Jedro

Slabo finančno stanje dolžnika še ne predstavlja znatnejše premoženjske škode.

Izvršilno sodišče lahko preizkusi dovoljenost izrednega pravnega sredstva, ne pa utemeljenosti.

Procesni ugovor pobota v izvršilnem postopku ni možen.

Izrek

1. Pritožba dolžnika se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdi.

2. Pritožbi upnika se ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Predlog dolžnika za odlog izvršbe se zavrne." 3. Dolžnik mora upniku plačati stroške s pritožbo 7.150,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika proti sklepu o izvršbi z dne 31.1.1994. Ugodilo pa je predlogu dolžnika za odložitev izvršbe in je izvršbo odložilo do rešitve revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15.12.1993. Zoper sklep sta se pritožila upnik in dolžnik.

I. Upnik se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je odložilo izvršbo in se pri tem spustilo v obravnavanje zakonitosti oziroma pravilnost izvršilnega naslova. Meni, da je sodišče odločalo preko okvirov svoje pristojnosti, saj je odločalo o veljavnosti izvršilnega naslova, kar pomeni sodbe sodišč prve in druge stopnje.

Mnenje izvršilnega sodišča o pravilnosti sodb, izdanih v pravdnem postopku, ne bi smelo predstavljati podlage za odlog izvršbe. Če pa je izvršilno sodišče sledilo predlogu dolžnika, ne bi smelo s tem povzročiti nevarnosti za izterjavo upnikove terjatve. Izvršbo bi smelo odložiti samo, če bi ugotovilo obstoj nevarnosti za kasnejše eventualno povračilo glede prenosa sredstev, ne pa same blokade. Z odložitvijo v smislu izpodbijanega sklepa bi se to tudi zgodilo, dolžnik bi razpolagal s svojimi sredstvi in onemogočil upniku kasnejšo izvršbo. Iz stanja njegovega računa je razvidno, da ni likviden.

Pritožba upnika je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo o dolžnikovem predlogu za odlog izvršbe. Po določilu 1. točke 1. odstavka 63. člena ZIP sodišče popolnoma ali deloma odloži izvršbo na predlog dolžnika, če: - je zoper odločbo, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, vloženo izredno pravno sredstvo, in - če dolžnik izkaže za verjetno, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo.

Torej sta za odlog izvršbe v konkretnem primeru potrebna hkrati dva pogoja - vloženo izredno pravno sredstvo in izkazana možnost nastanka znatnejše škode. Sodišče druge stopnje se strinja, da je dolžnik izpolnil prvi pogoj, ne strinja pa se, da je izpolnil tudi drugega.

Ni možno sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da je ocena, ali bo dolžnik z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo, odvisna od tega, kolikšna je verjetnost, da bo dolžnik lahko uspel z vloženim pravnim sredstvom. Kaj takega zakon o izvršilnem postopku ne predvideva: poleg tega je res vprašljivo, kot opozarja upnik, koliko in kdaj se sme prvostopno sodišče spuščati v presojo utemeljenosti izrednega pravnega sredstva. Zaradi specializacije dela na sodišču se dejansko zastavlja tudi vprašanje strokovne usposobljenosti za tako presojo. S tem v zvezi so v sodni praksi res različna, nasprotujoča stališča. Vendar pa bi bila, v zvezi z izrednim pravnim sredstvom, v izvršilnem postopku lahko dopustna kvečjemu presoja dovoljenosti tega.

Dolžnik torej ni uspel izkazati, da bi z izvršbo utrpel znatnejšo škodo. Sodišče ni imelo podlage za ugotovitev, da bi upnik imel blokiran žiro račun v času odločanja na prvi stopnji niti da bi res posloval preko vzporedne firme L. d.o.o., kar bi lahko kazalo, da bi dolžnik težje uveljavil svojo terjatev do upnika, če bi z izrednim pravnim sredstvom uspel. Omenjene okoliščine je namreč dolžnik samo poskušal izkazati, saj iz sodnega registra izhaja, da upnik sploh ni ustanovitelj že omenjene "vzporedne firme".

