Jedro

Da je kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 samo po sebi le pripravljalno dejanje, ne drži. Gre namreč za samostojno kaznivo dejanje, ki predstavlja posebno obliko goljufije, pri katerem storilec spravi v zmoto pristojni organ z navajanjem lažnih okoliščin ali zamolčanjem določenih okoliščin. Izključno na podlagi teh navedb pa pristojni organ v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini, te lažne okoliščine potrdi. In prav to se obdolžencema tudi očita v izreku napadene sodbe. Zato o načelu subsidiarnosti oziroma, da bi bili očitani kaznivi dejanji le predhodna faza kaznivih dejanj trgovine z ljudmi, po prvem odstavku 113. člena KZ-1, ki se obdolžencema prav tako očitajo, nikakor ni mogoče govoriti.

Obravnavano kaznivo dejanje je podano ne glede na morebitne privolitve oseb, ki so predmet trgovine z ljudmi, kar sicer v pritožbah problematizirajo zagovorniki. Kot je posebej poudarjeno, torej pristanek žrtve ne izključuje kaznivega dejanja.

Izrek

I. Ob reševanju pritožb okrožnega državnega tožilca, zagovornikov obdolženega R.G., obdolžene E.M., obdolženega B.B. in zagovornika obdolžene V.I.C. ter po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - ob delni ugoditvi pritožbam zagovornikov obdolženega R.G. in obdolžene E.M. ter po uradni dolžnosti v odločbi o odvzemu premoženjske koristi tako, da se le ta v delu, kjer je navedeno, da se obdolženemu R.G. in obdolženi E.M. naloži plačilo pridobljene premoženjske koristi v višini 54.000,00 EUR, in sicer vsakemu do 1/2, kar predstavlja 27.000,00 EUR, kar sta slednja dolžna plačati v roku dveh let, prav tako pa tudi, da se obdolženemu B.B. naloži plačilo pridobljene premoženjske koristi v višini 8.000,00 EUR, obdolženi V.I.C. pa se naloži plačilo premoženjske koristi v višini 3.000,00 EUR, kar bi naj navedena plačala v roku dveh let, v celoti o d p r a v i .

- Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega B.B. se v odločbi o kazenski sankciji glede vštevanja pripora in pridržanja v enotni zaporni kazni, izrečeni obdolženemu B.B., čas odvzema prostosti ter čas prestan v priporu dopolni tako, da pravilno glasi: "Od dne 19. 6. 2013 od 10.42 ure do dne 24. 2. 2015 do 14.05 ure, od dne 2. 3. 2015 od 16.50 ure do dne 9. 3. 2015 do 16.10 ure, od dne 17. 3. 2015 od 8.20 ure do dne 26. 3. 2015 do 16.35 ure, od dne 9. 4. 2015 od 7.45 ure do dne 16. 4. 2015 do 15.25 ure in od 28. 4. 2015 od 16.40 ure, do dne 17. 7. 2015 do 14.15 ure." - Po uradni dolžnosti se v delu izreka, kjer se navajajo kazniva dejanja, ki jih je storila obdolžena E.M., izpusti dvakrat navedena točka B-I-4 tako, da ta del izreka pravilno glasi: E.M. z dejanji, opisanimi pod točko B-I. - 1., 2., 6., 7., 8., 9., 11., 12., 14., 15., 16., 17., 19., 22., 24., 26., 27., 28., v sostorilstvu z R.G. osemnajst kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena KZ-1 in drugem v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1, in pod točko B-I.-4., eno kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 in drugem v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1. II. V preostalem delu se pritožbe zagovornikov obdolženega R.G. in obdolžene E.M. ter zagovornika obdolženega B.B., v celoti pa pritožba zagovornika obdolžene V.I.C. ter okrožnega državnega tožilca zavrnejo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženci se oprostijo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I obdolženega R.G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem in drugem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), 18 kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena KZ-1 in drugem v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1 ter enega kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 in drugega v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1, za kar so mu bile določene posamične in izrečena enotna kazen pet let zapora ter enotna denarna kazen 150 dnevnih zneskov, to je 3.000,00 EUR, pri čemer je bilo odločeno, da je obdolženi G. na podlagi petega odstavka 47. člena KZ-1 izrečeno enotno denarno kazen dolžan plačati v roku treh mesecev po prejemu plačilnega naloga. V primeru neizterljivosti se bo izrečena enotna denarna kazen izvršila tako, da se bo za vsaka dva začetna dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 so bili obdolženemu R.G. v izrečeno kazen zapora in denarno kazen všteti tudi čas pridržanja ter čas prestan v priporu in hišnem priporu, kot je podrobneje razvidno iz izreka izpodbijane sodbe.

Obdolženi B.B. je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem in drugem odstavku 253. člena KZ-1 ter v sostorilstvu z V.I.C. in mladoletnim B.B. storitve sedmih kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena KZ-1 in drugem v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1, za kar so mu bile določene posamične kazni, razvidne iz izreka izpodbijane sodbe in izrečena enotna kazen tri leta in tri mesece zapora ter enotna denarna kazen 50 dnevnih zneskov, to je 1.000,00 EUR, kar je obdolženi B.B. dolžan plačati v roku treh mesecev po prejemu plačilnega naloga. V primeru neizterljivosti se bo tudi njemu izrečena enotna denarna kazen izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Tudi obdolženemu B.B. je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 v izrečeno enotno kazen vštelo čas pridržanja ter čas, ki ga je obdolženec prestal v priporu in hišnem priporu, pri čemer je pritožbeno sodišče tudi glede na navedbe v pritožbi obdolženčevega zagovornika, v tem delu izrek prvostopne sodbe dopolnilo tako, da je preciziralo čas odvzema prostosti od 28. 4. 2015 od 16.40 ure dalje (kar je očitno pomotoma izpadlo iz izreka prvostopne sodbe) do dne 17. 7. 2015 do 14.15 ure.

Obdolžena E.M. je bila spoznana za krivo, da je v sostorilstvu z R.G. izvršila 18 kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena KZ-1 in drugega v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1 in enega kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 in drugem v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1. Izrečena ji je bila enotna zaporna kazen štiri leta zapora ter enotna denarna kazen 150 dnevnih zneskov, to je 3.000,00 EUR, pri čemer je bilo določeno, da je obdolžena E.M. izrečeno enotno denarno kazen dolžna plačati v roku treh mesecev po prejemu plačilnega naloga, v primeru neizterljivosti pa se bo izrečena enotna denarna kazen izvršila tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določen en dan zapora. Tudi E.M. je sodišče v izrečeno enotno zaporno in denarno kazen vštelo odvzeme prostosti in pridržanja oziroma čas prestan v priporu, kot je podrobneje navedeno v izreku izpodbijane sodbe.

Obdolžena V.I.C. je bila spoznana za krivo, da je v sostorilstvu s soobdolženim B.B. storila tri kazniva dejanja trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena KZ-1 in drugim v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1, za kar ji je bila izrečena enotna kazen šest mesecev zapora in enotna denarna kazen 25 dnevnih zneskov, to je 500,00 EUR, pri čemer je bilo določeno, da se obdolženi V.I.C. izrečena enotna kazen šest mesecev zapora izvrši s hišnim zaporom na naslovu Vrtna ulica, G.R., v času prestajanja kazni pa se obdolženka ne sme oddaljiti iz stavbe ali posameznega dela stavbe, kjer se izvršuje hišni zapor, razen če sodišče za določen čas to izjemo dovoli, kadar je to neogibno potrebno, kot je podrobneje opredeljeno v izreku izpodbijane sodbe. V kolikor se bo obdolženka brez dovoljenja sodišča oddaljila iz stavbe ali posameznega dela stavbe, kjer se bo izvrševal hišni zapor ali drugače ne bo upoštevala omejitev in prepovedi stikov ali kršila druga pravila, ki jih je določilo sodišče glede izvrševanja hišnega zapora, lahko sodišče s sklepom odloči, da se preostanek izrečene kazni izvrši v zavodu za prestajanje kazni zapora. V skladu s petim odstavkom 47. člena KZ-1 je obdolžena V.I.C. izrečeno enotno denarno kazen dolžna plačati v roku treh mesecev po prejemu plačilnega naloga, v primeru neizterljivosti pa se bo izrečena enotna denarna kazen izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora.

V skladu z določbo 73. člena KZ-1 so bili obdolženima R.G. in E.M. odvzeti že odvzeti zneski v višini 4.360,00 EUR in 110,00 CHF, obdolženemu B.B. pa že odvzeti znesek v višini 3.000,00 EUR, na podlagi določbe 74. v zvezi s 75. členom KZ-1 pa je bilo obdolžencem naloženo tudi plačilo pridobljene premoženjske koristi, odločeno je bilo tudi o plačilu stroškov kazenskega postopka, v skladu z drugim odstavkom 105. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa so bile oškodovanke A.F., K.I.G. in I.M.C. s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotene na pot pravde.

Pod točko II izreka izpodbijane sodbe pa so bili obdolženi R.G., obdolženi B.B., obdolžena E.M. in obdolžena V.I.C. na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oproščeni obtožbe, in sicer: - obdolženi R.G., da je v sostorilstvu s soobdolženo E.M. storil še deset kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 in drugem v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1, - obdolženi B.B., da je sam oziroma v sostorilstvu s soobdolženo V.I.C. storil tri kazniva dejanja trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 in drugem v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1, - obdolžena E.M., da bi naj v sostorilstvu s soobdolženim R.G. storila deset kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 in drugim v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1, - obdolžena V.I.C. pa, da bi naj v sostorilstvu s soobdolženim B.B. storila kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 in drugim v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1. V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP je bilo odločeno, da obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženega R.G., obdolženega B.B., obdolžene E.M. in obdolžene V.I.C. ter potrebni izdatki in nagrade zagovornikov, in sicer odvetnika mag. Z.H., odvetnika S.G., odvetnika A.H., odvetnika C.L. ter odvetnika B.L. v oprostilnem delu, proračun.

V skladu s tretjim odstavkom 105. člena ZKP je bila oškodovana I.G. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 5.000,00 EUR napotena na pot pravde.

2. Zoper takšno sodbo so se pritožili, in sicer: - okrožni državni tožilec iz Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenskih sankcijah in odvzemu premoženjske koristi. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, - zagovornik obdolženega R.G. zoper obsodilni del prvostopne sodbe iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremeni tako, da obdolženega R.G. oprosti očitanih obtožb, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v obsodilnem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje in odločitev prvostopnemu sodišču, - zagovornik obdolženega B.B. zoper obsodilni del prvostopne sodbe zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da napadeno odločbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločitev, podrejeno pa, da spremeni odločbo o kazenski sankciji v obdolženčevo korist, - zagovornik obdolžene E.M. zoper obsodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji ter odvzemu premoženjske koristi s predlogom, da pritožbeno sodišče obdolženko oprosti obtožbe glede vseh očitanih kaznivih dejanj, da jo oprosti plačila denarne kazni in da se pritožnici ne odvzame protipravna premoženjska korist, - zagovornik obdolžene V.I.C. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter zaradi odločbe o odvzemu premoženjskih koristi s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo državnega tožilstva sta podala pisni odgovor zagovornika obdolžene E.M. in obdolžene V.I.C.. V odgovorih na pritožbo sta predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbene trditve državnega tožilca zavrne kot neutemeljene.

4. Ker so zagovorniki predlagali, da sodišče obdolžence in zagovornike obvesti o seji pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče o pritožbeni seji obvestilo vse procesne udeležence, le ti pa so se seje tudi udeležili, razen obdolženega B.B. in obdolžene V.I.C.. Ker sta bili obvestili o seji za oba navedena obdolženca izkazani, je pritožbeno sodišče v skladu z določbami 378. člena ZKP sejo opravilo v njuni nenavzočnosti.

5. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal sledeče: H kaznivemu dejanju overitve lažne vsebine po drugem in prvem odstavku 253. člena KZ-1:

6. Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine sta glede na izrek izpodbijane sodbe obdolžena R.G. in B.B. storila s tem, da sta z večjim številom pogodb o zaposlitvi, z lažno vsebino in z lažnimi predloženimi podatki tujih deklet, spravila zaposlene na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, OE M.S., Izpostava G.R. (v nadaljevanju ZZZS), kot pristojni organ za vpis zavarovancev v sistem matičnih evidenc pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za starševsko varstvo, zavarovanja za primer brezposelnosti in v evidenco sklenitve delovnega razmerja v zmoto, tako da so izvršili evidenčne vpise, ki predstavljajo dokaz v pravnem prometu, česar pa ne bi storili, če bi zaposleni na ZZZS vedeli, da so podatki, ki sta jih obdolženca navajala v prijavah, lažni. Ali povedano drugače, v kolikor bi zaposleni na ZZZS vedeli, da so podatki, ki sta jih navajala obdolženca v prijavah lažni in bi vedeli, da bodo vpisane zavarovanke v resnici predmet izkoriščanja prostitucije, ustreznih vpisov prav gotovo ne bi opravili, kot je to obširno pojasnilo v izpodbijani sodbi tudi prvostopno sodišče. Obdolženca sta s svojim ravnanjem torej dosegla, da so pristojni organi v okviru svojih pooblastil in na podlagi lažnih podatkov v javnih listinah oziroma knjigah potrdili določena dejstva, kot je to podrobneje opisano tudi v izreku pod točko A izpodbijane sodbe. In zagovornik obdolženega R.G. prvostopnemu sodišču v tej smeri zato neutemeljeno očita kršitev kazenskega zakona, ki ga sicer ne opredeli, očitno pa ima v mislih 1. točko 372. člena ZKP. Izpostavlja namreč, da dejanje, ki se očita v tej smeri obdolžencu, sploh ni kaznivo dejanje. Po oceni zagovornika bi naj namreč prvostopno sodišče obravnavano kaznivo dejanje zmotno opredelilo kot samostojno kaznivo dejanje, saj, glede na pritožbene navedbe, po naravi in dejanskem opisu to dejanje predstavlja zgolj predhodno fazo očitane uresničitve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Po mnenju pritožbe bi torej obtožba v tej smeri morala vsebovati tudi trditveno podlago in glede na v obtožbi opisano dejansko stanje tudi opredeljevati, v čem je pomembna in nevarna kriminalna količina overitve lažne vsebine, ki ima sama po sebi pripravljalno naravo, da je to opredeljeno kot samostojno kaznivo dejanje.

7. Pritožbene trditve, da je kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 samo po sebi le pripravljalno dejanje, ne drži. Gre namreč za samostojno kaznivo dejanje, ki predstavlja posebno obliko goljufije, pri katerem storilec spravi v zmoto pristojni organ z navajanjem lažnih okoliščin ali zamolčanjem določenih okoliščin. Izključno na podlagi teh navedb pa pristojni organ v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini, te lažne okoliščine potrdi. In prav to se obdolžencema tudi očita v izreku napadene sodbe. Zato o načelu subsidiarnosti oziroma, da bi bili očitani kaznivi dejanji le predhodna faza kaznivih dejanj trgovine z ljudmi, po prvem odstavku 113. člena KZ-1, ki se obdolžencema prav tako očitajo, nikakor ni mogoče govoriti.

8. O načelu subsidiarnosti je namreč lahko govora le takrat, kadar se za posamezno določbo o kaznivem dejanju predvideva, da se uporabi samo, če ne pride v poštev druga določba, tako da storilec s svojim ravnanjem izpolnjuje znake obeh zakonskih določb (ko gre za odnos med pripravljalnimi dejanji in določenimi dejanji), kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Obdolženca sta namreč z doseženim vpisom oškodovank v ustrezne evidence storila samostojni kaznivi dejanji, ki glede očitanih izvršitvenih ravnanj niso v ničemer povezana s kaznivimi dejanji trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena KZ-1. Ko zagovornik obdolženega G. ponavlja, da je to kaznivo dejanje le predhodna faza kaznivega dejanja trgovine z ljudmi zato, ker je obdolženi G. oškodovankam zagotovil zdravstveno varstvo, ki ga sicer oškodovanke ne bi imele, pa je takšne navedbe šteti zgolj kot grajo dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. In kot je v razlogih svoje sodbe (točka 627 in pa tudi ostale) navedlo že prvostopno sodišče, je pri vsej zadevi šlo za to, da sta obdolžena R.G. in B.B. z navidez ustreznimi pogodbami o zaposlitvi dekleta praviloma prijavila v sistem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za starševsko varstvo in zavarovanja za primer brezposelnosti, kar pa je bila zgolj "fasada", za katero se je skrivala trgovina z ljudmi za namen izkoriščanja prostitucije na relaciji Romunija - Slovenija ter posledično (kot prepovedana posledica), materialno okoriščanje obdolžencev, kar je bil tudi edini razlog novačenja, prepeljanja in nastanitve mladih Romunk na območju G.R.. Glede na navedeno pa tudi nikakor ni mogoče soglašati s pritožbenimi navedbami zagovornika obdolženega G., ko skuša prikazati, da obdolženi G. ob predložitvi listin oziroma pogodb še ni mogel vedeti, da "dekleta ne bodo opravljala dela na tem delovnem mestu in v takem obsegu", zaradi česar tega tudi naj ne bi mogel lažno prikazovati že v trenutku predložitve dokumentacije.

9. Isto kršitev kazenskega zakona (kot podrejeno) pa zagovornik obdolženega G. v pritožbi uveljavlja tudi z navedbami, da je kaznivo dejanje overitve lažne vsebine, kot posebna oblika goljufije, premoženjsko kaznivo dejanje, zaradi česar bi po mnenju zagovornika sodišče prve stopnje za pravilno pravno kvalifikacijo očitanega kaznivega dejanja moralo uporabiti institut nadaljevanega kaznivega dejanja in ne kolektivnega kaznivega dejanja, kar bi sicer bilo za obdolženca tudi ugodneje.

10. Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi navedena kršitev ni podana. Uporaba določbe 54. člena KZ-1 (institut nadaljevanega kaznivega dejanja), pri kaznivem dejanju overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 namreč ni mogoča, ker je po določbi sedaj veljavnega prvega odstavka 54. člena KZ-1 institut nadaljevanega kaznivega dejanja mogoče uporabiti le pri premoženjskih kaznivih dejanjih. Premoženjsko kaznivo dejanje v smislu 54. člena KZ-1 pa je tisto kaznivo dejanje, pri katerem je premoženje primarni objekt varstva in objekt varstva ni hkrati tudi človekovo življenje, telesna integriteta, spolna integriteta, osebna svoboda, čast in dobro ime, zasebnost ali druge človekove pravice. Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 sodi torej v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet. Čeprav drži izvajanje pritožbe, da gre za posebno obliko goljufije, namreč to še ne pomeni, da je to premoženjsko kaznivo dejanje. Primarni objekt varstva je namreč zanesljivost in varnost pravnega prometa, torej vseh tistih, ki takšne lažne vsebine prejmejo (oziroma so jim te listine namenjene), in ki na podlagi lažnih podatkov sprejmejo pomembne pravne odločitve. Kot je bilo že obrazloženo, na podlagi opisanih ravnanj obdolženca, ko je šlo za ponavljajoče se (večkratno) spravljanje v zmoto pristojne javne uslužbence, saj je bil vsakič na podlagi netočne dokumentacije dosežen vpis oškodovank v javne evidence, je bilo dejanje vedno storjeno z direktnim naklepom, pri čemer pa ponavljajoča se ravnanja pomenijo zgolj kvantitativno povečanje znotraj obsega protipravnosti in življenjsko gledano predstavljajo del enotne kriminalne dejavnosti. Zato je opredelitev kaznivega dejanja po 253. členu KZ-1 kot kolektivnega kaznivega dejanja pravilna in so drugačna izvajanja pritožbe neutemeljena.

11. V tej smeri je zato povsem neutemeljena tudi pritožba okrožnega državnega tožilca, ko v svoji pritožbi zatrjuje, da je prvostopno sodišče v tem delu napačno uporabilo institut kolektivnega kaznivega dejanja, zaradi česar bi naj sodišče prve stopnje kršilo tako določbe ZKP (saj ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe), kot kazenski zakon, saj bi naj oba obdolženca storila več kaznivih dejanj in ne le eno. Po oceni okrožnega državnega tožilca je namreč vsako ravnanje obdolžencev "v zvezi z vsako posamezno osebo, ko sta spravila pristojni organ v zmoto, na kar je ta organ za vsako posamezno določeno osebo vpisal nekaj, kar je lažno ter je to dokaz v pravnem prometu", samostojno kaznivo dejanje. V podkrepitev svojih navedb se pritožba pri tem sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 5579/2014, kjer je bil storilec spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1. 12. Pritožnik pa nima prav, saj zatrjevana kršitev ni podana. Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem in drugem odstavku 253. člena KZ-1 namreč, kot je že obrazloženo, ni osebno kaznivo dejanje, temveč je njegov primarni namen varstvo pravnega prometa. To pa pomeni, da ne varuje oseb, na katere se lažna vsebina listine nanaša, temveč varuje tiste, ki takšne listine prejmejo in na podlagi lažnih podatkov sprejmejo pomembne pravne odločitve. Iz tega razloga, upoštevaje vsebino očitkov obdolžencem pod A-I in A-II izreka izpodbijane sodbe, ko je šlo za ponavljajoča se prepovedana ravnanja obdolžencev, ki sta jih obdolženca storila vedno z direktnim naklepom in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z lažno vsebino dosegla vpis oškodovank v javne evidence takoj, nikakor ni mogoče zaključiti, da gre za toliko kaznivih dejanj, kot je bilo v evidence prijavljen oškodovanih deklet. Tudi po oceni pritožbenega sodišča gre za enotno, homogeno ravnanje obdolženih G. pod A-I in obdolženega B. pod A-II, in prvostopno sodišče je ravnalo pravilno, ko je ravnanje obeh obdolžencev opredelilo kot kolektivno kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem in drugem odstavku 253. člena KZ-1, kar je v izpodbijani sodbi (točke 44, 45 in 79-82 ter ostale) tudi tehtno obrazložilo in pri tem pravilno zapisalo, da sta obdolženca storila vsak eno kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem in drugem odstavku 253. člena KZ-1. 13. Pravilnost pravne opredelitve obdolžencema očitanih kaznivih dejanj ne more omajati niti že omenjeno pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 5579/2014 z dne 30. 11. 2015, saj se je tam, drugače kot v obravnavani zadevi, obdolženki očitalo, da je z dvema različnima lažnima listinama spravila v zmoto tako delavce zavoda, kot delavce upravne enote, posledično pa sta ji bili izdani tudi dve različni zahtevani dovoljenji. V tej zadevi je opredelitev, da je obdolženka storila dve kaznivi dejanji overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, v skladu s kazenskopravnim varstvom obdolženki očitanih kaznivih dejanj, ki imajo primarni namen varstva pravnega prometa.

14. Glede pritožbe, ki se nanaša na pravno kvalifikacijo obravnavanega kaznivega dejanja, pa ni mogoče soglašati niti z zagovornikom obdolženega G., ko se v tej zvezi neutemeljeno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. IV Kp 24396/2014 in pri tem navaja, da četudi je obdolženi G. ob predložitvi pogodb o zaposlitvi vedel, da dekleta ne bodo opravljala dela na tem delovnem mestu in v takem obsegu, tega ni mogel lažno prikazovati v trenutku predložitve predmetnih listin pristojnemu organu, ker kaznivo dejanje po 253. členu KZ-1 ne inkriminira bodočega namena, ampak morajo biti podane lažne okoliščine že ob predložitvi dokumentacije pristojnemu organu. V zvezi s takšnimi izvajanji pritožba zatrjevano kršitev kazenskega zakona, ki jo sicer tudi tokrat ne obrazloži (ne pove katero kršitev iz 372. člena ZKP ima v mislih), očitno smiselno uveljavlja v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker je po oceni obrambe sodišče prve stopnje, drugače kot navaja pritožba, ugotovilo, da je obdolženec ves čas vedel, da dekleta ne bodo delala kot natakarice in plesalke, temveč da jih bo uporabil za izkoriščanje prostitucije (to je bilo večini deklet povedano že takoj naslednjega dne po prihodu v Slovenijo). Takšna kršitev kazenskega zakona pa tudi sicer ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pravilno ugotovljeno.

15. Neutemeljena pa so v tem delu tudi nadaljnja pritožbena izvajanja okrožnega državnega tožilca, ko z navedbami, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je posamezne osebe izpustilo iz kolektivnega kaznivega dejanja, smiselno uveljavlja nadaljnjo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 271. člena ZKP.

16. Izpodbijana sodba ima namreč glede vseh obravnavanih kaznivih dejanj tehtne in prepričljive razloge glede vseh odločilnih dejstev in na straneh od 45 do 57 obrazložitve izpodbijane sodbe je tudi pojasnjeno vse to, kar v pritožbi v tej smeri izpostavlja okrožni državni tožilec, pri čemer je prvostopno sodišče v točkah 96 in 97 tudi utemeljeno zaključilo, da so vendarle bila tudi dekleta, ki se niso ukvarjala s prostitucijo, zaradi česar so bile iz obsodilnega dela izreka v tem delu izločena dekleta, za katera ni bilo z zadostno stopnjo verjetnosti izkazano, da so v spornem časovnem obdobju izvajala prostitucijo. Obrazloženo pa je tudi, z razlogi prvostopne sodbe pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, zakaj je iz obsodilnega dela, ki se nanaša na očitke obdolženemu G., bilo potrebno izločiti oziroma črtati tudi overitev podatkov lažne vsebine za G. izvenzakonsko partnerico in kasneje soobdolženko E.M., pojasnjeno pa je tudi zakaj je bilo potrebno izločiti tudi očitke, ki so se nanašali na partnerko in mater otroka obdolženega B.B. (točka 94 izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče pa v tej smeri soglaša tudi z zaključki prvostopnega sodišča, da bi morala obtožba v tem delu za obsodilno sodbo nedvomno ponuditi več, kot le gotovostno sklepanje v smeri posplošenih, na skupni imenovalec postavljenih obtožbenih očitkov. In pritožba okrožnega državnega tožilca z obsežno analizo in podajo lastne ocene izvedenih dokazov in ponavljanjem tega, kar je kot nezadostno zavrnilo že prvostopno sodišče, nikakor ne more prepričati o utemeljenosti pritožbenih navedb.

17. Soglašati pa ni mogoče niti s pritožbenimi navedbami zagovornika obdolženega R.G., ko navaja, da prvostopno sodišče ni pojasnilo na podlagi česa je oblikovalo trditev, da je obdolženi G. z očitanim ravnanjem overitve lažne vsebine po drugem odstavku 253. člena KZ-1 pristojni organ spravil v zmoto. Izpodbijana sodba ima namreč o tem, kar izpostavlja pritožnik, obsežne razloge, med drugim tudi na straneh od 52 do 54 izpodbijane sodbe, pri čemer je v točki 82 še posebej obrazloženo tudi, da sta obdolženi G. in B. do javnih uslužbencev na ZZZS vsakič pristopila z direktnim naklepom in na podlagi netočne listinske dokumentacije, z namenom doseči vpis deklet v slovenski sistem matičnih evidenc zavarovancev in uživalcev pravic, pri čemer sta se (prepovedanosti) svojega lastnega početja tudi dobro zavedala in kljub temu takšne prepovedane posledice tudi hotela doseči. 18. V izpodbijani sodbi pa je na več mestih obširno opisano tudi ravnanje obeh obdolžencev v smeri spravljanja v zmoto javnih uslužbencev, pri čemer je v točki 30 tudi povsem določno opisano to, kar v pritožbah izpostavlja zagovornik obdolženega G..

19. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je torej pokazal, da v pritožbah uveljavljane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka v delu, ki se nanaša na kazniva dejanja overitve lažne vsebine po prvem in drugem odstavku 253. člena KZ-1, niso podane. Neutemeljene pa so v tem delu tudi pritožbene trditve, ki predstavljajo grajo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, ki se nanašajo na že navedena kazniva dejanja overitve lažne vsebine. Dejansko stanje v tej smeri je bilo namreč na prvi stopnji ugotovljeno pravilno in popolno. Sodišče prve stopnje je v tej smeri razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovora obeh obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo ugotovilo, da sta obdolženca storila v prvostopnem izreku pod točko A storjena kazniva dejanja. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki tega dela izpodbijane sodbe, se v izogib ponavljanju na ustrezne razloge izpodbijane sodbe v tem delu tudi v celoti sklicuje, in pritožbena izvajanja obeh zagovornikov v tej smeri, ko skušata prikazati, da obdolžena B. in G. nista storila kaznivega dejanja overitve lažne vsebine, nikakor ne moreta prepričati, uspešna pa v tem delu iz razlogov, navedenih v izpodbijani sodbi, ne more biti niti pritožba okrožnega državnega tožilca.

K pritožbenim navedbam pritožnikov glede kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena KZ-1 in drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1:

20. Kot je to pritožnikom obširno in tehtno pojasnilo že prvostopno sodišče, sklicujoč se pri tem med drugim tudi na Ustavo Republike Slovenije, slovensko zakonodajo, posamezne odločbe Vrhovnega sodišča RS, pa tudi Konvencijo Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi, ki jo je Republika Slovenija ratificirala že 3. 9. 2009, je obravnavano kaznivo dejanje podano ne glede na morebitne privolitve oseb, ki so predmet trgovine z ljudmi, kar sicer v pritožbah problematizirajo zagovorniki. Kot je posebej poudarjeno, torej pristanek žrtve ne izključuje kaznivega dejanja, zato so vse pritožbene navedbe v smeri, da so se oškodovanke zavestno vdajale prostituciji, da so bile s pogoji zadovoljne, da se niso čutile izkoriščane zaradi česar obdolženci tudi niso mogli izvršiti očitanih kaznivih dejanj in ostale pritožbene navedbe v tej smeri, brezpredmetne.

21. Ureditev kaznivega dejanja trgovine z ljudmi v slovenskem kazenskem zakonu se razlikuje od ureditve v Direktivi 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. 4. 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ (v nadaljevanju Direktiva) in Ureditve v Protokolu. Ureditev KZ-1 je namreč strožja, saj so določena zavržna ravnanja, ki so v Direktivi in Protokolu urejena v "temeljni" in edini opredelitvi trgovine z ljudmi, v KZ-1 opredeljena tako, da tvorijo kvalificirano obliko kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. To pa pomeni, da storilec izpolni zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 113. člena KZ-1, četudi pri tem ne uporabi sile, grožnje, preslepitve, ugrabitve in podobnih sredstev, ki so v Protokolu in Direktivi vključena v temeljno opredelitev pojma trgovine z ljudmi. Enako velja tudi za soglasje žrtve - v slovenskem kazenskem zakonu se soglasje žrtve ne upošteva v nobenem primeru, v Protokolu in Direktivi pa se ne upošteva le, če so bila uporabljena predhodno navedena zavržna ravnanja. In glede na to, da so se oškodovanke vdajale prostituciji iz ekonomske stiske, saj je dokazni postopek nedvomno pokazal, da so prišle na območje R Slovenije iz Romunije zato, da si na tak način zagotovijo boljše pogoje za življenje, izkoriščane pa so bile tako, da so jih obdolženci v času namestitve v lokalih B. in Č.d. izročali koristnikom prostitucije ter vršili nadzor nad njihovim prostituiranjem, pri čemer si oškodovanke niso mogle izbrati ne klientele, ne časa nudenja spolnih storitev, niti niso imele vpliva na postavitev cene nudenja spolnih uslug ali števila strank, saj so o vsem tem odločali obdolženci v cilju "biznisa", kot je to zaključilo tudi prvostopno sodišče, pritožniki s prikazovanjem, kako je v obravnavani zadevi šlo zgolj za prostitucijo, ki po slovenski zakonodaji ni prepovedana in ne za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi, ne morejo biti uspešni. In pritožbeno sklicevanje zagovornika obdolžene E.M. na nevzdržne razmere v Romuniji, od koder bi naj obdolženci rešili oškodovanke ter prikazovanje, da oškodovank niso izkoriščali, temveč so jim zgolj pomagali pri preživetju in torej nikakor ne drži, da bi jih kakorkoli ekonomsko izkoriščali (zagovornik obdolženega G.), temveč so jim celo nasprotno, omogočili dosti boljše življenje v Sloveniji, ne morejo vzbuditi nobenega dvoma v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča. Da obdolžence pri njihovem početju niso vodili humanitarni vzgibi, temveč materialno okoriščanje, pa je v izpodbijani sodbi na več mestih pojasnilo tudi že prvostopno sodišče, ki je v svoji sodbi tudi tehtno pojasnilo, da je šlo pri ravnanju obdolžencev za sistematično in dobro organizirano trgovino z oškodovankami, ki je zajemala vse od novačenja deklet, do prepeljanja in nastanitve v Republiki Sloveniji, vse pa je bilo usmerjeno v končni cilj, v izkoriščanje prostitucije oziroma z njo povezanih spolnih dejanj, usklajenih v skupni cilj pridobitve materialne koristi. In sodišče prve stopnje je tako dejavnost obdolžencev utemeljeno štelo kot ravnanje, ki kaže na izvršitev kaznivih dejanj zoper človečnost, in ne "le" protipravnih dejanj zoper spolno nedotakljivost, kot je skušala to prikazati obramba.

22. Kot izkazujejo v izpodbijani sodbi ustrezno ocenjeni dokazi, so torej obdolženci v celotni situaciji sodelovali izključno zaradi lastnih koristi. Oškodovanke so velik del zaslužka (včasih pa tudi celoten zaslužek), ki so ga prejele na račun nudenja spolnih uslug, morale izročati obdolžencem. In obdolženci so bili tisti, ki so določili način prostitucije, dejanski (in ne v pogodbi določen) delovni čas, ceno in delež, ki pripada njim. Niso torej bila dekleta tista, ki bi samostojno odločala in presojala kakšen delež zaslužka bodo prepustila obdolžencem, ampak so to obdolženci sami določili. In kot je to opisano v točkah od 622 do 627 izpodbijane sodbe, so obdolženci oškodovankam pobrali najmanj polovico "zasluženega" zneska, kar je prvostopno sodišče tudi povsem utemeljeno ocenilo kot izkoriščanje ekonomske narave in oderuštvo. In tudi po oceni pritožbenega sodišča ni prav nobenega dvoma, da so obdolženci sodelovali pri prostituciji prav zaradi izkoriščanja, in ne morda zaradi kakšnega drugega razloga, kot skušajo to v pritožbah prikazati zagovorniki.

