolj pravico „ostati“ v državi članici do izvršljivosti odločbe (1. odstavek 107. člena ZMZ-1 v zvezi s 1. alinejo 1. odst. 78. člena ZMZ-1), med tem ko upravičencu do subsidiarne zaščite pripada dovoljenje za bivanje za čas, za katerega je priznana ta zaščita (2. alineja 1. odstavka 90. člena ZMZ-1 v zvezi z 3. odstavkom 108. člena ZMZ-1 in 2. odst. 92. člena ZMZ-1); oseba, ki ji je priznana subsidiarna zaščita, uveljavlja pravice iz naslova zaposlovanja in dela v skladu s predpisi, ki urejajo zaposlovanje in delo tujcev, pravice za primer brezposelnosti pa uveljavljajo v skladu s predpis, ki urejajo trg dela (102. člen ZMZ-1), med tem ko prosilci nimajo takih pravic oziroma lahko z delom pričnejo po 9 mesecih od vložitve prošnje (87. člen ZMZ-1). Edino za otroke s priznano mednarodno zaščito velja, da so upravičeni do zdravstvenih storitev pod enakimi pogoji kot otroci, ki so obvezno zdravstveno zavarovani kot družinski člani in v enakem obsegu so do zdravstvenega varstva upravičeni tudi šolajoči otroci po 18. letu starosti, in sicer do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti (2. odst. 98. člena ZMZ-1), kar enako velja tudi za otroke, ki so prosilci za mednarodno zaščito (3. odstavek 86. člena ZMZ-1).

64. Poleg tega pa je treba z vidika ugotavljanja morebitnega posega v pravico do subsidiarne zaščite upoštevati ne samo primerjavo med upravičenji, ki izvirajo iz statusa prosilca za mednarodno zaščito, in iz statusa subsidiarne zaščite, ampak tudi bistveno razliko, da v prvem primeru prosilec nima več dokončne odločbe, ki ugotavlja obstoj utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, med tem ko upravičenec do subsidiarne zaščite takšno dokončno upravno določbo ima. Ob tem sodišče ne more prezreti, da v upravnem postopku, v katerem mora upravni organ varovati tudi javno korist, prepoved reformatio in peius ne velja absolutno, kar sicer velja za sodne postopke (enako stališče je sodišče predhodno zavzelo že v sodbi III U 506/2010 z dne 13. 4. 2012).

65. Na podlagi zgornje primerjave sodišče ugotavlja, je mogoče reči, da status prosilca za mednarodno zaščito nedvomno pomeni slabši pravno-varstveni položaj od statusa subsidiarne zaščite in da ne gre za „domnevno“ slabši položaj, zaradi česar po mnenju Upravnega sodišča ni mogoče reči, da takšna ureditev oziroma interpretacija prava ne pomeni posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper negativno odločitev o statusu begunca in v pravico do subsidiarne zaščite.

66. Kar zadeva stališče Vrhovnega sodišča, da se „do pravnomočnega zaključka postopka odločanja o mednarodni zaščiti nobena pravica ne more šteti za pridobljeno“, Upravno sodišče ne more spregledati določbe 3. odst. 90. člena ZMZ-1, po kateri pravice iz 1. odstavka 90. člena ZMZ-1 oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita, „pridobi z dnem vročitve odločbe“ iz prve oziroma druge alineje 1. odstavka 49. člena ZMZ-1 in ne šele s pravnomočnostjo odločbe. Tudi na splošno tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve odločbe (1. odstavek 32. člena ZUS-1). Po določilu 4. odstavka 71. člena ZMZ-1 se v postopku sodnega varstva po tem zakonu, uporablja ZUS-1, če z ZMZ-1 ni drugače določeno. Po določilu 3. odstavka 70. člena ZMZ-1 tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev. Ker po stališču Vrhovnega sodišča v tem primeru ne gre za „zavrnitev prošnje“, tožba zoper izpodbijani akt ne zadrži njegove izvršitve, kar se ujema z določbo 3. odstavka 90. člena ZMZ-1, ki je specialna določba glede učinkovanja pridobljenih pravic. Tudi Vrhovno sodišče v neki drugi zadevi navaja, da „je v primeru priznanja statusa begunca kot ene od oblik mednarodne zaščite z odločbo tožene stranke ta odločba dokončna /.../ in izvršljiva, upravni spor pa praviloma ne zadrži izvršljivosti dokončne upravne odločbe /.../. prosilec z dodeljenim statusom mednarodne zaščite torej z izdajo dokončne odločbe, ki učinkuje, pridobi tudi pravice, ki mu iz statusa gredo (89. člen ZMZ).“(32)

