Jedro

Za psa, ki se giblje v bližini ceste, je dolžan poskrbeti njegov lastnik, zato od voznika, ki pravilno pelje po cesti, nikakor ni mogoče zahtevati, da bo v vsakem trenutku pričakoval, da mu na cesto lahko skoči pes ali kakšna druga žival. Povprečno skrben voznik lahko upravičeno pričakuje, da je pes šolan, vajen prometa in ne bo nenadoma skočil na cesto oziroma pred vozilo. Če do tega pride, je za škodo, ki jo pes povzroči, odgovoren izključno njegov lastnik in ni mogoče govoriti o soprispevku voznika.

Za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti gre oškodovancu odškodnina samo v izjemnih primerih, kamor obravnavana zadeva ne sodi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: * v točki I/1. izreka delno tako spremeni, da se prisojena odškodnina zniža za 7.500,00 EUR ter se tožbeni zahtevek zavrne v tem obsegu; * v točki II/1. izreka tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne; * v točkah I/2. in II/2. tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

Tožnika sta dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti 842,29 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku prvega tožnika, tako da mu je toženec dolžan plačati 13.104,12 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 5. 2011 dalje do plačila, in v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo, v celoti pa je ugodilo tožbenemu zahtevku druge tožeče stranke, tako da ji je toženec dolžan plačati 2.201,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.

Toženec s pravočasno pritožbo izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da izpodbijana sodba pomeni odstop od ustaljene sodne prakse. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je v celoti podana odškodninska odgovornost toženca, saj je prvi tožnik soodgovoren za škodni dogodek in nastalo škodo. Ta bi namreč moral kot udeleženec v cestnem prometu ob potrebni skrbnosti predvideti, da mu lahko iz ceste, ki se vključuje na lokalno cesto, oziroma z bankine ob cesti, na cesto skoči pes, druga žival ali celo otrok. O tem bi lahko podal mnenje tudi izvedenec cestnoprometne stroke, a sodišče tega dokaza ni izvedlo, prav tako pa ni argumentirano obrazložilo, zakaj je izvedbo tega dokaza zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je prvemu tožniku povsem neutemeljeno in v nasprotju s sodno prakso prisodilo odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in to v bistveno previsokem znesku. Tovrstna odškodnina se ne priznava, če gre zgolj za težave v času zdravljenja ali določen krajši čas po zaključku zdravljenja in se začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti prizna v okviru odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem. Prvostopenjsko sodišče je neutemeljeno in previsoko odmerilo tudi odškodnino za strah, saj izvedenec ne more podati natančne ocene glede primarnega strahu, prvi tožnik pa ni utrpel niti sekundarnega strahu. Sodišče prve stopnje je previsoko odmerilo tudi odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, pri čemer je v okviru te odškodnine nedopustno presojalo iste nevšečnosti kot pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tudi sicer pa je glede na ugotovljeno intenziteto in trajanje bolečin odškodnino odmerilo previsoko. Med nevšečnosti ne sodi neprijetna vrnitev na delo, kar je sodišče nepravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine, in tudi ni pojasnilo, kako naj bi to vplivalo na višino odškodnine. Sodišče je napačno prisodilo tudi zamudne obresti od 19. 5. 2011 dalje, saj takrat višina škode tožencu še ni bila znana in mu tudi ni mogla biti znana. O teku zakonskih zamudnih obresti bi lahko govorili le od izdaje izvedenskega mnenja dalje. Prvostopenjsko sodišče je zmotno zaključilo, da je zahtevek druge tožeče stranke v celoti utemeljen, saj toženec ni zgolj pavšalno prerekal višine tožbenega zahtevka. Druga tožeča stranka namreč kljub dvema ugovoroma toženca ni specificirala svojega zahtevka po posameznih postavkah, kar bi morala, da bi se lahko toženec do njih argumentirano opredelil, tako pa toženec tega ni mogel niti ni bil dolžan storiti. Sodišče ni imelo nobene podlage za sklicevanje na specifikacijo stroškov med dokazi v spisu in je tako samo razširilo trditveno podlago druge tožeče stranke. Iz istega razloga bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tudi zahtevek prvega tožnika na povrnitev premoženjske škode, ki jo je pavšalno vtoževal v skupni višini 1.104,12 EUR, in sicer iz naslova izgube na zaslužku v obdobju od maja do avgusta 2010 v bruto znesku 768,24 EUR in izgube na zaslužku za neizplačano delovno uspešnost v bruto znesku 335,88 EUR. Izpodbijana sodba je v delu, v .katerem je sodišče odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, neobrazložena, nejasna in nekonkretizirana. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe.

