Jedro

Odgovornost prodajalca – blagajnika za pravilno zaračunavanje prodanih artiklov in izdajanje računov je potrebno šteti za strogo poklicno odgovornost tako z vidika varstva potrošnikov, kot z vidika vodenja evidenc o prodanem blagu, kot tudi evidenc o vplačilih denarja in nadzora nad razpolaganjem z njim. Zato se blagajnik s splošnim sklicevanjem na gnečo strank in preobremenjenost pri delu ne more razbremeniti svoje odgovornosti za pravilno poslovanje blagajne.

Ob tem, kako je kršitev vplivala na medsebojne razmere strank in medsebojno zaupanje v zvezi z možnostjo nadaljevanje delovnega razmerja je potrebno upoštevati tudi delavčevo preteklo delo, vključno s trajanjem njegove zaposlitve, pa tudi njegov socialni položaj.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 31. 1. 2008. Hkrati je ugodilo tožničinemu zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 2. 2. 2008 do 30. 11. 2011, ko se je tožnica upokojila, in za povrnitev stroškov postopka. Presodilo je, da ni dokazano, da bi tožnica storila v izredni odpovedi očitane kršitve, zlasti ne, da si je ob neizdaji treh računov v mesecu decembru 2007 pri delu na blagajni prisvojila denar in tako storila kršitev, ki bi imela vse znake kaznivega dejanja, pa tudi naklep oziroma huda malomarnost tožnice v zvezi z neizdajo računov ni bila podana. Pri tem je štelo, da prejemanje vdovske pokojnine vse od prenehanja delovnega razmerja ni ovira za priznanje pravic iz delovnega razmerja vse do datuma, ko se je tožnica starostno upokojila.

2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Soglašalo je sicer, da kršitev ki bi imela vse znake kaznivega dejanja, tožnici ni bila dokazana. Glede na ugotovitve o neizdaji treh računov strankam pa je presodilo, da gre najmanj za hudo malomarnost prodajalke pri delu na blagajni in hujšo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere nadaljevanje tožničinega delovnega razmerja v prodajalni tožene stranke do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče v več kot 4 leta trajajočem sporu sprejemalo nasprotujoče si odločitve. Prvotno zavrnilno sodbo je sodišče druge stopnje razveljavilo, v ponovljenem postopku izdano ugodilno sodbo sodišča prve stopnje pa na pritožbo tožene stranke spremenilo v ponovno zavrnilno sodbo, ne da bi navedlo razloge, zakaj ne verjame tožnici, da očitanih ravnanj ni storila. Pa tudi ob ugotovitvi, da tožnica ni izdala treh računov stranki, ni utemeljena presoja, da je šlo za hudo kršitev delovnih obveznosti. Hkrati sodišče ni navedlo razlogov, zakaj šteje, da je tožnica pri tem ravnala najmanj hudo malomarno. Navaja, da njeno ravnanje, kot ga je ugotovilo sodišče, ni doseglo nivoja hujše kršitve delovnih obveznosti, ki bi bila razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in bi ji tožena stranka eventuelno lahko izrekla le ustrezno opozorilno ali disciplinsko sankcijo. Glede presoje teže kršitve in možnosti nadaljevanja delovnega razmerja bi moralo sodišče upoštevati tudi okoliščine na njeni strani, to je, da je bila v mesecu decembru v prodajalni gneča in da je tožnica delala pod pritiskom strank ter da je bila pri toženi stranki zaposlena kar 35 let, ne da bi imela tožena stranka na njeno delo pripombe.

4. V odgovoru je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, na katerih temelji odločitev sodišča o zavrnitvi tožničinega tožbenega zahtevka. Glede neizdaje treh računov strankam ob njihovih nakupih dne 4. 12., 6. 12. in 10. 12. 2007 je sodišče tako prve kot druge stopnje sledilo prepričljivim in v bistvu skladnim izpovedbam zaslišanih prič in zato razumljivo ni moglo slediti tožničini izpovedbi o zanikanju zaračunavanja prvih dveh nakupov. Glede teže tožničinih kršitev pa je sodišče izrecno izhajalo iz nalog blagajničarke v prodajalni in pravnih podlag za vestno opravljena dela ter iz izgube zaupanja tožene stranke, ki je pri delu v prodaji in še posebej pri delu z blagajno pomembno za nadaljevanje delovnega razmerja delavca. Tako očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov, v smislu bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni utemeljen.

8. Revizijsko sodišče soglaša, da pomeni neizdaja računa pri zaračunavanju in plačilu blaga v maloprodajni trgovini hujšo kršitev delovnih obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in da se blagajničarki, ki računa stranki ne izda, oziroma na blagajni ne registrira nakupa in prevzema denarja, lahko očita najmanj huda malomarnost. Odgovornost prodajalca – blagajnika za pravilno zaračunavanje prodanih artiklov in izdajanje računov je potrebno šteti za strogo poklicno odgovornost tako z vidika varstva potrošnikov, kot z vidika vodenja evidenc o prodanem blagu, kot tudi evidenc o vplačilih denarja in nadzora nad razpolaganjem z njim. Zato se blagajnik s splošnim sklicevanjem na gnečo strank in preobremenjenost pri delu ne more razbremeniti svoje odgovornosti za pravilno poslovanje blagajne.

9. Ob ugotovitvi, da ni dokazano, da si je tožnica z neizdajo računov prisvojila denar iz blagajne, pa je sodišče najmanj preuranjeno presodilo, da je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je, da upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izreka odpovednega roka. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da so s tem v zvezi pomembne vse okoliščine primera in interesi obeh strank, pri čemer je prvi pogoj stvarnega značaja in se presoja predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, drugi pogoj pa osebnega značaja (1). Ob tem, kako je kršitev vplivala na medsebojne razmere strank in medsebojno zaupanje v zvezi z možnostjo nadaljevanje delovnega razmerja je potrebno upoštevati tudi delavčevo preteklo delo, vključno s trajanjem njegove zaposlitve, pa tudi njegov socialni položaj.

10. Sodišče druge stopnje se pri presoji okoliščin in interesov v smislu navedene zakonske določbe ni opredelilo do tožničinih navedb, da je bila pri toženi stranki zaposlena preko 30 let in da v preteklosti tožena stranka ves čas na njeno delo ni imela pripomb. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Kolikor bo sodišče po dopolnitvi postopka in upoštevaje vse zatrjevane okoliščine in interese tudi na strani tožeče stranke prišlo do zaključka, da pogoj za izredno odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR ni bil podan, se bo glede trajanja delovnega razmerja in pravic na njegovi podlagi moralo opredeliti tudi do toženkinih pritožbenih navedb, da je tožnica vse od prenehanja delovnega razmerja do starostne upokojitve po pokojnem možu prejemala vdovsko pokojnino.

Op. št. (1): Glej sodbo VIII Ips 32/2011 z dne 5. 3. 2012 in sklep VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005