67. Vrhovno sodišče še dodaja v sodni odločbi I Up 148/2016 z dne 5. 7. 2016, da v takem primeru tožnik sam „odlaga nastanek pravnomočnosti“. Tožniki v tožbi izrecno navajajo, da ne izpodbijajo odločitve o podelitvi subsidiarne zaščite. Dejansko ne gre samo za odlog pravnomočnosti – to velja samo za odločitev o statusu begunca; tožniki so namreč prisiljeni, če želijo uveljavljati sodno varstvo zoper zavrnitev statusa begunca, da se proti njihovi volji odpovedo učinku pravnomočnosti priznanih pravic v zvezi s subsidiarno zaščito. Po mnenju Upravnega sodišča zato gre za poseg v obe omenjeni pravici: v pravico do učinkovitega sodnega varstva zoper negativno odločitev o zavrnitvi statusa begunca in v zakonsko pravico do subsidiarne zaščite.

68. V primerjavi s sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 148/2016 pa je mogoče iz kasnejše sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 165/2016 izpeljati, da ima Vrhovno sodišče še dodaten argument za stališče, da ne gre za poseg v pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper negativno odločitev o statusu begunca. Vrhovno sodišče namreč pravi, da »zgolj s citiranjem določb Procesne direktive II /…/ drugi odstavek 10. člena /…/ točka (a) prvega odstavka 46. člena), ni mogoče utemeljiti posega v pravico iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 46. člena Procesne direktive II, do katerega bi po mnenju sodišča prve stopnje prišlo, če bi moralo odpraviti odločbo v celoti.«(33)

69. Upravno sodišče se lahko strinja stališčem Vrhovnega sodišča, da zgolj s sklicevanjem na omenjene pravne določbe 2. odstavka 10. člena in točke (a) prvega odstavka 46. člena Procesne direktive II ni mogoče utemeljiti posega v pravico iz 47. člena Listine, zato pa je v obravnavanem upravnem sporu Upravno sodišče utemeljilo poseg tudi z razlikami med obsegom upravičenj, ki izvirajo iz statusa prosilca za mednarodno zaščito, in upravičenji, ki izvirajo iz statusa subsidiarne zaščite ter med samim statusom prosilca za mednarodno zaščito in upravičenca do subsidiarne zaščite. Vendar pa so omenjene določbe Procesne direktive II vseeno tudi pomembne z vidika sistematične metode razlage, saj kažejo na velik pomen pravice do učinkovitega sodnega varstva posebej zoper negativno odločitev o statusu begunca, zaradi česar je tudi ocena o tem, ali dejansko gre za poseg ali ne, lažja.

70. Poleg tega pa Upravno sodišče dodaja glede na predhodno argumentacijo v zadevi I U 440/2016, ki tega ni zajela, da sta za obravnavano pravno vprašanje odločilni dve drugi določbi Procesne direktive II.

71. Gre za določbo prvega pododstavka člena 46(2) Procesne direktive II, kjer je zakonodajalec EU določil naslednje: „Države članice zagotovijo, da imajo osebe, ki jih je organ za presojo priznal kot upravičene do subsidiarne zaščite, pravico do učinkovitega pravnega sredstva na podlagi odstavka 1 zoper odločbo o neutemeljenosti prošnje v zvezi s statusom begunca.“

72. Iz te določbe brez interpretativnega dvoma izhaja, da je oseba, ki ima status subsidiarne zaščite, lahko v postopku odločanja o izpolnjevanju pogojev za status begunca. To ni diskrecijska določba, ampak obvezujoča določba, ki je jasna in brezpogojna. To pomeni, da bi tožena stranka morala v izreku izpodbijane odločbe v prvi točki izreka odločiti o statusu begunca in tožniki bi bili upravičeni, če vložijo tožbo zoper negativno odločitev o statusu begunca, da obdržijo status subsidiarne zaščite v ponovljenem postopku ugotavljanja, ali izpolnjujejo pogoje za status begunca. Ta določba torej ne izključuje, ampak dopušča hkraten status subsidiarne zaščite in udeležbo stranke v postopku zaradi ugotavljanja pogojev za status begunca. Če je tožnikom v ponovnem postopku dodeljen status begunca, mora organ z novo odločbo nadomestiti odločitev o subsidiarni zaščiti, ker oba statusa ne moreta veljati hkrati.

73. V tej zvezi je bistveno, da po ZMZ-1 obstaja bistvena razlika med statusom begunca in subsidiarne zaščite v tem, da je tožnik dobil z odločbo status subsidiarne zaščite za 3 leta in s tem tudi dovoljenje za bivanje za obdobje treh let z dnem vročitve akta (3. odst. 108 člen ZMZ-1 ter 2. odstavek 92. člena ZMZ-1), med tem ko dovoljenje za bivanje osebe, ki ji je priznan status begunca, nima te časovne omejitve (1. odstavek 92. člena ZMZ-1) oziroma se izda z veljavnostjo desetih let (2. odst. 108. člena ZMZ-1); poleg tega organ osebi s subsidiarno zaščito lahko izda potni list za čas subsidiarne zaščite (2. odst. 113. člena ZMZ-1), med tem ko se osebi s statusom begunca potni list izda praviloma za 10 let (3. odst. 111. člen ZMZ-1 in sicer po predpisih, ki urejajo potne liste za državljane Republike Slovenije (1. odstavek 11. člena ZMZ-1). V sodbi v zadevi H.N., ki se nanaša še na razlago Kvalifikacijske direktive I št. 2004/83, Sodišče EU ravno tako ugotavlja, da „status begunca zagotavlja širšo zaščito od tiste, ki jo daje subsidiarna zaščita“(34)

74. Iz drugega pododstavka člena 46(2) Procesne direktive II nadalje izhaja brez kakršnega koli dvoma („acte clair“), da šele v primeru, če status subsidiarne zaščite, ki ga prizna država članica, omogoča iste pravice in koristi kot status begunca po pravu Unije in nacionalnem pravu, sme ta država šteti, da je pritožba zoper odločbo o neutemeljenosti prošnje v zvezi s statusom begunca nedopustna zaradi nezadostnega interesa prosilca za nadaljevanje postopka. Zaradi zgoraj omenjenih razlik tožniki imajo v konkretnem primeru pravni interes za tožbo v smislu drugega pododstavka člena 46(2) Procesne direktive II in izrek izpodbijane odločbe, kot ga je izdala tožena stranka, posega v omenjeni dve pravici tožnikov.

75. Obravnava določb členov prvega in drugega pododstavka člena 46(2) Procesne direktive II že zadeva argumentacijo, ali je poseg v omenjeni pravici predpisan z zakonom oziroma s pravom EU. Določila členov 10(2), 46(1)(a) in 46(2) Procesne direktive II po mnenju Upravnega sodišča kažejo na to, da poseg v procesno pravico glede statusa begunca ni predpisan z zakonom oziroma s pravom EU. Zaradi navedenih določb Procesne direktive II države članice na tem področju tudi nimajo procesne avtonomije.

76. Poleg tega je z vidika presoje pogoja, ali je omejitev pridobljene pravice do subsidiarne zaščite predpisana z zakonom v smislu člena 52(1) Listine, pomembno, da takšne situacije „prenehanja“ statusa subsidiarne zaščite pravo EU pa tudi ZMZ-1 ne predvidevata, ampak status subsidiarne zaščite upravičencu preneha oziroma je upravičenec od tega izključen samo v skladu z določbami poglavja V. Kvalifikacijske direktive II, kajti pravni koncepti varnih držav iz III oddelka Poglavja III Procesne direktive II se ne nanašajo na tisto državo, ki odloča o prošnji, ampak na države, iz katere ali preko katerih je prosilec potoval. 77. Vrhovno sodišče se v sodnih odločbah v zadevah I Up 165/2016 (odst. 10-12) in I Up 107/2014 (odst. 8) sklicuje tudi na koncept „enotnega postopka“, zaradi česar je Upravno sodišče preizkusilo tudi, ali je morebiti pogoj „predpisanosti z zakonom“ iz člena 52(1) Listine v zvezi z omejitvijo pravice do učinkovitega sodnega varstva odločitve o status begunca ali pravice do subsidiarne zaščite izpolnjen z namenom „enotnega postopka.“

