Jedro

Upoštevajoč čas še neprestane zaporne kazni, izrečene z nepravnomočno sodbo, stopnjo ponovitvene nevarnosti in v tem okviru tudi ugotovljeno dejstvo, da obtoženec kljub drugačnim navedbam v postopku ni prenehal z zlorabo prepovedanih drog, je ukrep pripora sorazmeren ukrep. Možnost, da bi bil obtoženec po polovici prestane kazni pogojno odpuščen (88. člen KZ-1) in da bi bil predčasno odpuščen (25. člen Zakona o probaciji), pa je zgolj hipotetična ter odvisna od izpolnitve pogojev s strani obsojenca. Gre za privilegij obsojenca, ki si ga ta lahko prisluži s svojim vzornim vedenjem v času prestajanja kazni. Takšna možnost zato ob ugotovljenih okoliščinah, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost obtoženca, ne more vplivati na odločitev, da je ukrep sorazmeren.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 67576/2020 z dne 18. 12. 2020 zoper A. B., ki je bil s sodbo III K 37724/2020 z dne 16. 11. 2020 spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi četrtega in petega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 37724/2020 z dne 30. 12. 2020 pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obtoženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri zatrjuje, da pripor glede na nepravnomočno izrečeno kazen obtožencu, za katero je določeno, da se izvrši s hišnim zaporom, v katero se všteje čas, ko je bil obtoženec v hišnem priporu, ni sorazmeren ukrep v smislu 20. člena Ustave Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor obtožencu odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) ugotavlja, da sta nižji sodišči pravilno ocenili, da je pripor glede na dotedanje trajanje hišnega pripora in višino nepravnomočno izrečene kazni zapora sorazmeren ukrep s posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Višje sodišče se je obrazloženo opredelilo do ustreznosti, nujnosti in sorazmernosti ukrepa. Tožilec meni, da sta sodišči sorazmernost odreditve pripora prepričljivo utemeljili, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obtožencu, ki se o njem ni izjavil in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi dodatno navaja, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 22. 1. 2021 pripor zaradi nesorazmernosti ukrepa odpravilo, kar kaže na to, da je tudi obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in da je bil pripor nezakonito odrejen, saj ni bila podana sorazmernost ukrepa. Navaja še, da se je s priporom zavarovala izvršitev zgolj treh mesecev preostale kazni zapora, kar pa ni smiselno.

B.

5. Vložnik meni, da ukrep pripora ni sorazmeren, ker je bila obtožencu z nepravnomočno sodbo izrečena kazen devet mesecev zapora, ki se izvrši s hišnim zaporom, obtoženec pa je zaradi vštetja hišnega pripora v izrečeno kazen skoraj pet mesecev kazni že prestal. Glede na preostanek kazni hišnega zapora, ki jo mora obtoženec še prestati, pripor ni več sorazmeren ukrep. Meni, da sta sodišči zgolj splošno navedli, da gre za neizogibno potreben ukrep glede na trajanje pripora in višino izrečene kazni in da se tudi višje sodišče do pritožbenega očitka nesorazmernosti ukrepa ni konkretizirano opredelilo. Vložnik pri tem poudarja, da ima obtoženec že možnost zaprositi za pogojni odpust po prvem odstavku 88. člena KZ-1, kmalu pa bo prestal dve tretjini kazni, kar je podlaga za predčasni odpust. Navaja še, da sama kršitev pravil hišnega pripora še ne pomeni, da je ukrep sorazmeren.

6. Nujnost pripora sta nižji sodišči utemeljili z ugotovitvami, da je obtoženec obsojen za težje kaznivo dejanje, da je brezposeln, ima težave s prepovedanimi drogami in je brez premoženja, kar kaže na to, da si sredstva za življenje in prepovedano drogo pridobiva s kaznivimi dejanji, pri čemer hišni pripor za preprečitev ponovitvene nevarnosti obtoženca ne zadostuje, saj so bile ugotovljene večkratne hujše kršitve ukrepa, ko obtoženec milejšega ukrepa ni spoštoval, s čimer je zlorabil zaupanje sodišča. Obtoženec ni konkretno pojasnil, kje se je nahajal, ko ga ni bilo doma, njegove navedbe pa tudi ne opravičujejo odsotnosti. Sodišče je na tej podlagi tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno ocenilo, da je pripor nujen ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti obtoženca oziroma za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja.

7. Pri presoji sorazmernosti ukrepa pa sta nižji sodišči upoštevali dotedanje trajanje hišnega pripora, ki je bil tudi ob izreku sodbe podaljšan, in nepravnomočno izrečeno zaporno kazen ter ocenili, da je glede na to, da je preostalo neizvršene še več kot štiri mesece nepravnomočno izrečene kazni, ukrep pripora še sorazmeren. Zato je neutemeljen vložnikov očitek, da sodišče navedenih relevantnih okoliščin ni upoštevalo pri presoji sorazmernosti ukrepa. Neutemeljen je tudi očitek višjemu sodišču, ki se je do očitane nesorazmernosti pripora opredelilo v 7. točki sklepa, da je sklep v tem delu neobrazložen. Upoštevajoč čas še neprestane zaporne kazni, izrečene z nepravnomočno sodbo, stopnjo ponovitvene nevarnosti in v tem okviru tudi ugotovljeno dejstvo, da obtoženec kljub drugačnim navedbam v postopku ni prenehal z zlorabo prepovedanih drog, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča odreditev pripora predstavljala sorazmeren ukrep in sta nižji sodišči glede na ugotovljene okoliščine razumno ocenili, da potreba po zagotovitvi varnosti ljudi in njihovega premoženja pretehta nad pravico obtoženca do osebne svobode. Možnost, da bi bil obtoženec po polovici prestane kazni pogojno odpuščen (88. člen KZ-1) in da bi bil predčasno odpuščen (25. člen Zakona o probaciji), na katero opozarja vložnik v zahtevi, pa je zgolj hipotetična ter odvisna od izpolnitve pogojev s strani obsojenca, pri čemer je temeljni pogoj za pogojni odpust obsojenca, da ta ni ponovitveno nevaren, kot pomembni okoliščini pa se med drugim upoštevata tudi uspeh obsojenca pri zdravljenju odvisnosti in njegovo vedenje med prestajanjem kazni. Gre za privilegij obsojenca, ki si ga ta lahko prisluži s svojim vzornim vedenjem v času prestajanja kazni. Takšna možnost zato ob ugotovljenih okoliščinah, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost obtoženca, ne more vplivati na odločitev, da je ukrep sorazmeren. Zmotno je tudi vložnikovo stališče, da se je s priporom zavarovala izvršitev sankcije. Pripor je bil namreč odrejen iz razloga ponovitvene nevarnosti, katerega namen je v zavarovanju varnosti ljudi oziroma njihovega premoženja.

C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o priporu po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.