Jedro

Občina kot upravljavka občinskih cest je odgovorna za škodo, ki je nastala zaradi opustitve postavitve ustrezne signalizacije in s pogodbeno podelitvijo nalog v zvezi z vzdrževanjem javnih cest koncesionarju ni prosta odgovornosti za opustitve dolžnega vzdrževanja.

Za odločitev v zadevi je pomembno pravno ovrednotenje ugotovljenih okoliščin, v katerih je prišlo do nastanka zatrjevane škode, ki je v domeni sodišča in ne izvedenca.

Povprečno skrben voznik mora biti pozoren na stanje na cesti.

Za presojo o obstoju vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem (škodnim dogodkom) in poslabšanjem zdravja je treba odgovoriti na vprašanje, ali je verjetno, da bi konkretni oškodovanec težave trpel tudi, če škodnega dogodka sploh ne bi bilo, ni pa pomembno, ali bi tak obseg škode utrpel tudi povprečni oškodovanec ob enaki poškodbi.

Težave, ki jih ima tožnik po nezgodi, tj. občasne bolečine pri težjih fizičnih delih, športu in delu v prisilni drži, niso v vzročni zvezi z nezgodo, ampak so posledica degenerativnih sprememb, ki so bile v času nezgode že razvite.

Izrek

I. Pritožba prve tožene stranke zoper dopolnilno sodbo in sklep se zavrže. II. Pritožbi tožeče stranke zoper dopolnilno sodbo in sklep se ugodi in se odločba razveljavi - v prvi alineji 1. točke izreka - v delu druge alineje 1. točke izreka, ki se glasi: "popravi tako, da se znesek 9.000,00 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 9.100,00 EUR in" - v delu tretje alineje 1. točke izreka, ki se glasi: "popravi tako, da se znesek 1500,00 nadomesti s pravilnim zneskom 1.000,00 in da se znesek 9.000,00 nadomesti pravilnim 9.100,00 ter da",

III. Pritožbama prve tožene stranke in druge tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba v v 1. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.500,00 EUR zniža na 1.000,00 EUR, v 2. točki izreka pa tako, da se znesek 9.000,00 EUR zviša za 100,00 EUR.

IV. Sicer se pritožbi prve tožene stranke in druge tožene stranke ter v celoti pritožba tožeče stranke zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

V. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor zastaranja, s sodbo pa odločilo, (1) da sta toženki dolžni tožniku solidarno plačati 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2010 dalje (1. točka izreka), (2) da se, kar je tožnik zahteval več, tj. znesek 9.000,00 EUR, zavrne (2. točka izreka), in (3) da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (3. točka izreka).

2. Z dopolnilno sodbo in (popravnim) sklepom je odločilo, (1) da se znesek 1.500,00 EUR nadomesti z zneskom 1.000,00 EUR, znesek 9.000,00 EUR pa z zneskom 9.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in (2) da se navedeni popravki in dopolnitev izvedejo tudi v 65. točki obrazložitve.

3. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Argumenti, s katerimi je sodišče zavrnilo predlog za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke, niso utemeljeni. Izvedenec je v prvotnem mnenju pustil ob strani, da mora biti vsaka javna cestna površina normalno prevozna in brez ovir. Neživljenjsko je vzrok za nesrečo pripisati nepozorni in prehitri vožnji tožnika. Ni bilo zanesljivo ugotovljeno, da je bila na kraju nezgode hitrost omejena na 50 km/h. Ocenjena hitrost vožnje ni realna. Izvedenec je izhajal iz nekih domnev, ki jih ni mogoče empirično potrditi. V zaslišanju je tožnik tudi pojasnil, da je lahko ob nenadnem zadetju v kup zemlje še bolj pritisnil na stopalko za plin. Napačna je tudi izvedenčeva predpostavka, da bi povprečen voznik lahko opazil kup navožene zemlje neposredno za križiščem. Do nesreče je namreč prišlo za križiščem in ne pred njim. Ni razumljivo ravnanje sodišča, ki svoje odločitve ni oprlo na sodbo prekrškovnega sodišča. V okviru postopka o prekršku ni bil potrjen očitek vožnje z neprilagojeno hitrostjo. Ker do nesreče ne bi prišlo, če kupa zemlje ne bi bilo, in ker kup ni bil označen, ni podlage za tožnikov prispevek. Ker je bila tema in kup, ki se je nahajal takoj za križiščem, ni bil osvetljen, tožnik pa tega dela ceste ni poznal, ovire ni mogel zaznati. Ob mnenju izvedenca, da bi bil obseg škode ob vožnji z dovoljeno hitrostjo le manjši, sama hitrost na obseg poškodb ni vplivala.

Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je prenizka. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo bolečin, glede katerih je tožnik povedal, da jih trpi pri težjih fizičnih delih, športu in delu v prisiljeni drži. Tudi že ugotovljene bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem dajejo podlago za prisojo višje odškodnine od prisojene. Bolniški stalež je bil sicer zaključen 15. 1. 2008, vendar pa svojega dela tedaj še ni zmogel opravljati in je za isto delo porabil več časa in vložil bistveno več truda kot prej. Bolečine so bile prisotne še nekaj časa, zaradi vse večjih težav s hrbtenico in glavo pa je moral delo opustiti. Ponoči je težko spal in se zaradi bolečin zbujal in ostajal neprespan in utrujen, težave pa je imel tudi pri vožnji avtomobila.

Sodišče ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih ni prisodilo celotne zahtevane odškodnine za strah. Utrpel je hud primarni strah, ko je kar naenkrat počilo in je z glavo udaril v streho avtomobila ter ga je zabolelo v hrbtenici in v glavi. Tudi kasneje ga je bilo strah pred trajnimi poškodbami hrbtenice.

Ker tožnik pred nesrečo ni imel težav s hrbtenico, je podana vzročna zveza med nesrečo in težavami zaradi degenerativnih sprememb. Ni podlage za zaključek, da bi tožnik sploh imel kakršnekoli težave zaradi degenerativnih sprememb, sploh pa ne tako intenzivne, če do nesreče ne bi prišlo. Izvedenec je v zaslišanju povedal, da je bila poškodba sprožilni mehanizem, da so degenerativne spremembe postale simptomatske, kar potrjuje tožnikove navedbe, da pred tem ni imel težav in da je bil škodni dogodek okoliščina, ki je te težave sprožila. Ni podlage za zaključek, da bi v primeru, če do nesreče ne bi prišlo, tožnik sploh imel kakršnekoli težave zaradi degenerativnih sprememb, sploh pa ne tako intenzivnih. Tudi težave med zdravljenjem so bile take intenzivnosti, da bi bilo utemeljeno priznati odškodnino za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti.

Glede na celoten potek postopka in dejstvo, da sta se toženki želeli izogniti vsaki odgovornosti, bi morali tožniku povrniti vse njegove stroške postopka.

4. Prva toženka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je tožnik zahteval plačilo 10.100,00 EUR, je izrek sodbe, s katerim je odločeno o zahtevku za plačilo 10.500,00 EUR nerazumljiv.

Na mestu prometne nesreče je bilo gradbišče, ker je investitor gradil nakupovalni center in šele potem vzpostavil cestne priključke. Odsek ceste kot cesta ni obstaja, ker še ni bil predan v uporabo. Označba, da gre za slepo ulico, je bila po ugotovitvah izvedenca pravilna. Pravilna je bila tudi postavitev fizične ovire. Upoštevaje koncesijsko pogodbo, sklenjeno med prvo toženko in koncesionarjem, je bil za izvajanje vzdrževalnih del na takih odsekih cest zadolžen koncesionar. Prva toženka je s tem storila vse, kar ji je nalagal zakon, in je tudi redno vršila nadzor nad izvajanjem pogodbe in koncesionarjevim delom v skladu s pogodbo. Ker je redno opravljal pregledniško službo, je zmoten tudi zaključek, da je koncesionar kršil 165. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zaključek sodbe, da je odgovornost prve toženke podana tudi zaradi dolžnosti inšpekcijskega nadzora, ni pravilen.

Ni bilo upoštevano, da je bil kup zemlje dobro viden in da je bilo jasno vidno, da gre za gradbišče in za konec ceste. Ker se po zemljišču, na katerem je bila cesta še v gradnji, ni odvijal javni cestni promet, zanj ne velja Zakon o varnosti cestne prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Odlok o kategorizaciji je bil predložen za potrditev trditve, da odsek še ni bil kategoriziran.

Glede na to, da bi tožnik ob vožnji s predpisano hitrostjo lahko preprečil trčenje in da je bilo sledeč izvedenskemu mnenju glede na preglednost in osvetljenost mogoče oviro zaznati, je do nesreče prišlo izključno po tožnikovi krivdi oziroma je njegov prispevek bistveno višji od ugotovljenega.

Odškodnina za telesne bolečine je previsoka. Bolečine je trpel le šest dni, degenerativne spremembe na hrbtenici pa je imel tožnik že pred nesrečo. Tožnik je bil v bolnišnici le šest dni, izvedenec pa je povedal, da težave, ki jih je imel po zaključenem zdravljenju, niso bile posledica poškodb iz obravnavane prometne nesreče. Tudi tožnik sam je povedal, da so bolečine izzvenele v času, ko je bil v bolnišnici.

Odškodnina za strah je previsoka. Diagnoza je bila tožniku znana takoj, zdravljenje pa je bilo kratkotrajno in je potekalo brez zapletov. Tožnik ni izpovedal, ali in do kdaj ga je skrbelo za izid zdravljenja.

Odločitev o stroških je glede na minimalni tožnikov uspeh napačna.

5. Druga toženka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede na to, da je tožnik zahteval plačilo odškodnine v znesku 10.100,00 EUR, z izpodbijano sodbo pa je tožniku prisojenih 1.500,00 EUR, zavrnjen pa zahtevek za plačilo 9.0000,00 EUR, gre očitno za računsko pomoto. Napačno je izračunano, da 40 % od 2.500,00 EUR znaša 1.500,00 EUR.

S sodbo ni odločeno o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zavrnjenega dela zahtevka.

Glede na ugotovitve, da je bila dovoljena hitrost na relevantnem odseku 50 km/h, tožnik pa je vozil s hitrostjo najmanj 72 km/h, da na kup zemlje ni odreagiral, da je med vožnjo gledal vstran in ni bil pozoren na cesto pred njim, da bi kup zemlje zlahka opazil tudi v primeru vožnje z zasenčenimi lučmi in da bi se pri vožnji z dovoljeno hitrostjo lahko pred kupom zemlje ustavil ali ga obvozil, ni podlage za odgovornost njenega zavarovanca. Podrejeno trdi, da je tožnik prispeval najmanj 90 %.

Zmotna je ugotovitev sodbe, da izvedenec ni mogel niti ovreči niti potrditi trditve o pretresu možganov. Poškodbe, ki jih je utrpel tožnik (manjša odrgnina glave, kompresijska poškodba vratne hrbtenice, udarnina prsnega koša), niso terjale posebnega zdravljenja. Trajne hude bolečine je trpel le tri dni, nato pa lažje bolečine dva tedna in občasne lahke tri tedne. Po mnenju izvedenca je utrpel kratkotrajen primarni strah in 5 dni trajajoč intenziven sekundarni strah. Primerni odškodnini za telesne bolečine in za strah bi bili v višini 800,00 EUR oziroma 300,00 EUR (prim. sodba VSL I Cp 1835/2014).

Glede na minimalni tožnikov uspeh bi moral povrniti vse stroške toženkama in njunima stranskima intervenientoma.

6. Tožnik v pritožbi zoper dopolnilno sodbo in sklep trdi, da ni bilo podlage za izdajo popravnega sklepa. Sprememba zneska prisojene odškodnine ne predstavlja računske pomote.

7. Prva toženka v pritožbi zoper prvo alinejo 1. točke in 2. točko dopolnilne sodbe in sklepa uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in ponavlja razloge iz pritožbe zoper sodbo.

8. Tožnik v odgovorih na pritožbe predlaga njihovo zavrnitev.

9. Tožnikova pritožba zoper sodbo ni utemeljena, zoper dopolnilno sodbo in sklep pa je delno utemeljena. Pritožbi toženk zoper sodbo nista utemeljeni. Pritožba prve toženke zoper dopolnilno sodbo in sklep je prepozna.

O pritožbah zoper dopolnilno sodbo in sklep

10. Prvotoženkina pritožba zoper dopolnilno sodbo in sklep, vložena 14. 2. 2017, je prepozna. Obvestilo o prejetem sodnem pisanju je bilo v predalčniku na naslovu toženkine pooblaščenke puščeno 13. 1. 2017. S potekom petnajstdnevnega roka se je štelo, da je bilo pisanje vročeno, pritožbeni rok pa je iztekel s potekom nadaljnjih petnajst dni (tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP). Ker je bil zadnji dan nedelja, je pritožbeni rok iztekel na ponedeljek 13. 2. 2017. 11. Tožnikova pritožba zoper odločitev o popravi sodbe je utemeljena. S popravnim sklepom je dopustno popraviti napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote (prvi odstavek 328. člena ZPP).

12. V obravnavanem primeru gre resda za računsko napako, vendar presega obseg, ki ga je še dopustno popraviti s popravnim sklepom.1 V primeru, da ne bi bilo pritožbe, bi namreč postal izrek pravnomočen tak, kot je, s popravnim sklepom pa je dopustno popravljati napake tudi po pravnomočnosti odločbe.

O pritožbah zoper sodbo

13. Tožnik uveljavlja povrnitev škode, ki mu je nastala, ko se je 1. 12. 2007 z osebnim vozilom zaletel v neoznačen kup zemlje na vozišču lokalne ceste.

14. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je do škodnega dogodka prišlo 1. 12. 2007 ob 0.30 uri zjutraj, ko je tožnik s tovornim vozilom Mercedes Vito peljal po X. cesti v Ljubljani v smeri trgovskega centra Y. in Z. ceste, in se zaletelo v kup zemlje na vozišču, - da je X. cesta, kjer je prišlo do škodnega dogodka, javno dobro v upravljanju prvotoženke, drugotoženkin zavarovanec (drugi stranski intervenient) pa je bil s pogodbo zadolžen za izvajanje rednega vzdrževanja te ceste, - da je bila širina desnega smernega vozišča 3,5 m, da je bil kup zemlje, ki se je nahajal na desnem smernem vozišču, širok 4,6 m, dolg 4,5 m in visok približno 1 m ter je bil od konca križišča oddaljen približno 5 m, - da je bil kup zemlje na tem mestu že dlje časa, da so ga delavci drugotoženkinega zavarovanca med pregledi opazili, vendar je niso šteli za oviro, ki bi jo bilo treba odstraniti ali vsaj označiti z ustrezno prometno signalizacijo, - da bi moral biti prometni pas, na katerem je bil kup zemlje, v križišču zaprt s signalnimi tablami in označen z vertikalno in svetlečo prometno signalizacijo, - da je bila hitrost vožnje na tem delu omejena na 50 km/h, tožnik pa je vozil najmanj s hitrostjo 72 km/h, - da je tožnik vozil po popolnoma premi in ravni cesti in na nevarnost ni z ničimer reagiral, - da bi se tožnik ob pozorni vožnji z dovoljeno hitrostjo lahko zaustavil pred oviro.

15. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je prva toženka kot upravljavka občinskih cest odgovorna za škodo, ki je nastala zaradi opustitve postavitve ustrezne signalizacije. Stališče temelji na 163. členu OZ, po katerem tisti, ki opravlja komunalno ali podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve, in na določbah (v času škodnega dogodka veljavnega) Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), ki določajo obveznosti upravljavca javnih cest v zvezi z njihovim vzdrževanjem. Med te obveznosti sodijo tudi vzdrževalna dela za ohranjanje javnih cest v dobrem stanju ter za zagotavljanje prometne varnosti in prevoznosti javnih cest (prvi odstavek 8. člena ZJC) in v tem okviru tudi postavitev potrebne prometne signalizacije (44. člen ZJC). Opirajoč se na določbe Odloka o občinskih cestah zavzema stališče, da dolžnosti prve toženke niso izčrpane s podelitvijo koncesije in z izvajanjem nadzora ter dajanjem navodil za delo, ampak je njena dolžnost tudi skrb za redno vzdrževanje občinskih cest. 16. Navedeno stališče je skladno z utrjenim stališčem sodne prakse, da je občina kot upravljavka javnih cest po zakonu odgovorna za opustitev rednega vzdrževanja občinskih cest in da s pogodbeno podelitvijo nalog v zvezi z vzdrževanjem javnih cest koncesionarju ni prosta odgovornosti za opustitve dolžnega vzdrževanja.2

17. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da okoliščina, ali je bil odsek ceste, na kateri je bil postavljen kup zemlje, kategoriziran, ni pomembna za njeno obveznost postavitve ustrezne signalizacije.

18. Neutemeljeni so pomisleki o pravilnosti zavrnitve predloga za postavitev novega izvedenca. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je novega izvedenca treba postaviti ob predpostavkah iz tretjega odstavka 254. člena ZPP, tj. da so v že podanem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ki jih ni bilo mogoče odpraviti z zaslišanjem, ali če je podan utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja.3

19. Pritožbeni pomisleki o pravilnosti izvedenskega mnenja o vzrokih za nesrečo ne morejo vnesti dvoma o pravilnosti mnenja. Za odločitev v zadevi je pomembno pravno ovrednotenje ugotovljenih okoliščin, v katerih je prišlo do nastanka zatrjevane škode, ki je v domeni sodišča in ne izvedenca.

20. Ugotovitev, da je bila na kraju nesreče dovoljena hitrost omejena na 50 km/h, temelji na dejstvu, da gre za splošno omejitev hitrosti v naseljih (prvi odstavek 32. člena zakona o varnosti cestnega prometa - v nadaljevanju ZVCP-1) in da drugačnega prometnega znaka ni bilo.

21. Izvedenec je hitrost tožnikove vožnje izračunal na podlagi razpoložljivih podatkov, zaradi pomanjkljivih podatkov pa je izračunano hitrost opredelil v razponu med 72 km/h in 82 km/h. Tožnikova izpovedba, v kateri niti ni natančno opredelil, s kakšno hitrostjo je vozil, ni mogla biti prepričljivejša od izvedenskega mnenja. Tudi pritožbeno sklicevanje na možnost, da je ob zadetju še bolj pritisnil na stopalko za plin, ostaja le možnost in ne s potrebno zanesljivostjo ugotovljeno dejstvo, ki bi lahko nudilo podlago za (drugačno) izvedensko mnenje.

22. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da ni vezano na odločbo o prekršku in da je dolžno o predpostavkah odškodninske odgovornosti odločiti na podlagi procesnega gradiva, zbranega v pravdi. Odločba o prekršku sama po sebi ne more imeti pomembne teže pri presoji, ali je tožnik prispeval k nastanku škode, konkretne, na dokazih temelječe ugotovitve iz postopka o prekršku pa v pritožbi niso navedene.

23. Pritožbeni dvom o pravilnosti zaključka, da bi tožnik ob povprečno pozorni vožnji lahko zaznal oviro, ni utemeljen. Okoliščine, na katere opozarja (položaj kupa zemlje za križiščem, neoznačenost, neosvetljenost, tema, nepoznavanje ceste), so bile upoštevane, nepoznavanje ceste pa je kvečjemu narekovalo njegovo večjo - in ne opravičevalo manjše - pozornosti na stanje na cesti. Izvedenčevo mnenje, da bi bile posledice nezgode ob vožnji z dovoljeno hitrostjo (le) malo manjše, na katero se še posebej sklicuje pritožnik, ne more biti odločilno, ker ne upošteva, da mora biti povprečno skrben voznik pozoren na stanje na cesti (in ob zapaženju ovire ne bi nadaljeval vožnje z nezmanjšano hitrostjo).

24. Pravilno je tudi ovrednotenje deleža tožnikovega prispevka k nastanku škode. Kot je bilo navedeno že v prvem sojenju, je položaje, ko je do škodnega dogodka prišlo zaradi neskrbnega ravnanja toženca in tožnika, treba presojati na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ, po katerem ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Po utrjenem stališču sodne prakse se kot prispevek oškodovanca vrednoti ravnanje, ki ima znake neskrbnega ravnanja, pri čemer je pri odraslih oškodovancih merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek.4

25. Sodišče prve stopnje je pri ovrednotenju tožnikovega prispevka k nastanku škode upoštevalo, da kup zemlje na vozišču, ki je oviral promet in je predstavljal nevarnost za njegovo varno odvijanje, ni bil ustrezno označen,5 in je predstavljal oviro, s katero tožnik ni mogel računati, vendar pa bi ob pozornosti na stanje ceste oviro lahko zaznal in ob vožnji v okviru dovoljene hitrosti pred njo tudi mogel ustaviti. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da táko tožnikovo ravnanje ne bi smelo biti ovrednoteno kot prispevek k nastanku škode. V 60 % tožnikovem prispevku k nastanku škode sta tudi ustrezno ovrednotena na eni strani teža opustitve prve toženke in zavarovanca druge toženke ter na drugi strani neskrbnost tožnikovega ravnanja.

26. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede višine odškodnine. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnik utrpel udarnino in odrgnino glave, pretres možganov, kompresijsko poškodbo vratne hrbtenice in udarnino prsnega koša. Udarnine in odrgnine glave niso terjale zdravljenja, prenehale pa so v sedmih do desetih dneh. Pretres možganov je bil saniran v šestih tednih, težave zaradi poškodbe vratne hrbtenice pa so prenehale v šestih do osmih tednih. Tožnik je dva dni trpel hude bolečine, srednje hude tri dni, stalne lažje dva tedna, občasne lažje pa nadaljnje tri tedne. Pregledan je bil v urgentni kirurški ambulanti, šestkrat je bil rentgensko slikan, opravljena je bila MRI preiskave hrbtenice, šest dni je nosil ovratnico, med zdravljenjem je jemal analgetike. V prisojenem znesku odškodnine v višini 1.700,00 EUR je upoštevano tudi, da tožnik do zaključenega zdravljenja ni bil sposoben za fizične obremenitve in da je dalj časa trajajoča gospodinjska dela in dnevne aktivnosti opravljal s povečanimi napori. Glede na to, da je bil v bolniškem staležu nekaj manj kot šest tednov, v sodbi pa je - opiraje se na izvedensko mnenje - ugotovljeno, da so težave s hrbtenico izzvenele v šestih do osmih tednih, je bilo upoštevano, da so bolečine izzvenele postopno, da bi to obdobje trajalo dlje od osmih tednov, pa v izvedenih dokazih ni podlage.

27. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja zanesljiv zaključek o tem, ali je tožnik utrpel pretres možganov ali ne. Druga toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da izvedensko mnenje v povezavi s tožnikovo izpovedbo ne daje podlage za sklep, da je odgovor pritrdilen. Izvedenec je namreč navedel, da tožnik ni mogel utrpeti pretresa možganov, če se udarca z glavo ob streho avtomobila zanesljivo spominja, tožnik pa je tako v zaslišanju kot v pogovoru z izvedencem in - kot je sklepati iz izvida ob pregledu neposredno po škodnem dogodku - tudi urgentnemu zdravniku povedal, da je z glavo udaril ob streho. Ker iz sodbe ne izhaja, da bi sodišče kot v okviru škode upoštevalo nevšečnosti, povezane posebej s pretresom možganov, pa očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja v tem pogledu ni utemeljen.

28. Neutemeljen je tudi tožnikov pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka, da ni podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in težavami, ki so posledica degenerativnih sprememb na hrbtenici. Upoštevaje uveljavljeno stališče sodne prakse je za presojo o obstoju vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem (škodnim dogodkom) in poslabšanjem zdravja treba odgovoriti na vprašanje, ali je verjetno, da bi konkretni oškodovanec težave trpel tudi, če škodnega dogodka sploh ne bi bilo, ni pa pomembno, ali bi tak obseg škode utrpel tudi povprečni oškodovanec ob enaki poškodbi.6 Pritrdilni odgovor pomeni, da vzročna zveza ni izkazana.

29. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da so bile pri tožniku v času nezgode podane izrazite degenerativne spremembe, da so bile diagnosticirane kratek čas po škodnem dogodku, prva naslednja zdravstvena dokumentacija, ki potrjuje napredovano degenerativno obolenje, pa izvira iz leta 2013, tj. šest let po nezgodi. Sodba zaključuje, da težave, ki jih ima tožnik po nezgodi, tj. občasne bolečine pri težjih fizičnih delih, športu in delu v prisilni drži, niso v vzročni zvezi z nezgodo, ampak so posledica degenerativnih sprememb, ki so bile v času nezgode že razvite. Pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti navedenega zaključka. Izvedenec je v zaslišanju resda navedel, da je poškodba lahko bila sprožilni mehanizem, da so degenerativne spremembe postale simptomatske, vendar pa je tudi povedal, da ni povzročila teh sprememb, da je slabšanje zdravstvenega stanja posledica bolezni ter ni povezano s poškodbo in da težav, ki jih navaja tožnik,7 ni povzročila poškodba. Bolezen je bila torej diagnosticirana neposredno po škodnem dogodku, vendar pa škodni dogodek ni vplival na obstoj in intenzivnost bolečin in prikrajšanj, ki jih - sledeč njegovi izpovedbi - trpi tožnik.

30. Neutemeljen je tožnikov očitek o zmotnem neovrednotenju nevšečnosti v okviru duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po utrjenem stališču sodne prakse se te ovrednotijo v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kot samostojna oblika škode pa le v primeru, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne (neobičajne) okoliščine.8 Ni izkazano, da bi bile v obravnavanem primeru podane take posebne okoliščine.

31. Neutemeljeni so očitki o izostanku dejstev, na katerih temelji odločitev o prisoji odškodnine za strah v višini 800,00 EUR. V sodbi je ugotovljeno, da je tožnik deset do petnajst minut trpel intenziven primarni strah, strah za izid zdravljenja pa je intenzivno trpel pet dni in manj intenzivno pet do sedem tednov oziroma do zaključka zdravljenja.

32. Neutemeljeni so tako očitki tožnika kot očitki toženk o previsoki oziroma prenizki odškodnini. Obseg škode, ugotovljen v zadevi VSL I Cp 1834/2014, na katero se sklicuje prva toženka, je bil manjši. Ob manj intenzivnih poškodbah (oškodovanec je utrpel nateg vratnega dela hrbtenice in udarnino roke) je zdravljenje trajalo manj časa, oškodovanec pa je trpel strah le do konca pregleda. Z ovrednotenjem ugotovljenega obsega škode v višini 2,5 povprečnih neto plač je obravnavani primer ustrezno umeščen med zelo lahke primere poškodb hrbtenice,9 upoštevano pa je tudi dejstvo, da je od škodnega dogodka poteklo že osem let. 33. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je uspeh le ena od okoliščin, ki jih je v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP treba upoštevati pri razporeditvi stroškovnega bremena. Neutemeljen je zato očitek, da je zaradi upoštevanja drugih okoliščin odločitev o stroških napačna.

34. Utemeljeno pa je pritožbeno stališče toženk, da iz ugotovitev sodbe, da pravična odškodnina znaša 2.500,00 EUR, da je tožnik v deležu 60 % prispeval k nastanku škode, in da je postavil zahtevek za plačilo odškodnine v višini 10.100,00 EUR, izhaja, da je tožbeni zahtevek utemeljen glede 1.000,00 EUR, glede zahtevka za 9.100,00 EUR pa ne.

35. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče (1) pritožbo prve toženke zoper dopolnilno sodbo zavrglo, (2) pritožbi tožnika zoper dopolnilno sodbo in sklep ugodilo in izpodbijano odločbo razveljavilo v delu, v katerem gre za popravni sklep (3. točka 365. člena ZPP), ter (3) pritožbama prve in druge toženke zoper sodbo delno ugodilo in znesek 1.500,00 EUR v 1. točki izreka znižalo za 500,00 EUR, znesek 9.000,00 EUR v 2. točki izreka pa zvišalo za 100,00 EUR (355. člen ZPP). V ostalem je pritožbi toženk in v celoti pritožbo tožnika zoper sodbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

36. Ker je vsaka od pravdnih strank uspela le z manjšim delom svoje pritožbe, v odgovoru na pritožbo pa je tožnik le ponovil pritožbene navedbe in zato ne gre za potreben strošek postopka, vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Prim. sklep VS RS Cp 2/2011 z dne 24. 2. 2011 in sklep VSL II Cp 3166/2013 z dne 26. 2. 2014. 2 Prim. sodbo VS RS II Ips 19/2007 z dne 8. 10. 2009, glede občinskih javnih cest pa npr. sklep VS RS II Ips 5/2015 z dne 14. 8. 2015 in sodbo VSC Cp 717/2013 z dne 20. 3. 2014. 3 Prim. sodba VS RS II Ips 171/2017 z dne 13. 7. 2017, po kateri je dvom o pravilnosti mnenja podan, ko se pojavi indic, da v dokazni temi obstaja realno znanstveno tveganje za napako. 4 Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 803/2009 z dne 28.1.2010, II Ips 507/2008 z dne 13.10.2011 in II Ips 1160/2008 z dne 29. 3. 2012. 5 Po prvem odstavku 123. člena ZVCP-1 so ovire v cestnem prometu tudi predmet ali material na cesti ali ob cesti, ki ovira ali ogroža udeležence cestnega prometa. V četrtem odstavku istega člena je določeno, da če ovire ni mogoče takoj odstraniti z vozišča, jo mora pristojna oseba na primerni oddaljenosti označiti z varnostnim trikotnikom, ponoči ali ob zmanjšani vidljivosti pa tudi z rumeno utripajočo lučjo, baklo, ali na drug, okoliščinam primeren način, in o tem takoj obvestiti najbližjega občinskega redarja oziroma občinsko redarstvo, policista, policijsko postajo ali izvajalca rednega vzdrževanja ceste. Pristojni izvajalec rednega vzdrževanja ceste mora označiti oviro s predpisano prometno signalizacijo in jo ob zmanjšani vidljivosti ali ponoči tudi osvetliti. 6 Tako nazadnje sodba VS RS II Ips 11/2017 z dne 28. 9. 2017. 7 Tožnik je v zaslišanju (8. 11. 2012) povedal, da po nesreči ni mogel delati na odrih in je kmalu opustil dejavnost, ker ni mogel več delati v prisilnih držah, da so bolečine so v bolnici postopno ponehale, sedaj pa ga hrbtenica še vedno boli in da včasih ne more niti vstati iz postelje ter da sedaj ne more več smučati, igrati košarke in namiznega tenisa. Kot izhaja iz izvedenčevega izvida, je v pregledu pri njem povedal o bolečinah v katerikoli prisiljeni drži. 8 Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 346/2010 z dne 16. 1. 2014 in tam navedene starejše odločitve. 9 Prim. odločbe II Ips 239/2006, II Ips 1259/2008, II Ips 784/2008, II Ips 161/2008 in II DoR 394/2010.