Jedro

Če je imel prejšnji lastnik podržavljenega premoženja za premoženje, podržavljeno v Sloveniji, pravico dobiti odškodnino od tuje države, ni upravičen po ZDen, v takem primeru pa niso upravičenci po 12. členu ZDen tudi njegovi pravni nasledniki. Pri odločanju o tem, ali je imela oseba pravico dobiti odškodnino od tuje države, se upoštevajo mirovne pogodbe in meddržavni sporazumi, pa tudi pravica po zakonih tujih držav.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahteva tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d., Ljubljana, in odpravila dopolnilno odločbo Upravne enote A. šifra ... z dne 9. 2. 2006 (1); zavrnila pritožbo tožnice (2); zahtevo tožnice za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 1374 gozd 1 v izmeri 14.331 m2, parc. št. 1856 gozd 2 v izmeri 205 m2, del parc. št. 1407 gozd 1 v izmeri 1735 m2, del parc. št. 1282 gozd 1 v izmeri 720 m2, del parc. št. 1265/2 gozd 1 v izmeri 605 m2, del parc. št. 1359 gozd 1, v izmeri 2 m2, del parc. št. 1370/2 gozd 2, v izmeri 594 m2 in del parc. št. 1371/1 gozd 2 v izmeri 392 m2, vse k.o. Ž., sedaj k.o. Z., zavrnila (3) in z odločbo nadomestila delno odločbo Upravne enote A., šifra ... z dne 26. 6. 2002 v delu, ki se nanaša na vračilo parc. št. 1370/7 v deležu 248/607-tin, parc. št. 1370/8 v izmeri 443 m2 in parc. št. 1371/3 v izmeri 295 m2, vse k.o. Z., ki predstavljajo del podržavljenih parcel št. 1370/2 in 1371/1 k.o. Ž., sedaj k.o. Z. (4). Z odločbo prvostopnega upravnega organa je bilo odločeno, da denacionalizacijski upravičenki - tožnici pripada odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d., Ljubljana (v nadaljevanju SOD) v višini 18.193,61 DEM za podržavljena kmetijska zemljišča (navedena v 3. točki izreka odločbe tožene stranke), ter da prvostopna odločba nadomešča delno odločbo Upravne enote A., šifra ... z dne 26. 6. 2002 v delu, ki se nanaša na vračilo parcel, ki so navedene v 4. točki izreka odločbe tožene stranke. V pritožbi zoper prvostopno odločbo je SOD uveljavljal okoliščine iz 2. odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDen), zaradi česar navedeno premoženje ne more biti predmet denacionalizacije. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je sporno, ali je tožnica glede na določbo 2.odstavka 10. člena ZDen lahko upravičenka do denacionalizacije po 12. členu ZDen, glede na to, da njen oče A.A., roj. 21. 12. 1901, umrl 25. 7. 1979, kot bivši lastnik premoženja, podržavljenega z odločbo Mestne zaplembne komisije v Ljubljani, opr. št. ... z dne 30. 8. 1945, ni imel jugoslovanskega državljanstva, vendar pa je dobil (oziroma je imel možnost dobiti) odškodnino od tuje države - Nemčije, na podlagi Zakona o porazdelitvi bremen iz leta 1952. Ugotavlja, da v zadevi ni sporno (in temu tudi tožnica ne oporeka), da je njen oče pridobil nemško državljanstvo dne 24. 5. 1956 ter da mu je bil izplačan znesek v višini 139.001,10 DEM s strani Nemčije. Sporno pa je, ali je to mogoče šteti za odškodnino tuje države v smislu 2. odstavka 10. člena ZDen. Iz dopisa mesta Frankfurt na Maini (Stadt Frankfurt am Main) z dne 27. 5. 2002 je razvidno, da je bila A.A. izplačana odškodnina v določeni višini in na kakšen način je bil predmetni znesek izplačan. Navedeni dopis je naslovljen z: "Izvršitev odobritve glavne odškodnine po Zakonu o vojnih odškodninah (Lastenausglaichsgesetz)" in navaja, da je tamkajšnja socialna služba A.A. do njegove smrti, kasneje pa njegovi dedinji in soprogi B.B., rojeni C., umrli septembra 1982, izplačala znesek v skupni višini 139.001,10 DEM v obliki socialne pomoči. Ta znesek je bil sestavljen iz plačil pomoči za življenje - 92.775,00 DEM in pomoči iz naslova preživnine - 42.226,10 DEM. Po smrti B.B. je bil njenim dedičem v Jugoslaviji in na račun pooblaščenca v decembru 1993 izplačan preostali, za časa življenja še ne izpolnjeni znesek v višini 15.198,75 DEM (vključno z obrestmi). Določba 2. odstavka 10. člena ZDen izključuje