Jedro

Po določbi 75. člena KPDVI pripada delavcu pavšalna odškodnina, kadar je s pravnomočno sodbo sodišča ugotovljeno, da mu je delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. V obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen. Res je tožena stranka v odpovedi napačno določila dolžino odpovednega roka, vendar to ne spremeni dejstva, da je tožnici z obravnavano odpovedjo delovno razmerje prenehalo zakonito.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu spremenita tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine v znesku 8.859,75 EUR zavrne.

Spremeni se tudi odločitev o pravdnih stroških, in sicer tako, da mora tožeča stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki poleg že prisojenih prvostopenjskih pravdnih stroškov še 1.969,56 EUR ter ji povrniti njene pritožbene stroške v znesku 272 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 503,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je med drugim toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova pavšalne odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača 8.859,75 EUR, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova v znesku 140,25 EUR pa je zavrnilo. V pravnomočni s odbi Delovnega sodišča v Celju Pd 548/2009 z dne 24. 3. 2010 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 639/2010 z dne 9. 9. 2010 je bilo odločeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi sicer zakonita, napačno pa je bil upoštevan odpovedni rok (45 dni namesto 90) in je zato sodišče spremenilo datum prenehanja delovnega razmerja. Po oceni sodišča prve stopnje to utemeljuje zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine na podlagi prvega odstavka 75. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju KPDVI, Ur. l. RS, št. 52/94 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in med drugim potrdilo tudi odločitev glede pavšalne odškodnine. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Dejstvo, da je tožena stranka tožnici na podlagi sicer zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaključila delovno razmerje s 5. 5. 2008, namesto s 17. 6. 2008, je štelo za izpolnitev pogoja iz druge alineje prvega odstavka 75. člena KPDVI, to je, da je tožnici delovno razmerje nezakonito prenehalo. Sklicevalo se je na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 430/2009, v kateri je bilo zavzeto stališče, da pomeni opredelitev odpovednega roka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi določitev dejanskega datuma prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, glede katerega je mogoče uveljavljati samostojno sodno varstvo.

3. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 77/2011 z dne 12. 7. 2010 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je delavec upravičen do pavšalne odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, če je ob sicer zakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi napačno določen odpovedni rok in s tem datum prenehanja delovnega razmerja.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnici z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje prenehalo na zakonit način, kar je bilo pravnomočno potrjeno v sodnem postopku. Zgolj zaradi nepravilno določenega odpovednega roka in s tem samega datuma sicer zakonitega prenehanja delovnega razmerja pa tožnica ni upravičena do pavšalne odškodnine, določene v 75. členu KPDVI. Zadeva VIII Ips 430/2009, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, z obravnavano zadevo ni primerljiva, kot primerljivo pa tožena stranka navaja zadevo VIII Ips 545/2007, v kateri je Vrhovno sodišče zavzeto stališče, da ugotovitev, da je ob zakonitem prenehanju delovnega razmerja nezakonita odločitev delodajalca o dolžini odpovednega roka, ne spremeni zakonitega prenehanja delovnega razmerja v nezakonitega. Sodišči druge in prve stopnje sta tako zmotno uporabili določbo 75. člena KPDVI, njuni odločitvi pa tudi odstopata od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 5. Tožnica v odgovoru na revizijo prereka revizije navedbe in predlaga njeno zavrženje oziroma podrejeno zavrnitev.

6. Revizija je v obsegu, v katerem je bila dopuščena s sklepom VIII DoR 77/2011 z dne 12. 7. 2010, dovoljena in utemeljena.

7. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. V predmetni zadevi revizijske navedbe glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka presegajo tako začrtane meje revizijskega preizkusa. Revizijsko sodišče se s temi navedbami ni ukvarjalo in njihove vsebine tudi ne povzema.

8. Po določbi 75. člena KPDVI pripada delavcu pavšalna odškodnina, kadar je s pravnomočno sodbo sodišča ugotovljeno, da mu je delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. V obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje namreč jasno izhaja, da je bilo pravnomočno razsojeno ravno nasprotno, torej da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga z dne 14. 3. 2008 zakonita (sodba Delovnega sodišča v Celju Pd 548/2009 z dne 24. 3. 2010 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 639/2010 z dne 9. 9. 2010) in je torej tožnici delovno razmerje zakonito prenehalo. Res je bilo ob tem ugotovljeno, da je tožena stranka v odpovedi napačno določila dolžino odpovednega roka, in je bilo posledično pravnomočno razsojeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo

5. 5. 2008, temveč 17. 6. 2008, vendar to ne spremeni dejstva, da je tožnici z obravnavano odpovedjo delovno razmerje prenehalo zakonito.

9. Vrhovno sodišče je že v zadevi VIII Ips 545/2007 z dne 25. 5. 2009 zavzelo stališče, da KPDVI

veže pravico do pavšalne odškodnine na pravnomočno ugotovitev o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ne pa na trenutek prenehanja le-tega, ki je lahko različen, ter da ugotovitev, da je ob zakonitem prenehanju delovnega razmerja nezakonita odločitev delodajalca o dolžini odpovednega roka, ne spremeni zakonitega prenehanja v nezakonitega.

10. Glede na zgoraj navedeno je materialnopravno zmotno stališče sodišč druge in prve stopnje, s katerim sta le-ti utemeljili svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo pavšalne odškodnine na podlagi 75. členu KPDVI. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in sodbo sodbo sodišča druge stopnje (v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje) v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

11. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je revizijsko sodišče zaradi ugoditve reviziji ter spremembe izpodbijane sodbe odločilo o stroških celotnega pravdnega postopka. Ker je glede na spremenjeno odločitev v revizijskem postopku tožena stranka v tej pravdi uspela v celoti, ji je tožnica dolžna povrniti vse njene za pravdo potrebne stroške. Revizijsko sodišče je toženi stranki priznalo 300 točk za sestavo predloga za dopustitev revizije, 600 točk za sestavo revizije, 18 točk (2 %) za materialne stroške ter 20 % DDV na odvetniške storitve, kar skupaj glede na vrednost odvetniške točke 0,459 EUR znaša 503,98 EUR. Pri tem je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 41. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi uporabilo prej veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Ker pa ta tarifa plačila za sestavo predloga za dopustitev revizije ni predvidevala (storitev je namreč postala aktualna šele z novelo ZPP-D), je v skladu s šestim odstavkom 4. člena OT delo odvetnika ovrednotilo po 5. točki tar. št. 15, saj v njej ovrednoteno storitev po merilih iz 3. člena OT ocenjuje za podobno storitev. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti tudi njene stroške postopka na prvi stopnji, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na 3.097,60 EUR, in njene pritožbene stroške, ki znašajo 272 EUR (500 točk za sestavo pritožbe, 10 točk (2 %) za materialne stroške ter 20 % DDV na odvetniške storitve). Revizijsko sodišče je tako toženi stranki priznalo 3.873,58 EUR pravdnih stroškov. Navedeni znesek mora tožnica plačati toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.