78. Upravno sodišče lahko prevzame razlago Vrhovnega sodišča, da gre za „en postopek“ oziroma za enoten postopek, in da je „z ZMZ predpisan tudi vrstni red presojanja izpolnjevanja pogoja za eno oziroma drugo obliko zaščite.“(35) Vendar pa „enoten postopek“ z vidika prava EU ne pomeni, da mora Upravno sodišče odpraviti celotno odločbo, četudi tožnik ne izpodbija pozitivne odločitve o izpolnjevanju pogojev za subsidiarno zaščito, in da ne sme zadeve vrniti toženi s stranki v ponovno odločanje glede zavrnitve statusa begunca. Namen enotnega postopka, če ga je država članica EU imela uzakonjenega že po ureditvi azilnega prava pred uveljavitvijo Procesne direktive II, ni imel in še vedno nima nobene povezave s tem, da bi se moral tožnik odpovedati statusu subsidiarne zaščite, če želi izpodbijati negativno odločitev o status begunca. Četudi Procesna direktiva I (št. 2005/85)(36) enotnega postopka še ni predpisala,(37) pa je bil že takrat namen enotnega postopka, če ga je država članica predpisala, samo v tem, da se celovito obravnavajo dejstva in čim bolj učinkovito obravnava obe prošnji, kar vključuje tudi učinkovito varstvo procesnih garancij prosilca tako glede statusa begunca kot tudi subsidiarne zaščite.(38) V tem kontekstu ne gre za enoten status (uniform status), temveč za enoten postopek (single procedure).(39)

79. Z razliko od Procesne direktive I, ki je veljala v času nastanka sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 107/2014, je namen „enotnega postopka“ predpisan v Procesni direktivi II v uvodni izjavi št. 11. Ta pravi, /.../ „da bi zagotovili izčrpno in učinkovito oceno potreb po mednarodni zaščiti v smislu Direktive 2011/95 /.../ glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite, bi moral okvir Unije za postopke priznavanja ali odvzema mednarodne zaščite temeljiti na konceptu enotnega postopka.“ Namen enotnega postopka je torej izčrpno, v smislu celovite obravnave, čim bolj učinkovito obravnavati prošnje za mednarodno zaščito in sicer na način, da „organ za presojo najprej presodi, ali prosilci izpolnjujejo pogoje za status begunca, in če jih ne, presodi, ali so upravičeni do subsidiarne zaščite“ (člen 10(2) Procesne direktive II). ZMZ s temi določbami ni v nasprotju, saj predvideva enoten postopek (1., 2. in 3. alineja prvega odstavka 3. člena ZMZ-1), tako da organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite (41. člen ZMZ).

80. V sklepu v zadevi I Up 107/2014 Vrhovno sodišče navaja, da če sodišče prve stopnje odpravi odločbo tožene stranke samo v zavrnilnem delu, potem bi lahko nastala „nezakonita situacija“, da je tožniku pravnomočno priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, hkrati pa bi bil tožnik prosilec za priznanje mednarodne zaščite v obliki begunca.(40) Enako navaja Vrhovno sodišče tudi v sodbah v zadevah I Up 165/2016 z dne 4. 4. 2016 (odst. 9) in I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016, ko pritrjuje stališču tožene stranke, da „hkraten obstoj statusa subsidiarne zaščite in statusa prosilca za mednarodno zaščito ni mogoč.“

81. V zvezi s tem je pomembno, da v konkretnem primeru nezakonite situacije niso povzročili tožniki, ampak tožena stranka, ki ni pravilno obravnavala pogojev za status begunca. Zato nezakonito ravnanje tožene stranke ne more biti v škodo tožnikom. Poleg tega pa situacija, po kateri bi Upravno sodišče odpravilo odločitev o statusu begunca, tožniki pa bi ohranili status subsidiarne zaščite, ki ga niti niso izpodbijali, ne bi pomenila, da bi tožniki imel status prosilca za mednarodno zaščito in status subsidiarne zaščite, ampak bi tožena stranka morala ponovno odločati o statusu begunca, pri čemer bi tožniki vsaj do dokončne odločitve imeli status subsidiarne zaščite. Da tujec, ki že ima status subsidiarne zaščite, ne more biti v postopku odločanja o statusu begunca samo takrat, kadar status subsidiarne zaščite, ki ga prizna država članica, omogoča iste pravice in koristi kot status begunca po pravu Unije in nacionalnem pravu, pa je zakonodajalec EU kot možno diskrecijo države predpisal v določilu drugega pododstavka člena 46(2) Procesne direktive II. Kajti samo v takem primeru sme država članica šteti, da je pritožba zoper odločbo o neutemeljenosti prošnje v zvezi s statusom begunca nedopustna zaradi nezadostnega interesa prosilca za nadaljevanje postopka.

