Jedro

Oba upravna organa prve in druge stopnje sta pravilno ugotovila, da v konkretnem primeru obstaja razlog iz 3. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1 v povezavi z 58. členom ZOro-1 za odvzem orožja s pripadajočim strelivom, saj je zakonodajalec v 2. odstavku 16. člena ZOro-1 izrecno določil, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če je med drugim pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravna enota kot pristojni prvostopni organ tožniku odvzela v 1. točki izreka naštetih 12 kosov orožja s pripadajočim strelivom ter 2 menjalni cevi z navedenimi tovarniškimi številkami, kal. 16/16. V izreku pod točko 2 je bil tožniku kot lastniku odvzetega orožja in streliva odrejen trimesečni rok od pravnomočnosti te odločbe, da najde kupca za odvzeto orožje in strelivo, ki bo sicer izročeno v prodajo pooblaščenemu trgovcu za promet z orožjem. Z izrekom pod točko 3 je prvostopni organ razveljavil svojo začasno odločbo št. 216-277/2014-25 (10) z dne 24. 4. 2015, pod točko 4 pa še odločil, da morebitna pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. S 5. točko je odločeno o stroških postopka, ki gredo v breme tožnika.

2. Sprejeto odločitev utemeljuje na podlagi 58. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1), ki določa, da pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. - 6. točke 2. odstavka 14. člena tega zakona; prav tako se orožje lahko odvzame osebi, ki ravna v nasprotju z določbo 22. člena ali v nasprotju s 3. odstavkom 25. člena ZOro-1, pri čemer se pogoj iz 3. točke 14. člena ZOro-1 nanaša na zanesljivost, kot je opredeljena v 16. členu ZOro-1, po katerem se šteje, da je posameznik zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja.