od denacionalizacije osebe, ki bi sicer po določbah 9. člena ZDen oziroma podrejeno po določbah 11. ali 12. člena ZDen izpolnjevale pogoje za priznanje statusa upravičenca do denacionalizacije, vendar pa so te osebe dobile ali so imele pravico dobiti odškodnino za v Jugoslaviji odvzeto premoženje od tuje države. V 2. stavku 2. odstavka 10. člena ZDen je sicer navedeno, da to, ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov, vendar to po oceni tožene stranke ne pomeni, da oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ne bi mogla biti upravičena do odškodnine od tuje države na podlagi lastnega oziroma notranjega predpisa te tuje države, ki ni mirovna pogodba niti mednarodni sporazum. V zadevi s podobnim dejanskim stanjem je enako stališče že zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005. V večini primerov, ki so relevantni za postopke denacionalizacije, so bile odškodnine za v Jugoslaviji odvzeto premoženje res določene z mirovnimi pogodbami oziroma mednarodnimi sporazumi (Avstrijska državna pogodba, Mirovna pogodba z Republiko Italijo, ...), vendar to ne pomeni, da ni mogoče enako obravnavati oseb, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od tuje države na podlagi njenega lastnega zakona oziroma notranjega akta, s katerim se je ta država odločila odškodovati svoje državljane, ki jim je bilo v Jugoslaviji podržavljeno premoženje. Namen in smiselni poudarek določbe 2. odstavka 10. člena ZDen je namreč v tem, da do denacionalizacije niso upravičene osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države, saj nihče ne more biti za isto škodo poplačan dvakrat. Poleg tega je temelj izključitve od denacionalizacije po 2. odstavku 10. člena ZDen dejstvo, da je določenim osebam pripadla odškodnina od tuje države zato, ker so bili ob podržavljenju državljani te iste države. Za tak primer pa gre tudi v obravnavani zadevi, ko je bil tožničin oče upravičen do odškodnine od Zvezne republike Nemčije ravno zato, ker je bil (ob izpolnjevanju še drugih pogojev) ob koncu druge svetovne vojne nemške narodnosti. Kljub temu, da iz dopisa mesta Frankfurt na Maini z dne 27. 5. 2002 izhaja, da je šlo za izplačilo v obliki socialne pomoči in za izplačilo iz naslova preživnine, je dokazano dejstvo, da je pritožničin oče od Zvezne republike Nemčije dobil odškodnino za odvzeto premoženje. Iz same preambule Zakona o porazdelitvi bremen namreč izhaja, da so izplačane odškodnine socialna kategorija, in ne nadomestilo za izgubljeno premoženje, vse odškodnine pa so bile namenjene temu, da so lahko osebe na območju ZRN začele z novo eksistenco ter so omogočale socialni mir in preprečile revanšizem. V zadevi tudi ne more biti relevantna višina prejete ali priznane odškodnine oziroma razmerje med to odškodnino in vrednostjo podržavljenega premoženja, saj 2. odstavek 10. člena ZDen izključuje od denacionalizacije vse osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države, ne glede na višino te odškodnine. Na podlagi listinske dokumentacije in navedb tožnice v pritožbi tožena stranka zaključuje, da je bila po "Zakonu o vojnih odškodninah" odškodnina priznana njenemu očetu s tem, da je bil del odškodnine izplačan dedičem, kar pomeni, da je bil tožničin oče kot prejšnji lastnik podržavljenega premoženja upravičen do odškodnine od tuje države po 2. odstavku 10. člena ZDen. Iz tega razloga ni upravičen do odškodnine še od Slovenije, prav tako pa tožnica v tej zadevi ne more biti upravičenka po 12. členu ZDen. Kot nadomestna upravičenka po svojem očetu bi namreč lahko v denacionalizaciji dobila le tisto, kar bi bil upravičen dobiti njen oče. Ker pa je ta imel pravico pridobiti odškodnino od Nemčije, po ZDen ni upravičen do denacionalizacije, tudi če ni bil izpolnjen pogoj iz 9. člena. Ob takem zaključku se izkaže kot nepravilna odločitev prvostopnega organa, ki je z izpodbijano odločbo tožnico štel za nadomestno upravičenko do denacionalizacije po 12. členu ZDen. Določba 2. odstavka 10. člena ZDen namreč izključuje denacionalizacijo v celoti, in sicer tako za osebe, ki bi lahko bile upravičenci po 9. členu ZDen, kot tudi tiste, ki bi lahko bile nadomestni upravičenci po 12. členu ZDen. To pomeni, da bi moral prvostopni upravni organ zahtevo tožnice v celoti zavrniti kot neutemeljeno. Ker je tožena stranka ugotovila, da je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljen materialni predpis, je v skladu z določbo 1. odstavka 243. člena ZUP/86 prvostopno odločbo odpravila in o zadevi sama odločila.