Druga tožeča stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev, medtem ko prvi tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

OZ v drugem odstavku 158. člena določa, da za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovarja njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Za psa, ki se giblje v bližini ceste, je dolžan poskrbeti njegov lastnik, zato od voznika, ki pravilno pelje po cesti, nikakor ni mogoče zahtevati, da bo v vsakem trenutku pričakoval, da mu na cesto lahko skoči pes ali kakšna druga žival. Povprečno skrben voznik lahko upravičeno pričakuje, da je pes šolan, vajen prometa in ne bo nenadoma skočil na cesto oziroma pred vozilo. Če do tega pride, je za škodo, ki jo pes povzroči, odgovoren izključno njegov lastnik in ni mogoče govoriti o soprispevku voznika.(1) Pritožbeni očitek v tej smeri je torej neutemeljen, glede na navedeno izvedba dokaza z izvedencem cestnoprometne stroke ni bila potrebna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim kot irelevantne zavrača navedbe pritožnika, da bi pred avto lahko skočil celo otrok, saj se takšna situacija bistveno razlikuje od obravnavanega primera, zato ju ni mogoče primerjati.

Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 12.000,00 EUR, in sicer 6.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, 4.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 2.000,00 EUR za strah. Toženec izpodbija vse postavke.

Glede na ugotovljeno intenziteto in trajanje telesnih bolečin ter pretrpljene nevšečnosti pri zdravljenju, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča zanje prisodilo odškodnino, ki po višini odstopa od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih. Primerna odškodnina iz tega naslova znaša, upoštevaje izhodišča iz 179. člena OZ in primerljivo sodno prakso, 4.000,00 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prvemu tožniku povsem neutemeljeno prisodilo tudi odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kot na to pravilno opozarja pritožba, gre odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti oškodovancu samo, če so te duševne bolečine trajne narave. Odškodnina se izjemoma lahko prisodi tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, a le, če je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode.(2) Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da so bile življenjske aktivnosti prvega tožnika zmanjšane le začasno, prvi tožnik do plačila škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upravičen. Takšno začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti namreč predstavlja le nevšečnosti med zdravljenjem(3), kakor jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, pri čemer pa jih je nato nepravilno upoštevalo še v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče sodi, da iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti tožniku ne pripada nikakršna odškodnina, začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa je že zajeto v odškodnini 4.000,00 EUR, ki tožniku pripada iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju.

Toženec pravilno opozarja tudi na nepravilno odločitev sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine za pretrpljeni strah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvi tožnik ni upravičen do odškodnine za primarni strah, saj v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjeval, da bi ga utrpel, mnenje izvedenca, iz katerega izhaja, da je prvi tožnik primarni strah utrpel, pa je le dokaz, ki ne more nadomestiti pomanjkljive oziroma v tem primeru celo neobstoječe trditvene podlage. Previsoko je po oceni pritožbenega sodišča odmerjena tudi odškodnina za pretrpljen sekundarni strah. Prvi tožnik je namreč v postopku na prvi stopnji zatrjeval le, da se je bal za izid zdravljenja, kar je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za pretrpljen sekundarni strah 500 EUR. Pritožbeno sodišče ob tem poudarja še, da strah, za katerega prvi tožnik trdi, da ga utrpi vsakič, ko mu nasproti priteče pes in ob tem podoživlja škodni dogodek ter strah povezan z njim, ne predstavlja sekundarnega strahu, zato za odmero odškodnine ni upošteven.

