Jedro

Tožnikova odsotnost iz Republike Slovenije ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992, saj je tožnik Slovenijo zapustil že pred izbrisom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor v ponovljenem postopku zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). Navaja, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan Republike Srbije ter da je imel v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na dan 23. 12. 1990 do 26. 2. 1992. Glede na navedeno je upravni organ v postopku ugotavljal, ali tožnik izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Sloveniji v smislu 1. člena ZUSDDD. V zvezi z navedenim je tožnik v postopku pojasnil, da je bil zaposlen v Carinarnici Maribor, ter da je bil v času osamosvojitve Slovenije poslan na delo v Carinarnico Jesenice. V mesecu juliju 1991 je odšel v Beograd, kjer sta se takrat nahajala njegova žena in sin, ter da se kasneje ni mogel vrniti v Slovenijo. Od 30. 6. 1991 ima v delovni knjižici navedeno, da se je tedaj zaposlil v Carinarnici X., čeprav je dejansko začel delati nekje konec leta 1991. V Slovenijo je nato ponovno prišel šele leta 2012 zaradi ureditve svojega statusa. Upravni organ je v postopku zaslišal tudi pričo A.A., ki ga je predlagal tožnik, in ki je potrdil tožnikove navedbe. Na podlagi navedenega je upravni organ ugotovil, da je tožnik zapustil Slovenijo pred izbrisom in ne torej zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako ni zapustil Slovenije iz razlogov iz 2., 3., 5. in 6. alinee 1.č člena ZUSDDD, prav tako pa ni izpolnjen pogoj iz 4. alinee prvega odstavka istega člena, ki določa razloge za upravičeno odsotnost zardi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ. Ne strinja se z navedbo tožnika, da se iz Srbije in Makedonije v letu 1991 in 1992 ni bilo mogoče vrniti v Slovenijo, prav tako tožnik v postopku ni navedel niti enega dejanskega poskusa vrnitve v Slovenijo in namena, da bi nadaljeval z življenjem v Sloveniji, ter da tudi iz njegove zaposlitve v Srbiji izhaja, da je nameraval tam tudi živeti.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. Meni, da je upravni organ prve stopnje v ponovnem postopku izvedel relevantne dokaze, na podlagi katerih je tudi sprejel pravilne zaključke. Tožena stranka se zato strinja z ugotovitvijo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, prav tako ni dokazal, da je njegova odsotnost iz Republike Slovenije posledica enega od razlogov določenih v 1.č členu ZUSDDD. V zvezi s pritožbenimi razlogi glede kršitve Ustave RS, ter da mu je Republika Slovenija dolžna povrniti izgubljeni status, pa tožena stranka odgovarja, da so bili razlogi, zaradi katerih se tožnik od meseca julija 1991 dalje ne nahaja na območju Republike Slovenije, na njegovi strani in so rezultat njegove odločitve.

Tožnik v tožbi ugovarja napačno ugotovitve dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Ne drži, da njegova odsotnost ni posledica enega od razlogov, ki jih določa 1.č člen ZUSDDD. V postopku je pojasnil okoliščine svojega odhoda. Razmere so bile tedaj negotove, v Beograd pa je dne 25. 7. 1991 odšel, da bi nazaj pripeljal ženo in sina, saj je mislil, da se bo situacija umirila. Že na poti v Beograd je imel težave, kasneje pa je izbruhnila vojna na Hrvaškem, zato se niso mogli vrniti v Slovenijo. Prav tako je tudi dobil obvestilo, da je izgubil službo v carinarnici ter tudi stanovanje v Mariboru. Trditev tožene stranke, da se je bilo mogoče iz Srbije v letih 1991 in 1992 vrniti v Slovenijo je arbitrarna, saj je bilo potovanje oteženo in tvegano zaradi vojnega stanja. Zavrača trditev, da se je takoj po prihodu iz Slovenije v Srbiji zaposlil, saj je začel delati šele konec leta 1991, datum zaposlitve 30. 6. 1991 pa je bil vpisan iz razloga, da ne bi imel prekinitve zaposlitve. Meni, da gre v primeru njegove družine za upravičeno odsotnost v smislu 4. alinee 1.č člena ZUSDDD, ker se niso mogli vrniti v Slovenijo. Ne strinja se tudi, da na njihovi strani ni bilo poskusov vrnitve v Slovenijo, saj je v letu 2000 povpraševal, kako si lahko uredijo status, vendar je dobil odgovor, da je to zelo težko. V zvezi z navedenim se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1930/2012, kjer je sodišče navedlo, da je treba ravnanje presojati preko aktivnosti tožnika za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so določale ravnanje tožnika. V konkretnem primeru je predvsem to dejstvo, da se niso mogli vrniti v Slovenijo, saj so imeli težave pri urejanju statusa tudi v Srbiji. Meni, da bi mu morala Slovenija povrniti status, ki ga je z nezakonitim izbrisom izgubil, ne da bi bili za to v zakonu postavljeni najrazličnejši pogoji. Ti pogoji so tudi v nasprotju z 2. členom Ustave RS, to je varstva zaupanja v pravo, prav tako je država dolžna na podlagi 15. člena Ustave RS odpraviti posledice kršitev pravic, kar je bilo nesporno ugotovljeno tudi z odločbami Ustavnega sodišča in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić. Izpodbijana odločitev tako temelji na zelo restriktivni interpretaciji neustreznih določb ZUSDDD, ne da bi organ upošteval širši vidik izbrisa ter odločbe ustavnega sodišča in evropskega sodišča. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca ugodi, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi ter se sklicuje na razloge, navedene v svoji odločbi. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZUSDDD je za nazaj uredil vprašanje stalnega prebivanja za tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik SFRJ ter so imeli 23. 11. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli (1. člen). V takšnem primeru se tujcu na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