Tožnica v tožbi navaja, da je stališče tožene stranke in stališče Vrhovnega sodišča, na katerega se sklicuje tožena stranka, pravno nesprejemljivo in v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom, z Ustavo zagotovljeno pravico do lastnine, pomeni pa tudi kršitev pravice tožnice na podlagi Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V Republiki Sloveniji ne veljajo mednarodni sporazumi in mirovne pogodbe, ki jih predhodno ni ratificiral državni zbor, kar pomeni, da so bile v neskladju z Ustavo. Določbo 2. odstavka 10. člena ZDen tožena stranka tolmači v nasprotju z njenim namenom in drugimi določbami ZDen ter z ustavno sodno prakso ustavnega sodišča, saj pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb ali mednarodnih sporazumov. To dikcijo je potrebno razlagati restriktivno in ne na splošen način, kot je to storilo Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi, to stališče pa je povzela tožena stranka v izpodbijani odločbi. Pravica do denacionalizacije ima svoj temelj v 33. členu Ustave RS, zato je vsak poseg v pravico do denacionalizacije potrebno šteti kot poseg v ustavno pravico do lastnine. Ratificirana mednarodna pogodba in nemški zakon v Republiki Sloveniji nimata enake pravne veljave, saj se ratificirana mednarodna pogodba uporablja neposredno in je zavezujoča, medtem ko zakon, ki velja v Nemčiji, v Sloveniji sploh ne velja in ga ni možno uporabljati kot vir domačega prava. Zato je nepravilna interpretacija tožene stranke, da je 10. člen ZDen zgolj napotilne narave, ki upravni organ usmerja, kako naj ugotavlja, ali je imela oseba pravico dobiti odškodnino od tuje države. Citirani člen že sam po sebi ne more biti napotilna norma, saj le-te niso sankcionirane in praviloma služijo le za orientacijo, kako naj se v konkretnem primeru ravna. 10. člen ZDen pa je kogentna norma, te pa so strogo obvezne in veljajo tako, kot so zapisane. Pravni temelj pravice do denacionalizacije je v obravnavanem primeru Odlok AVNOJA, ki je bil objavljen v Uradnem listu DFJ, št. 2/45, dočim je tožničin oče dobil nemško državljanstvo šele leta 1956, kar pomeni, da v času podržavljenja ni bil nemški državljan, vsled česar po razlagi Ustavnega sodišča ni upravičen do odškodnine od tuje države (odločba št. U-I-23/93), razen če to ni bilo ugotovljeno z mirovno pogodbo ali mednarodnim sporazumom. Nemški Zakon o porazdelitvi bremen je določal dodatne pogoje, ki so jih morale izpolnjevati osebe, da so bile upravičene do odškodnine, tožničin oče pa teh pogojev ni izpolnjeval. V Nemčijo se je odselil prostovoljno leta 1946, kar pomeni, da pred tem v Nemčiji ni imel premoženja, prav tako pa pred letom 1956 tudi ne nemškega državljanstva, zaradi česar po nemškem zakonu ni bil upravičen do odškodnine za v Sloveniji nacionalizirano premoženje. Iz dopisa mesta Frankfurt na Maini z dne 27. 5. 2002 izhaja, da je bil znesek izplačan v obliki socialne pomoči in ne kot nadomestilo za podržavljeno premoženje. Nemški zakon med drugim določa, da je namenjen osebam, ki so po koncu 2. svetovne vojne bile nemški državljani pred letom 1937 in so bile preseljene z območij, ki so pripadla drugim državam. Iz odločbe ML MSNZ št. .... z dne 26. 3. 1993 pa izhaja, da je bil A.A. na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v bivši občini Ljubljana in je bil državljan Kraljevine Jugoslavije, kar pomeni, da pred letom 1937 ni mogel imeti nemškega državljanstva. Navedeno izhaja tudi iz potrdila o državljanstvu za tožnico, rojeno 18. 