Pritožbeno sodišče se strinja s tožencem tudi v delu, v katerem ta izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka druge tožeče stranke. Toženec namreč povsem pravilno opozarja, da druga tožeča stranka svojega zahtevka ni specificirala po posameznih postavkah, ampak je le pavšalno navedla skupni znesek, specifikacijo stroškov in nadomestil pa je predložila kot dokaz. Druga tožeča stranka je navedla le, kakšna škoda naj bi ji v skupnem znesku nastala, a ni navedla prav ničesar, kar bi utemeljevalo, da je škoda, katere povračilo uveljavlja, res nastala v zatrjevani višini, pri čemer je toženec že v odgovoru na tožbo (list. št. 8 v spisu P 57/2012, ki je popisan kot red. št. 21 predmetnega spisa) opozoril, da je zahtevek po višini pavšalen, neizkazan, pretiran ter da so stroški zdravstvenih in drugih storitev, zneski denarnih nadomestil in drugih dajatev, previsoki. Druga tožeča stranka je predložila le dokaz, pri čemer pa ni podala ustreznih konkretnih trditev o pravno pomembnih dejstvih, ki naj bi se z njim dokazovala.(4) Trditev iz odgovora na pritožbo, da je to storila že v tožbi po točko III, je enostavno izmišljena, ker razen zgoraj povzetih trditev ni zatrdila nič več, zlasti pa ne od toženčevega odgovora na tožbo dalje. Ker dokaz ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, ob podanih trditvah sklicevanje na specifikacijo, ki je predložena kot dokaz, ob konkretnem ugovoru toženca glede višine ne zadostuje. Odločitev sodišča, ki je tožbenemu zahtevku kljub temu ugodilo, čeprav druga tožeča stranka trditvenega bremena ni zmogla, je zato napačna.

Toženec pa sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo zavrniti tožbeni zahtevek prvega tožnika za povrnitev premoženjske škode. Prvi tožnik je namreč nastanek natančno zatrjevane premoženjske škode dokazal s potrdilom delodajalca (priloga A 6), iz katerega izhaja, da je prvemu tožniku nastala škoda v zatrjevanem znesku, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

Sodišče prve stopnje je zamudne obresti pravilno prisodilo od 19. 5. 2011 dalje, zaradi česar so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene. V skladu z določbo 165. člena OZ šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode – škodnega dogodka, vendar pa je treba to določbo interpretirati skupaj z določbo 299. člena OZ, ki govori o dolžniški zamudi, in skladno s prvim odstavkom katerega dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Prvi tožnik je na toženca naslovil svoj predpravdni odškodninski zahtevek, v katerem mu je določil rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz odškodninskega zahtevka. Ko je prvi tožnik na toženca naslovil svoj odškodninski zahtevek, je bil obseg škode že znan, 19. 5. 2011 pa je bil prvi dan po poteku roka, ki ga je prvi tožnik določil za prostovoljno izpolnitev obveznosti, zato je bil toženec tega dne že v zamudi in je od tega dne dalje dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. in 6. točko 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino v razmerju do prvega tožnika ustrezno znižalo, v razmerju do druge tožeče stranke pa je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem delu je pritožba neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče sodbo v nespremenjenem, a izpodbijanem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

Zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je o stroških postopka na prvi stopnji odločilo skladno z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Glede na vse okoliščine primera (sočasno obravnavanje obeh zahtevkov, delni uspeh prvega tožnika in toženca, neuspeh druge tožene stranki, ki ni bila zastopana po odvetniku, zato ji zaradi postopka niso nastali večji stroški) vsaka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo na podlagi uspeha strank ob uporabi določbe tretjega odstavka 154. člena ZPP. Ker toženec (pritožnik) ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, sta mu tožnika dolžna solidarno povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, in sicer 670,40 EUR nagrade za pritožbo, materialne stroške v višini 20,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 842,29 EUR.

(1) Podobno tudi sodba Višjega sodišča v Kopru z dne 1. 2. 2000, opr. št. Cp 781/1999. (2) Podobno sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22. 9. 2010, opr. št. I Cp 2304/2010, in sodba Višjega sodišča v Mariboru z dne 21. 10. 2008, opr. št. I Cp 1590/2008. (3) Podobno sodba in sklep Višjega sodišča v Celju z dne 20. 11. 1997, opr. št. Cp 761/1997. (4) Sodba Vrhovnega sodišča z dne 20. 10. 2011, opr. št. II Ips 102/2011.