Jedro

Gre za terjatev iz nezgodnega zavarovanja in glede na določbe prvega odstavka 357. člena OZ se šteje začetek zastaranja od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. V obravnavanem primeru je to 1. 1. 2017. Ugotovljenega trenutka nastopa zastaranja ne spremeni določba tretjega odstavka 14. člena Splošnih pogojev NE-01/06, ki določa, da dokler ni mogoče ugotoviti stopnje zavarovančeve invalidnosti, lahko zavarovalnica izplača znesek, ki nesporno ustreza odstotku invalidnosti, za katerega lahko na podlagi zdravniške dokumentacije zdravnik cenzor že tedaj ugotovi, da bo za trajno ostal, vendar ne prej kot šest mesecev po nezgodi; znesek izplačila pa ne sme presegati višine vsote za nezgodno smrt. Navedeni odstavek na nastop zastaranja nima vpliva, saj določa prvi možni rok izplačila, glede na določbo drugega odstavka 14. člena Splošnih pogojev pa tožnik tudi ni imel utemeljenega razloga za sklepanje, da je lahko upoštevna tudi morebitna kasnejša ugotovitev stopnje invalidnosti kot v določenem skrajnem roku treh let po poškodbi.

S plačili, ki se nanašajo na plačilo zavarovalnine, toženka ni pripoznala tožnikovega zahtevka in zastaranje se ni pretrgalo. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj temu ni tako. Pripoznava dolga je izjava volje dolžnika in ta se lahko prosto odloči, kolikšen del dolga ali kateri dolg pripoznava. Če dolžnik v izjavi navede višino, tako kot je to storila toženka, velja pripoznava le za navedeno višino, ne pa tudi za presežek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka v roku 15 dni dolžna plačati zavarovalnino iz naslova trajne invalidnosti v znesku 39.600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2018 dalje do plačila in zavarovalnino iz naslova enkratnih izplačil v znesku 1.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2018 do plačila ter mu povrniti stroške pravdnega postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je toženki dolžan plačati njene potrebne pravdne stroške, o višini stroškov pa bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka).

2.Zoper odločitev vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo spremeni in ugodi zahtevku oziroma jo razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico za toženko.

3.Datum, ki je treba upoštevati pri odgovoru na vprašanje zastaranja, je 5. 2. 2018, ko je toženka tožniku nazadnje izplačala zavarovalnino. Tožba, vložena 4. 2. 2021, je vložena v okviru triletnega zastaralnega roka. Pri vprašanju zastaranja se ne upošteva le drugi odstavek 14. člena Splošnih pogojev, temveč je treba upoštevati tudi njegov tretji odstavek. Glede na to, da je toženka tožniku še v letu 2018 izplačala del zavarovalnine, gre zaključiti, da je toženka sama štela določbo tretjega odstavka 14. člena Splošnih pogojev za relevantno, saj očitno ureja primere, kot je tožnikov, ne pa tudi določbe drugega odstavka tega člena, ker je tožniku tudi po tem času še dvakrat izplačala zavarovalnino. Zato je tožnik utemeljeno štel, da je toženka dokončno stopnjo njegove invalidnosti ugotovila leta 2018. Dejstvo, da je zdravnik cenzor toženke lahko nazadnje nesporno ocenil odstotek invalidnosti februarja 2018, ko je toženka 5. 2. 2018 izplačala še zavarovalnino za 4,5 % invalidnost, ne sme iti v škodo tožnika, ki je šibkejša stranka. S plačili, ki se nanašajo na plačilo zavarovalnine, je toženka pripoznala tožnikov zahtevek, s tem pa se je posledično zastaranje pretrgalo. Sodišče ni ustrezno pojasnilo, zakaj takšnega ravnanja toženke ne moremo šteti kot pripoznave dolga. Upoštevati je treba vsa plačila toženke - tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v II Cp 2998/2011 dne 6. 6. 2012. Zastaranje je bilo zato nazadnje pretrgano 5. 2. 2018. Nezgodno zavarovanje je bilo sklenjeno v okviru življenjskega zavarovanja, pogodba o življenjskem zavarovanju je osnovna pogodba in je zato treba upoštevati zastaralni rok pet let. Tožba je bila vložena 3. 2. 2021, torej pravočasno, saj bi se petletni zastaralni rok iztekel 23. 9. 2021 oziroma 1. 1. 2022, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta. Ker je treba pogodbi gledati kot celoto, tudi zahtevek iz naslova enkratnih izplačil ni zastaral. Upoštevati je treba, da zahtevki nastanejo, ko se je škoda ustalila, kar pa je bilo glede na medicinsko dokumentacijo v spisu 30. 11. 2016 in tako do vložitve tožbe še ni preteklo pet let, kot tudi ni pet let preteklo od 5. 2. 2018 kar je datum, ki ga je toženka štela kot datum, ko se je škoda dokončno ustalila.

4.Toženka vlaga pravočasni odgovor na pritožbo in predlaga, da se pritožbo zavrne.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Med pravdnima strankama ni spora o tem, da se je tožnik 23. 9. 2013 poškodoval in je imel pri pravni prednici toženke sklenjeno življenjsko ter z aneksom k tej pogodbi še nezgodno zavarovanje. Prav tako ni sporno, da mu je toženka na podlagi sklenjenega nezgodnega zavarovanja že izplačala zavarovalnino za 200 dni dnevne odškodnine, za 79 bolnišničnih dni in za 44 % trajno invalidnost; nakazila so bila v letu 2014 2.100 EUR in 700 EUR, v letu 2015 2 x 6.000 EUR, v letu 2017 12.490 EUR in nazadnje 5. 2. 2018 2.700 EUR.

