Jedro

Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le pod pogoji in v višini, določeni v zakonu. Ker je v konkretnem primeru vzrok I. kategorije invalidnosti bolezen, je toženec pri odmeri invalidske pokojnine pravilno upošteval določbe 75. člena ZPIZ-1 ter 72. člena v zvezi z 39. členom ter 409. člen ZPIZ-1 in tožniku invalidsko pokojnino odmeril od pokojninske osnove z odmernim odstotkom, ugotovljenim na podlagi dejanske in prištete dobe. Ker je izpodbijana dokončna odločba pravilna in zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... (pravilno št. ...) z dne 15. 9. 2014 ter s sklepom tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva, da se kot vzrok invalidnosti ugotovi poškodba pri delu, zavrglo.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo na podlagi 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) s predlogom, da se ji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi povzema izrek in obrazložitev sodbe in meni, da sodba ni pravilna in zakonita. Sklicuje se na 286. člen ZPP in poudarja, da kljub razpravnemu načelu in odločilni besedi strank, ni mogoče zanemariti vloge sodišča pri iskanju materialne resnice in spodbujanja k procesni aktivnosti pravdnih strank. Ker se je toženec (pravilno tožnik) zastopal sam, bi sodišče moralo način vodenja postopka prilagoditi okoliščinam konkretnega primera. Meni, da iz tožbe, ki jo je vložil tožnik, ni razvidno, kaj je uveljavljal in da sodišče na glavni obravnavi 15. 1. 2016 ni postopalo skladno z 286. členom ZPP. Sodišče je svojo odločbo oprlo na dejstva, glede katerih tožniku ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP, podana pa je tudi relativna kršitev ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do absolutne bistvene kršitve določb ZPP, niti do relativnih bistvenih kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP. Sodišče je na glavni obravnavi 15. 1. 2016 postopalo skladno z 286. členom ZPP. S tožnikom je razčiščevalo, s čem se ne strinja in ugotovilo, da uveljavlja, da se kot vzrok invalidnosti ugotovi poškodba pri delu. Kaj je predmet sodne presoje pa izhaja tudi iz tožbenih navedb in predloženih odločb (priloge A1 do A22). Skladno z 81. členom v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) je v tem postopku sodišče presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 15. 9. 2014 (priloga A1), s katero sta določena tako obseg kot predmet odločanja v sodnem postopku.

6. Z izpodbijano dokončno odločbo z dne 15. 9. 2014 je bila tožniku odmerjena invalidska pokojnina v znesku 413,37 EUR na mesec od 1. 1. 2011 dalje, od 1. 1. 2013 pa je znašala 413,78 EUR na mesec. Pri odmeri invalidske pokojnine je bilo upoštevano, da je invalidnost I. kategorije pri tožniku posledica bolezni. Invalidska pokojnina je bila odmerjena od pokojninske osnove, ki je bila izračunana skladno z 72. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Na podlagi 39. člena ZPIZ-1 se zavarovancu odmeri starostna pokojnina od mesečnega povprečja plač oziroma zavarovanih osnov, ki jih je prejel in od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so bili zanj najugodnejši. Pri določitvi pokojninske osnove se plače iz prejšnjih let v skladu s 47. člena zakona preračunajo z valorizacijskimi količniki, ki jih vsako leto določi minister, pristojen za delo v soglasju z ministrom, pristojnim za finance. Od tako ugotovljene pokojninske osnove se je invalidska pokojnina tožniku odmerila z odmernim odstotkom izračunanim na podlagi dopolnjene pokojninske dobe in prištete dobe v višini 75 %. Tožnik dejstvom, ki vplivajo na izračun pokojninske osnove in enako glede ugotovljene pokojninske dobe, ki vpliva na odmerni odstotek, ni v ničemer oporekal. Vztrajal je edino, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu in s tem uveljavljal višjo invalidsko pokojnino in odmero v enaki višini kot starostno pokojnino za pokojninsko dobo v trajanju 40 let, brez zmanjšanja glede na starost ob upokojitvi na podlagi 74. člena ZPIZ-1. 7. Za takšno odmero invalidske pokojnine pa tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ne izpolnjuje pogojev. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le pod pogoji in v višini določeni v zakonu. Ker je v konkretnem primeru vzrok I. kategorije invalidnosti bolezen, je toženec pri odmeri invalidske pokojnine pravilno upošteval določbe 75. člena ZPIZ-1 ter 72. člena v zvezi z 39. členom ter 409. člen ZPIZ-1 in tožniku invalidsko pokojnino odmeril od pokojninske osnove z odmernim odstotkom, ugotovljenim na podlagi dejanske in prištete dobe.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z odločbo toženca št. ... z dne 19. 1. 2011 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Z dokončno odločbo z dne 20. 5. 2011 je bila tožnikova pritožba, s katero je uveljavljal, da je vzrok I. kategorije invalidnosti poškodba pri delu, zavrnjena. Enako je bil tožnik neuspešen še v sodnem postopku. Najprej je bil tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je uveljavljal, da je vzrok I. kategorije invalidnosti poškodba pri delu, zavrnjen s sodbo opr. št. Ps 1485/2011 z dne 11. 6. 2013, takšna sodba pa je bila potrjena še s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 435/2013 z dne 6. 2. 2014. Tako, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je vzrok I. kategorije invalidnosti bolezen. Na podlagi tako ugotovljenega vzroka je toženec pravilno odmeril invalidsko pokojnino skladno z določbo 75. člena in ne na podlagi 74. člena ZPIZ-1, kot da je vzrok I. kategorije invalidnosti poškodba pri delu, za kar se zavzema tožnik. Ker je izpodbijana dokončna odločba z dne 15. 9. 2014 pravilna in zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi 81. člena ZDSS-1 zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo citirane dokončne odločbe toženca.

9. Ker so iz navedenih razlogov pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.