Jedro

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je srnjak povzročil v lovišču škodo na človeku. Zato je materialnopravno pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je za tožečima strankama povzročeno škodo odgovorna lovska družina, ki upravlja z loviščem (tožena stranka Lovska družina Č.), po načelu vzročnosti (objektivna odgovornost), ker je v takem primeru srnjak "živa nevarna stvar".

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki Lovski družini Č., da je dolžna plačati tožnici J. S. odškodnino v znesku 147.062 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tožniku D. K. pa v znesku 102.344,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih je dolžna prvotožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 64.300 SIT, tožeča stranka pa drugotoženi stranki v znesku 10.800 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo prvotožene stranke Lovske družine Č. zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila prvotožena stranka Lovska družina Č. (v nadaljevanju tožena stranka) pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obravnavanem primeru uporaba pravil o objektivni odškodninski odgovornosti ne pride v poštev, saj srnjaka ni mogoče šteti za živo nevarno stvar. V primeru, da bi bila podana objektivna odgovornost tožene stranke, pa bi moralo sodišče upoštevati določbe 175. člena in 2. odstavka 177. člena ZOR. Drugi toženec je prekršil določbo 50. člena zakona o lovstvu, zaradi česar na podlagi določbe 175. člena ZOR odgovarja namesto tožene stranke. Razbremenitev odgovornosti tožene stranke pa je podana tudi zato, ker ji je uspel dokaz, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tretje osebe (2. odstavek 177. člena ZOR). Srnjak je po naravi plaha žival. Napadalen je postal zato, ker ga je imel drugotoženi zaprtega v ogradi. Bistvena kršitev določb postopka pa je podana zato, ker zavrnitev tožbenega zahtevka proti drugotoženi stranki ni vsebovana v izreku sodbe. Reviziji naj se ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni, podrejeno pa razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je srnjak povzročil v lovišču škodo na človeku. Zato je materialnopravno pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je za tožečima strankama povzročeno škodo odgovorna lovska družina, ki upravlja z loviščem (tožena stranka Lovska družina Č.), po načelu vzročnosti (objektivna odgovornost), ker je v takem primeru srnjak "živa nevarna stvar".

Po določbah zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - bi bila tožena stranka Lovska družina Č. lahko prosta odgovornosti, vendar pa bi morala dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (to se tekom postopka ni zatrjevalo), ali pa koga tretjega (potrditvah tožene stranke naj bi bil to drugi toženec D. K.), ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je tožena stranka vedela, da je D. K. od sodelavca prejel poškodovanega srnjaka in ga imel nekaj časa zaprtega v ogradi, kjer so ga kar štirje lovci, ki stanujejo v bližini K. hiše, vsakodnevno videvali. Za toženo stranko Lovsko družino Č. zato dejanja tretjega (D. K.) niso bila niti nepričakovana niti taka, da se posledicam teh dejanj ne bi dalo izogniti ali jih odstraniti. Zato se tožena stranka na določbo 2. odstavka 177. člena ZOR ne more uspešno sklicevati.

Tudi sklicevanje tožene stranke na določbo 175. člena ZOR ni utemeljeno. Do škodnega dogodka in nastanka škode ni prišlo v času, ko je bil srnjak še zaprt v ogradi ampak potem, ko je bil ponovno spuščen v naravno okolje. Srnjak je oba tožnika napadel v lovišču, ki ga upravlja tožena stranka. V času škodnega dogodka tedaj srnjak toženi stranki ni bil odvzet na protipraven način, zato uporaba določbe 175. člena ZOR v obravnavanem primeru ne more priti v poštev. Neutemeljena pa je tudi revizijska kritika drugostopne materialnopravne razlage določbe 4. odstavka 177. člena ZOR. Kot materialnopravno pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, določa 4. odstavek 177. člena ZOR le konkurenco med objektivno in krivdno odgovornostjo, pri čemer velja dolžnost poravnati škodo v razmerju s svojo krivdo le v notranjem razmerju med dvema odškodninsko odgovornima subjektoma. Navzven (v obravnavanem primeru proti tožečima strankama) pa je njuna odgovornost za tisti del škode, ki ga ni mogoče opredeliti kot oškodovančev prispevek k nastanku škode, solidarna.

Tudi v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Iz izreka sodbe in njenih razlogov namreč povsem jasno izhaja, da je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo vse, kar je tožeča stranka zahtevala več kot pa ji je bilo prisojeno s sodbo sodišča prve stopnje. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386.člen ZPP) pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve tudi bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).