Znatnejša škoda pa tudi ne more biti škoda, ki naj bi dolžniku nastajala zaradi blokade njegovega žiro računa. Kot je navajal, je do blokade prišlo, ker je SDK prenesla denar z njegovega žiro računa na prehodni račun, potem ko je prejela obvestilo sodišča, naj zadrži izvršitev sklepa o izvršbi. Dolžnik bi namreč moral na obstoj obveznosti iz pravnomočnega izvršilnega naslova računati in jo upoštevati tako kot vse ostale obveznosti, za katere pravi, da jih zaradi blokade ne more izpolniti. Torej ni razlog za nastanek škode, da ne more razpolagati s sredstvi, ki jih zadržuje SDK, pač pa dejstvo, da očitno nima dovolj denarja za poravnavo vseh svojih obveznosti. Končno bi lahko sodišče odločilo, da se izvršba odloži pod pogojem, če dolžnik položi varščino v enakem znesku, kot je upnikova terjatev (primerjaj 3. odstavek 63. člena ZIP) in tega pogoja torej, najbrž, finančno tudi ne bi zmogel. Na podlagi 3. točke 380. člena ZPP in v zvezi s 14. členom ZIP je sodišče druge stopnje pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo. Ker je upnik s pritožbo uspel, mu je sodišče druge stopnje priznalo stroške, kot jih je specificiral v pritožbi.

II. Dolžnik meni, da sodišče ne bi smelo zavrniti njegovega ugovora.

Zahtevi upnika za izvršbo je ugovarjal v pobot svojo terjatev.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da v izvršilnem postopku ni mogoče pobotati terjatve, ugotovljene s sodno odločbo, s protiterjatvijo, za katero še ni pridobljen izvršilni naslov. S takim stališčem se dolžnik ne strinja. Sklicuje se na mnenja teoretikov in opozarja, da v določilih ZOR ni osnove zanj. S tem v zvezi tudi ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni zahtevalo dokazil o odločilnih dejstvih, na katere se je skliceval upnik. Meni tudi, da bi sodišče moralo razpisati narok. V zvezi z ugovorom pobota poudarja, da ni potreben pristanek upnika, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Zadostuje enostranska izjava dolžnika, po izjavi pa se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se zanj stekli pogoji.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Po 8. točki 50. člena ZIP je dopusten ugovor zoper sklep o izvršbi, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave.

Osrednje vprašanje dolžnikove pritožbe je, ali ima v izvršilnem postopku možnost ugovarjati v pobot svojo terjatev do upnika, ki naj bi dospela v času, ko je upnik že pridobil izvršilni naslov. Stališča o tem vprašanju so nasprotujoča, kot ugotavlja sam dolžnik. To sodišče se zato tudi ne strinja povsem z mnenjem sodišča prve stopnje o možnostih za ugovor pobota v izvršilnem postopku.

Predvsem - dolžnik lahko ugovarja, da je upnikova terjatev prenehala zaradi pobota. Pobot je namreč povsem enakovreden način prenehanja obveznosti, kot je to sicer izpolnitev. In o prenehanju obveznosti (na katerikoli veljaven način) govori 8. točke 50. člena ZIP.

Povsem druga situacija pa nastopi, če dolžnik šele v izvršilnem postopku uveljavlja procesni ugovor pobota. Tak ugovor pa v izvršbi ni dopusten (razen v primeru, če bi se upnik z njim strinjal in predlog za izvršbo umaknil - 1. odstavek 37. člena ZIP). Glavni razlog za tako stališče je določilo 3. odstavka 352. člena ZPP, ki časovno omejuje možnost pobotnega ugovora le do konca glavne obravnave. Ugovor pobota v procesu torej ni možen več niti na drugi stopnji, zato tem manj v naslednji fazi - v izvršbi. Dolžnik bi torej lahko ugovarjal prenehanje upnikove terjatve zaradi pobota le v primeru, - če bi se z dolžnikom o pobotu dogovoril (pactum de compensando) ali - če bi zatrjeval (in dokazoval), da je terjatev upnika prenehala zaradi izjave o pobotu, ki naj bi jo upniku posredoval že v času po nastanku izvršilnega naslova (prim. 1. odstavek 337. člena ZOR) in predno je bil vložen predlog za izvršbo.

Sodišče druge stopnje se zato ne strinja povsem s stališčem, da dolžnik, ki nima izvršilnega naslova za svojo terjatev, te ne more uveljavljati v izvršilnem postopku v pobot. Tudi če bi imel izvršilni naslov za svojo terjatev, v izvršbi dolžnik nima možnosti procesnega pobota.

Vendar je treba v spornem primeru še pripomniti, da ima upnik prav, ko navaja, da je dolžnikov ugovor pobota neresen oziroma preveč pavšalen. Dolžnik ne le da nima izvršilnega naslova za terjatev, ampak očitno tudi nima še terjatve, saj je sploh ni preciziral glede višine in dospelosti. Pri tako splošnem ugovoru pobota pa ni dolžnost sodišča, da samo zbira podatke o terjatvi (prim. 1. odstavek 186. člena ZPP).