3. V obrazložitvi uvodoma navaja, da je bila že predhodno izdana začasna odločba, št. 216-277/2014-25 (10) z dne 24. 4. 2015, s katero je bilo navedeno orožje in strelivo tožniku začasno že odvzeto vse do zaključka kazenskega postopka pred Okrožnim sodiščem v A. št. II K 61318/2013, ki se je po ugotovitvi upravne enote pravnomočno zaključil dne 16. 12. 2016. 4. V nadaljevanju opiše celoten potek postopka, ki je bil po uradni dolžnosti začet dne 7. 7. 2014, ko je prvostopni organ prejel zaseženo orožje, strelivo in orožne listine v lasti tožnika, skupaj s predlogom Policijske uprave A., naj mu po uradni dolžnosti odvzame navedeno orožje in strelivo zaradi obstoja utemeljenega suma, da je tožnik storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 307. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in da je poleg tega ravnal v nasprotju z 22. členom ZOro-1, glede na ugotovitve pri opravljenih dveh hišnih preiskavah dne 27. 1. 2014 in 21. 5. 2014 na naslovu B., kjer dejansko prebiva tožnik s svojo družino, in na naslovu C., kjer prebiva tožnikova tašča, pri čemer je tožnik na obeh navedenih naslovih nepravilno hranil navedeno orožje in strelivo, tudi orožje, za katero ne poseduje orožnih listin, pa tudi orožjem s strelivom, ki spada med prepovedano orožje kategorije A po 4. členu ZOro-1, katerega promet, nabava in posest posameznikom sploh niso dovoljeni. Poleg poizvedb o predkaznovanosti tožnika pri Policijski postaji D., Okrajnem sodišču v D. ter v Centralni kazenski evidenci (CKE) je prvostopni organ v ugotovitvenem postopku dvakrat, a neuspešno, zaprosil za mnenje o primernosti tožnika za posest in nošenje lovskega orožja tudi Lovsko družino E., ki na obe zaprosili ni niti odgovorila. Na podlagi prejetih odgovorov Policijske postaje D. z dne 30. 10. 2014 in 17. 3. 2017 prvostopni organ ugotavlja, da sta bila tožniku izdana plačilna naloga PP D. z dne 27. 1. 2014 in 29. 5. 2014. Zoper oba je tožnik sicer vložil zahtevi za sodno varstvo, ki pa sta bili obe kot neutemeljeni zavrnjeni dne 6. 10. 2014 in 26. 5. 2016, tako da sta tako postala pravnomočna oba navedena plačilna naloga, s katerima je bila tožniku izrečena kazen po 7. točki 81. člena ZOro-1 zaradi hrambe v nasprotju s pravili o hrambi orožja. Prav tako tudi iz sodbe Okrožnega sodišča v A. št. II K 61318/2013, ki je postala pravnomočna 16. 12. 2016, sledi, da je tožnik protipravno pridobil, sestavil, izdelal in hranil strelno orožje in strelivo, katerega promet, nabava in posest posameznikom niso dovoljeni ali so omejeni ter med drugim hranil tudi ročno bombo M57, s čimer je ogrožal ne le sebe, ampak tudi druge osebe, ki bivajo na obeh navedenih naslovih. Ker je bilo tako na podlagi zbranih dokazov ugotovljeno, da je bil tožnik že kaznovan zaradi hrambe orožja v nasprotju s pravili o hrambi in ker je bila ob dveh navedenih hišnih preiskavah ugotovljena tudi posest prepovedanega in nelegalnega orožja, bombe in streliva, česar tožnik prav tako ni shranjeval v skladu z določili 25. člena ZOro-1, je bil tudi izrecno pozvan, da se izjavi o vseh ugotovljenih dejstvih in okoliščinah skladno s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), in sicer že pred izdajo začasne odločbe dne 15. 4. 2015 ter ponovno spet dne 15. 9. 2017. Tedaj je v navzočnosti svojega pooblaščenca in po seznanitvi z vsebino zadeve tožnik izpovedal, da je kazensko sodbo št. K 126/2006 Okrožnega sodišča v A. nedopustno upoštevati, saj velja skladno z določbami KZ-1 za izbrisano, glede na potek časa, zato se v tej zvezi šteje, da tožnik ni bil obsojen. V zvezi s pravnomočno kazensko sodbo Okrožnega sodišča v A. št. II K 61318/2013 z dne 16. 12. 2016 pa je tožnik izpovedal, da je bil v navedeni kazenski zadevi sklenjen dogovor o priznanju krivde. Dodatno je navedel, da je na podlagi pravnomočne sodbe št. II K 61318/2013 z dne 16. 12. 2016 Okrožno sodišče v NA. dne 22. 12. 2016 izdalo tudi odredbo, s katero je bilo za del zaseženega orožja odrejeno uničenje, glede preostalega pa je bilo odrejeno, da naj se vrne tožniku. Zato tožnik meni, da gre pri odločanju upravne enote za nedopustno in nezakonito ponovno odločanje o zadevi, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno s sodno odredbo z dne 22. 12. 2016, ki jo je dodatno vložil v upravni spis. Posebej je izpostavil, da je že ob predhodnem ustnem zaslišanju 15. 4. 2015, še preden je bila izdana navedena začasna odločba, sam vložil v upravni spis tudi pisni izjavi žene F.F. in sina G.G. z dne 14. 4. 2015, ki sta oba s tožnikom v vsakodnevnih stikih, a ga nista še videla, da bi orožje neprevidno, nestrokovno ali malomarno shranjeval, uporabljal, prenašal ali nosil ali kakorkoli zlorabljal in tudi ne prepuščal osebam, ki do posesti orožja ne bi bile upravičene. Predložil je tudi potrdilo o članstvu LD E. z dne 14. 4. 2015 in o opravljenem lovskem izpitu. Izpovedal je, da kot dolgoleten član lovske družine še nikoli ni bil v disciplinskem postopku. Zato je po lastnem mnenju sposoben za posest in nošenje lovskega orožja, češ da ima za to izkazane psihofizične sposobnosti in da je pripravljen opraviti tudi pregled pri psihologu. Na posebno vprašanje, ali bi se lahko ponovilo, da bi tožnik spet prišel do nelegalnega orožja, je odgovoril nikalno, češ da ga je kazenski postopek izučil oziroma podučil. 5. Na podlagi zbranih dokazov je prvostopni organ po opravljenem ugotovitvenem postopku zaključil, da tožnik ni več zanesljiv za posest orožja in orožnih listin. Še zlasti ob ugotovitvi, da sta mu bila izdana kar dva pravnomočna plačilna naloga Policijske postaje D. z dne 27. 1. 2014 in 29. 1. 2014, predvsem pa ob upoštevanju pravnomočne kazenske sodbe Okrožnega sodišča v A. št. II K 61318/2013 z dne 16. 12. 2016, iz katere izhaja, da je tožnik protipravno pridobil, sestavil, izdelal in hranil strelno orožje in strelivo, katerega promet, nabava in posest posameznikom niso dovoljeni ali so omejeni, med drugim pa je hranil tudi ročno bombo M57 in s tem ogrožal ne samo sebe, pač pa tudi druge.

