Jedro

Pristojni organ za BPP je pri predhodnem preizkusu tožnikove vloge za dodelitev BPP ugotovil, da so podani pogoji iz 4. točke prvega odstavka ZUP. Na podlagi navedene odločbe ZUP organ zahtevo stranke s sklepom zavrže, če se je o isti upravni zadevi že vodil upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bila zavržena prošnja tožnika z dne 19. 9. 2016 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem II. stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Kranju, I K 45747/2014, zoper obdolženega A.A., zaradi kaznivega dejanja (v nadaljevanju KD) po prvem in drugem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter KD nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Pristojni organ za BPP je z vpogledom v odločbo Predsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani, Bpp 602/2015 z dne 28. 5. 2015, pravnomočne 10. 6. 2014, glede dodelitve BPP tožniku ugotovil, da je bila tožnikova vloga za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v kazenski zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, I K 45747/2014 in kot oprostitev plačila stroškov postopka, že pravnomočno zavrnjena. Glede na to, da se dejansko stanje v zadevi in pravna podlaga nista spremenila in da je bilo o predmetnem tožnikovem zahtevku (smiselno enakemu, a ožjemu) že v celoti pravnomočno odločeno, je pristojni organ za BPP predmetno tožnikovo vlogo zavrgel, v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bila njegova prošnja za dodelitev BPP neupravičeno zavržena. Na Okrajnem sodišču v Kranju teče kazenski postopek zoper sodnika Okrajnega sodišča v Ljubljani, osumljenega, da v pravdni zadevi II P 3048/2012 namerno ni upošteval vseh dokazil, predloženih h odgovoru na tožbo. Sodišče je zavrnilo obtožni predlog, ker naj bi bil pomanjkljiv, česar pa ni obrazložilo in tožnika tudi ni pozvalo na dopolnitev. Tožnik je 17. 9. 2016 vložil vlogo za dodelitev nujne BPP za vložitev pritožbe in predlagal, da se mu določi odvetnica, pritožba pa mora biti vložena v roku 8 dni. Navedel je tudi, da pritožbeni rok poteče 21. 9. 2016 in tudi razloge, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz 24. člena Zakona o BPP (v nadaljevanju ZBPP). Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1432/2016. Dodaja, da tudi sodnik lahko stori KD protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja (sodba Upravnega sodišča RS I U 58/2013). Sklicuje se tudi na nemško sodno prakso. Toženka je tožniku odvzela možnost pravnega sredstva in s tem kršila ustavno pravico iz 25. člena Ustave RS (pravica do pritožbe). V danem primeru je šlo za nujno BPP, ki se dodeli v nujnih zadevah in tudi v primeru, če bi stranka zamudila kakšno pravno obveznost. V primeru pritožbe ne veljajo enaki razlogi za odobritev BPP, saj gre za ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Potrebno je tako presoditi ali obstoja možnost uspeha v pritožbenem postopku. Upoštevati pa je tudi potrebno, da je tožnik prava neuka stranka in se zato upošteva nižja stopnja verjetnosti uspeha. Razloge je tožnik toženki tudi pojasnil. V zadevi, ki se vodi pod opr. št. I U 1432/2016 je tožnik tudi predlagal, naj sodišče poda predlog za oceno ustavnosti. Odvetniki ne morejo v tako kratkem roku (npr. osem dni) izdelati pritožbe. Tožnik je tudi predlagal, da naj se v prvem odstavku 36. člena ZBPP uredi nujna BPP in omogoči primeren rok za pripravo pravnega sredstva. Toženka je izdala odločbo o BPP 20. 9. 2016, pritožbeni rok pa je potekel 17. 9. 2016. Tožnik sodišču predlaga, da poda predlog za oceno ustavnosti v smislu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Toženka tožniku ni omogočila učinkovitega pravnega sredstva in mu je preprečila dostop do pravnega sredstva. S tem je kršila 22. člen in 25. člen Ustave RS.

3. Tožnik tudi meni, da je ureditev ZBPP v nasprotju z 2. členom, 23. členom in 25. členom Ustave RS, kar obrazloži. Sodišču predlaga, da postopek prekine (156. člen Ustave RS) in poda oceno ustavnosti in zakonitosti ZBPP. Ni namreč danega učinkovitega pravnega sredstva osebi, ki nima pravnega znanja in tudi ne denarja za odvetnika. S tem, ko je toženka v zadevi odločila v treh dneh po preteku pritožbenega roka, je s tem kršila tožniku ustavno pravico do dostopa do sodišča in do sodnega varstva (kršitev 25. člena, 22. člena ter drugega odstavka 14. člena Ustave RS). S tem se povsem izniči funkcija subsidiarnega tožilca v kazenskih zadevah in tudi učinkovito preganjanje osumljenih storilcev KD. Ustavno sporno je (156. člen Ustave RS), da rok za vložitev pravnega sredstva teče, čeprav postopek o dodelitvi BPP še ni (pravnomočno) končan. Ta rok bi moral biti v takšnem primeru pretrgan in v tem času tudi ne bi smel teči. Ponovno pa bi pričel teči od dneva pravnomočne odločbe o BPP. Ureditev nujne BPP pa mnenju tožnika nima učinka. Tožnik je tudi v neenakopravnem položaju. Prvi odstavek 36. člena ZBPP je v nasprotju z Ustavo RS, saj ne zagotavlja pravočasnega in učinkovitega pravnega sredstva. Tožnik tudi ni mogel vložiti drugih pravnih sredstev kot so: zahteve za varstvo zakonitosti, ustavnega spora ali upravnega spora, saj ni izčrpal možnosti vložitve pritožbe, za kar navaja primer. Tožnik ni imel možnosti učinkovitega pravnega sredstva zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kranju in tudi ni mogel učinkovito izpodbijati odločbe o BPP. Onemogočen mu je tudi bil dostop do Upravnega sodišča RS. S tem je bil kršen 25. člen Ustave RS. Tožnik bi moral izčrpati pravna sredstva tudi vsebinsko, kar pa mu je toženka protipravno preprečila.

4. Sodišču tožnik predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ali odpravi, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovni postopek ter toženki naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlaga tudi, da naj sodišče ugotovi, da je bila kršena tožnikova ustavna pravica do pravnega sredstva in do obrambe (63. člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS), pravica do dostopa do sodne veje oblasti in enakega varstva pravic v postopku obrambe in sicer: 2. člen, 22. člen, 23. člen, 29. člen, 34. člen in 35. člen Ustave RS. Sodišču tudi predlaga, da naj poda zahtevo za oceno ustavnosti določb ZBPP glede rokov, ki preprečujejo pravna sredstva in dostop do sodne veje oblasti in so v nasprotju z 2. členom, 22. členom, 23. členom in 25. členom Ustave RS. Poleg navedenega sodišču predlaga, da ga oprosti plačila sodne takse, ker je prejemnik denarne socialne pomoči. Podrejeno sodišču predlaga, da ugotovi, da se v skladu z 10. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v tovrstnih postopkih taksa ne plačuje (kot v sodbi Upravnega sodišča RS I U 1432/2016).

5. Toženka je predložila upravni spis, na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se z njegovimi razlogi strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

8. V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je pristojni organ za BPP z izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito zavrgel obravnavano prošnjo tožnika za dodelitev BPP. Pristojni organ za BPP je namreč že pri predhodnem preizkusu tožnikove vloge za dodelitev BPP v predmetni zadevi ugotovil, da so podani pogoji iz 4. točke prvega odstavka ZUP. Na podlagi navedene odločbe ZUP organ zahtevo stranke s sklepom zavrže, če se je o isti upravni zadevi že vodil upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem II stopnje v kazenskem postopku I K 45747/2014, o čemer pa je toženka že odločala z odločbo Bpp 602/2015 z dne 28. 4. 2015. Tožnik je z obravnavano vlogo za dodelitev BPP vložil vsebinsko zožan zahtevek, kot je bil s predhodno citirano odločbo pristojnega organa za BPP že pravnomočno zavrnjen. Predmetni zahtevek pa se opira na isto dejansko in pravno stanje, kot je bilo ugotovljeno tudi v postopku pod opr. št. Bpp 602/2015. Tudi materialna podlaga, na katero tožnik opira predmetni zahtevek, se ni spremenila. Ker ZBPP nima posebnih določb, je pristojni organ za BPP na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP pravilno uporabil določbe ZUP in sicer 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Tožnikovo vlogo za dodelitev BPP je z izpodbijanim sklepom zavrgel. Gre za procesni sklep, s katerim je bila predmetna tožnikova vloga zavržena iz postopkovnih razlogov. Pristojni organ za BPP tožnikove vloge za dodelitev predmetne BPP vsebinsko sploh ni obravnaval. Glede na navedeno, tožnikovi ugovori o kršitvah ustavnih pravic, ki jih v tožbi navaja ter tožnikovi predlogi sodišču, da naj vloži zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti določb ZBPP glede rokov, niso relevantni. Po presoji sodišča je pristojni organ za BPP pravilno uporabil določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZBPP, po kateri mora organ zahtevo, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, bodisi materialno, bodisi formalno, zavreči. 9. Po mnenju sodišča je organ za BPP pravilno uporabil materialno pravo, dejansko stanje v zadevi je bilo pravilno ugotovljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

10. Na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se sodna taksa ne plačuje v postopkih odločanja o dodelitvi BPP.

11. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.