82. V zadevi Diouf, ki se je nanašala na preliminarno vprašanje o učinkovitem pravnem sredstvu zoper odločitev, da se bo prošnja za mednarodno zaščito obravnavala v pospešenem postopku, je Sodišče EU na preliminarno vprašanje o skladnosti nacionalne ureditve s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 39. člena Procesne direktive I razlagalo ob uporabi pravice oziroma načela iz 47. člena Listine(41) in je odločilo, da se določba o učinkovitem pravnem sredstvu iz določbe 39. člena Procesne direktive I [ki jo je treba primerjati z določbo 46. člena procesne direktive II – opomba Upravnega sodišča], nanaša na vse tiste dokončne odločitve, ki vsebujejo zavrnitev prošnje za azil iz razloga neutemeljenosti, vključno z vsebinsko odločbo o zavrnitvi statusa begunca,(42)ne razteza pa se ta pravica tudi na pripravljalne odločbe za odločbo, ki bo temeljila na vsebinski presoji ali na odločbe procesnega vodstva.(43) V konkretnem primeru je odločitev o zavrnitvi statusa begunca dokončna in vsebinska. Zato tudi z vidika sodne prakse Sodišča EU ni dvoma, da je treba ob obravnavanju pravnega vprašanja, ki je odprto v slovenski sodni praksi, določbo 46. člena Procesne direktive II razlagati tako, kot jo je Upravno sodišče v tej zadevi.

83. Ker sodišče v tej zadevi zaradi nejasnosti izreka ni moglo več odločiti tako, da bi odpravilo odločbo samo v delu, v katerem je tožena stranka zavrnila status begunca, je sodišče v celoti odpravilo izpodbijani akt, da bi lahko kolikor je to mogoče sledilo stališčem Vrhovnega sodišča. Vendar pa je ob tem moralo upoštevati tudi načelo lojalne razlage prava EU (člen 4(3) PEU) in načelo učinkovitega varstva pravic strank v azilnih postopkih. Slednje po ustaljeni sodni praksi Sodišča EU zahteva, da sodišča držav članic „v okviru pristojnosti zagotovijo polni učinek prava Unije /.../. Načelo skladne razlage prava zahteva, naj nacionalna sodišča naredijo vse, kar je v njihovi pristojnosti, ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in ob uporabi načinov razlage, ki jih nacionalno pravo priznava, da bi zagotovila polni učinek zadevne direktive in dosegla rešitev v skladu z njenim ciljem.“(44)

84. Na splošno in ne samo v azilnih zadevah, ko gre za izvajanje prava EU velja, da „glede posledic, ki jih mora nacionalno sodišče izpeljati, kadar so določbe njegovega nacionalnega prava v nasprotju s pravicami, ki jih zagotavlja Listina, ustaljena sodna praksa nalaga, da ima nacionalno sodišče, ki v okviru svojih pristojnosti uporablja določbe prava Unije, dolžnost zagotoviti polni učinek teh določb, pri čemer lahko po potrebi odloči, da ne bo uporabilo neskladne določbe nacionalne zakonodaje – tudi naknadne ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati predhodno odpravo te določbe po zakonodajni poti ali kakšnem drugem ustavnem postopku. Vsaka določba nacionalnega pravnega reda in vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki bi lahko ovirale polni učinek predpisov Unije, namreč ne bi bila skladna z zahtevami, ki so neločljivo povezane s samo naravo prava Unije.“(45)

85. Na koncu sodišče še pripominja, da se tudi ustavi skladna interpretacija obravnavanega pravnega vprašanja ujema z interpretacijo z vidika prava EU, ki je v tovrstnih zadevah sicer odločilna. Tako kot v zadevi I U 440/2016, so tožniki tudi v tem upravnem sporu izrecno izpodbijali samo del odločbe, kjer jim ni bil priznan status begunca. Po določbi prvega odstavka 40. člena ZUS-1 za takšen tožbeni predlog ni zakonske ovire. Zakonodajalec pa je izrecno določil, da sodišče v upravnem sporu presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). To pomeni, da bi tožniki moral imeti upravičeno in legitimno pričakovanje, da je odločitev o podelitvi subsidiarne zaščite pravnomočna. Pravnomočnost je ustavna kategorija, saj določilo 158. člena Ustave določa, da »je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom.« Tak primer in postopek pa po mnenju Upravnega sodišča nista določena s zakonom, zato poseg v ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave v zvezi z zakonsko pravico do statusa begunca in pravico do subsidiarne zaščite ni predpisan z zakonom (3. odstavek 15. člena Ustave).