6. Ker iz vseh zbranih dokazov izhaja, da je bil tožnik že večkrat kaznovan, ker je hranil orožje v nasprotju s pravili o hrambi, prav tako pa je bila ob hišnih preiskavah ugotovljena tudi posest prepovedanega in nelegalnega orožja, bombe in streliva, česar prav tako ni shranjeval v skladu s 25. členom ZOro-1, mu je na podlagi 58. člena ZOro-1 prvostopni organ odvzel vse navedeno orožje s pripadajočim strelivom, saj tožnik očitno ne izpolnjuje več pogojev iz 2. - 6. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1 v povezavi z 21., 22. in 3. odstavkom 25. člena ZOro-1, medtem ko pristojni organ zavezuje dolžnost varovanja javne koristi in osebne varnosti tudi drugih oseb, ki živijo v okolju s posameznikom, ki poseduje orožje, pravica do nošenja orožja pa ni pravica posameznika, ki bi bila nad pravicami drugih. V konkretnem primeru je pristojni organ dolžan varovati javni interes tako, da se prepreči morebitna posest in nošenje lovskega in celo prepovedanega orožja z dušilci poka, pri čemer s strani tožnika predložene izjave njegove žene in sina, da bi naj tožnik ravnal z orožjem in ga hranil tako, kot predpisuje zakon, ne zadoščajo za zaključek, da bo tožnik v bodoče ravnal z orožjem s potrebno skrbnostjo, saj njegova pretekla dejanja ne kažejo na to, kar izhaja zlasti iz navedenih dveh pravnomočnih plačilnih nalogov Policijske postaje D., izdanih prav zaradi kršitve 7. točke 1. odstavka 81. člena ZOro-1, poleg tega pa je bila tožniku s kazensko sodbo št. II K 61318/2013, ki je postala pravnomočna 16. 12. 2016, na podlagi 2. odstavka 307. člena v zvezi s 50. in 51. členom KZ-1 določena kazen 10 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če tožnik v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, kar vse kaže na to, da tožnik ne spoštuje veljavne orožne zakonodaje. V zvezi s predloženo odredbo Okrožnega sodišča v A. z dne 22. 12. 2016 prvostopni organ pojasnjuje, da s svojo odločitvijo ni posegel v odločitev sodišča, ampak jo je spoštoval, saj tožniku s svojo odločbo ne odreka lastninske pravice nad navedenimi kosi orožja s pripadajočim strelivom, ki so bili, upoštevaje navedeno, s sodno odredbo vrnjeni tožniku v last. Vendar pa se je zato, ker tožnik po povedanem ni več zanesljiv za posedovanje orožja in streliva, pristojni organ odločil za dokončen odvzem orožja s pripadajočim strelivom, ki je bilo že predhodno tožniku zgolj začasno odvzeto z navedeno začasno odločbo. Ker je po prejemu pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v A. št. II K 61318/2013 z dne 16. 12. 2016 tako prvostopni organ zbral vsa potrebna dokazila za dokončno odločitev, je na podlagi 3. odstavka 221. člena ZUP istočasno razveljavil tudi svojo že predhodno izdano začasno odločbo, št. 216-277/2014-25 (10) z dne 24. 4. 2015, in še odločil, da morebitna pritožba zoper izdano odločbo ne zadrži njene izvršitve ter hkrati skladno z 61. členom ZOro-1 tožnika pozval, naj v danem roku sam poišče kupca za navedeno orožje s pripadajočim strelivom, ker ga bo v nasprotnem primeru pristojni organ izročil v prodajo pooblaščenemu trgovcu za promet z orožjem. Od tega mu bo kot lastniku pripadla dosežena cena, zmanjšana za nastale stroške prodaje. Vendar pa mu kot lastniku ne pripada odškodnina, kolikor navedenega orožja in streliva pooblaščeni trgovec ne proda v šestih mesecih; v takem primeru je trgovec dolžan vrniti navedeno orožje s strelivom pristojnemu organu, ki o tem obvesti lastnika in ga na stroške lastnika preda v onesposobitev oziroma ga izroči za notranje zadeve pristojnemu ministrstvu. Odločitev o stroških postopka temelji na podlagi 2. odstavka 113. člena ZUP.