23. Prepričljivih zaključkov prvostopnega sodišča ne morejo omajati niti pritožbene trditve obrambe (odvetnik L., odvetnik H., odvetnik G.), da so se oškodovanke lahko prosto gibale, da so imele možnost dostopa do telefona, da jim obdolženci dokumentov niso odvzeli, in da so se nekatere oškodovanke po tem, ko so Slovenijo že zapustile, kasneje ponovno vrnile k obdolžencem. Zatrjevanje posameznih oškodovank, na katere se v pritožbah sklicujejo zagovorniki, in sicer v smeri zadovoljstva oškodovank z ravnanjem obdolžencev z njimi, ker so jim obdolženci zagotovili bivanje v ogrevanih prostorih, ker so imele na razpolago tekočo vodo in hrano, namreč le še pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o izkoriščanju in izrabljanju ter ranljivosti oškodovank, ki so prihajale iz socialno šibkega okolja v Romuniji, ki je v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj veljala v primerjavi z Republiko Slovenijo za državo slabših gospodarskih razmer in manj perspektivne ekonomije (točke 98 do 102 izpodbijane sodbe).

24. Kot je v izpodbijani sodbi izpostavljeno na več mestih, in kot je že pojasnjeno tudi v tej odločbi, so znaki obravnavanega kaznivega dejanja trgovine z ljudmi izpolnjeni tudi ob soglasju oškodovank, zaradi česar okoliščina, da oškodovankam ni bilo omejeno gibanje, da so imele prost dostop do telefona, da so hodile tudi v trgovino in podobno, za obravnavano zadevo ni odločilnega pomena (točka 65 izpodbijane sodbe). Pa tudi hrana in stanovanje nista bila zastonj, kot so to očitno zmotno štele oškodovanke in kar v pritožbah obsežno izpostavljajo zagovorniki. Zneski, ki so si jih obdolženci zadržali od storitev oškodovank, namreč daleč presegajo vrednost hrane in stanovanja ter ostalega, kar so obdolženci nudili oškodovankam.

25. Oškodovanke so bile, kot je že obrazloženo, s strani obdolžencev deležne grobega izkoriščanja in nadzora nad njihovo prostitucijo, vse pa v cilju "biznisa" obdolžencev, saj so morale biti na voljo pretežni del časa svojega bivanja v G.R. (v lokalu B. se je namreč prostitucija izvajala vse dni v tednu, v lokalu Č.d. pa šest dni v tednu) in na izbiro strank, kot je že bilo navedeno, niso imele prav nobenega vpliva (točka 651 izpodbijane sodbe), ob tem pa tudi ne gre dvomiti v zaključek, da so bile v obravnavanem časovnem obdobju oškodovanke pravzaprav le blago, ki je obdolžencem prinašalo dobiček in to, da so obdolženci poskrbeli za prehrano in nastanitev, pri čemer je bil njihov vložek v oškodovanke v primerjavi s koristmi, ki so jih obdolženci imeli od oškodovank, minimalen, obdolžencev nikakor ne odvezuje krivde za obravnavana kazniva dejanja, o čemer se trudijo prepričati pritožniki.

K pritožbi zagovornika obdolženega R.G.:

26. Bistvene kršitve določb ZKP iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja pritožba zagovornika obdolženega R.G. z navedbami, da se izpodbijana sodba opira na dokaze, ki so pridobljeni s kršitvijo z ustavo zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Pri tem pritožnik izpostavlja predvsem ovadbi D.K., s katerima bi si naj le ta po oceni pritožnika "kupil svobodo" in klic E.M. na telefonsko številko 112, ko je le ta na Operativno komunikacijski center pri Policiji M.S. naznanila razgrajanje v lokalu B.. Po navedbah pritožnika obramba ocenjuje, da je policija v konkretnem obdobju zaradi pridobitve odredbe za hišno preiskavo sama sproducirala dokaze zoper obdolženca, ker ni razpolagala z nobenimi drugimi dokazi, ki bi dajali podlago za izvedbo posameznih ukrepov zoper obdolženca. Ker je odredba za hišno preiskavo bila izdana na podlagi obeh že navedenih kazenskih ovadb D.K., po oceni pritožnika policija ni razpolagala z nobenimi drugimi obremenilnimi dokazi in torej ni bil podan niti razlog za utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja ali kakršnegakoli kaznivega dejanja in posledično tudi ni bilo nobene podlage za ukrepanje zoper obdolženega G.. Zato bi po oceni obrambe bilo potrebno vse morebitne dokaze, pridobljene zoper obdolženega G., kakor druge soobdolžence, ki so bili pridobljeni kot posledica zastrupljenega drevesa in jih je treba obravnavati kot zastrupljene sadeže, izločiti iz spisa. Pritožnik nadalje navaja tudi, da gre torej za dokaze, na katere ni mogoče opreti sodbe, prav tako pa sodbe tudi ni mogoče opreti na izpovedbe kriminalistov o vsebini izjav, zapisanih v uradnih zaznamkih, kar velja tudi za odredbo za hišno preiskavo v lokalu B..

27. S pritožnikom pa ni mogoče soglašati.

28. Na vse tovrstne pritožbene navedbe je obdolženčevemu zagovorniku obširno, tehtno in prepričljivo odgovorilo že prvostopno sodišče. Najprej s posebnim sklepom, izdanim 20. 6. 2016, kasneje pa tudi v izpodbijani sodbi v točkah 19, 20 ter 564 do 575, pri čemer je na teh mestih obrazloženo tudi, kaj je bil neposreden vzrok za opravo hišne preiskave pri obdolžencih, v sodbi je ustrezno ocenjeno delovanje TPD-jev, ustrezno in prepričljivo so ocenjeni tudi ukrepi tajnega opazovanja, nadzora elektronskih komunikacij ter navideznega odkupa ter tajnega delovanja, na podlagi česar je prvostopno sodišče tudi pravilno zaključilo, da tudi z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov ni prišlo do nobene od v pritožbi uveljavljanih kršitev.

29. Izpostavljeni ukrepi so bili tudi po oceni pritožbenega sodišča odrejeni in izvajani pravilno in zakonito, tako da pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z zaključki prvostopnega sodišča glede predlogov obrambe za izločitev dokazov, saj je tudi pritožbeni postopek pokazal, da ni nobene podlage za izločitev dokazov, pri čemer tudi v pritožbi ni ničesar, kar bi potrjevalo očitke obrambe o domnevnih nezakonitostih delovanja policistov in posledično nezakonitosti dokazov, kar v pritožbi uveljavlja zagovornik obdolženega G.. Sicer pa je to, da zapisnik o sprejemu kazenske ovadbe ni bil pisan s strani policista R.B., kot to v pritožbi ponovno obširno navaja obdolženčev zagovornik, prvostopno sodišče obširno pojasnilo na straneh 137 in 138 izpodbijane sodbe, kjer je tudi povsem določno obrazloženo, da je D.K. ves čas postopka obdolžence obremenjeval, manjša razhajanja v svojih izpovedbah je zadovoljivo pojasnil, ves čas postopka pa je vztrajal pri tem, da je ovadbe zoper obdolženca podal zavestno in po lastni volji. Povsem odkrito je tudi pojasnil, da se je za to, da je spregovoril in povedal kaj se dogaja, odločil zaradi maščevanja, ker mu je obdolženi R.G. na lastnem domu večkrat grozil, da ga bo ubil (točka 572 izpodbijane sodbe). Kar pa nikakor ne pomeni da to, kar je navedel, ni resnično. Glede na to, da se je izpovedba priče K. pokazala kot verodostojna in je potrjena tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, so se obširna pritožbena izvajanja zagovornika obdolženega G. v smeri, da je izpovedba K. neverodostojna, da so ovadbi napisali kar policisti, da je bil ovaditelj zaradi podaje ovadb nagrajen s tem, da je bil izpuščen iz pridržanja in nikoli procesuiran... ter ostale pritožbene navedbe v tej smeri, pokazale kot povsem neutemeljene.

30. Pritožbeno sodišče pa pri tem dodaja tudi, da so določbe ZKP, ki se nanašajo na izločitev dokazov, povsem jasne. Kdaj sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze opredeljuje drugi odstavek 18. člena ZKP, le ta pa določa, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza (doktrina sadežev zastrupljenega drevesa). Ob že navedenem, ko torej ni bilo z ničemer izkazano, da bi bili dokazi, katerih izločitev je predlagala obramba, pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in tudi ne s kršitvijo določb ZKP in tudi ne, da bi bila izpovedba priče K. kakorkoli izsiljena in je, kot že rečeno, priča K. ves čas postopka odločno vztrajala pri svoji izpovedbi, pritožba obdolženčevega zagovornika z obširnim ponavljanjem okoliščin in povzemanjem le delov izpovedb priče K., sicer izvzetih iz konteksta, nikakor ne more prepričati, da bi bilo v pritožbi izpostavljene dokaze potrebno izločiti.

31. Soglašati pa ni mogoče s pritožbenimi navedbami niti v delu, ko skuša obramba prikazati upravičenost svojih trditev v smeri izločitve dokazov, ker bi naj policija dokaze sama sproducirala, pri čemer se pritožnik sklicuje na klic obdolžene E.M. na številko 112. Tudi na te navedbe je namreč prvostopno sodišče že obširno odgovorilo, tako v sklepu z dne 20. 6. 2016, kot tudi v izpodbijani sodbi, ko je pritožniku pojasnilo, da vzrok za pobudo preiskovalnemu sodniku za izdajo odredbe za hišno preiskavo, nista bili zgolj kazenski ovadbi D.K. in klic oškodovank na pomoč ter njihov pobeg na avtobusno postajo, od koder so bile kasneje prepeljane na policijsko postajo, kjer so bila zbrana obvestila (kar izhaja tudi iz odredbe preiskovalnega sodnika), temveč v posledici vsega navedenega, pa tudi ostalih okoliščin, obrazloženih v že navedenem sklepu (lastnih zaznav policije...), na podlagi česar pa vsekakor ni mogoče zaključiti, da je bila v danih razmerah obdolžencem kršena kakršnakoli z ustavo določena človekova pravica ali temeljna svoboščina in da so bili torej v obravnavani zadevi obremenilni dokazi pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in se zato nanje sodna odločba ne sme opreti.

32. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka pa uveljavlja pritožnik tudi z navedbami, da je obramba že ves čas postopka, tudi predkazenskega, izpostavljala da so številne oškodovanke v ožjem sorodstvenem razmerju s soobtoženo E.M., zaradi česar niso bile dolžne izpovedovati zoper E.M. in tudi ne zoper obdolženega G., ki je njen zunajzakonski partner. Ker posamezne od teh prič niso bile, skladno z njihovim sorodstvenim razmerjem, poučene in jim ni bil priznan status privilegirane priče, v smislu 236. člena ZKP, bi naj prvostopno sodišče tudi v tej smeri zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Pri tem pa pritožnik ne pove, katero od zaslišanih prič ima v mislih in katera konkretna priča torej ni bila ustrezno poučena v smislu 236. člena ZKP. Glede na to, da iz zapisnikov o glavni obravnavi izhaja, da je prvostopno sodišče zaslišanim pričam na glavni obravnavi podalo pravni pouk tudi v izpostavljeni smeri (točka 6 izpodbijane sodbe), svoje sodbe pa ni v nobenem delu oprlo na izpovedbe prič, ki niso bile zaslišane na glavni obravnavi, pritožba obdolženčevega zagovornika, ki kot že rečeno, te kršitve niti ni podrobneje obrazložil, v tej smeri ne more biti uspešna.