3. 1931, ki se, v kolikor že ob rojstvu ne bi bila jugoslovanska državljanka (to pa je lahko pridobila le po svojih starših), ne bi mogla šteti za državljanko SR Slovenije in jugoslovansko državljanko od 28. 8. 1945 dalje. Po rešitvi predhodnega vprašanja (da A.A. pred letom 1937 ni imel nemškega državljanstva) bi morala tožena stranka v nadaljevanju ugotavljati, ali je imel v skladu s podpisano mirovno pogodbo ali mednarodnim sporazumom pravico do odškodnine od vlade države, katere državljan naj bi bil v trenutku podržavljenja (tako tudi sodba U 359/2002) in ugotoviti, da takšne pravice ni imel, saj ob podržavljenju ni bil nemški državljan, prav tako pa z Nemčijo ni bila sklenjena nobena pogodba. V nadaljevanju tožeča stranka utemeljuje svoje stališče, zakaj denarno nadomestilo po Zakonu o vojnih odškodninah ne izključuje pravice do denacionalizacije po ZDen, kar izhaja že iz samega namena navedenega zakona, ki je poprava krivic in posegov v premoženje ob koncu ter po koncu 2. svetovne vojne, praviloma ne glede na politično in ideološko opredelitev prizadetih oseb. Pri Zakonu o porazdelitvi bremen in vojnih odškodninah pa je šlo za izplačilo odškodnin v smislu socialnih pomoči in ne v smislu nadomestila za izgubljeno premoženje. Glede na navedeno je očitno, da A.A. v Nemčiji ni imel pravice do odškodnine in jo tudi ni dobil za nacionalizirano premoženje v Sloveniji, dobil pa je le socialno pomoč in nadomestilo za brezposelnost in težko gmotno stanje. V kolikor se je tožena stranka postavila na stališče, da A.A. izplačanih 139.001,10 DEM prestavlja odškodnino za nacionalizirano premoženje v Sloveniji, bi morala po zagotovljenih in deklariranih ustavnih pravicah enakosti pred zakonom in načela pravne države, to dejstvo obravnavati, kot ga obravnava za vse ostale denacionalizacijske upravičence v zvezi z določbo 72. člena ZDen. Tako bi morala ugotavljati, ali plačana odškodnina presega v zakonu določenih 30 % vrednosti nacionaliziranega premoženja. A.A. je bilo v Sloveniji nacionalizirano premoženje v vrednosti po stanju v času nacionalizacije več kot 5 mio DEM, kar pomeni, da domnevno izplačan znesek odškodnine v Nemčiji ne dosega niti 3 % vrednosti nacionaliziranega premoženja v Sloveniji, zaradi česar tega izplačila na podlagi citirane določbe ZDen ni možno upoštevati, tudi če bi bilo v resnici izplačano. Enako pravno naziranje in stališče izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-326/98 (Uradni list RS, št. 76/98). Sodišču predlaga, da odpravi odločbo tožene stranke, ugodi pritožbi tožeče stranke, pritožbo Slovenske odškodninske družbe zoper prvostopno odločbo UE A. pa kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Slovenska odškodninska družba d.d., Ljubljana kot stranka z interesom v tem upravnem sporu odgovora na tožbo ni podala.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni priglasil. K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je tožena stranka navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnica po 12. členu ZDen upravičenka do denacionalizacije premoženja, podržavljenega njenemu očetu A.A., ki ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 9. člena ZDen, glede na to, da je bila A.A. oziroma njegovim dedičem v obravnavanem primeru za to premoženje dana odškodnina po nemškem Zakonu o porazdelitvi bremen, sprejetem leta 1952. Po določbi 12. člena ZDen je namreč v primeru, če fizična oseba iz 9. člena ZDen ni upravičenec po ZDen, upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena ZDen. Glede na to določbo bi bila tožnica po svojem očetu lahko izvedena upravičenka po 12. členu ZDen, ker njen oče, ki mu je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3. člena ZDen, ni izpolnjeval pogojev iz 9. člena ZDen, vendar le, če ne bi bilo določbe 2. odstavka 10. člena ZDen.