7. Tožnik se je zoper navedeno prvostopno odločbo pritožil. Upravni organ druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnil na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP in 2. odstavka 58. člena ZOro-1 upoštevaje v postopku ugotovljeno dejansko stanje, s katerim je bil seznanjen tudi tožnik, še zlasti pa ob dejstvu, da je svoje legalno in tudi nelegalno orožje tožnik hranil v nasprotju z zakonskimi pravili o hrambi orožja. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev in okoliščin ni (bilo) mogoče utemeljiti zaključka, da je tožnik (še) zanesljiv v smislu 1. odstavka 16. člena ZOro-1, saj ima v konkretnem primeru ugotovljeno dejansko stanje namreč podlago tako v citiranih javnih listinah kot tudi v izpovedbi samega tožnika, ki je bil dvakrat zaslišan v postopku pred upravnim organom prve stopnje. Pritožbeni organ je zato kot neutemeljen zavrnil tako pritožbeni očitek o zatrjevani prekoračitvi predpisanih rokov iz 63. člena ZOro-1, kot glede obeh pisnih izjav tožnikove žene in sina, ki ju iz navedenih razlogov smatra za brezpredmetni.

8. V tožbi tožnik, enako kot že pred tem v pritožbi, ugovarja nepopolno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil upravnega postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Primarno naj bi bila izpodbijana odločba nezakonita iz razloga po 3. točki 1. odstavka 129. člena ZUP, po kateri mora upravni organ zahtevo s sklepom zavreči, če ni vložena v predpisanem roku, češ da se je predmetni postopek začel na predlog Policijske uprave A. za odvzem tožnikovega orožja z dne 7. 7. 2014 za tamkaj navedeno orožje, ki je bilo tožniku zaseženo med hišno preiskavo dne 27. 1. 2014. Zato naj ne bi bila podana procesna predpostavka iz 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, posledično pa naj bi prvostopni organ moral s sklepom zavreči navedeni predlog Policijske uprave A., češ da ni bil pravočasno vložen še pred iztekom trimesečnega roka iz 2. odstavka 63. člena ZOro-1, ki da je prekluziven in da zato naj sploh ne prišlo do izdaje izpodbijane odločbe. Razen tega očita, da se izpodbijane odločbe sploh ne da preizkusiti, češ da ne vsebuje razlogov za zaključek, da tožnik ni več zanesljiv v smislu 3. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1 in da to predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Nadalje še očita, da se tožena stranka ni opredelila do njegove izpovedbe z dne 15. 9. 2017, čeprav je sicer res upoštevala, da sprejete odločitve ni utemeljila na podlagi kazenske sodbe št. K 126/2006 Okrožnega sodišča v A. Obema upravnima organoma prve in druge stopnje tožnik očita, da se nista opredelila do dejstva, da je bil v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v A. opr. št. II K 61318/2013 sklenjen dogovor o priznanju krivde iz razloga ekonomičnosti postopka in da je bila na podlagi navedene pravnomočne sodbe izdana tudi sodna odredba z 22. 12. 2016, s katero je za del tožnikovega zaseženega orožja odrejeno uničenje, za preostanek pa vrnitev lastniku. Zato naj bi izpodbijana odločba posegla v pravnomočno odločeno zadevo. Zato obema upravnima organoma očita tudi nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter s tem kršitev po 2. točki 1. odstavka 237. člena ZUP. Napačno naj bi bili presojeni tudi obe pisni izjavi tožnikovega sina in žene ter posledično dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Tako naj ne bi bili podani razlogi za sklep, da tožnik ni več zanesljiv v smislu 3. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1, niti razlogi za odvzem predhodno zaseženega orožja na podlagi 58. členu ZOro-1, niti po 16. členu, 22. členu in tudi ne po 3. odstavku 25. člena ZOro-1. V dokazne namene tožnik predlaga lastno zaslišanje za potrditev tožbenih navedb, predlaga pa tudi vpogled v celoten upravni spis, ki ga naj predloži tožena stranka skladno s 3. odstavkom 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS). Tožnik v tožbenem zahtevku predlaga, da sodišče v celoti odpravi odločbi obeh upravnih organov prve in druge stopnje ter da tožniku vrne orožne listine in orožje, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh tožnikovih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj za zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ocenjuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, tožbene navedbe pa zavrača kot neutemeljene iz razlogov, ki jih je organ druge stopnje navedel v svoji odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet sodne presoje v konkretnem primeru je uvodoma navedena odločba, s katero je upravna enota na podlagi 58. člena ZOro-1 tožniku dokončno odvzela tam navedeno orožje in strelivo, ki je bilo že pred tem začasno odvzeto z začasno odločbo št. 216-277/2014-25 (10) z dne 24. 4. 2015, slednjo pa razveljavila.