7.Drugi odstavek 14. člena Splošnih pogojev določa, da se končna stopnja invalidnosti oceni eno leto po nezgodi oziroma v skladu z osemnajstim odstavkom 15. člena, ko preteče minimalni čas: (1) hrbtenica z nevrološkimi izpadi ali brez nevroloških izpadov - 1 leto od nezgode; (2) kolk - 18 mesecev od nezgode; (3) pri okvarah perifernih živcev - 2 leti od nezgode; (4) za ostale poškodbe se invalidnost ocenjuje v skladu s 14. členom, odstavek 2. Če zdravljenje v tem obdobju še ni zaključeno, pa šest mesecev po zaključenem zdravljenju oziroma, ko se posledice poškodb ustalijo. Če to stanje ne nastopi niti po treh letih po nezgodi, se kot končno vzame stanje po poteku tega roka in po njem oceni stopnja invalidnosti. V skladu z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožniku terjatev iz naslova invalidnine nastala tri leta po nezgodi (23. 9. 2016), torej v skrajnem roku.

8.Tožnik neutemeljeno vztraja, da je treba pri odgovoru na vprašanje zastaranja upoštevati datum 5. 2. 2018, ko je toženka tožniku nazadnje izplačala zavarovalnino, vezano na obravnavani škodni dogodek. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zastaranje za vtoževano terjatev iz naslova invalidnine nastopilo 1. 1. 2020, je pravilno. Gre za terjatev iz nezgodnega zavarovanja in glede na določbe prvega odstavka 357. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se šteje začetek zastaranja od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. V obravnavanem primeru je to 1. 1. 2017. Ugotovljenega trenutka nastopa zastaranja ne spremeni določba tretjega odstavka 14. člena Splošnih pogojev NE-01/06, ki določa, da dokler ni mogoče ugotoviti stopnje zavarovančeve invalidnosti, lahko zavarovalnica izplača znesek, ki nesporno ustreza odstotku invalidnosti, za katerega lahko na podlagi zdravniške dokumentacije zdravnik cenzor že tedaj ugotovi, da bo za trajno ostal, vendar ne prej kot šest mesecev po nezgodi; znesek izplačila pa ne sme presegati višine vsote za nezgodno smrt. Navedeni odstavek na nastop zastaranja nima vpliva, saj določa prvi možni rok izplačila, glede na določbo drugega odstavka 14. člena Splošnih pogojev pa tožnik tudi ni imel utemeljenega razloga za sklepanje, da je lahko upoštevna tudi morebitna kasnejša ugotovitev stopnje invalidnosti kot v določenem skrajnem roku treh let po poškodbi.

9.S plačili, ki se nanašajo na plačilo zavarovalnine, toženka ni pripoznala tožnikovega zahtevka in zastaranje se ni pretrgalo. Sodišče prve stopnje je v točkah 12 in 13 ustrezno pojasnilo, zakaj temu ni tako. Pripoznava dolga je izjava volje dolžnika in ta se lahko prosto odloči, kolikšen del dolga ali kateri dolg pripoznava. Če dolžnik v izjavi navede višino, tako kot je to storila toženka, velja pripoznava le za navedeno višino, ne pa tudi za presežek. Odločba naslovnega sodišča II Cp 2998/2011 dne 6. 6. 2012, na katero se sklicuje pritožba, obravnava drugačno situacijo in druga vprašanja.

10.Prvi odstavek 357. člena OZ določa, da terjatve zavarovalca iz pogodbe o življenjskem zavarovanju zastarajo v petih letih, terjatve iz drugih zavarovalnih pogodb pa v treh letih, šteto od prvega dne po poteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Nezgodno zavarovanje je bilo sklenjeno z aneksom k pogodbi o življenjskem zavarovanju. Ni dvoma, da gre za dve različni zavarovanji in je zato neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je treba tudi za nezgodno zavarovanje upoštevati zastaranje po osnovni pogodbi. Ovira za to je tudi določba 26. člena Splošnih pogojev ŽZ-MN-01/10, ki določa, da zahtevki iz pogodbe glede na vrsto rizika (življenjski ali nezgodni) zastarajo po vsakokratnih veljavnih zakonskih določilih.

11.Zgoraj navedeno za bolnišnično zdravljenje niti ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zastaralni rok za nadomestilo zaradi hospitalizacije pričel teči 1. 1. 2015 in se je do vložitve tožbe tudi petletni rok že iztekel. Pri tem ni nobenega utemeljenega razloga za to, da bi ta terjatev nastala šele, ko se je stanje stabiliziralo, kot se zavzema pritožba, in ne ob odpustu iz bolnice, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da so vtoževana nadomestila zaradi nezgode ob hospitalizaciji v letu 2014 (za hospitalizacijo od 23. do 31. januarja, druga je bila prekratka, da bi bila upoštevna), ki temeljijo na osnovni polici, glede na določbe 26. člena Splošnih pogojev ŽZ-MN-01/10 pa izvirajo iz nezgodnega zavarovanja, zapadla v plačilo 31. 1. 2014 (zastaralni rok pa je začel teči 1. 1. 2015).

12.V pritožbi uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, podane tudi niso nobene uradoma upoštevne procesne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o tem je zajeta v zavrnilnem delu izreka.

-------------------------------

1Zastaranje pogodbenih in zamudnih obresti; izjava o potrditvi prejema posojila in obstoja dolga; posojilojemalec je večkrat zaporedoma pisno priznal svoj dolg.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 357, 357/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.