Jedro

Lastninska pravica na nepremičnini se v zemljiško knjigo vpisuje z vknjižbo (39. člen ZZK-1). Predznamba vpisa te pravice v zemljiško knjigo pa je vpis, na podlagi katerega se sicer lastninska pravica pridobi, vendar le pod pogojem, če se predznamba kasneje opraviči (prvi odstavek 48. člena ZZK-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 304,39 EUR.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 17.2.2016, pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se v celoti razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 10416/2015 z dne 3.2.2015 in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.059,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama glede na njune trditve ni spora o tem, da tožena stranka ni uporabljala poslovnega prostora v nepremičnini ID znak 665-950/1-0. Tožeča stranka je v pravočasno vloženi pripravljalni vlogi z dne 1.3.2006 pojasnila, da se do navedb tožene stranke o neuporabi poslovnega prostora ne morejo opredeliti, saj tega tožena stranka ni z ničemer dokazala. V tej zvezi je še pojasnila, da tožena stranka razpolaga tudi s ključi poslovnega prostora, ki jih je dobila 3.1.2011. Šele 5.3.2013 pa je ključe vrnila. Sodišče je zato kot nesporno ugotovilo dejstvo, ki je bilo med strankama sporno. V tem delu gre tudi za sodbo presenečanja. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo določbo 68. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), upoštevaje ob tem, da je ugotovilo, da je tožena stranka pridobila solastninsko pravico na sporni nepremičnini. Zaključki sodišča prve stopnje so v tem delu nasprotujoči. Stroške bi bilo potrebno porazdeliti med solastnike v sorazmerju s solastninskimi deleži. Tudi, če bi tožena stranka prostorov ne uporabljala, pritožnik ne more razumeti, na čem bi lahko bil relevanten zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ne gre povrnitev sorazmernega dela stroškov tehničnega varovanja, urejanja okolice in parkirišča. Tožeči stranki tudi ni razumljivo, na kateri podlagi je sodišče zaključilo, da je odvoz odpadkov vezan na uporabo oziroma oddajanje odpadkov, prav tako to velja za tehnično varovanje, stroške storitve zimske službe in košnje trave. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je bila tožena stranka ob nakupu solastninskega deleža seznanjena s stanjem nepremičnine v naravi. S takšnim stanjem je tudi soglašala. Prav tako ni pomembno, zakaj ni prišlo do odprave določenih pomanjkljivosti (ureditev vodovodnega priključka, odvoda za sanitarne potrebe ipd.). Nenazadnje je bila tožena stranka seznanjena tudi s tem, da se odjemno mesto nahaja v poslovnem prostoru tožeče stranke. Upoštevati je tudi treba, da je bila tožena stranka od dne sklenitve prodajne pogodbe singularna pravna naslednica družbe C. d.d. - v stečaju, s katero je imela tožeča stranka sklenjen dogovor (delilni ključ) glede obračunavanja skupnih obratovalnih stroškov. Šlo je za dogovor o medsebojnih razmerjih z dne 9.12.2009. Pritožba opozarja tudi na obsežno sodno prakso, ki zavrača pravno stališče, ki ga je v konkretnem primeru zavzelo sodišče prve stopnje.

4. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovore na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da se v konkretnem sporu ne more uporabiti določilo 68. člena SPZ (1) je sicer pravilna, vendar iz drugih materialno pravnih razlogov, kot jih je v razlogih izpodbijane sodbe izpostavilo sodišče prve stopnje. Za pridobitev (so)lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena SPZ). Lastninska pravica na nepremičnini pa se v zemljiško knjigo vpisuje z vknjižbo (39. člen Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1). Predznamba vpisa te pravice v zemljiško knjigO (2) pa je vpis, na podlagi katerega se sicer lastninska pravica pridobi, vendar le pod pogojem, če se predznamba kasneje opraviči (prvi odstavek 48. člena ZZK-1). Predznamba se torej šele z opravičitvijo spreminja v vknjižbo pridobitve, spremembe, obremenitve oz. prenehanje knjižnih pravic in zagotavlja predvsem vrstni red pridobitve. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pridobila solastninski delež do 117/1000 na nepremičnini 6 na podlagi prodajne pogodbe z dne 30.11.2010 od družbe C. d.d. in da je bila nato pri tem solastninskem deležu v zemljiški knjigi vpisana zgolj predznamba lastninske pravice v korist tožene stranke (pri čemer se predznamba kasneje zaradi uspešnega izpodbijanja omenjene prodajne pogodbe v stečaju na družbo C. d.d. ni opravičila), je več kot očitno, da tožena stranka nikdar ni bila solastnica omenjene nepremičnine. Zaradi tega uporaba 68. člena SPZ v primeru nikakor ne pride v poštev, temveč bi morala tožeča stranka na omenjeni pravni podlagi tudi za obdobja od 30.11.2010 do 5.3.2013 uveljavljati povrnitev sorazmernega dela plačanih obratovalnih stroškov oziroma stroškov vzdrževanja od družbe C. d.d. - v stečaju.

8. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka v obdobju od 30.11.2010 do 5.3.2013 dejansko ni uporabljala (koristila) omenjenega solastninskega deleža na sporni nepremičnini, ki v naravi predstavlja poslovni prostor v izmeri 155 m² v prvem nadstropju B.. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji namreč jasno in nedvoumno navedla, da teh prostorov nikdar ni dejansko uporabljala, tožeča stranka pa tega dejstva ni zanikala, zato ga je sodišče prve stopnje upravičeno štelo za priznanega (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Navedba tožeče stranke v tej smeri, da se glede trditve tožene stranke o neuporabi spornega poslovnega prostora ne more opredeliti, namreč ne pomeni, da je tožeča stranka to dejstvo zanikala, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba. Samo razpolaganje s ključi poslovnega prostora pa tudi ne pomeni, da je tožena stranka sporni poslovni prostor v spornem obdobju tudi dejansko uporabljala oziroma izkoriščala. Iz tega razloga v konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti določil o neupravičeni pridobitvi (190. člen Obligacijskega zakonika – OZ) in poslovodstvu brez naročila (199. člen OZ).

9. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 304,39 EUR (odgovor na pritožbo 500 odvetniških točk, materialni stroški 20,00 EUR in 22% DDV).

Op. št. 1: Stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev.

Op. št. 2: Glavni vpisi so vknjižba, predznamba in zaznamba – prvi odstavek 27. člena ZZK-1.