Jedro

To je nerazumljivo, ker bistvo kršitve po drugem odstavku 45. člena ZPrCP ni v opuščeni posebni previdnosti voznika, ampak v hitrosti, zaradi katere ta ni mogel varno ustaviti vozilo pred prehodom za pešce oziroma tako, da bi lahko vozilo ustavil, če bi z vožnjo preko prehoda ogrožal pešce in kolesarje. Brez navedenega je predhodna zapoved o posebni previdnosti pri vožnji vsebinsko prazna in sploh takšna, da na prvi pogled s hitrostjo kot predmetom inkriminacije v 45. členu ZPrCP nima ničesar opraviti.

Izrek

Ob reševanju pritožb okrajnega državnega tožilca in zagovornika obdolženega A. A. se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 15. 6. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila D in D1 kategorije za čas enega leta, ki ne bosta izrečeni, če obdolženi v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi plačati sodno takso v višini 400,00 EUR, vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP pa je bil po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen. To je v odločilnem vsebina izreka, izdanega v sodbi II K 62755/2021. 2. Zoper sodbo sta se pritožila okrajni državni tožilec in obdolženčev zagovornik. Prvi se je pritožil zaradi odločbe o kazenski sankcij s predlogom, da sodišče druge stopnje to odločbo spremeni tako, da obdolženemu izreče zaporno kazen eno leto in šest mesecev zapora ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila D in D1 kategorije za čas desetih mesecev. Obdolženčev zagovornik se je pritožil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Sodišču druge stopnje predlaga, da "sodbo razveljavi in obdolženca oprosti očitka po obtožbi".

3. Preizkus ob obeh pritožbah (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) je pokazal naslednje:

4. Po izreku sodbe je obdolženi storil navedeno kaznivo dejanje s kršitvijo drugega odstavka 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) saj ni vozil posebno previdno, da bi lahko varno ustavil pred prehodom za pešce in kolesarje in ni pustil mimo kolesarke B.B., ki je že bila na prehodu za pešce in kolesarje ter je vozišče prečkala z desne proti levi, gledano v smeri vožnje avtobusa. To je nerazumljivo, ker bistvo kršitve po drugem odstavku 45. člena ZPrCP ni v opuščeni posebni previdnosti voznika, ampak v hitrosti, zaradi katere ta ni mogel varno ustaviti vozilo pred prehodom za pešce oziroma tako, da bi lahko vozilo ustavil, če bi z vožnjo preko prehoda ogrožal pešce in kolesarje. Brez navedenega je predhodna zapoved o posebni previdnosti pri vožnji vsebinsko prazna in sploh takšna, da na prvi pogled s hitrostjo kot predmetom inkriminacije v 45. členu ZPrCP nima ničesar opraviti. Drugače je, ko je ta zapoved ustrezno povezana z ugotovljenim bistvom kršitve, zaradi katerega je potem znano, zakaj konkretno voznik ni vozil posebno previdno in v nadaljevanju, zakaj torej zapoved v posameznem primeru ni bila spoštovana. Ker našteto v opisu dejanja izreka sodbe sodišča prve stopnje manjka, je izrek sodbe nerazumljiv ter ga z vidika kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa, kot vzroka za prometno nesrečo ni mogoče preizkusiti. Enako velja za razloge sodbe, v katerih se sodišče prve stopnje s hitrostjo v zgornjem smislu ni ukvarjalo ter je kakršenkoli preizkus pravilnosti dejanskih ugotovitev že zato izključen.

5. Nerazumljivost izreka sodbe in odsotnost razlogov sta del bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero sodišče druge stopnje pazi vselej po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Pomeni, da v tem primeru ni vezano s pritožbenim obsegom, ko pritožnika ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka nista uveljavljala, sodišče druge stopnje pa se zaradi predpisane posledice iz prvega odstavka 392. člena ZKP z uveljavljano kršitvijo kazenskega zakona, zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ter z grajano odločbo o kazenski sankciji ni moglo ukvarjati.

6. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje posebej pozorno na opis dejanja s kršitvijo, ki mora biti zaradi zahtevane vzročne zveze s prometno nesrečo kot prepovedano posledico pravilno zatrjevana in ustrezno (vsebinsko) konkretizirana. Razume se tudi, da razlogi v zvezi s katerimkoli delom kršitve v sodbi ne smejo manjkati in da je sodbo, ne glede na meritorni izid sojenja šele po navedenem mogoče vsebinsko preizkusiti.