12. ZOro-1 v 58. členu določa, da pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. - 6. točke 2. odstavka 14. člena tega zakona, ti pogoji pa so: da ni zadržkov javnega reda (2. točka), da je zanesljiv (3. točka), da ima opravičen razlog za izdajo orožne listine (4. točka), da ima opravljen zdravniški pregled (5. točka) in da je opravil preizkus znanja v ravnanju z orožjem (6. točka). Nadalje 1. odstavek 16. člena ZOro-1 določa, da je posameznik zanesljiv, kolikor se na podlagi ugotovljenih dejstev sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja. V 2. odstavku 16. člena ZOro-1 določa, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če je izpolnjen kateri od pogojev iz 2. odstavka tega člena, to je, če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje orožja oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil ali mu je bila odvzeta poslovna sposobnost ali je odvisen od alkohola ali mamil ali če okoliščine, v katerih živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja. Kakšen je predpisani način ravnanja posameznika z orožjem, pa je zakonodajalec opredelil v 4. poglavju ZOro-1 z naslovom „Ravnanje z orožjem“. Tako je v 22. členu ZOro-1 opredeljeno splošno pravilo, ki od vsakega posameznika zahteva, da mora z orožjem in strelivom ravnati s posebno skrbnostjo, ki se kaže predvsem v njegovi pravilni in strokovni uporabi, nošenju, prenašanju in hrambi. Posameznik mora orožje, ki ga ima v posesti namreč hraniti tako, da ne pride v roke neupravičeni osebi. Orožje mora hraniti zaklenjeno in ločeno od streliva, razen če sta orožje in strelivo shranjena v ognjevarni omari, sefu ali posebej zavarovanem prostoru (1. in 2. odstavek 25. člena ZOro-1). Nadalje je glede nošenja orožja zakonodajalec z določilom 1. odstavka 23. člena ZOro-1 predpisal, da se mora orožje nositi tako, da ne ogroža osebne varnosti ali varnosti koga drugega. Skladno s 3. odstavkom 23. člena ZOro-1 se sme lovsko orožje nositi in uporabljati samo v lovišču in na strelišču, izven lovišča oziroma strelišča pa se mora zgolj prenašati. Poleg tega zakonodajalec kot zanesljivo osebo smatra (le) osebo, za katero se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljala ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljala in shranjevala, ali ga prepuščala osebi, ki ni upravičena do posesti orožja, že vnaprej pa predvideva, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če gre za enega izmed prej naštetih primerov, kar povedano z drugimi besedami pomeni, da kolikor nastopi že zgolj eden izmed zgoraj navedenih primerov, to že samo po sebi pomeni, da je oseba nezanesljiva.

13. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je bil tožnik s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v A.št. II K 61318/2013 z dne 16. 12. 2016 spoznan za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 307. člena KZ-1 in mu je bila na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izrečena pogojna obsodba, v kateri se mu na podlagi 2. odstavka 307. člena v zvezi s 50. in 51. členom KZ-1 določi kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

