Jedro

Osrednja sestavina pravnega pravila je (primarna) dispozicija. Pravnim subjektom sporoča pravice in obveznosti, ki jih imajo v medsebojnih razmerjih. Temeljna upravičenja in obveznosti so primarna pravna posledica, ki jo pogojuje primarni zakonski dejanski stan (primarna hipoteza ali predpostavka dispozicije). Pravna sankcija pa je sekundarna pravna posledica, ki jo pogojuje pravna kršitev kot njena predpostavka.

Vendar pa navedena nedoslednost (pomanjkljiva uporaba zgradbe pravnega pravila) tako sodišča kot prekrškovnega organa ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe. Kaznovalne določbe po katerih je bila z izpodbijano sodbo spoznana za odgovorno prekrškov odgovorna oseba, se namreč že same sklicujejo na abstraktni del opisa storjenih prekrškov (primarno dispozicijo), iz konkretnih opisov prekrškov v odločbi prekrškovnega organa pa je povsem jasno razvidno, za kateri prekršek gre. Povedano drugače; v obravnavanem primeru je torej bistveno, da je v izreku izpodbijane sodbe navedena pravna opredelitev prekrškov, ki se ujema z konkretnim dejanskim stanjem, torej konkretnim opisom posameznih prekrškov v odločbi prekrškovnega organa.

Kot že rečeno je bilo odgovorni osebi ves čas jasno, katero prepovedano ravnanje se ji očita, saj so konkretni opisi prekrškov v izreku odločbe prekrškovnega organa dovolj jasni in določni, storilka prekrška pa je bila tudi ves čas postopka seznanjena s pravno opredelitvijo prekrškov, bodisi preko dispozicij pravnih pravil (v odločbi prekrškovnega organa) bodisi preko kaznovanih določb za posamezne prekrške (v sodbi sodišča), katere že same napotujejo na ravnanje v nasprotju z dispozicijo prekrška.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Inšpektorat Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor je z odločbo, št. 7100-109/2014-03 z dne 10. 3. 2014 pravno osebo R., d. o. o. in odgovorno osebo I. R. spoznal za odgovorni storitve prekrškov po prvem odstavku 73. člena, četrtem odstavku 5. člena, prvem odstavku 67. člena in 5. točki drugega odstavka 5. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Pravni osebi je izrekel enotno globo v znesku 10.000,00 EUR, odgovorni osebi pa enotno globo v znesku 2.400,00 EUR. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo ZSV 79/2014 z dne 15. 4. 2015 zahtevi za sodno varstvo kršiteljev delno ugodilo (v izreku sodbe pomanjkljivo navedeno „ugodilo“) in izpodbijano odločbo o prekršku spremenilo ter pravno in odgovorno osebo spoznalo za odgovorni storitve prekrškov po šestem odstavku 73. člena, osmem odstavku 5. člena, petem odstavku 67. člena in devetem odstavku 5. člena ZCes-1. Sodišče je izpodbijano odločbo o prekršku spremenilo tudi v odločitvi o kazenskih sankcijah, in sicer tako, da je pravni osebi izreklo enotno globo v znesku 8.000,00 EUR in opomin, njeni odgovorni osebi pa enotno globo v znesku 1.400,00 EUR in opomin.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek po 4. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V obrazložitvi zahteve navaja, da je zakonska označba prekrškov, ki se očitajo odgovorni osebi spričo izdane sodne odločbe odpadla in bila nadomeščena s kazenskimi določbami za prekrške iz posameznih določb ZCes-1, kar predstavlja kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v točki I.1. izreka razveljavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška in njegovemu zagovorniku. O zahtevi za varstvo zakonitosti se je izjavil storilčev zagovornik z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 14. 9. 2016. Navedel je, da je treba izpodbijano sodbo razveljaviti v celoti, ne le v predlagani I.1. točki izreka, ter poudaril, da je nezakonita tudi odločba o prekršku, saj je popolnoma nerazumljiva in nelogična.

B.

4. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da se odgovorni osebi pravne osebe po spremembi odločbe s strani sodišča očita storitev prekrškov po kaznovalnih določbah posameznih prekrškov iz ZCes-1. Po posegu sodišča v z zahtevo za sodno varstvo izpodbijano odločbo je, po mnenju vložnika zahteve, odpadla zakonska označba prekrškov. Nadomeščena je bila s kazenskimi določbami za prekrške iz posameznih določb ZCes-1, s tem pa je sodišče uporabilo določbe predpisa, ki se ne bi smele uporabiti, saj odgovorni osebi ni mogoče očitati prekrškov z uporabo kaznovalnih določb. 5. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ odgovorno osebo I. R. spoznal za odgovorno storitve prekrškov po prvem odstavku 73. člena, četrtem odstavku 5. člena, prvem odstavku 67. člena in 5. točki drugega odstavka 5. člena ZCes-1. Poleg pravne opredelitve navedenih prekrškov, so v izreku odločbe navedeni konkretni zakonski znaki posameznih prekrškov. Tako je navedeno, da je odgovorna oseba pri opravljanju dejavnosti pravne osebe opravljala dela na regionalni cesti brez ustrezne signalizacije in dovoljenja za delno zaporo ceste, da je odstranila prometni znak, da se je objekt gospodarske infrastrukture - podzemni vod elektropriključka izvajal v nasprotju s soglasjem Direkcije RS za ceste, ter da je na pločnik deponirala zemljo in gramoz iz izkopane gradbene jame.

