Jedro

Kadar je tolarska terjatev zavarovana z valutno klavzulo, od zamude dalje ni mogoče uveljavljati zakonitih zamudnih obresti (277. čl. ZOR), temveč v skladu z načelom enake vrednosti dajatev (15. čl. ZOR) le zamudne obresti za devizne vloge na vpogled.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se glasi : "Toženec je dolžan plačati tožnici tolarsko protivrednost 15.000 DEM po nakupnem tečaju LB PE Radovljica na dan plačila z zamudnimi obrestmi po obrestni meri za devizne vloge v DEM na vpogled od 23.1.1989 dalje do plačila ter 13.750,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1993 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožnica je dolžna povrniti tožencu 10.200,00 SIT stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh pod izvršbo." Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora plačati tožnici tolarsko protivrednost 30.000 DEM po srednjem nakupnem tečaju LB GB PE Radovljica na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1988 dalje ter ji povrniti pravdne stroške. Pritožbi toženca je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožencu naložilo, da mora plačati tožnici tolarsko protivrednost 15.000 DEM po srednjem nakupnem tečaju LB PE Radovljica na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1988 dalje ter pravdnimi stroški, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Upoštevati bi bilo treba dejansko vrednost inventarja in dejstvo, da je toženec pok. A.V. posodil 10.000 DEM in na račun inventarja potem plačal še 5.000 DEM, zaradi česar bi ostalo neporavnanih še 14.362 DEM. Ni prav, da se izpodbijana sodba opira le na zapis z dne 23.1.1989. Izrek izpodbijane sodbe je nerazumljiv. Srednjega nakupnega tečaja ni. Ni jasno, zakaj so tožencu naložene v plačilo zakonite zamudne obresti od 1.3.1988 dalje. Zamuda bi mogla nastopili le s 23.1.1989, od tolarske protivrednosti, ki je določena na dan plačila, pa bi lahko tekle le zamudne obresti, kakršne so predpisane za hranilne vloge za DEM na vpogled.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Kako naj bi nižji sodišči zakrivili bistvene kršitve določb pravdnega postopka in v kakšnem obsegu naj bi to storili, revizija ne pove. Vsebinski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13.točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa nima utemeljitve. Nestrinjanje z obrestno mero zamudnih obresti in njihovim časovnim tekom spada v okvir revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, nejasnost pri opredelitvi tečaja za izračun tolarske protivrednosti dosojenega deviznega zneska pa je očitno posledica napačne terminologije. Z vtoževanjem "srednjega" nakupnega tečaja je namreč po vsebini uveljavljen zgolj nakupni tečaj, ker drugačnega nakupnega tečaja poslovna banka ne oblikuje. Podana tudi ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijsko stališče, da se sodbi nižjih sodišč ne bi smeli opreti le na zapis o obstoju dolga z dne 23.1.1989, temveč bi morali upoštevati dejansko vrednost inventarja in toženčev prispevek, v veliki meri predstavlja grajo ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ta del toženčevih stališč dokazno ocenili in zavrnili njegov ugovor, ki se v obsegu vtoževane stvari nanaša na dejstvo, ki na presojo ne vplivajo. Gre torej za poskus prevrednotenja dokazne ocene, ki pa ga zadenejo posledice nedovoljenosti na revizijski stopnji (3. odstavek 385. člena ZPP). Kolikor pa revizija očita izpodbijani sodbi zmotno uporabo materialnega prava, je le delno utemeljena. Revizijsko sodišče sprejema kot pravno pravilno izhodišče, da je pravna podlaga za razmerje med strankama v zapisu o obstoju dolga z dne 23.1.1989. Gre za pristno listino, ki v zavezi do tožnice dokazuje obstoj dolga v znesku 30.000 DEM. Na nižjih stopnjah ugotovljena dejanska podlaga ne omogoča sklepanja o domnevni navideznosti prevzete obligacije ali o drugih okoliščinah, ki bi veljavnost listine osporavale. Pri tem se izkažejo kot nepomembne okoliščine, od kdaj in koliko časa je toženec inventar uporabljal in kdo ga sedaj uporablja. Tožeča stranka ga nima niti v posesti, niti si ga ne lasti.

Vendar pa je revizija utemeljena v delu, ko izpodbijani sodbi očita napačno odločitev o zamudnih obrestih. Toženec je priznal dolg v višini 30.000 DEM dne 23.1.1989. Zato je šele od tedaj dalje (to je predlagano tudi v reviziji) mogoče odločiti o teku zamudnih obresti, ne pa že od 1.3.1988 dalje, ko je pričel inventar uporabljati. Terjatev tožeče stranke je zavarovana z valutno klavzulo tako, da se je toženec zavezal plačati tolarsko protivrenost 30.000 DEM po nakupnem tečaju poslovne banke na dan plačila. Zato tožeča stranka od 23.1.1989 dalje pa do plačila ne more zahtevati zakonitih zamudnih obresti, temveč samo zamudne obresti za devizne vloge v DEM na vpogled. Zamudne obresti so imele dvojni namen. Predstavljale so odmeno za uporabo kapitala, bile pa so tudi podlaga za valorizacijo terjatev. Zato je določbo o zakonitih zamudnih obrestih mogoče uporabiti le za čiste tolarske terjatve, ki niso vezane na tečaj tuje valute. V nasprotnem slučaju bi bilo kršeno načelo enake vrednosti dajatev (15. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), upnik pa bi bil neupravičeno favoriziran. Tožeči stranki gredo glede na navedeno od 23.1.1989 dalje do plačila le obresti, ki se plačujejo za devizne vloge v DEM na vpogled. Zato je v tem obsegu revizijsko sodišče sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremenilo (1. odstavek 395. člena ZPP).

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 154. člena in 155. člena ZPP. Tožena stranka je z revizijo uspela le v neznatnem delu, zaradi katerega ji niso nastali posebni stroški. Zato je revizijsko sodišče odločilo, naj stroške, ki jih je imela z revizijo, tožena stranka nosi sama.

Določbe ZPP (Ur.l. SFRJ 4/77 - 27/90) in ZOR (Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS 1/91 - I).