14. Med strankama prav tako ni sporno, da je bilo s predhodno izdano začasno odločbo Upravne enote D. št. 216-277/2014-25 (10) z dne 24. 4. 2015 že začasno odvzeto v 1. točki izreka navedeno orožje, orožne listine in strelivo, ki je bilo s strani policije izročeno v hrambo prvostopnemu organu do zaključka kazenskega postopka št. II K 61318/2013 zoper tožnika pri pristojnem Okrožnem sodišču v A. zaradi utemeljenega suma storitve dveh kaznivih dejanj nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po 1. odstavku 307. člena KZ-1, ki je bilo predano upravni enoti dne 7. 7. 2014 s strani Policijske uprave A. 15. Sodišče po povedanem ugotavlja, da je tako izpodbijana prvostopna odločba, kot za njo tudi odločba pritožbenega organa druge stopnje pravilna in zakonita, ker obe izhajata iz podatkov v predloženih upravnih spisih in imata oporo v predpisih, na katere se sklicujeta, oba upravna organa pa sta v svojih obrazložitvah navedla utemeljene razloge za sprejeto odločitev. Razen tega je pritožbeni organ druge stopnje odgovoril tudi na vse pritožbene navedbe, in sicer po mnenju sodišča povsem pravilno. V svojih odločbah sta oba upravna organa celovito in logično prepričljivo utemeljila razloge za sprejeto odločitev in se opredelila tudi do izpovedbe tožnika, ki je bil kar dvakrat ustno zaslišan 15. 4. 2015 in 15. 9. 2017, oziroma do njegovih navedb v pritožbi, zato sodišče v celoti sledi njuni obrazložitvi razlogov za sprejeto odločitev in jih zato ne ponavlja, pač pa se na njune razloge v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 zgolj sklicuje, saj v tožbi tožnik ponovno navaja enake razloge, kot jih je uveljavljal pred tem že v svoji pritožbi zoper izpodbijano prvostopno odločbo in do katerih se je v svoji odločbi že opredelil tudi pritožbeni organ druge stopnje.

16. Po presoji sodišča sta torej oba upravna organa prve in druge stopnje pravilno ugotovila, da v konkretnem primeru obstaja razlog iz 3. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1 v povezavi z 58. členom ZOro-1 za odvzem orožja s pripadajočim strelivom, saj je zakonodajalec v 2. odstavku 16. člena ZOro-1 izrecno določil, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če je med drugim pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem.

17. Prav za tak primer gre namreč tudi v obravnavani sporni zadevi, saj v tožbi namreč tožnik niti ne izpodbija ključne ugotovitve obeh upravnih organov prve in druge stopnje, da je s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v A. št. II K 61318/2013 z dne 16. 12. 2016 tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 307. člena KZ-1, za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba. Ker tega dejstva tožnik v tožbi ne izpodbija in glede tega ne navaja kakorkoli drugače, je mogoče navedeno dejstvo šteti za med strankama nesporno dejstvo.

18. Razen tega pa ima navedena pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v A. št. II K 61318/2013 z dne 16. 12. 2016, ki je bila izdana torej v pravnomočno končanem kazenskem postopku, dokazno veljavo javne listine, kot jo opredeljuje 1. odstavek 169. člena1 ZUP.

19. Glede na navedeno je imel prvostopni organ po izvedenem ugotovitvenem postopku, v katerem je bil kar dvakrat v navzočnosti svojega pooblaščenca ustno zaslišan dne 15. 4. 2015 in 15. 9. 2017 tudi tožnik, dovolj podlage za ugotovitev, da je tožnik hranil svoje orožje na način, ki kaže, da ni (več) zanesljiv in tudi za zaključek, da tožnik ni več primeren za posedovanje orožja, saj se glede na opisano dejansko stanje tožnikov primer nedvomno uvršča med tiste primere, ki jih zakonodajalec posebej našteva v 2. odstavku 16. člena ZOro-1 glede na obstoj pravnomočne kazenske sodbe Okrožnega sodišča v A. št. II K 61318/2013 z dne 16. 12. 2016, s katero je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 307. člena KZ-1, za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba.

20. Sodišče po povedanem kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore o bistvenih kršitvah pravil postopka zaradi domnevno nezadostne oziroma pomanjkljive obrazložitve odločitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje, saj sta se oba upravna organa, kot je razvidno iz njune obrazložitve, opredelila do vseh relevantnih pravnih in dejanskih okoliščin konkretnega primera v skladu z določili 58. členu ZOro-1 in 3. odstavka 221. člena ZUP, na katerih temelji izpodbijana odločba, s katero je bilo tožniku dokončno odvzeto predhodno zaseženo orožje s pripadajočim strelivom po zaključku kazenskega postopka zoper tožnika pred Okrožnim sodiščem v A. s pravnomočno sodbo št. II K 61318/2013 z dne 16. 12. 2016, s katero je bil tožnik pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja na podlagi 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 307. člena KZ-1 in mu je bila izrečena pogojna obsodba, s čimer je bil navedeni kazenski postopek pred pristojnim sodiščem tudi pravnomočno zaključen.

