Up-765/03 - 8

13. 6. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., podjetje za A. A. A., notranjo in zunanjo trgovino ter zastopanje tujih firm, d.d., Ž. in družbe B., podjetje za B. B. B finančni inženiring in nudenje finančno računovodskih uslug, d.d., Z., ki ju zastopa C. C, odvetnik v V., na seji senata dne 31. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. in družbe B. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 677/2002 z dne 4. 9. 2003 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. 7 Pg 105/99 z dne 13. 2. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je med drugim zavrnilo tožbeni zahtevek ustavnih pritožnic (v gospodarskem sporu tožeča stranka) za plačilo odškodnine v višini 5.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Višje sodišče je odločitev potrdilo. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni konkretizirala nastanka škode, njene višine, kot tudi ne vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in nastankom škode.

2.Pritožnici izpodbijata to odločitev Višjega sodišča, ker naj bi bila napačna. Nastanek škode in njena višina naj bi bila nesporna in naj bi izhajala iz dokazov v spisu. Tudi vzročna zveza naj bi bila dokazana – Republika Slovenija naj bi bila odgovorna za škodo zato, ker državni organi niso storili tega, kar so po zakonu dolžni storiti. Da sta pritožnici navedli dejstva, na katera opirata svoj zahtevek, naj bi izhajalo iz vseh predlaganih dokazov, ki se nahajajo v drugih sodnih spisih. Ker sodišče ni izvedlo ponujenih dokazov, je kršilo drugi odstavek 14. člena, 22., 23., 25., 26., in 33. člen Ustave. Kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave naj bi izhajala iz dejstva, da Republika Slovenija ni sprožila kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja "kraje in mednarodnega tihotapstva" osemindvajsetih avtomobilov, last druge pritožnice. Dodajata še, da Višje sodišče v obrazložitvi citira določbo prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR), vendar od tožene stranke ni zahtevalo dokazov, da za nastanek škode ni kriva. Na drugi strani pa je brez izvedbe enega samega dokaza njun tožbeni zahtevek zavrnilo in s tem kršilo 26. člen Ustave. Takšno ravnanje sodišča pa hkrati kaže na njegovo pristranskost in s tem na kršitev 23. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnici kršitve človekovih pravic sicer zatrjujeta, vendar jih z navedbami v ustavni pritožbi ne izkažeta. Ustavno pritožbo namreč utemeljujeta predvsem z navedbami, zakaj naj bi bil njun tožbeni zahtevek utemeljen. Z vidika zatrjevane kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave), bi lahko bil pomemben očitek pritožnic, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki sta jih v gospodarskem sporu predlagali. Vendar je ta očitek neutemeljen. Okrožno sodišče je pritožnicama pojasnilo, da je njun odškodninski zahtevek zoper državo zavrnilo zato, ker nista dokazali, da sta škodo utrpeli zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke in da sta utrpeli škodo v višini 5.000.000 SIT. Pojasnilo je tudi, da nista navedli, za kakšno škodo naj bi šlo. V nadaljevanju je pojasnilo, da v zvezi z zatrjevano škodo nista podali nobenih relevantnih trditev in zato izvedba dokaznega postopka v smeri preizkusa trditev niti ni bila mogoča.

5.Višje sodišče se je s takšno obrazložitvijo strinjalo. V obrazložitvi je izrecno navedlo, da nosi oškodovanec trditveno breme za nastanek škode in njeno višino, za nedopustno ravnanje ter za vzročno zvezo med škodo in nedopustnim ravnanjem, povzročitelj (torej toženec) pa dokazno breme o tem, da za nastanek škode ni kriv. Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu velja le za odgovornost, vse druge elemente odškodninske odgovornosti pa mora zatrjevati tožeča stranka. Višje sodišče je pritožnicama pojasnilo, da manjkajočih trditev ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov in da sodišče dejstev ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti. S tako obrazložitvijo je sodišče zadostilo zahtevam iz 22. člena Ustave, zato je očitek o njegovi kršitvi neutemeljen.

6.Z izpodbijano sodno odločbo pritožnicama tudi nista bili kršeni pravica do povračila škode iz 26. člena Ustave in pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Za kršitev teh dveh pravic bi šlo le v primeru, če bi sodišče pri odločanju zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika teh ustavnih pravic nesprejemljivo. Izpodbijana sodna odločba temelji na stališču, da tožbeni zahtevek ni sklepčen. To stališče pa samo po sebi ne posega na raven ustavne pravice do zasebne lastnine oziroma ustavne pravice do povračila škode.

7.Pritožnici uveljavljata tudi kršitvi prvega odstavka 23. člena (pravica do nepristranskega sodišča) in 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva), vendar v ustavni pritožbi ni navedb, s katerimi bi pojasnili, v čem vidita zatrjevani kršitvi. Zgolj dejstvo, da pritožnici pravo razumeta drugače in da sta nezadovoljni z odločitvijo sodišča, pa ne zadostuje za sklep o kršitvi teh pravic.

8.Ker z izpodbijanima sodnima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjujeta pritožnici, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić