Jedro

Zagovor delavca ni formaliziran postopek s posebnimi procesnimi zagotovili in ga ni mogoče šteti za dokazni postopek niti primerjati s kazenskim postopkom. Ključno je, da delodajalec delavca seznani z očitki in konkretizira kršitve tako v pisni obdolžitvi kot v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tej zahtevi pa je toženka zadostila. Očitane kršitve v izredni odpovedi se ujemajo z očitanimi kršitvami v pisni seznanitvi. Razlika je le v številu očitanih kaznivih dejanj, to pa ne vpliva na zakonitost odpovedi.

Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo, da ponarejenega potrdila niti v službi niti drugje ni uporabil. Za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin ni potrebno, da bi takšno listino tožnik dejansko uporabil. Ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin pomeni hranjenje takšne listine z namenom uporabe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila listina ponarejena, glede na mesto najdbe te listine, tj. v tožnikovi denarnici (kjer je bila dobro vidna), pa tudi, da je tožnik listino hranil z namenom nadaljnje uporabe. Na namen nadaljnje uporabe kaže tudi obstoj listine v fizični obliki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 30. 12. 2021 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 23. 2. 2022 kot nezakonita razveljavita, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in še traja, za reintegracijo in reparacijo ter povrnitev stroškov predpravdnega postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da mu je toženka v pisnem obvestilu z dne 14. 12. 2021 očitala kršitev dveh kaznivih dejanj, v sklepu o izredni odpovedi z dne 30. 12. 2021 pa kršitve, ki naj bi vsebovale znake treh kaznivih dejanj. Sodišče je zaključilo, da je tožnik storil kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, čeprav Specializirano državno tožilstvo tožniku tega kaznivega dejanja ne očita. Ne drži, da je potrdilo o cepljenju proti Covid-19 v denarnici hranil zaradi uporabe. Njegova partnerka, ki je nasprotovala cepljenju proti Covid-19, je nanj vršila pritisk, da ima potrdilo pri sebi. Tožnik potrdila ni pridobil, niti natisnil, niti ga ni dal sam v denarnico, temveč je to storila njegova partnerka. V službi ni podal izjave, da izpolnjuje zahtevan PC pogoj in se je ves čas testiral. S ponarejenim potrdilom se ni izkazal niti v službi niti kje drugje. Okoliščino, da tožnik potrdila v denarnici ni hranil z namenom uporabe, dokazuje izpoved A. A., ki je izpovedal, da je bil tožnik ob pričetku hišne preiskave šokiran do te mere, da je izgubil zavest, kar dokazuje, da je potrdilo hranil v izogib medsebojnim konfliktom s partnerko. Iz izpodbijane sodbe ne izhajajo razlogi, ki bi utemeljevali zaključek, da je tožnik potrdilo hranil z namenom uporabe. V postopku izredne odpovedi ni mogel podati zagovora glede očitka o hrambi potrdila v zvezi z domnevnim namenom uporabe, saj se je ta očitek pojavil šele v sklepu o izredni odpovedi. V kolikor bi tožnik pridobil in posedoval potrdilo o cepljenju proti Covid 19 za namen uporabe, bi potrdilo imel shranjeno na mobilnem telefonu. Da je imel potrdilo v denarnici ne predstavlja naklepne kršitve drugih pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Delo je opravljal v skladu s kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti in kodeksom etike. Sklicuje se na 236. člen Zakona o kazenskem postopku, v skladu s katerim so bližnji sorodniki oproščeni pričanja oz. naznanjanja kaznivih dejanj. Sodišče je zmotno ugotovilo, da obstajajo razlogi, na podlagi katerih ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1. Tožnik se je ukvarjal s področjem informacijske tehnologije, ne pa s pregonom storilcev kaznivih dejanj, kot je zmotno navedlo sodišče. Ustavno sodišče je z odločbo U-1-210/21-25 z dne 29. 11. 2021, odločilo, da je bil 10.a člen Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 v neskladju z Ustavo, posledično pa so bili nedopustni predhodni pritiski in pričakovanja delodajalca, da se zaposleni (obvezno) cepijo. Izredna odpoved je ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin nesorazmeren ukrep. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljen je uveljavljani pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Ker takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima in iz obrazložitve sodbe izhajajo razlogi za zaključek, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja ter gre hkrati za hujšo naklepno kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