86. Ta sodna odločba bo z njeno izdajo in vročitvijo postala pravnomočna, ker stranke nimajo pravice do pritožbe. To pomeni, da je z izdajo in vročitvijo te sodne odločbe tožnikom pravno in dejansko odvzet status subsidiarne zaščite. Poseg v že pridobljeno pravico do subsidiarne zaščite pa mora biti neznaten, da je lahko pravno dopusten; in da bi sodišče lahko ob tem kolikor je to mogoče sledilo stališču Vrhovnega sodišča o tem, da je izrek sodbe, kot ga je Upravno sodišče uporabljalo v pretekli sodni praksi v tovrstnih primerih, nerazumljiv in nejasen, je sodišče ob tem upoštevalo, da tožnikov stališče iz sodne prakse Vrhovnega sodišča ni odvrnilo od vložitve tožbe zoper zavrnitev statusa begunca; tekom upravnega spora so tožniki imeli status subsidiarne zaščite. Tožnikom bodo z nastopom pravnomočnosti sodne odločbe v konkretnem primeru le v minimalni oziroma neznatni meri (začasno) odvzeta upravičenja, ki izvirajo iz subsidiarne zaščite, ker s to sodno odločbo obenem toženi stranki naslavlja obvezen napotek, ki ga mora izpolniti tožena stranka in sicer, da mora tožena stranka v primeru nespremenjenih okoliščin takoj – nemudoma, brez kakršnega koli odlašanja – po prejemu te sodne odločbe (lahko) z (delno začasno) odločbo priznati status subsidiarne zaščite tožnikom za tri leta šteto od izdaje izpodbijane odločbe, ki mora za enako obdobje veljati kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, o statusu begunca pa mora tožena stranka ponovno odločiti v zakonskem roku po prejemu pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu.

87. Vrhovno sodišče je namreč v zadevah I Up 165/2016 (odst. 17) in I Up 189/2016 (odst. 29) navedlo, da lahko Upravno sodišče v okviru odločitve ob odpravi odločbe tožene stranke, s katero je ta prosilcu priznala subsidiarno obliko zaščite, dá toženi stranki ustrezne (zavezujoče) napotke, da naj tudi v ponovljenem postopku upošteva, da so (seveda ob nespremenjenem dejanskem stanju) izpolnjeni pravni pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

88. Med strankami tudi tekom odločanja sodišča ni bilo sporno, da tožniki izpolnjujejo pogoje za status begunca oziroma tožena stranka, ki ji mora biti sodna praksa Vrhovnega sodišča poznana, Upravnemu sodišču ni sporočila, da so podane spremenjene razmere. Zato sodišče v skladu z omenjenimi napotki Vrhovnega sodišča daje toženi stranki napotke v smislu 4. odstavka 64. člena ZUS-1, da mora v primeru nespremenjenih okoliščin takoj po prejemu te sodne odločbe tožnikom (lahko) z (delno začasno) odločbo priznati status subsidiarne zaščite za tri leta šteto od izdaje izpodbijane odločbe, ki mora za enako obdobje veljati kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, o statusu begunca pa mora tožena stranka ponovno odločiti v zakonskem roku 30 dni po prejemu pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu. Navedeno obdobje začasne podelitve statusa subsidiarne zaščite je posledica dejstva, da je potrebno v čim večji meri vzpostaviti stanje, kot bi bilo, če bi tožena stranka v dveh različnih točkah izreka odločila o statusu begunca in subsidiarni zaščiti in bi tožnik lahko brez kakršnega koli posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva zoper odločitev o statusu begunca in v pravico do subsidiarne zaščite vložil tožbo zgolj zoper zavrnitev statusa begunca.

89. Tožena stranka je prvotno ravnala v skladu z določilom 41. člena ZMZ-1 (člen 10(2) Procesne direktive II) in je o prošnji za mednarodno zaščito odločala tako, da je najprej presojala pogoje za priznanje statusa begunca in šele potem pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Tega pa zaradi nezakonite odločitve glede statusa begunca po odločitvi Upravnega sodišča ne bo mogla še enkrat ponoviti. Vendar zaenkrat Sodišče EU še ni spremenilo stališča, da se prošnje za subsidiarno zaščito „načeloma“ ne sme obravnavati dokler pristojni organ ne ugotovi, da prosilec za mednarodno zaščito ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.(46)

90. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe (4. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Upravno sodišče ni prekinilo postopka zaradi postavitve preliminarnega vprašanja Sodišču EU iz razloga, ker meni, da gre pri obravnavanem vprašanju za „acte clair“ in mu po določilu 2. odstavka 267. člena TFEU takega vprašanja kot prvostopenjskemu sodišču ni treba postaviti. Drugi razlog je v tem, da gre pri predmetnem vprašanju zgolj za razhajanje v stališčih med Upravnim sodiščem in Vrhovnim sodiščem, pri čemer se razlikovanje njunih stališč glede oblike izreka upravne odločbe ne nanaša na vprašanje razlage prava EU, ki bi imela širši pomen za države članice EU. Poleg tega v postopku pred Vrhovnim sodiščem stranke in prvostopenjsko sodišče do zadeve I U 433/2016-12 še niso razgrnili vseh vidikov pravne metodologije za razreševanja tega vprašanja po pravu EU, ti pa se omejujejo na vprašanje, ali gre pri sporni razlagi prava za poseg v katero izmed pravic po pravu EU, če gre za poseg, v katero pravico po pravu EU je poseženo, ali je poseg predpisan z zakonom, to je s pravom EU, in če je poseg predpisan, s katero konkretno določbo je predpisan, in če je predpisan s konkretno določbo iz prava EU, ali poseg spoštuje bistveno vsebino predmetnih pravic, ali so omejitve potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa EU, in je ob tem treba opredeliti tudi, kateri je ta splošni interes, in če je omejitev predmetne pravice potrebna za zaščito pravic in svoboščin drugih. Ker je Upravno sodišče ugotovilo, da je poseg v omenjeni dve pravici izkazan, a da ni predpisan s pravom EU, se sodišču ni bilo potrebno ukvarjati še s preostalimi kriteriji presoje z vidika načela sorazmernosti iz člena 52(1) Listine. To in pa dejstvo, da je pod pogoji izpolnitve obvezujočih napotkov Upravnega sodišča glede ravnanja in odločanja tožene stranke v ponovnem postopku poseg v omenjeni dve pravici tožnikov neznaten, so razlogi, da Upravno sodišče v tej fazi razvoja upravno-sodne prakse v Sloveniji ni prekinilo postopka zaradi postavitve preliminarnega vprašanja Sodišču EU.

opomba (1): UNHCR, International protection considerations with regard to people fleeing the Syrian Arab Republic, Update III, October 2014, odst. 28, str. 15. Opomba (2): Ibid. odst. 26, str. 14. opomba (3): Ibid. odst. 27, str. 14. opomba(4): L.M. and Others v. Russia, odst. 77. opomba(5): Ibid. odst. 80. opomba(6): Na podlagi sodbe Sodišča EU v zadevi Diouf (odst. 41-49) pravice do učinkovitega sodnega varstva v azilnih zadevah po pravu EU ni samo zoper pripravljalne odločbe ali odločbe procesnega vodstva (glej tudi odstavek 84 v tej sodbi Upravnega sodišča).

Opomba(7): Sodbe Sodišča EU v zadevah: 148/78, Ratti, odst. 23; 8/81, Becker, odst. 25; C-62/00, Marks&Spencer, odst. 26-27. opomba(8): Sodbe Sodišča EU v zadevah: 106/77, Simmenthal II, odst. 17; C-213/89, Factortame.

Opomba(9): Po tem določilu so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava.

Opomba(10): V zadevi H.T. (C-373/13) z dne 24. 6. 2015 Sodišče EU pravi, da je treba status begunca osebi priznati, če ta izpolnjuje minimalne standarde, določene s pravom EU, in ni določbe v pravu EU, ki bi kazala na to, da bi moralo za status subsidiarne zaščite veljati drugače. Opomba(11): Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 165/2016, 4. 8. 2016, odst. 8. opomba(12): Po določilu 1. odstavka 11. člena Zakona o sodiščih sodišče višje stopnje lahko pri določanju na podlagi vloženega pravnega sredstva usmerja pravno mnenje sodišča nižje stopnje v okvirih, ki jih določa procesni zakon.

Opomba(13): I Up 165/2016, 4. 8. 2016, odst. 13. opomba(14): Ibid. odst. 15-17. opomba(15): Po tem določilu „mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, predpisano z zakonom in mora spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.“ opomba(16): C-2/06, Kempter, z dne 12. 2. 2009, odst. 42. opomba(17): C-210/06, Cartesio, z dne 16 12. 2008, odst. 94. opomba(18): C-160/14 z dne 9. 9. 2015, odst. 36-45. opomba(19): C-604/12, H.N., 8. 5. 2014, odst. 32. opomba(20): Ibid. odst. 39. opomba(21): Tako se na primer glasi izrek tovrstnih azilnih odločb v Avstriji, Nemčiji in Franciji in je ta upravna praksa potrjena s strani Vrhovnega upravnega sodišča Avstrije in Zveznega vrhovnega upravnega sodišča Nemčije ter specializiranega sodišča v Franciji (CNDA).

