Jedro

Določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI je v povezavi s prvim, četrtim in petim odstavkom 101. člena ZPIZ-1 treba razlagati tako, da mora drugo delovno mesto že ob podaji ponudbe sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ustrezati delavčevi preostali delovni zmožnosti. Tudi če je treba drugo delovno mesto invalidu ustrezno prilagoditi, mora to delodajalec storiti najpozneje do ponudbe oziroma v fazi sklepanja nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dne 7. 9. 2009 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ugotovilo, da delovno razmerje ni prenehalo ter še traja. Toženi stranki je naložilo, da pozove tožnico nazaj na delo, ji za čas od 4. 2. 2010 dalje vpiše v delovno knjižico delovno dobo, jo prijavi v zavarovanje in ji iz naslova plače za čas od 4. 2. 2010 dalje do vrnitve na delo obračuna mesečno plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 6. 2008 ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek po plačilu pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi. Ugotovilo je, da je obstajal utemeljen odpovedni razlog, vendar pa tožena stranka tožnici ni ponudila ustrezne zaposlitve v skladu z 90. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Ob upoštevanju dveh izvedenskih mnenj je zaključilo, da je bilo od treh delovnih opravil, ki bi jih tožnica opravljala na novem delovnem mestu, v skladu s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 1072/97 z dne 18. 4. 2001, s katero sta bili tožnici priznani status invalida II. kategorije in pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo, ustrezno le delovno opravilo „sestavljanje kitov“, neprimerni pa bi bili opravili „vnos podatkov in zastojev“ in „nabijanje odbojnikov AM2“.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Tožena stranka namreč ni dokazala, da bi bilo tožnici ponujeno ustrezno delovno mesto glede na njeno usposobljenost in preostalo delazmožnost, oziroma primerno delovno mesto v skladu s 116. členom ZDR in prvim odstavkom 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da iz gramatikalne razlage prvega odstavka 40. člena ZZRZI izhaja, da je delodajalec izpolnil svojo obveznost pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delovnemu invalidu v trenutku, ko je delavcu ponudil sklenitev nove pogodbe na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu z ZZRZI. Meni, da iz 40. člena ZZRZI ne izhaja, da bi moral delodajalec zagotoviti ustrezno delovno mesto, temveč ga le ponuditi, saj je neživljenjsko pričakovati, da bo za vsakega delavca lahko do potankosti predvidel način izvajanja njegovih partikularnih delovnih opravil. Tožena stranka bi lahko delo razdelila tako, da tožnica ne bi dvigala odbojnikov, ki presegajo omejitev 4 kg, nabavila dodatno svetilko ali delovno mesto prestavila nekaj metrov stran in s tem zadostila pomislekom izvedenke. Glede na to, da si tožnica novega delovnega mesta sploh ni hotela ogledati, je absurdno pričakovati, da bi tožena stranka dejansko vzpostavila delovno mesto z ustrezno opremljenim delovnim prostorom, saj to terja časovno in denarno investicijo. Tožena stranka očita tudi bistveno kršitev določb postopka, saj je obrazložitev sodišča prve stopnje pomanjkljiva in nerazumljiva, kar je sodišče druge stopnje samo saniralo. Manjka tudi argumentirana utemeljitev za odmik od gramatikalne razlage 40. člena ZZRZI, sodišče druge stopnje pa se tudi ni opredelilo do pripomb tožene stranke glede dejanskih ugotovitev izvedenke.

4. Tožnica je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev in opredelila svoje stroške odgovora.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Tožena stranka navaja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje pomanjkljiva in nerazumljiva, vendar tega ne konkretizira, zato se revizijsko sodišče do tega ni bilo dolžno opredeliti. Glede manjkajoče argumentirane utemeljitve za odmik od gramatikalne razlage 40. člena ZZRZI revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje natančno pojasnilo, da določba 40. člena ZZRZI pomeni, da bi morala tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevati tožničino preostalo delovno zmožnost (glede na ugotovljeno invalidnost II. kategorije), kar pomeni, da je bila dolžna upoštevati tožničino dejansko usposobljenost, preostalo delozmožnost in omejitve, priznane s sodbo socialnega sodišča. Revizijski očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pripomb tožene stranke glede dejanskih ugotovitev izvedenke, ki se nanašajo predvsem na utesnjenost prostora in analizo gibanja pri spornem delu, je neutemeljen, saj je pritožbeno sodišče v 9. točki odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Predmet spora je, ali je bilo tožnici pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 9. 2009 ponujeno ustrezno delo. Tožena stranka v reviziji ne trdi, da je ponudila ustrezno delo, temveč meni, da bi novo delovno mesto lahko ustrezno prilagodila, saj je neživljenjsko od delodajalca pričakovati, da bo že ob ponudbi pogodbe o zaposlitvi moral dokazati, da je delovno mesto ustrezno.

10. Ker je tožnica delovni invalid II. kategorije, ki ji je bila s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča Ps 1072/97 z dne 18. 4. 2001 priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo v čistih mikroklimatskih delovnih pogojih z omejitvami obremenjevanja leve roke s težo do 4 kg in brez dviganja leve roke nad horizontalo, v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno, je za presojo zakonitosti odpovedi treba poleg ZDR upoštevati tudi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) in ZZRZI.

11. Delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene delovne invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi pokojninskega in invalidskega zavarovanja (prvi odstavek 116. člena ZDR). Po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega (prvi odstavek 102. člena ZPIZ-1). Po prvem odstavku 103. členu ZPIZ-1 ugotovi razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V takem primeru lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi delovnemu invalidu le s soglasjem komisije. Takega soglasja pa tožena stranka ni pridobila, saj je tožnici ponudila novo pogodbo o zaposlitvi. Pri ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi pridejo v poštev določbe četrtega in petega odstavka 101. člena ZPIZ-1, po katerih mora delodajalec pri zagotovitvi pravic in zaposlovanja delovnih invalidov pri izbiri drugega delovnega mesta upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali zmožnosti, pri tem pa lahko tako delodajalec kot zavarovanec zahtevata dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta.

12. Glede na navedene ugotovitve bi lahko bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga pri toženi stranki le, če bi ji ta zagotovila drugo ustrezno delo.

13. Stališče revidenta, da bi lahko drugo delovno mesto ustrezno prilagodil glede na tožničino preostalo delovno zmožnost tudi pozneje in da ZZRZI ne določa, da mora biti ponujeno delovno mesto ustrezno že ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je pravno zmotno. Določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI je v povezavi s prvim, četrtim in petim odstavkom 101. člena ZPIZ-1 treba razlagati tako, da mora drugo delovno mesto že ob podaji ponudbe sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ustrezati delavčevi preostali delovni zmožnosti. Tudi če je treba drugo delovno mesto invalidu ustrezno prilagoditi, mora to delodajalec storiti najpozneje do ponudbe oziroma v fazi sklepanja nove pogodbe o zaposlitvi, česar pa tožena stranka ni storila. Čeprav je invalidska komisija v skladu s petim odstavkom 101. člena ZPIZ-1 (kot tudi pooblaščena zdravnica) v predhodnem postopku ocenila, da je ponujeno delovno mesto ustrezno, pa iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da so bile relevantne meritve na delovnem mestu, vključno s težo bremen, opravljene šele tekom sodnega postopka. Zaradi napačnih podatkov, predloženih s strani tožene stranke, invalidska komisija ni mogla podati ustrezne ocene, v sodnem postopku pa je bilo s pomočjo izvedenk prepričljivo ugotovljeno, da je od treh opravil, ki bi jih morala tožnica opravljati na novem delovnem mestu, ustrezno le eno. Tako je sodišče utemeljeno ugotovilo, da ob podaji sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožena stranka tožnici, glede na njeno invalidnost, ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu. Zato ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

14. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale nič bistvenega za odločitev, je revizijsko sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožnica sama (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).