33. Soglašati pa ni mogoče z zagovornikom obdolženega G. niti v delu, ko graja ravnanje prvostopnega sodišča, ki je državnemu tožilstvu dopustilo večkratno modifikacijo obtožbe. Meni celo, da navedeno predstavlja kršenje z ustavo zagotovljenih pravic in temeljnih svoboščin obdolženca, to je predpostavko nedolžnosti (27. člen Ustave), prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (31. člen Ustave), pravico do nepristranskega sojenja (23. člen Ustave) ter pravico do poštenega sojenja (22. člen Ustave). Razen naštevanja kršitev posameznih členov Ustave Republike Slovenije in Zakona o kazenskem postopku, pa pritožnik podrobneje ne pojasni na kak način bi naj navedene kršitve bile izvršene. Kot je v izpodbijani sodbi v točki 3 to pojasnilo že prvostopno sodišče, pa je tožilstvu do konca glavne obravnave dovoljeno spreminjati obtožbo, saj se je, kot je to zapisalo prvostopno sodišče, tudi v vseh primerih spremembe "predmet obtoževanja še vedno nanašal na iste historične dogodke, pri čemer je bilo izključiti, da bi procesna odločitev državnega tožilstva odkazovala na druga (in ne drugačna) kazniva dejanja (prim. Horvat Š., Komentar k ZKP, stran 718)". Kot to izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 75/2011, lahko tožilec spremeni obtožnico neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, zadošča njegova subjektivna ocena že izvedenih dokazov potem, ko so bili ti na glavni obravnavi ponovno neposredno izvedeni. Povedano drugače, sprememba obtožnice torej ni pogojena z novimi dokazi, bistveno je, da gre za dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi. Kot je bilo že poudarjeno, je državni tožilec pri tem vezan ne le na istega obtoženca, temveč tudi na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja. Prvostopno sodišče pa je ob tem v izpodbijani sodbi pojasnilo tudi, da je bila procesnim udeležencem ob vsaki spremembi oziroma modifikaciji obtožbe dana možnost za pripravo obrambe. Obdolženci so bili vsakokrat sproti vprašani ali spremembo obtožbe razumejo in jim je bilo omogočeno v zvezi s spremembo tudi odgovoriti in podati svoje zagovore, v kolikor so to želeli. Ob navedenem so se tako pritožbene trditve tudi v tej smeri pokazale kot neutemeljene.

34. Ne glede na to, da se je tekom postopka več kot jasno izkazalo, da obdolženi E.M. in V.I.C. dobro obvladata slovenski jezik, je bilo ves čas postopka zagotovljeno ustno tolmačenje vsega povedanega v romunski jezik, prav tako pa so bile prevedene tudi listine in drugo pisno dokazno gradivo. Ob zaslišanjih preko video konferenc pa je bilo zagotovljeno tudi prevajanje v jezik, ki je bil razumljiv drugim procesnim udeležencem, se pravi tudi oškodovancem in pričam, torej je bilo zagotovljeno prevajanje ne le v romunski, temveč tudi v madžarski, češki in nemški jezik. Tolmačka za romunski jezik L.S. je sodno zaprisežena tolmačka in pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da bi v njene prevajalske sposobnosti kakorkoli dvomilo. In dvom v pravilnost prevodov ne more vzbuditi niti pritožbeno zatrjevanje (pri čemer se obdolženčev zagovornik tudi ni izkazal z ustreznim dokumentom, ki bi potrjeval njegove prevajalske sposobnosti), oziroma zagovornikove domneve, da bi naj pri prevajanju prišlo do napak. Pa tudi očitek, da bi naj bili prevodi narejeni v škodo obdolžencev, kar velja zlasti za prevode telefonskih prisluhov, saj bi naj le ti bili prevedeni simplificirano, v podatkih kazenskega spisa nima nobene podlage. Sicer pa se je na tovrstne pritožbene navedbe zagovornika obdolženega G. že na glavni obravnavi odzvala tudi tolmačka, ki je obdolženčevemu zagovorniku tudi razjasnila pomen in uporabo posameznih izrazov. Pritožbeni pomisleki, da bi v tej smeri prišlo do bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, se tako niso pokazali kot utemeljeni.

35. Brez podlage pa so tudi nadaljnji očitki istega zagovornika, ko uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka (očitno ima pri tem v mislih 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP), ko v pritožbi navaja, da sodišče ni ocenilo izpovedb sester F. in o njunih izpovedbah nima nobenih razlogov. Kot je že navedeno, ima namreč izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, prvostopno sodišče pa je ocenilo tudi izpovedbi prič, ki jih v pritožbi izpostavlja zagovornik.

36. V izpodbijani sodbi je na več mestih povzeto in prepričljivo ocenjeno pričevanje A. in S.F. (tudi na straneh od 58 - 61, 63... sodbe), v točki 131 pa je pojasnjeno tudi, zakaj obramba ni uspela s prikazovanjem, da sta oškodovanki A. in S.F. neverodostojni priči in jima sodišče zaradi sporov družin M. in F. v Romuniji ne bi smelo verjeti. Sodišče pa je pojasnilo tudi, da kljub očitno skrhanim odnosom med obema družinama v Romuniji in "domnevno izvršenih deliktov članov družne F. nasproti članom družine M. (in obratno) ni bilo zaznati neposrednega vpliva in vzročne zveze, ki bi ovrgla izpovedovanje oškodovanih dvojčic, na raven krivega izpovedovanja", o čemer z obširnimi pritožbenimi navedbami ponovno skuša prepričati zagovornik obdolženega G..

37. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je tako pokazal, da v pritožbi zagovornika obdolženega R.G. uveljavljane bistvene kršitve določb iz prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane. Prav tako pa je iz razlogov, zapisanih v točki 33 te odločbe, neutemeljena pritožba tudi, ko zagovornik prvostopnemu sodišču očita bistvene kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je bila zaradi slabega tolmačenja oziroma napačnih povzetkov prevodov telefonskih prisluhov iz madžarskega jezika v slovenski, kot so bili prebrani na glavni obravnavi, kršena obdolženčeva pravica do učinkovite obrambe, ker bi naj po oceni zagovornika šlo za vsebinsko napačne prevode iz madžarskega v slovenski jezik. Kot je že navedeno, je bilo vsem procesnim udeležencem omogočeno spremljanje oziroma dajanje izjav v jeziku, ki so ga razumeli. Okoliščina, da se je zagovorniku obdolženega G. dozdevalo, da bi lahko šlo za napačen prevod določene besede, pa še nikakor ne pomeni, da bi naj bila obdolžencu v tej smeri celo kršena njegova ustavna pravica do učinkovite obrambe.

38. Z zagovornikom obdolženega R.G. pa ni mogoče soglašati niti v delu, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja.

39. Svoje ugotovitve je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi prepričljivo obrazložilo ter pri tem obširno pojasnilo tudi, na čem temeljijo zaključki o obdolženčevi krivdi, tehtno pa so v izpodbijani sodbi ocenjeni tudi dokazi, ki potrjujejo obdolženčevo ravnanje, ko je najprej z na videz ustreznimi pogodbami o zaposlitvi dekleta praviloma prijavil v sistem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za starševsko varstvo in zavarovanja za primer brezposelnosti, kar pa je bila zgolj "fasada", za katero se je skrivala trgovina z ljudmi za namen izkoriščanja prostitucije na relaciji Romunija - Slovenija, vse pa z namenom materialnega okoriščanja obdolžencev, med drugim tudi obdolženega G., kar vse je bil tudi edini razlog novačenja, prepeljanja in nastanitve mladih Romunk na območju G.R., kot je to tehtno pojasnjeno tudi na strani 150 izpodbijane sodbe. Šlo je za dobro premišljeno in organizirano ravnanje obdolženca, ki ga je izvršil v sostorilstvu z ostalimi obdolženci na način, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, pri čemer je sodišče povsem utemeljeno zaključilo, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom, kar nenazadnje izhaja tudi iz točk 120 in 121 izpodbijane sodbe.

40. Obširno dokazno oceno izpovedb prič, tudi A. in S.F., pa tudi C.H.J. in vseh ostalih v postopku zaslišanih prič, poročil tajnega delovanja, prestreženih pogovorov, izsledkov prisluhov (recimo GORI-I, št. 1173, 1174 z dne 29. 1. 2013 med obdolženim G. in moškim z imenom M. o prodaji in ceni dekleta zaradi prostitucije, GORI-I, št. 1379, ko je moški klical G., da ima jutri rojstni dan in mu je prijatelj obljubil, da mu kupi E. za 50,00 EUR, a se je obdolženemu G. to zdelo premalo. V nadaljevanju ga je obdolženi G. pozval naj pride na pijačo, pri čemer je neznanca tudi zanimalo, če je Eva že kaj "fukala" tistega dne), izpovedb D.K. (stran 136 do 138 izpodbijane sodbe), zapisnika o opravi hišne preiskave, zaslišanj tajnih policijskih sodelavcev, prestrežene komunikacije med obdolženim G. in TD 002 z dne 22. 2. 2013 (točka 375 izpodbijane sodbe), pogovor med obdolženim G. in takratnim zagovornikom odvetnikom W. z dne 18. 4. 2013 ( točka 120, 121) in ob številnih drugih, v izpodbijani sodbi obširno povzetih in tehtno ocenjenih dokazih, ki v medsebojni povezavi ne dopuščajo prav nobenega dvoma, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, pritožba, ko skuša prepričati o nasprotnem iz razlogov, navedenih tudi v izpodbijani sodbi, nikakor ne more prepričati.

41. Sodišče ni nekritično sledilo poročilom obeh tajnih sodelavcev, kot skuša to prikazati zagovornik. Njuna poročila, ki jih je prvostopno sodišče preverilo tudi z zaslišanjem obeh tajnih delavcev, so namreč bila potrjena tudi z drugimi dokazi, kot je to obrazložilo prvostopno sodišče. Okoliščina, ki jih v pritožbi izpostavlja zagovornik, in sicer telefonski prisluh GORI-I, št. 3088 z dne 8. 5. 2013, pa tudi ne vzbuja dvoma v verodostojnost izpovedb in pisnih poročil tajnega policijskega delavca. To, da se obdolženi G. in A.P. pogovarjata, da je R.B. zapustila Slovenijo in naj se ne bi več nikoli vrnila, namreč nikakor ne pomeni, da ni prišla nazaj in jo je tajni delavec torej 25. 5. 2013 tudi dejansko lahko videl. Nenazadnje iz podatkov v spisu izhaja, da je B. kar precej "potovala" ne le med Slovenijo in Romunijo. Telefonski razgovor med P. (ki ima z R.B. tudi mladoletnega otroka in je, kot je to tudi sam navajal, vanjo še vedno zaljubljen in jo šteje za svojo partnerico, čeprav več ne živita skupaj) in obdolženim G. dne 8. 5. 2013, ko je se navedena pogovarjata, da bo B. (R.) odšla na Madžarsko, torej ne pomeni, da se v Slovenijo ni vrnila ali pa Slovenije morda sploh ni zapustila, kot je to, kot že rečeno, povedal TD 001 (list. št. 3519). Po tem, ko je na glavni obravnavi zaslišan preko video konference bil soočen z navedbami, ki jih tudi v pritožbi ponavlja zagovornik, je namreč TD povsem določno potrdil, da je R.B. 25. 5. videl v lokalu B.. Da B. ni bila ves čas v Romuniji oziroma na Madžarskem, pa nenazadnje izhaja tudi iz izpovedbe P., ki skrbi za njunega skupnega otroka, saj je P. (list. št. 3122/83) povedal, da se B. nahaja nekje v Španiji, kjer dela v nekem lokalu.

42. Dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja pa zagovornik obdolženega G. ne more vzbuditi niti z obsežnim opisovanjem okoliščin, iz katerih so prihajale oškodovanke in prikazovanje, da so obdolženci skušali oškodovankam le pomagati, pri čemer so oškodovanke tudi točno vedele, v kaj se podajajo. Kot je v tej odločbi že obrazloženo, obdolženci oškodovankam niso "pomagali" iz humanitarnih vzgibov oziroma zato, ker so se jim oškodovanke kakorkoli smilile, temveč, kot je bilo to že nekajkrat obrazloženo, so vse to počeli izključno zaradi lastnega zaslužka, pri čemer to, da bi naj oškodovanke vedele, da se bodo morale prostituirati in da so to počele že tudi v Romuniji, obdolžence nikakor ne odvezuje krivde, kot je to sicer prav tako že obrazloženo.