Opomba(22): Sodna odločba Vrhovnega sodišča I Up 107/2014, 20. 3. 2014, odst. 8 ter sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 402/2012 z dne 13.12.2012, I Up 224/2011, I Up 732/2011 ter I Up 104/2014. opomba(23): C-277/11, 22. 11. 2012, odst. 59. To stališče se veže sicer še na prej veljavno Kvalifikacijsko direktivo št. 2004/83/ES, vendar to ne vpliva na interpretacijo Kvalifikacijske direktive II, četudi v času odločanja Sodišča EU v zadevi M.M. ni bila relevantna Procesna direktiva II, ki je uvedla enoten postopek obravnavanja statusa begunca in subsidiarne zaščite.

Opomba(24): V sodbi v zadevi C-373/13, H.T. z dne 24. 6. 2015 (odst. 63) Sodišče EU pravi, „da je treba status begunca priznati, če ta izpolnjuje minimalne standarde, določene s pravom Unije.“ opomba(25): C-277/11 z dne 22. 11. 2012, odst. 92. opomba(26): C-604/12, 8. 5. 2014, odst. 26. opomba(27): Te razlike Upravno sodišče navaja v 75. odstavku obrazložitve te sodbe.

Opomba(28): C-604/12, H.N. z dne 8. 5. 2014, odst. 34. opomba(29): C-277/11, M.M., 22. 11. 2012, odst. 92. opomba(30): I Up 148/2016 z dne 5. 7. 2016, odst. 11-12. opomba(31): Ibid. odst. 12. opomba(32): I Up 187/2014 z dne 3. 11. 2014, odst. 14. opomba(33): V zadevi I U 440/2016 se je Upravno sodišče sklicevalo na določili člena 10(2) in člena 46(1)(a) Procesne direktive II, ki ločeno omenjata odločitev o statusu begunca „in/ali“ subsidiarne zaščite. Zavzelo je stališče, da mora stranka imeti pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper odločbo o neutemeljenosti prošnje „v zvezi s statusom begunca in/ali subsidiarne zaščite“ (člen 46(1)(a)(i) Procesne direktive II). Če tožnik lahko uveljavlja učinkovito pravno sredstvo pred sodiščem zoper negativno določitev o statusu begunca samo pod pogojem, da se v primeru uspeha v upravnem sporu z vročitvijo sodne odločbe odpove že priznanemu statusu subsidiarne zaščite in pripadajočim pravicam, čeprav tega dela odločitve niti noče izpodbijati, potem gre očitno za poseg v zakonsko pravico oziroma pravico, ki izvira iz sekundarnega prava EU, ki pa ni predpisan niti taka omejitev ni potrebna in ne ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava EU, zato da bi se zaščitile pravice drugih (člen 52(1) Listine v zvezi s pravico iz člena 47(1) Listine in 46(2) Procesne direktive II.

Opomba(34): C-604/12, 8. 5. 2014, odst. 34. opomba(35): I Up 107/2014, odst. 8 ter I Up 165/2013, odst. 10-12. opomba(36): Uradni list EU L 326, 13. 12. 2005. opomba(37): To izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU v zadevi M.M. (C-277/11), odst. 74-76, 79-80, 91. opomba(38): Ibid. 87. opomba(39): Že Študija o enotnem azilnem postopku („one stop shop“), pripravljena za Evropsko komisijo leta 2002 s strani prof. dr. Kay Hailbronnerja (Study on the asylum single procedure („one stop shop“) against the background of the common european asylum system and the goal of a common asylum procedure, str. 15 - 17) navaja, da uvedba enotnega statusa ni nepogrešljiv element enotnega postopka ter razmerje med enotnim postopkom in enotnim statusom obravnava ločeno. Študija opozarja, da bi morale države članice EU sprejeti ukrepe, ki zagotavljajo jasno razlikovanje med zaščito na podlagi Ženevske konvencije in drugimi razlogi zaščite, med temi pa omenja obveznost navedbe jasnih razlogov za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito po Ženevski konvenciji ter s tem povezane možnosti pritožbe zoper odločitev, s katero je prošnja za zaščito na podlagi Ženevske konvencije zavrnjena.

opombe (40): I Up 107/2014, odst. 6. opombe (41): C-69/10, Diouf, 28. 7. 2011, odst. 49. opombe (42): Ibid. odst. 41., 42 in 47 opombe (43): Ibid. odst. 43. opombe (44): Ibid. odst. 60. opombe (45): C-617/10, Åklagaren, 26. 2. 2013, odst. 45-46. opombe (46): Gre za sodno odločbo Sodišča EU v zadevi H.N. (C-604/12, 8. 5. 2014, odst. 35), ki je bila izdana že v času Procesne direktive II, vendar se je nanašala na Procesno direktivo I.