Jedro

Po določbi 112. člena ZDoh-2 osebna olajšava pripada invalidu s stoodstotno telesno okvaro, ki ima priznano pravico do tuje nege in pomoči s strani ZPIZ, centra za socialno delo ali občinskega upravnega organa, pristojnega za varstvo borcev in vojaških invalidov. Tožnik omenjene odločbe zaenkrat še nima oziroma je tudi v letu 2008 ni imel. Dejstvo, da je v letu 2010 sprožil postopek za pridobitev odločbe o pravici do tuje nege in pomoči, na odločitev ne more vplivati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožniku odmeril akontacijo dohodnine od dohodkov iz zaposlitve – pokojnine za obdobje od januarja do decembra 2008. Pri tem je ugotovil, da znaša letni znesek akontacije dohodnine od tuje pokojnine, 3.780,60 EUR. Plačan mora biti v 30 dneh. V obrazložitvi se sklicuje na Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) in Zakon o davčni službi (Uradni list RS, št. 1/07-UBP-2, v nadaljevanju ZDS-1). Pojasnjuje, da je zavezanec v napovedi, ki jo je vložil v skladu z 288. členom ZDavP-2, napovedal tudi dohodek iz zaposlitve – pokojnine, ki jo prejema iz Nemčije. Iz omenjene napovedi izhaja, da mesečni dohodek iz naslova pokojnine izplačuje izplačevalec iz območja Zvezne republike Nemčije, ki v skladu z 58. členom ZDavP-2 ni plačnik davka v Republiki Sloveniji. Tožniku se je v skladu z njegovo napovedjo upoštevala splošna olajšava. Zavezanec pa je napovedal tudi osebno olajšavo iz 1. odstavka 112. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2). Ta določa, da se invalidom s stoodstotno telesno okvaro prizna zmanjšanje letne davčne osnove v višini 15.824,35 EUR, če mu je bila priznana pravica do tuje nege in pomoči na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, centra za socialno delo ali upravnega organa, pristojnega za varstvo borcev in vojaških invalidov. Tožnik pa vse do izdaje odločbe, dokazil v zvezi s slednjim ni dostavil. Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. DT-499-01-45/2010 z dne 10. 9. 2010 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je od prejete pokojnine iz tujine zavezanec že med letom dolžan plačevati akontacijo dohodnine. Ta pa se zavezancu upošteva pri odmeri dohodnine na letnem nivoju. V ta namen mora vložiti napoved za odmero akontacije v smislu 127. člena ZDoh-2 in 285. člena ZDavP-2. Pri odmeri akontacije dohodnine pa davčni organ utemeljeno ni upošteval osebne olajšave, ki pripada invalidu s stoodstotno telesno okvaro, ker v zvezi s slednjim pritožnik ni predložil dokazil, ki jih zahteva zakon. V pritožbi je sicer priložil odločbo, iz katere je razvidno, da je invalid prve stopnje s stoodstotno telesno okvaro, vendar navedena odločba za priznanje osebne olajšave ne zadošča. Tožnik v tožbi navaja, da je stoodstotni invalid zaradi hudih obolenj in poškodb. V celoti je odvisen od pomoči svoje sestre A.A., ki mora zanj skrbeti 24 ur na dan. Iz invalidskega mnenja invalidske komisije ZPIZ-1 z dne 10. 12. 2009 povsem jasno izhaja, da je tožnik nesposoben, da bi sam skrbel zase in da potrebuje skrbnika. Iz zapisnika DURS z dne 6. 10. 2009 pa tudi izhaja, da je pri navedenem davčnem organu dne 6. 10. 2010 osebno pristopila sestra tožnika, A.A. in pojasnila nastalo situacijo. Zdravstveni dom B. je tudi izdal zdravniško potrdilo z dne 19. 10. 2010. Ker formalna odločba ZPIZ, kljub zahtevi za priznanje pravice do tuje nege in pomoči še ni bila izdana, gre pa za predhodno vprašanje, bi moral prvostopni organ z izdajo prvostopne odločbe počakati do rešitve zatrjevane pravice do tuje nege in pomoči in šele nato odločiti v zadevi.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi, njej pa povrne stroške postopka, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz drugostopne odločbe.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, v skladu z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov v spisu, je v danem primeru sporno, ali je tožnik za leto 2008 pri odmeri akontacije dohodnine, upravičen tudi do osebne olajšave iz 112. člena ZDoh-2 ali ne. Omenjeni člen jasno določa, da osebna olajšava pripada invalidu s stoodstotno telesno okvaro, ki ima priznano pravico do tuje nege in pomoči s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, centra za socialno delo ali občinskega upravnega organa, pristojnega za varstvo borcev in vojaških invalidov. Med strankama ni sporno, in tožnik priznava tudi v tožbi, da omenjene odločbe zaenkrat še nima oz. je tudi v letu 2008 ni imel. Dejstvo, da je v letu 2010 sprožil postopek za pridobitev odločbe do priznanja pravice do tuje nege in pomoči, na omenjeno odločitev ne more vplivati. Odločba praviloma učinkuje od njene izdaje dalje, torej za vnaprej, ne pa, kot želi tožnik, za nazaj. V danem primeru tako tudi ne gre za predhodno vprašanje, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi. Tožniku zato, glede na izrecno zakonsko določilo, v letu 2008 osebne olajšave ni bilo mogoče priznati, ne glede na to, da po svojem zatrjevanju, vsebinske pogoje za omenjeno olajšavo izpolnjuje.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navajata tako prvo kot drugostopni davčni organ. Zato se sodišče v delu, kjer so pritožbeni ugovori enaki tožbenim, nanje sklicuje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. ods. 25. člena ZUS-1.