43. Prav tako je v izpodbijani sodbi tudi že pojasnjeno, da je kaznivo dejanje, kot je bilo očitano obdolžencu, podano tudi ob izrecni privolitvi oškodovank in okoliščina, da so oškodovanke vendarle razpolagale vsaj z minimalnim delom zaslužka, kar ponovno izpostavlja pritožnik, ki pri tem poudarja tudi pošiljanje denarja svojcem oškodovank v Romunijo preko Western Uniona, ne more prav v ničemer vplivati na pravilnost dejanskega stanja, kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve sotpnje.

44. Pritožbene trditve, da tekom postopka ni bilo izkazano, da bi oškodovanke prihajale iz ekonomsko in socialno šibkega okolja in torej posledično tudi ni mogoče govoriti o njihovi ranljivosti, pa so v nasprotju s podatki kazenskega spisa in razlogi, ki jih je v tej smeri v izpodbijani sodbi navedlo že prvostopno sodišče, pa tudi s samo pritožbo istega pritožnika, ko skuša prikazati, da je obdolženec skušal oškodovankam le pomagati do boljšega življenja. Iz kakšnega okolja so izhajale oškodovanke, pa so tudi same izpovedovale, pri čemer ni spregledati, da so bile oškodovanke povsem neizobražene, nekatere sploh niso hodile v šolo, druge pa so imele le nepopolno osnovnošolsko izobrazbo. Iz izpovedbe R.B. je tako izhajalo, da je pred prihodom v Slovenijo živela skupaj s starši in osmimi brati ter svojima dvema mladoletnima hčerkama v dveh sobah. Preživljala se je s prostitucijo, še kot mladoletna je rodila dva otroka. Tudi ostala dekleta so prihajala iz podobnih razmer. Nekatere so živele v neke vrste skupnostih, kjer so bili higienski in življenjski standardi dosti nižji kot v Sloveniji (točka 542 izpodbijane sodbe). Takšne navedbe pa nikakor ne pritrjuje pritožbi, ko skuša prikazati, da je bilo dejansko stanje v tej smeri ugotovljeno napačno.

45. Neutemeljena pa je nadalje pritožba tudi v delu, ko graja oziroma komentira izvedensko mnenje izvedenke dr. S.s., ki ga je prvostopno sodišče sicer pravilno povzelo in ocenilo tudi na strani 118 izpodbijane sodbe. Sicer pa tega, kaj konkretno je želel zagovornik prikazati z navedbami, da je večina oškodovank Romkinj, kultura Romov pa je drugačna od zahodne kulture, iz pritožbe niti ni bilo mogoče določno razbrati. Po oceni pritožbenega sodišča pa to, kakšne narodnosti, barve ali pripadnosti so bile oškodovanke, za obravnavano zadevo ni odločilnega pomena, zaradi česar prvostopno sodišče v tej smeri tudi ni bilo dolžno podajati posebne ocene. Dejstvo pa je, da so bile oškodovanke žrtev trgovine z ljudmi, da so se vdajale prostituciji iz ekonomske stiske, kar so obdolženci izkoristili in z njimi razpolagali izključno zaradi lastnega okoriščanja, pri tem pa to, da so bile oškodovanke v pretežni meri Romkinje, nikakor ne zmanjšuje teže obdolženčevega kaznivega dejanja.

46. Po vsem navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ni navajala ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča in ko je z razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, že prvostopno sodišče pojasnilo na straneh 127 do 132, pa tudi ostalih, da v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o izzivanju kriminalne dejavnosti z navideznim odkupom in ko tudi ne drži, da za izvedene tajne ukrepe ni bila izdana ustrezna odredba, ob že podani oceni izpovedbe priče K., in ker iz razlogov, navedenih v izpodbijani sodbi tudi ni prav nobenega dvoma, da oškodovanke za obdolženega G. in ostale soobdolžence niso delale kot kuharice (v lokalu B. se sicer za goste ni kuhalo že od leta 2009, če so dekleta občasno v kuhinji zase pripravila hrano, pa tudi ne pomeni, da so bila zaposlena kot kuharice), natakarice, čistilke ali plesalke, kot to skuša v pritožbi ponovno prepričati zagovornik (ki sicer istočasno zatrjuje tudi, da so oškodovanke že v Romuniji točno vedele kakšno delo, torej prostitucija, jih čaka v Sloveniji), je bilo potrebno pritožbo tudi v delu, ko graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, zavrniti kot neutemeljeno.

47. Odločbo o kazenskih sankcijah napada pritožba obdolženčevega zagovornika z navedbami, da je prvostopno sodišče pri odmeri kazni obdolžencu neutemeljeno upoštevalo okoliščino, da ni pokazal interesa poravnati škodo oškodovankam, saj bi izkazan interes v tej smeri, po oceni pritožnika, hkrati pomenil priznanje krivde, kar je v nasprotju s privilegijem zoper samo obtožbo. Poleg tega je sodišče obdolžencu kot edino olajševalno okoliščino upoštevalo le skrb za mladoletnega otroka, ni pa upoštevalo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost za istovrstna kazniva dejanja. Pritožnik ocenjuje, da bi bil v obravnavani zadevi primeren izrek pogojne obsodbe, saj je mogoče pričakovati, da storilec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, prav tako pa tudi ocenjuje, da je previsoka na prvi stopnji izrečena denarna kazen 150 dnevnih zneskov, saj je obdolženec brez prihodkov in premoženja, ni nikjer zaposlen, ni prejemnik socialne pomoči, kar vse izkazuje, da bi se obdolžencu z naloženim plačilom denarne kazni le še podaljšala zaporna kazen, zaradi česar pritožnik meni, da bi sodišče obdolženca moralo oprostiti plačila denarne kazni.

48. S pritožnikom pa tudi v tej smeri ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem primerno kazen, ki jo po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. Pri odmeri posamičnih in izrečeni enotni kazni so v zadostni meri prišle do izraza olajševalne okoliščine, glede na težo obravnavanih kaznivih dejanj in vlogo obdolženca ter način izvršitve le teh, pa ni podlage za izrek milejše kazni obdolžencu, za kar se zavzema pritožnik. Pogojna obsodba kot sankcija opominjevalne narave, pa v obravnavani zadevi glede na vse že opisane okoliščine posameznih kaznivih dejanj, njihovo težo in število, ko je obdolženec izvršil poleg kaznivega dejanja overitve lažne vsebine še 18 kaznivih dejanj trgovine z ljudmi in še posebej eno kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 in drugim v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1, obdolženec nikakor ne more biti deležen zaupanja, potrebnega za izrek pogojne obsodbe, za kar se v pritožbi zavzema njegov zagovornik. Pa tudi okoliščina, da obdolženec v vsem tem času oškodovankam ni povrnil ničesar in ni pokazal niti najmanjše volje, da oškodovankam povrne vsaj del denarja, ki jim ga dolguje, nikakor ne predstavlja kršitve, kot jo v pritožbi prikazuje obdolženčev zagovornik. Navedeno namreč brez vsakega dvoma kaže na obdolženčevo osebnost in njegov odnos do obravnavanega dejanja. Preizkus odločbe o kazenski sankciji je tako pokazal, da so na prvi stopnji obdolžencu določene posamične in izrečena enotna kazen, vključno z izrečeno denarno kaznijo, povsem pravične in primerne, in jih nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. K pritožbi zagovornika obdolženega B.B.:

49. Ne drži, da prvostopno sodišče v svoji sodbi situacije oškodovank posplošuje. Celo nasprotno, prvostopno sodišče je obsežno povzelo in ocenilo izpovedbo vsake posamezne oškodovanke, tudi vseh tistih, ki jih v pritožbi izpostavlja obdolženčev zagovornik. Pri tem pa je sodišče prve stopnje tudi tehtno pojasnilo, zakaj izpovedbam posameznih oškodovank (ki so v smeri razbremenitve obdolžencev zanikale kakršnokoli deliktno ravnanje obdolžencev), ni bilo mogoče verjeti.

50. V izreku izpodbijane sodbe pa je tudi povsem jasno navedeno, kaj konkretno je počel obdolženi B. (stran 150 do 153 izpodbijane sodbe), prav tako pa je prvostopno sodišče tudi povsem določno obrazložilo obdolženčev naklep (stran 157 izpodbijane sodbe). In ob zapisu, da so obdolženi v lastnem zasledovanju in pričakovanju velikih zaslužkov brezobzirno izkoristili ekonomsko stisko Romunk, so v stremljenju za boljšim življenjem (in tudi boljšim življenjem svojih bližnjih, o čemer pričajo potrdila o nakazilih preko sistema WU), pristajale na pozicijo lastnega razvrednotenja s tem, ko so se preslepljene, da gredo v boljši svet, kjer jih čakajo boljši pogoji za delo in življenje ter boljši zaslužek, prepustile novačenju, prepeljanju na območje RS, nastanitvi v lokalih B. in Č.d., ali povedano drugače, obdolžencem so dale možnost razpolaganja z njimi. Pri tem so bile z izročanjem posameznim koristnikom prostitucije deležne grobega izkoriščanja in nadzora nad njihovo prostitucijo, kar so obdolženci ob zavedanju njihove ranljivosti, navkljub njihovemu negiranju, to počeli zavestno, v cilju "biznisa". Oškodovanke so morale biti storilcem na voljo pretežni del časa, pri čemer je bilo na podlagi izsledkov obširnega dokaznega postopka povsem jasno izkazano, da dekleta niso imela nobene izbire. Bile so namreč predmet razpolaganja obdolžencev, kar je izkazano tudi z obrazloženo premočjo obdolženih v razmerju do sleherne posamezne oškodovanke kot blaga, do katerega so imeli obdolženi R.G., E.M., B.B. in V.I.C. očitno premoč (vse točka 651 izpodbijane sodbe). Ob takšnih navedbah pa s pritožnikom, ki prvostopnemu sodišču očita pomanjkanje razlogov glede obdolženčevega naklepa, nikakor ni mogoče soglašati.

51. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožnik z navedbami, da obdolženi B. dejanje na škodo nekaterih oseb ni storil zaradi izkoriščanja prostitucije, saj se vse oškodovanke niso izrekle, da so izvajale prostitucijo oziroma da bi bile v njo prisiljene. Če je katera od deklet izvajala prostitucijo, pa je bilo to prostovoljno in ni šlo za izkoriščanje, zato tudi ni podano očitano kaznivo dejanje. S takšnimi navedbami pa pritožnik smiselno ne uveljavlja v pritožbi zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

52. Da je obdolženec z ravnanjem, opisanim v izreku izpodbijane sodbe, storil očitana kazniva dejanja trgovine z ljudmi in ne kakršnokoli drugo kaznivo dejanje, pa je obširno pojasnjeno tako v izpodbijani sodbi, kot tudi že v predmetni odločbi. Ob dokazih, ki jih je v podkrepitev krivdoreka navedlo že prvostopno sodišče, pa tudi sicer pritožba s prikazovanjem, da obdolžencu krivda ni dokazana, ne more prepričati.