7. Predmet presoje sodišča prve stopnje je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Toženka je tožniku v izredni odpovedi očitala storitev več kaznivih dejanj (kaznivo dejanje dajanja podkupnine po prvem odstavku 262. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 in kaznivo dejanje ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1) in naklepno kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Očitala mu je, da je neugotovljenega dne do 29. 9. 2021 neugotovljenemu posredniku izročil denarno nagrado najmanj 100,00 EUR, skupaj s svojimi osebnimi podatki in podatki zdravstvenega zavarovanja, s čimer je zdravstvena delavca v zdravstvenem domu B. napeljal, da sta proti prejemu nagrade v elektronsko evidenco cepljenih oseb (eRCO) lažno vpisala podatek, da je cepljen proti Covid-19. To sta izvedla tako, da sta dne 27. 9. 2021 ob 15.26 v eRCO lažno vpisala, da je bil tožnik s prvim odmerkom cepljen dne 16. 7. 2021 in z drugim odmerkom dne 13. 8. 2021. S tem sta tožniku omogočila, da je neupravičeno pridobil potrdilo o cepljenju s QR kodo, namenjeno za izkazovanje izpolnjevanja pogojev PCT, vedoč, da je potrdilo lažno. Navedeno potrdilo, ki ga je tožnik hranil v denarnici v fizični obliki, je bilo zaseženo med hišno preiskavo. Za zakonitost navedene odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že obstoj enega od odpovednih razlogov po 110. členu ZDR-1. 8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da v pisni seznanitvi ni bil seznanjen z očitkom o hrambi potrdila z namenom uporabe, saj naj bi se ta očitek pojavil šele v sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato mu ni bil omogočen kvaliteten zagovor. Zagovor delavca ni formaliziran postopek s posebnimi procesnimi zagotovili in ga ni mogoče šteti za dokazni postopek niti primerjati s kazenskim postopkom. Ključno je, da delodajalec delavca seznani z očitki in konkretizira kršitve tako v pisni obdolžitvi kot v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tej zahtevi pa je toženka zadostila. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se očitane kršitve v izredni odpovedi ujemajo z očitanimi kršitvami v pisni seznanitvi. Razlika je le v številu očitanih kaznivih dejanj, to pa ne vpliva na zakonitost odpovedi. Sodišče pri odločanju o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč ni vezano na kazenskopravno kvalifikacijo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč le na opis dejanja, ki mora biti takšen, da iz njega izhajajo znaki kaznivega dejanja. S tem v zvezi ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče upoštevati pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ki jo je podalo Specializirano državno tožilstvo (SDT).

9. Na podlagi zapisnika o preiskavi stanovanja tožnika, obvestila o izbrisu iz sistema eRCO zdravstvenega doma B. z dne 3. 11. 2021 in obtožnega predloga SDT je sodišče pravilno ugotovilo, da je bilo med hišno preiskavo pri tožniku dne 18. 11. 2021 med drugim najdeno digitalno potrdilo na ime tožnika, ki je bilo v denarnici na preklop in kuverta z dopisom zdravstvenega doma B. z dne 3. 11. 2021, iz katerega izhaja, da je prišlo do nedovoljenega vnosa tožnikovih osebnih podatkov v sistem eRCO in s tem pridobitev nedovoljenega digitalnega potrdila. Tožnik, zaposlen pri ministrstvu C. kot vodja sektorja D., je potrdil, da je njegova partnerka uporabila njegov prenosni službeni računalnik in naložila sporno potrdilo ter ga natisnila.

10. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je potrdilo formata A4 in se ga ob zložitvi v denarnico dobro vidi. Zato utemeljeno ni verjelo tožniku, da ni vedel, da se v njegovi denarnici nahaja ponarejeno potrdilo o cepljenju proti Covid-19. Tega ne spremenijo niti s pritožbo zatrjevane okoliščine, da tožnik potrdila ni pridobil, ga ni natisnil, niti ga ni dal v denarnico. Tudi na podlagi razgovora tožnika z A. A. dne 3. 12. 2021, ki je tožnikovo izjavo razumel kot obžalovanje dejanja samega (uradni zaznamek z dne 3. 12. 2021), je sodišče utemeljeno štelo, da je bil tožniku obstoj potrdila znan. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnik vedel za potrdilo, ki mu ga je v njegovo denarnico dala partnerka, ki je potrdilo natisnila z njegovega službenega računalnika.