6. Sodišče je v izreku sodbe po vsebini iste prekrške opredelilo po kaznovalnih določbah in tako pravno in odgovorno osebo spoznalo za odgovorni prekrškov po četrtem odstavku 73. člena ZCes-1, osmega odstavka 5. člena ZCes-1, petega odstavka 67. člena ZCes in devetega odstavka 5. člena ZCes-1. 7. Osrednja sestavina pravnega pravila je (primarna) dispozicija. Pravnim subjektom sporoča pravice in obveznosti, ki jih imajo v medsebojnih razmerjih. Temeljna upravičenja in obveznosti so primarna pravna posledica, ki jo pogojuje primarni zakonski dejanski stan (primarna hipoteza ali predpostavka dispozicije). Pravna sankcija pa je sekundarna pravna posledica, ki jo pogojuje pravna kršitev kot njena predpostavka.(1)

8. V obravnavanem primeru je mogoče opisano strukturo pravnih pravil prikazati na primeru določbe 73. člena ZCes-1, zaradi kršitve katere je bila med drugim storilka prekrška spoznana za odgovorno. Po prvem odstavku tega člena, v katerem je vsebovana dispozicija pravnega pravila, se lahko dela na državni cesti ali ob njej, ki vplivajo na promet na tej cesti, in jo je zaradi tega treba delno ali popolnoma zapreti za promet, opravijo le z dovoljenjem iz 74. člena tega zakona. Po šestem odstavku tega člena, v katerem je vsebovana sekundarna pravna posledica, se z globo 2.000 EUR med drugim kaznuje za prekršek pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik in posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ravna v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, njihova odgovorna oseba pa z globo 200 EUR.

9. Prekrškovni organ je v odločbi o prekršku ugotovil, da je odgovorna oseba storila prekršek po prvem odstavku 73. člena ZCes-1, sodišče pa je takšno pravno opredelitev spremenilo ter ugotovilo, da je odgovorna oseba storila prekršek po šestem odstavku 73. člena ZCes-1. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne ena ne druga pravna opredelitev prekrška nista popolni oziroma povsem jasni. Jasna in določna pravna opredelitev prekrška bi v obravnavanem primeru bila, če bi državni organ (bodisi prekrškovni organ, bodisi sodišče) ugotovil, da je odgovorna oseba odgovorna za prekršek po šestem odstavku 73. člena v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZCes-1. 10. Vendar pa navedena nedoslednost tako sodišča kot prekrškovnega organa ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe. Kaznovalne določbe po katerih je bila z izpodbijano sodbo spoznana za odgovorno prekrškov odgovorna oseba, se namreč že same sklicujejo na abstraktni del opisa storjenih prekrškov (primarno dispozicijo), iz konkretnih opisov prekrškov v odločbi prekrškovnega organa pa je povsem jasno razvidno, za kateri prekršek gre. Povedano drugače; v obravnavanem primeru je torej bistveno, da je v izreku izpodbijane sodbe navedena pravna opredelitev prekrškov, ki se ujema z konkretnim dejanskim stanjem, torej konkretnim opisom posameznih prekrškov v odločbi prekrškovnega organa.

11. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da so bili odgovorni osebi očitani prekrški zgolj z uporabo kaznovalnih določb, ter da so ji bila zaradi tega kršena temeljna jamstva poštenega postopka v smislu, da ji ni bila dana možnost izjaviti se glede pravnih vidikov nanjo naslovljenega očitka prekrškov. Kot že rečeno je bilo odgovorni osebi ves čas jasno, katero prepovedano ravnanje se ji očita, saj so konkretni opisi prekrškov v izreku odločbe prekrškovnega organa dovolj jasni in določni, storilka prekrška pa je bila tudi ves čas postopka seznanjena s pravno opredelitvijo prekrškov, bodisi preko dispozicij pravnih pravil (v odločbi prekrškovnega organa) bodisi preko kaznovanih določb za posamezne prekrške (v sodbi sodišča), katere že same napotujejo na ravnanje v nasprotju z dispozicijo prekrška.

C.

12. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, ki jih v zadevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vrhovni državni tožilec, je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.

(1) Podrobneje o tem Pavčnik M. (2015): Teorija prava, peta, pregledna in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2015.