53. Dvoma v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča pa iz razlogov na straneh 89 do 94 izpodbijane sodbe, pa tudi ostalih, ne more vzbuditi niti pritožbeno sklicevanje na izpovedbo E.M.C., ki se je sicer brezuspešno trudila obdolženega B.B. razbremeniti vseh očitkov. In ker pritožba obdolženčevega zagovornika tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, in ko glede na izveden dokazni postopek tudi ni mogoče soglašati z navedbami, da dejanje vendarle ni tako težko in hudo, in ker se tudi po proučitvi pritožbe ni izkazalo, da bi katera od oškodovank, navedenih v izreku izpodbijane sodbe vendarle opravljala delo kuharice, natakarice oziroma, da bi izvajala umetniški program, kot skuša to ponovno prikazati v pritožbi obdolženčev zagovornik, je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

54. Soglašati pa ni bilo mogoče s pritožbo niti v delu, ko z navedbami, da je bila tako za posamična kazniva dejanja določena kazen, kot tudi izrečena enotna zaporna kazen, prestroga, ker niso bile upoštevane olajševalne okoliščine. Pri tem pritožnik izpostavlja predvsem "celotno ravnanje s posameznimi domnevnimi žrtvami in v okviru splošne povzročene škode", nadalje pa izpostavlja tudi časovno oddaljenost in okoliščino, da se obdolženi B. z dejavnostjo, zajeto v izreku izpodbijane sodbe, več ne ukvarja. Pritožnik tako meni, da ni nobene potrebe, da bi se obdolženec po že prestanem pridržanju, priporu in hišnem priporu, ponovno vračal v zapor.

55. Pritožba pa je tudi v tem delu neutemeljena. Glede na v prvostopni sodbi izpostavljeno težo in količino obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, glede na način izvršitve ter ostale okoliščine, ki jih je pri odmeri kazni upoštevalo že prvostopno sodišče, pritožba nikakor ne more prepričati z navedbami, da je prvostopno sodišče obdolžencu izreklo prestrogo kazensko sankcijo. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč na prvi stopnji obdolžencu izrečena kazenska sankcija povsem primerna in pravična.

K pritožbi zagovornika obdolžene E.M.:

56. Zakaj ne držijo očitki, da je sodišče prve stopnje svojo sodbo oprlo na dokaze, ki so bili pridobljeni v nasprotju z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami ter dokaze, ki so bili pridobljeni na teh dokazih, zaradi česar bi naj po stališču obdolženkinega zagovornika šlo za absolutno bistveno kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je pritožbeno sodišče že odgovorilo v delu, ko je na vsebinsko identične pritožbene navedbe, ki so se nanašale na kazenski ovadbi priče D. K., odgovarjalo zagovorniku obdolženega G..

57. Pritožbene navedbe, da nekatere oškodovanke, ki so v sorodstvenem razmerju z obdolženo E.M., v predkazenskem postopku na policiji v Romuniji niso bile seznanjene z določbami ZKP, ki dajejo možnost pričam, da pričanje odrečejo zaradi bližnjega sorodstvenega razmerja, zaradi česar pritožnica meni, da na glavni obravnavi podan ustrezen pravni pouk po določbi 236. člena ZKP nezakonitega postopanja ne more odpraviti, zaradi česar bi naj prvostopno sodišče zagrešilo kršitve ZKP, so neutemeljene. Da tovrstnih kršitev prvostopno sodišče ni zagrešilo, pa je pritožbeno sodišče obrazložilo že, ko je odgovarjalo na pritožbo zagovornika obdolženega G.. Pojasnilo je, da se je sodba oprla zgolj na izpovedbe tistih oškodovank, ki so bile neposredno zaslišane na glavni obravnavi in pravilno poučeno v smislu 236. člena ZKP, pri čemer pa se pritožnica niti ne potrudi navesti imena oškodovank, za katere meni, da je v zvezi z njihovim zaslišanjem prišlo do uveljavljanih kršitev, zaradi česar pritožbe v tem delu ni mogoče niti preizkusiti.

58. Tudi na navedbe v smeri, da izpovedbe prič A. in Z.F. niso verodostojne zaradi sporov, ki jih imajo v Romuniji družine F. in M., je pritožbeno sodišče že odgovorilo. Kot je že navedeno, izvedeni dokazni postopek ni potrdil pritožbenih navedb, da sta oškodovankii A. in Z.F. neverodostojni priči. Že prvostopno sodišče je namreč pojasnilo, da kljub očitno skrhanim odnosom med obema družinama v Romuniji, ko je prvostopno sodišče iz Romunije celo pribavilo izpisek domnevno izvršenih deliktov članov družine F. nasproti članom družine M. in obratno, ni bilo zaznati nobenega vpliva in vzročne zveze, ki bi ovrgle izpovedovanje oškodovanih dvojčic na raven krivega izpovedovanja, o čemer skuša prepričati tudi zagovornik obdolžene E.M..

59. Kar se tiče obsežnih pritožbenih izvajanj zagovornika obdolžene E.M. v smeri privolitve oškodovank v izvajanje prostitucije ter okoliščin, da oškodovanke celotnega plačila za opravljene storitve niso dobile zato, ker je bilo potrebno poplačilo stroškov prehrane, stanovanja... in ostale pritožbene navedbe v smeri, da so bile oškodovanke v večini Romkinje, za katere so bile razmere v Sloveniji neprimerno boljše, zaradi česar tudi ni mogoče trditi, da so bile izkoriščane, pa je na tovrstne pritožbene trditve pritožbeno sodišče že odgovorilo, ko se je opredelilo glede pritožbenih navedb vseh pritožnikov glede pravne opredelitve in znakov kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, kjer je med drugim obrazloženo tudi, da pristanek oškodovank nikakor ne pomeni, da očitano kaznivo dejanje ni bilo storjeno. Pa tudi to, da so bile oškodovanke pripadnice Romske skupnosti ne pomeni, da so zato lahko predmet izkoriščanja in razpolaganja ter trgovine, kar je bilo prav tako že obrazloženo v odgovorih na pritožbene navedbe ostalih zagovornikov.

60. Pa tudi na vsebinsko identične pritožbe, kot jih je v pritožbi izpostavil tudi zagovornik obdolženega G. v smeri, da sodišče ne bi smelo verjeti izjavi tajnih delavcev in tudi ne njihovim poročilom, pri čemer zagovornik obdolžene E.M. tako kot zagovornik obdolženega G. izpostavlja trditev, da je B.R. zapustila Slovenijo 8. 5. 2013 in se potem v Slovenijo ni vračala, zaradi česar jo tajni delavec tudi ni mogel 25. 5. 2013 videti v lokalu B., je pritožbeno sodišče že odgovorilo, ko je odgovarjalo na pritožbene navedbe zagovornika obdolženega G.. Pritožbene trditve, da oškodovanke v Sloveniji niso bile izkoriščane, da obdolženka ni storila očitanega kaznivega dejanja, saj je bilo njeno ravnanje zgolj pomoč oškodovankam, ki so prihajale iz Romunije in jim je bil v Sloveniji nuden višji zaslužek in boljše delovne razmere, pa so v nasprotju s pravilnimi zaključki prvostopnega sodišča, ki je, kot je že navedeno, pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je pritožbeno sodišče v tej odločbi tudi že obrazložilo, da soglasje oškodovank in dejstvo, da so imele v Sloveniji boljše delovne razmere, obdolžencev, vključno z obdolženo E.M. nikakor ne odvezuje krivde za obravnavana kazniva dejanja. Zato so vsa pritožbena izvajanja obdolženkinega zagovornika v smeri, da je očitek trgovine z ljudmi ter zlorabe prostitucije v celoti neutemeljen, saj je šlo "za prostovoljnost deklet, ki so se s prostitucijo ukvarjala", brez podlage.

61. Odločbo o kazenski sankciji pritožba graja z navedbami, da je obdolženka do sedaj še nekaznovana in da tudi kasneje ni več storila nobenega novega kaznivega dejanja, da bi se po izpustitvi iz pripora lahko izognila postopku in pobegnila, pa tega ni storila, zaradi česar pritožnica meni, da bi ji bilo mogoče izreči pogojno obsodbo, torej sankcijo opominjevalne narave, saj bi le ta nanjo dovolj vzgojno vplivala. Prav tako pritožba izpostavlja, da ni utemeljen izrek denarne kazni, saj je pritožnica brez vsakega premoženja, brez zaposlitve, kar pomeni, da bo denarna kazen že po avtomatizmu prešla v zaporno kazen. Prav tako pritožnica predlaga tudi, da jo sodišče oprosti plačila denarne kazni.

62. S pritožnico pa tudi v tem delu ni mogoče soglašati. Ne držijo namreč pritožbene navedbe, da je obdolženka do sedaj nekaznovana, saj iz podatkov, ki jih je pridobilo prvostopno sodišče izhaja, da je bila v Romuniji že kaznovana zaradi storitve kaznivega dejanja tatvine. Okoliščina, da ni pobegnila in se s tem izognila kazenskemu postopku, ko je sodišče zoper njo odpravilo pripor, pa ne more biti okoliščina, ki bi lahko vplivala na odmero kazni obdolženki. Glede na težo in obseg kaznivih ravnanj, ki jih je storila obdolženka, saj gre vendarle kar za 18 izvršitvenih ravnanj v okviru kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, pa obdolženka tudi ne more biti deležna zaupanja, potrebnega za izrek pogojne obsodbe, za kar se zavzema v pritožbi obdolženkin zagovornik. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odmeri kazenskih sankcij obdolženki v zadostni meri upoštevalo vse olajševalne okoliščine in je obdolženki izreklo povsem primerne kazenske sankcije, kar nikakor ne gre spreminjati v obdolženkino korist, kar se nanaša tako na zaporno, kot na denarno kazen.

K pritožbi zagovornika obdolžene V.I.C.:

63. Pritožba obdolženkinega zagovornika uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je ne konkretizira, saj ne pove katero kršitev iz 371. člena ZKP bi naj zagrešilo sodišče prve stopnje. S pritožbenimi izvajanji, da je napadena sodba sicer obsežna po vsebini, vendar ima pomanjkljive razloge o odločilnih dejstvih oziroma teh razlogov sploh nima ter glede na nadaljnja navajanja, da je izrek napadene sodbe zaradi pomanjkljive konkretizacije zakonskih znakov nerazumljiv, pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

64. V pritožbi zatrjevana kršitev pa ni podana. Preizkus izpodbijane sodbe je namreč pokazal, da je izrek izpodbijane sodbe v delu, ki ga izpodbija zagovornik, dovolj razumljiv in jasen. Obdolženi C. se očita, da je v sostorilstvu z obdolženim B.B. izkoriščala prostitucijo ter sodelovala pri novačenju žensk na območju Romunije, temu pa sledi (dejstven) opis ravnanja, da je oškodovankam ponujala zaposlitev v Republiki Sloveniji na delovnem mestu natakarice, plesalke ter jim obljubljala mesečni zaslužek od 400,00 EUR od 2.000,00 EUR, potem ko so bile oškodovanke prepeljane in nastanjene v lokalu Č.d. v G.R., pa je oškodovankam tudi pojasnila, da je njihovo delo prostitucija. Pojasnila jim je način izvajanja prostitucije, način plačila za spolna dejanja, pa tudi delitev zaslužka med oškodovankami, obdolženima B. in njo. V nadaljevanju izreka je opisana tudi vloga obdolžene C. pri kaznivih dejanjih zoper vsako izmed oškodovank in sicer, da je od neugotovljenega dneva v aprilu 2011 aktivno sodelovala pri dopolnitvi načrta novačenja žensk za namene izkoriščanja prostitucije, pri prepeljevanju žensk iz Romunije v Slovenijo ter da je skrbela za svoj del zaslužka in del zaslužka za obdolženega B., pri čemer pod točko b. izreka, pod 6., 8. in 9. navedena tudi imena in priimki oškodovank, pri katerih je na opisan način sodelovala, navedeno pa je tudi časovno obdobje, v katerem je skupaj z obdolženim B. posamezno oškodovanko izročala koristnikom prostitucije ter vršila nadzor nad njeno prostitucijo. Takšen opis ravnanja obdolženke ter njena vloga pri izvrševanju posameznega kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena KZ-1, je povsem jasna in razumljiva, zato so drugačna izvajanja pritožbe neutemeljena.