21. Tožbenim navedbam, da je tožnik, glede na njegovo izpovedbo in predložene pisne izjave njegove žene in sina zanesljiv, češ da z orožjem ravna s posebno skrbnostjo, zato naj ne bi bili podani razlogi za odvzem orožja na podlagi 58. člena ZOro-1, sodišče po vsem povedanem ne more slediti, pač pa sodi, da sta oba upravna organa prve in druge stopnje pravilno ocenila, da tožnik ni več zanesljiv v smislu citiranih določb 3. točke 2. odstavka 14. člena v povezavi s 16. členom in 58. členom ZOro-1 in na tej podlagi tudi utemeljeno sprejela pravilno odločitev o dokončnem odvzemu taksativno naštetega orožja s pripadajočim strelivom, za kar sta imela - glede na obstoj citirane pravnomočne kazenske sodbe Okrožnega sodišča v A., št. II K 61318/2013 z dne 16. 12. 2016, nedvomno zadostno pravno in dejansko podlago.

22. Čeprav tožnik uveljavlja nezakonitost izpodbijane odločbe tudi zato, ker meni, da bi upravna enota morala predlog Policijske uprave A. z dne 7. 7. 2014 za začasni odvzem tožnikovega orožja zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 129. člena2 ZUP, sodišče stališču tožnika ne more slediti, saj zadevnega predloga Policijske uprave A. z dne 7. 7. 2014 ni mogoče kakorkoli enačiti z zahtevo stranke postopka, o kateri je sicer edino dopustno odločati na podlagi določil 129. člena ZUP, kar nenazadnje izhaja iz jezikovne razlage besedila 3. odstavka 129. člena ZUP, po katerem ima izključno stranka (ne pa tudi državni organ kot iniciator uvedbe upravnega postopka pri drugem upravnem organu) pravico do pritožbe. Pri predmetnem predlogu Policijske uprave A. z dne 7. 7. 2014 gre namreč zgolj za pobudo upravni enoti kot pristojnemu organu s strani drugega državnega organa (Policijske uprave A.jz ), kot posebej kvalificiranega pobudnika postopka pri pristojnem organu v smislu 2. odstavka 64. člena ZOro-1, kar je tožniku pravilno obrazložila že tožena stranka v drugostopenjski odločbi, s katero je zavrnila njegovo pritožbo zoper izpodbijano prvostopno odločbo upravne enote, ki je bila izdana po uradni dolžnosti, kot se navaja že v uvodu izpodbijane odločbe.

23. Sodišče je glede na navedeno presodilo, da je odločitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, ki jo je sicer zgolj smiselno predlagal tožnik s tem, da je predlagal svoje zaslišanje, a sodišče njegovemu predlogu ni sledilo in je odločilo na seji na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, pri čemer je upoštevalo, da je bil tožnik v upravnem postopku že dvakrat ustno zaslišan dne 15. 4. 2015 in 15. 9. 2017. Prav tako mu je bila tudi v pritožbi dana možnost, da se še dodatno pisno izjavi o odločilnih dejstvih, kar je razvidno iz listin predloženega upravnega spisa. V tožbi pa tudi ni kakorkoli obrazloženo utemeljil, kako bi se njegovo zaslišanje na glavni obravnavi pred sodiščem sploh razlikovalo od njegove izpovedbe v upravnem postopku dne 15. 4. 2015 in 15. 9. 2017. Tudi iz ustaljene upravno-sodne prakse izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov na glavni obravnavi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično drugačno odločitev, kot na primer izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012 in iz sodbe Upravnega sodišča št. I U 1261/2015 z dne 7. 12. 2016. K točki 2:

24. Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Določilo 1. odstavka 169. člena ZUP se glasi:"Listina, kijo v predpisani obliki izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svojih pristojnosti, dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (javna listina)." 2 Določilo 1. odstavka 129. člena ZUP se glasi: "Organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže: (1.) če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva; (2.) če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka; (3.) če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku (3. točka9; (4.) če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek".