Jedro

V primeru izločitve premoženja zaradi lastništva toženke zapuščinsko sodišče (izločenega) premoženja ne bi zajelo v obsegu zapuščine. V takšnem primeru zapuščinsko sodišče tudi ne bi navajalo toženke kot upnice v postopku. Prav tako toženki in zakonitima dedičema ne bi bilo treba skleniti sporazuma o delitvi zapuščine. Toženka ne bi prejela solastniškega deleža zapuščine, saj bi že bila lastnica izločenega premoženja, ki ne sodi v zapuščino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 2.394,40 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter ji povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da pravdne stroške v celoti krije tožnica (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne soglaša, da ni navedla podatkov za izračun neprofitne najemnine. Način obračunavanja stroškov določa Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb. Če je sodišče štelo, da je tožba nerazumljiva in preobsežna, bi jo moralo pozvati k dopolnitvi navedb. Ključ delitve stroškov je razviden iz razdelilnikov. V postopku je opozorila, da je zahtevek utemeljen tudi v primeru, če sodišče toženke ne bo obravnavalo kot dedinje po pokojnem A. A., in sicer najmanj v delu, v katerem je postala solastnica 2/8. Izločitev iz zapuščine pomeni, da zapustnik A. A. nikoli ni bil lastnik navedenega deleža na nepremičninah. S tem toženka odgovarja tudi za dolgove, ki se nanašajo na sporne nepremičnine pred izdajo sklepa o dedovanju.

Tožnica je navedla zneske razdelilnikov, ki se nanašajo na celoto, prilagojeno deležu 2/8. Skupni znesek prilagojene glavnice je 598,60 EUR. Dedni deleži dedičev so bili določeni šele v sklepu o dedovanju. Pred tem je bila dediščina skupna lastnina dedičev, tudi toženke. Z deleži solastnine se je lahko seznanila šele po izdaji sklepa o dedovanju, potem ko so bili računi že izdani in zapadli v plačilo. Toženka odgovarja za bremena, ki se nanašajo na denacionalizirana stanovanja od dneva dokončne odločbe. Ugovor pasivne legitimacije zato ni utemeljen. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo in prerekala pritožbene navedbe. Opozorila je, da ni podane aktivne legitimacije, ker tožnica ni imela veljavno sklenjene pogodbe o upravljanju, kar je izvedela šele naknadno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na toženkine navedbe v odgovoru na pritožbo, da ni podane aktivne legitimacije tožnice. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da med strankama dejstvo, da je bila tožnica v vtoževanem obdobju upravnica stavbe in je aktivno legitimirana za vložitev tožbe, ni bilo sporno. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja nova dejstva in dokaze, pri tem pa ne pojasni, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče jih zato ni smelo upoštevati.

6. Zmotno je pritožbeno stališče, da je toženka dedinja po pok. A. A. in zato odgovarja za dolgove, ki se nanašajo na delež sporne nepremičnine pred izdajo sklepa o dedovanju v zapuščinski zadevi VI D 2802/2015 s 24. 5. 2019. Iz priloženega sklepa o dedovanju izhaja, da sta dediča zapustnikova vnuka B. B. in C. C., vsak z deležem do ½ zapuščine, da se je kot upnica priglasila toženka, ki uveljavlja terjatev iz naslova terjatve njenega pravnega prednika do zapustnika, in da sta dediča skupaj s toženko sklenila dedni dogovor o načinu delitve zapuščine, tako da toženka prejme delež 2/8, dediča pa vsak 3/8. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da toženka solastniškega deleža na spornih nepremičninah ni pridobila kot dedinja po pok. A. A., pravilno.

7. Neutemeljene so tožničine navedbe, da je toženka pasivno legitimirana, tudi če ni dedinja po pok. A. A., ker je med zapuščinskim postopkom predlagala izločitev svojega deleža na nepremičninah in zahtevala priznanje lastninske pravice, ki je še ni vknjižila. Takšno stališče ni dejansko in ne pravno skladno z vsebino sklepa o dedovanju. Izločitev iz zapustnikovega premoženja v korist potomcev (32. člen Zakona o dedovanju, ZD) in izločitev gospodinjskih predmetov (33. člen ZD) sta pridržani zapustnikovim potomcem in zakoncu. Toženka ni ne zapustnikov potomec ne zakonec, zato že iz tega razloga ne more zahtevati izločitve na navedeni podlagi. Iz tožničinih trditev je razumeti, da je toženka ugovarjala obsegu zapuščine in uveljavljala, da ima na določenem deležu premoženja, ki je predmet dedovanja, lastninsko pravico. Tudi navedeno stališče v omenjenem sklepu o dedovanju nima potrditve. V primeru izločitve premoženja zaradi lastništva toženke zapuščinsko sodišče (izločenega) premoženja namreč ne bi zajelo v obsegu zapuščine. V takšnem primeru zapuščinsko sodišče tudi ne bi navajalo toženke kot upnice v postopku. Prav tako toženki in zakonitima dedičema ne bi bilo treba skleniti sporazuma o delitvi zapuščine. Toženka ne bi prejela solastniškega deleža zapuščine, saj bi že bila lastnica izločenega premoženja, ki ne sodi v zapuščino.

8. Iz sklepa o dedovanju ni razvidno, da bi toženka zoper dediča uveljavljala stvarnopravni zahtevek na priznanje lastninske pravice, ampak obligacijskopravno terjatev. Toženka je postala solastnica nepremičnine šele z izdanim sklepom o dedovanju, zato v vtoževanem obdobju ni bila solastnica premoženja v deležu, kot ga navaja tožnica v zahtevku za plačilo stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so bili računi izdani ter tožba vložena pred izdajo sklepa o dedovanju, zato tožnica ni vedela, kakšni so deleži toženke in drugih dedičev, niti ni bilo tega mogoče od nje upravičeno pričakovati. Pritožnica ne pojasni, na podlagi česa je sklepala, da je solastnica spornih nepremičnin prav toženka. Ne glede na to bi lahko od dneva, ko se je seznanila s sklepom o dedovanju (ki je bil sicer izdan pred vložitvijo tožbe), spremenila naslovnika izdanih računov in tožbo ali izdala nove račune in vložila novo tožbo zoper dediča, ki odgovarjata za zapustnikove dolgove.

10. Ker toženka ni pasivno legitimirana za plačilo vtoževane terjatve, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do ostalih pritožbenih navedb o temelju in višini zahtevka.

11. Ker uveljavljeni in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženka pa se v odgovoru ni opredelila do pritožbenih navedb, ampak je neuspešno izpodbijala dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Pravdni stranki zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).