Glede na citirano pravno podlago in podatke upravnega spisa sta tudi po presoji sodišča odločitvi obeh upravnih organov pravilni in zakoniti, prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi ter se nanje v izogib ponavljanja sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Po podatkih spisa, ki niso sporni, je tožnik odšel iz Republike Slovenije meseca julija 1991 ter je v Slovenijo ponovno prišel leta 2012. Tožnikova odsotnost iz Republike Slovenije torej ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992, saj je tožnik Slovenijo zapustil že pred tem.

Pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ki je po 1. členu ZUSDDD nadaljnji pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je opredeljen v 1.č členu istega zakona. Tako dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebni, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

Na podlagi tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajal več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: - če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; - če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije, ali v primeru mladoletne osebe, njeni starši, ali skrbniki, ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji, za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oz. za čas zaposlitve na ladji; - če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; - če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; - če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih; - če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo.

Glede na ugotovljene dejanske okoliščine odhoda tožnika iz Republike Slovenije in glede na njegova kasnejša ravnanja je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek upravnih organov, da tožnik ni dokazal pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v skladu z določbami 1.č člena ZUSDDD. Ker je tožnik zapustil Slovenijo že v letu 1991, tako ni podan razlog iz 1. alinee tretjega odstavka 1.č člena, saj njegov odhod iz Slovenije ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako ni izkazal pogoja iz 4. alinee iste določbe, to je nemožnost vrnitve zaradi vojnih razmer v državah, naslednicah nekdanje SFRJ. Tožnik namreč ni izkazal nobenih konkretnih okoliščin, kako bi vojne razmere v državah, naslednicah nekdanje SFRJ, preprečile njegovo vrnitev v Slovenijo, niti konkretnih aktivnosti, da bi se vrnil in nadaljeval življenje v Sloveniji. Zgolj sklicevanje, da gre pri tem za objektivne okoliščine, na katere tožnik ni mogel vplivati, ne zadošča za izpolnitev navedenega pogoja. Tudi okoliščinam, da je spraševal o možnosti vrnitve v Slovenijo ter da je leta 2012 prišel v Slovenijo ter poskušal urediti svoj status, ni mogoče pripisati take teže, da bi dokazovale dejanske poskuse vrnitve v Republiko Slovenijo. Upoštevaje vse navedeno sodišče zato zavrača tudi tožbeni ugovor, da sta upravna organa preozko interpretirala njegova ravnanja glede poskusov vrnitve ter da sta posledično tudi preozko razlagala materialni zakon. Navedena odločitev pa tudi ne odstopa od sodne prakse upravnega sodišča niti ne gre za kršitve Ustave RS, ki jih sicer tožnik v tožbi le pavšalno navaja. Prav tako se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, saj tožnik ni zapustil Slovenije zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Po vsem navedenem je zato sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave v skladu z določbo 59. člena ZUS-1, saj dejanske okoliščine, ki so podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama niso sporne.