11. V pritožbi tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo, da ponarejenega potrdila niti v službi niti drugje ni uporabil. Za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin ni potrebno, da bi takšno listino tožnik dejansko uporabil. Ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin pomeni hranjenje takšne listine z namenom uporabe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila listina ponarejena, glede na mesto najdbe te listine, tj. v tožnikovi denarnici (kjer je bila dobro vidna), pa tudi, da je tožnik listino hranil z namenom nadaljnje uporabe. Na namen nadaljnje uporabe kaže tudi obstoj listine v fizični obliki. Zato ne drži, da iz sodbe ne izhajajo razlogi, ki bi utemeljevali zaključek, da je tožnik listino hranil z namenom uporabe. Drugačnega zaključka pritožba ne more doseči niti s sklicevanjem na izpoved priče A. A., ki je izpovedal, da je tožnik ob hišni preiskavi izgubil zavest, kar naj bi kazalo na to, da potrdila ni hranil z namenom nadaljnje uporabe. Sodišče je zato utemeljeno zaključilo, da je tožnik z naklepnim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 in s tem razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 12. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča RS (odločba US RS U-I-210/21 z dne 30. 9. 2021), ki je zadržalo izvrševanje 10.a člena Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2, ki je določal, da morajo zaposleni v organih državne uprave, za opravljanje nalog na delovnem mestu, v prostorih delodajalca ali v prostorih drugega organa državne uprave, izpolnjevati pogoj prebolevnosti ali cepljenja (pogoj PC) in nato razsodilo, da je ta določba v neskladju z Ustavo (odločba US RS U-I-210/21 z dne 29. 11. 2021). V spornem obdobju je odlok veljal in se je toženka po njem upravičeno ravnala. Tudi sicer se tožniku očita hranjenje ponarejenega potrdila o cepljenju proti Covid-19 z namenom uporabe (tj. kaznivo dejanje ponarejanja listin) in kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja in ne neizpolnjevanje pogoja PC, kar je predmet neustavne določbe. Za odločitev o zakonitosti odpovedi ni pomembno opravljanje dela tožnika, za kar se zavzema pritožba z zatrjevanjem, da je tožnik delo s področja informacijske tehnologije opravljal v skladu s predpisi in ni krnil ugleda delodajalca, temveč utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za odločitev, ali je podana odpoved zakonita, tudi ni bistveno, kot poudarja tožnik v pritožbi, da se je ves čas samotestiral. Toženka tožniku odpovedi ni podala, ker pogoja PCT ne bi izpolnjeval, temveč zaradi hrambe lažnega potrdila o cepljenju.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni presoji, da gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, v zvezi s katero je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo pomen zakonitega in etičnega ravnanja policistov. Ob tem se je utemeljeno sklicevalo na 93. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU),1 na Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), na Pravila policije in Kodeks policijske etike.2 Prav tako je utemeljeno štelo, da je hujšo kršitev tožnik storil naklepno, s tem ko je v denarnici hranil ponarejeno potrdilo o cepljenju proti Covid-19, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja, da gre za ravnanje njegove partnerke, ki je nad njim, kot nasprotnica cepljenja, vršila pritisk. Te okoliščine ne vplivajo na presojo o dokazanosti odpovednega razloga. Da tožnik zoper svojo partnerko ni bil dolžan podati kazenske ovadbe oziroma, da opustitev kazenske ovadbe, ker gre za sorodnika v ravni vrsti, ni kazniva, ni odločilno. Delo v policiji predpostavlja, da policisti in uslužbenci policije tudi v zasebnem življenju spoštujejo in upoštevajo veljavne predpise (sodba VS RS VIII Ips 66/2014).

14. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če je podan eden od razlogov, določenih v prvem odstavku 110. člena ZDR-1 in če, kot določa prvi odstavek 109. člena ZDR-1, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno ugotovilo obstoj razlogov, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ne bi bilo več mogoče. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno štelo, da je ta pogoj izpolnjen in je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Pri tem je upoštevalo izpoved takratnega generalnega direktorja Policije, ki se je skliceval na okoliščine in interese, izhajajoče iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ovrednotilo je poslanstvo Policije in naloge policista, od katerega se je še posebej upravičeno pričakovalo, da ne bo ravnal v nasprotju s predpisi, saj je zakonitost ravnanja policistov bistvena za zaupanje javnosti v Policijo. Zaupanje delodajalca v konkretnem primeru je tesno povezano s poslanstvom in vrednotami policije, ki jih s svojim načinom življenja in ravnanja udejanjajo policisti. Slednje pa je bilo v posledici ravnanj tožnika porušeno, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

15. Tožnik v pritožbi neupravičeno opozarja na nesorazmernost izrečenega ukrepa. Če delavec naklepoma huje krši obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja, ter obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, potem so podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob podanem odpovednem razlogu in izpolnjenem pogoju iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, toženki ni mogoče očitati, da je izbrala nesorazmerno sankcijo.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

1 Javni uslužbenec mora opravljati delo v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike. 2 Ta v 4. členu določa, da policisti pri opravljanju svojega dela in v zasebnem življenju skrbijo za varovanje ter utrjevanje lastnega ugleda in ugleda policijske organizacije. Posebej skrbijo za krepitev integritete v policijski organizaciji. Pri svojem delu so načelni, dosledni, odločni, vztrajni, pravični, strokovni, pri stiku z ljudmi, državnimi organi, nevladnimi organizacijami in drugimi ustanovami pa vljudni in korektni.