Jedro

Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom in se že od 27. 12. 2015 v azilni dom ni več vrnil. To po mnenju sodišča pomeni, da tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka. Zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka podrobneje navaja razloge za sprejeto odločitev, vendar jih sodišče, glede na naravo svoje odločitve, podrobneje ne povzema v svoji obrazložitvi.

2. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, za kar navaja pravne in dejanske razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločitev tožene stranke nepravilna oziroma nezakonita.

3. Tožena stranka je sodišču predložila predmetne upravne spise in obenem v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) vložila odgovor na tožbo, v katerem se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato pri njej v celoti vztraja, obenem pa je sodišče obvestila, da je tožnik že dne 27. 12. 2015 samovoljno zapustil azilni dom, zaradi česar ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže v skladu z uveljavljeno sodno prakso.

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, ki je v tem, da si lahko izboljša svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če sodišče ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 6. Sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Iz navedb tožene stranke izhaja, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se že od 27. 12. 2015 v azilni dom ni več vrnil. To po mnenju sodišča pomeni, da tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka. Zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje.

7. Stališče, da pritožniki, ki samovoljno zapustijo azilni dom ali zasebni naslov, na katerem so nastanjeni ali se ne nahajajo več na ozemlju Republike Slovenije, nimajo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka, je v postopkih z ustavno pritožbo sprejelo tudi Ustavno sodišče RS in ga je že večkrat ponovilo, med drugim tudi v odločbah št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012, št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008 in Up-3939/08 z dne 4. 7. 2008, v kateri je med drugim izrecno navedlo: „Prosilci za azil so v času poteka azilnega postopka v posebnem položaju, ki se ne more primerjati s položajem drugih tujcev z dovoljenjem za začasno ali stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ali s tujci, ki se ne nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Zaradi posebnega statusa, ki ga že med samim azilnim postopkom uživajo v državi, v kateri prosijo za zaščito, imajo prosilci za azil drugačne pravice in dolžnosti, kot drugi tujci. Na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o azilu je moral biti prosilec za azil ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom, vsako spremembo svojega naslova je moral sporočiti pristojnim organom brez odlašanja. Tudi v določbah ZMZ je določeno, da morajo biti prosilci za mednarodno zaščito vedno dosegljivi pristojnemu organu, se odzvati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (2. alineja 88. člena ZMZ). Navedeno posledično pomeni, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločbe o njegovi prošnji oziroma v primeru odložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga“.

8. V konkretnem primeru se tožnik po samovoljni zapustitvi azilnega doma vanj ni vrnil v roku tri dni, niti pozneje vse do odločitve sodišča o njegovi tožbi zoper odločbo tožene stranke, zato je sodišče njegovo tožbo, vloženo po njegovi pooblaščenki, ki je svetovalka za begunce, na podlagi 6. točke prvega odstavka v povezavi z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 zavrglo. Pri tem sodišče ni prezrlo, da tožnika v primeru njegove vrnitve v Republiko Slovenijo ščiti načelo nevračanja (non refoulement), ima pa tudi pravico iz drugega odstavka 20. člena Procesne direktive za ponovno odprtje postopka in pravico do sodnega varstva na podlagi 39. (1) (b) in (c) člena Procesne direktive.