V 1. stavku 2. odstavka 10. člena ZDen je določeno, da niso upravičenci v smislu ZDen tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Določba 2. stavka 2. odstavka 10. člena ZDen pa se glasi: ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. V 1. stavku 2. odstavka 10. člena ZDen je po presoji sodišča tako v celoti izključeno vračanje premoženja po ZDen, če je upravičenec dobil ali imel pravico pridobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Pri tem ni pomembno, s kakšnim aktom je ta pravica v tuji državi urejena.

Tožnica sama priznava (in to dokazujejo tudi upravni spisi), da je Nemčija priznala na račun odškodnine za zaplenjeno premoženje A.A. odškodnino v višini 139.001,10 DEM. V zvezi z navedenimi ugotovitvami so neutemeljeni tožbeni ugovori, da tožničin oče glede na pogoje, določene v Zakonu o porazdelitvi bremen, ni bil upravičen do odškodnine od tuje države. V postopku je bilo namreč kot nesporno ugotovljeno, da so tožničin oče in njegovi dediči prejeli (sicer v obliki socialne pomoči in preživnine) skupaj z obrestmi 150.199,85 DEM. Po Zakonu o porazdelitvi bremen so bili do odškodnine upravičeni tudi tisti, ki so bili nemške narodnosti (kar je bil tudi tožničin oče) in ne le tisti, ki so bili nemški državljani pred letom 1937, kot to navaja tožnica v tožbi. Nadaljnji pogoj je bil, da so bile osebe zaradi nemške narodnosti izseljene (pregnane) z območja držav, ki pred letom 1937 niso bile sestavni deli nemške države, da so utrpele premoženjsko škodo in so po 2. svetovni vojni živele na območju ZRN.

Sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore, da v smislu 2. odstavka 10. člena ZDen nemškega zakona ni mogoče upoštevati, ker ne gre za sklenjen sporazum med Nemčijo in takratno Jugoslavijo oziroma sklenjeno mirovno pogodbo. Sodišče ne more pritrditi tožbenim navedbam, da je kogentne narave tudi 2. stavek v 2. odstavku 10. člena ZDen in je po presoji sodišča le-ta zgolj napotilna norma za organe, ki odločajo o denacionalizaciji, da ugotavljajo, ali je katera od držav dajala odškodnino za premoženje, podržavljeno v Sloveniji, na podlagi meddržavnih oziroma mednarodnih sporazumov. Z večino držav so bili namreč taki sporazumi sklenjeni. Ni pa bil tak sporazum sklenjen z Nemčijo. Nemčija pa je sama leta 1952 sprejela Zakon o porazdelitvi bremen in v njem določila pogoje za izplačilo odškodnine za premoženje nemških državljanov (kar je bil od leta 1956 tudi tožnik), ki je bilo med ali po 2. svetovni vojni podržavljeno v drugih državah.

Po povedanem tožnica ne more biti upravičenka po 12. členu ZDen, višina v Nemčiji izplačane odškodnine pa na odločitev o stvari ne more imeti nobenega vpliva ne glede na to, da odškodnina ni dosegla 30 % vrednosti podržavljenega premoženja.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Ker je sodišče v tem upravnem sporu tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka (154. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1, v povezavi s 1. odstavkom 107. člena tega zakona.