65. Istovrstno bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba tudi z navedbami, da napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer: na podlagi česa je sodišče prve stopnje sklepalo, da je obdolžena C. omogočila prepeljanje žensk iz Romunije v Slovenijo ter da je pri tem aktivno sodelovala in omogočala njihovo nastanitev; da sta obdolžena B. in C. izdelala načrt, kako bosta zaradi namena izkoriščanja prostitucije novačila ženske in da je obdolženka aktivno sodelovala pri dopolnitvi načrta; da je obdolženka skrbela za to, da je svoj del zaslužka od prostitucije sprejela tudi sama.

66. S pritožnikom pa tudi v tem delu ni mogoče soglašati. Napadena sodba ima namreč ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih in tudi o teh, ki jih izpostavlja obdolženkin zagovornik. Tako je v izpodbijani sodbi navedeno, da so oškodovanke opisale, da jih je v Romuniji obiskala prav obdolženka (v nekaterih primerih skupaj s soobdolženim B.) in jim ponujala delo plesalke in zaslužek s konzumacijo pijač ter da v Romuniji ni bilo govora o prostituciji (točke 421, 433, 445, pa tudi ostale izpodbijane sodbe). Vse oškodovanke so tudi opisale svoj prihod v Slovenijo, pri čemer se je M.T. za prihod v Slovenijo odločila po tem, ko jo je obdolženka navdušila za delo v Sloveniji s ponudbo, da bo v Sloveniji delala kot plesalka, za kar bo prejemala tudi plačo, pri čemer jo je drugič v Slovenijo odpeljal obdolženi B.. I.M.C. se je skupaj z obdolženo C. do Budimpešte pripeljala z avtobusom, nato jo je v Budimpešto prišel iskat obdolženi B. in jo odpeljal v Slovenijo. R.E.S. pa je povedala, da sta jo v Slovenijo pripeljala obdolžena B. in C.. Iz razlogov napadene sodbe in prestrežene komunikacije med obdolženima B. in C. izhaja tudi, da sta obdolženca skupaj vodila lokal, ter da je obdolžena C. sproti obveščala B. o dogajanju v lokalu, o strankah in zaslužku (točke 472, 473, 480, 486, 492, 495, 496, 511, pa tudi druge izpodbijane sodbe). Oškodovanke so opisale, da so denar, ki so ga prejele za spolne odnose, odnesle obdolženi C., nato so imele spolni odnos s stranko, naslednje jutro pa jim je obdolžena C. izročila del zaslužka (točke 421, 434 in 445 izpodbijane sodbe). V kolikor pa se pritožba z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi ne strinja in meni, da so navedena dejstva bila ugotovljena zmotno, pa s takimi pritožbenimi trditvami obdolženkin zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb ZKP.

67. Pritožba nadalje uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ne da bi konkretizirala katero konkretno kršitev 372. člena ZKP pravzaprav uveljavlja. Z zatrjevanjem, da obdolženki očitano dejanje ni kaznivo dejanje, ker posamezni zakonski znaki kaznivega dejanja niso konkretizirani, pa bi bilo razbrati, da pa pritožba smiselno uveljavlja kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP. Pritožba pri tem povzema izrek napadene sodbe in zatrjuje, da zakonski znak - omogočila prepeljati ženske iz Romunije v Slovenijo ter pri tem aktivno sodelovala nima konkretizacije, ker ni opisano na kak način naj bi obdolženka aktivno sodelovala pri pepeljanju oziroma na kak način naj bi prepeljanje omogočila, prav tako pa tudi ni opredeljeno, kdaj ter koga naj bi obdolženka sploh prepeljala. Enako velja tudi za zakonske znake "nastanitev" ter "izročiti" in "razpolagati".

68. Zatrjevana kršitev pa ni podana. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da opis dejanja v izreku napadene sodbe, v delu, ki ga izpodbija obdolženkin zagovornik vsebuje vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. V izreku napadene sodbe so ustrezno konkretizirani posamezni zakonski znaki kaznivega dejanja, in sicer, da je obdolženka skupaj z obdolženim B. izkoriščala prostitucijo in novačila ženske na območju Romunije (tako, da jim je ponujala zaposlitev za delo natakarice, plesalke ter jim obljubljala zaslužek od 400,00 do 2.000,00 EUR), v nadaljevanju pa je opredeljena tudi obdolženkina vloga pri posamezni oškodovanki, in sicer, da je aktivno sodelovala pri pepeljanju oškodovank iz Romunije v Slovenijo, da je z oškodovankami razpolagala, jih izročala koristnikom prostitucije ter vršila nadzor nad prostitucijo. Ti zakonski znaki poleg ostalih so opisani z njeno vlogo, ko se navaja, da je oškodovankam po prepeljanju in nastanitvi v lokalu Č.d. v G.R. razložila, da je njihovo delo prostitucija, kako se posel izvaja in kako se deli zaslužek, saj je govorila jezik, ki so ga oškodovanke razumele. Pri tem je abstraktni zakonski znak "prepeljanje" pomensko povsem jasen pojem, zato zaradi preglednosti in jasnosti očitkov že tako obsežnega obtožnega akta tudi ni potreboval dodatne konkretizacije. Podobno stališče je zavzeto glede abstraktnih zakonskih znakov, ki lahko v posameznih primerih prevzamejo vlogo dejstev, tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 479/2007 z dne 10. 1. 2008. Vsekakor pa pri tem zakonskem znaku ni odveč dodati, da je potrebno opis kaznivega dejanja iz izreka napadene sodbe razumeti v povezati z razlogi sodbe, kjer so oškodovanke, kot že rečeno, opisale, da je bila obdolžena C. prisotna ob njihovem prepeljanju iz Romunije v Slovenijo. Kar zadeva zakonski znak "izroči" in "razpolaga" je v nadaljevanju pri vsaki izmed oškodovank opisano obdobje, v katerem je obdolžena C., skupaj s soobdolženim B., posamezno oškodovanko tudi dejansko izročala koristnikom prostitucije in vršila nadzor nad njeno prostitucijo.

69. Zakonska znaka sta s takšno opredelitvijo ustrezno in dovolj konkretizirana, pri čemer o njunem terminološkem pomenu tudi ni dvomiti. "Razpolaganje" pa je opisano tudi z navajanjem, da je obdolženka vršila nadzor nad prostitucijo (tako v smislu kdaj in kolikokrat so oškodovanke nudile spolne usluge, s kom in za kakšno plačilo...). Iz navedenih razlogov, in ker je torej opis kaznivega dejanja, ki se očita obdolženki dovolj jasen in konkretiziran, je preizkus izpodbijane sodbe v tem delu pokazala, da v pritožbi uveljavljena kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

70. Kot neutemeljena pa se je izkazala pritožba tudi v delu, ko navaja, da je bila obdolženki kršena pravica do učinkovite obrambe. Pritožba pri tem namreč ni konkretizirala in ni opredelila v čem konkretno, glede katerega zakonskega znaka bi naj bila obramba obdolženki onemogočena, niti kaj konkretno ji v zvezi z dokazovanjem ni bilo omogočeno. Zato se je pritožba tudi v tem delu izkazala kot neutemeljena.

71. Glede na obsežne pritožbene navedbe obdolženkinega zagovornika v smeri, da izrek izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na obdolženo C. ni dovolj konkretiziran, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da opis kaznivega dejanja tudi po praksi Vrhovnega sodišča mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo tako, da obdolžencu omogočajo učinkovito obrambo; za ostale okoliščine pa zadošča, da so navedene v razlogih sodbe, pri čemer je potrebno sodbo presojati celovito, torej izrek v povezavi s sodbenimi razlogi. Vrhovno sodišče je tako v več sodbah navedlo, da namreč pomeni opis kaznivega dejanja z razlogi sodbe celoto. Že v sodbi I Ips 74/2009 z dne 19. 11. 2009 je poudarjeno, da z razumevanjem opisa kaznivega dejanja iz izreka sodbe v povezavi z razlogi sodbe ni prebito načelo zakonitosti v smislu določnosti opisa. Že v tej sodbi je Vrhovno sodišče poudarilo tudi, da po ustaljeni sodni praksi obrazložitev sodbe, skupaj z izrekom tvori celoto, enako stališče pa je zavzelo tudi že v sodbi I Ips 129/2011 z dne 13. 12. 2011. Da sta opis kaznivega dejanja in obrazložitev sodbe celota, in da se dopolnjujeta pa je Vrhovno sodišče poudarilo tudi že v sodbi I Ips 158/2003 z dne 18. 9. 2003 in drugih. V navedenih sodbah je Vrhovno sodišče ugotovilo, da tudi v primeru, če v izreku sodbe, kateri od znakov kaznivega dejanja oziroma sestavin opisa dejanja ni določno opredeljen, je pa zadovoljivo obrazložen v obrazložitvi, to ne pomeni, da dejanje, opisano v sodbenem izreku, ne predstavlja kaznivega dejanja, ter da s tem tudi ni kršeno načelo zakonitosti (vse sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 2457/2010 z dne 1. 10. 2014).

72. Soglašati pa ni mogoče niti s pritožbenimi trditvami obdolženkinega zagovornika, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do krivdne oblike oziroma do tega, s kakšno krivdno obliko naj bi obdolženka storila očitana ji kazniva dejanja. Izpodbijana sodba ima tudi v tej smeri ustrezne razloge na straneh od 150 do 153 izpodbijane sodbe. Med drugim pa je v točki 632, brez kakšnega posebnega napora oziroma iskanja, po sicer obsežni sodbi, kot to v pritožbi tudi izpostavlja pritožnik, bilo najti obrazložitev, iz katere izhaja, da so načrtovana in očitno vnaprej dobro premišljena dejanja obdolženci vsak zase in vsakič izvršili v krivdni obliki direktnega naklepa. In ob ostalih razlogih, tudi tistih navedenih v točki 651 izpodbijane sodbe, z zagovornikom, ki skuša prikazati, da sodba v tej smeri ni ustrezno obrazložena, ni mogoče soglašati.

73. Sicer pa ima tudi o subjektivnih znakih obravnavanih kaznivih dejanj v izpodbijani sodbi prvostopno sodišče prepričljive razloge, v točki 629 pa je opisano tudi, zakaj ni mogoče soglašati z navedbami zagovornika, ki jih smiselno ponavlja tudi v pritožbi, da pri obdolženi C. ni mogoče govoriti o pravni zmoti, prav tako pa je v prvostopni sodbi tehtno pojasnjena tudi vloga obdolžene C. pri izvršitvi obravnavanih kaznivih dejanj, zato so odveč tudi vse pritožbene dileme v smeri, ali je obdolženka sploh storila očitana kazniva dejanja, ali pa gre morda le za ravnanja, ki niso odločilno prispevala k storitvi kaznivega dejanja in je torej obdolženka le pomočnica pri tujem kaznivem dejanju. Ob dejstvu, da se obdolženki očita sostorilstvo s soobdolžencem, obširno pa je, kot je to že izpostavljeno, opisana tudi vloga obdolženke pri izvršitvi kaznivega dejanja, pa ni mogoče soglašati s pritožnikom niti, ko skuša prikazati, da prvostopno sodišče ni obrazložilo oziroma ni predložilo dokazov, da bi naj obdolženka sprejemala del zaslužka, ki so ga dekleta zaračunavala svojim klientom.

74. Kar se tiče obširnih pritožbenih navedb v smeri, da je prostitucija dekriminalizirana, ni pa še regulirana in torej še ni predpisov, ki bi urejali način organiziranja in izvajanja nudenja spolnih uslug, da znak kaznivega dejanja trgovine z ljudmi ni izkoriščanje prostitucije in na ostale pritožbene trditve v tej smeri, pa je pritožbeno že odgovorilo na strani 13 svoje odločbe, ko je vsem pritožnikom odgovorilo v zvezi s pritožbenimi navedbami glede pravne opredelitve in znakov kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Glede na vse navedeno, in ker pritožba obdolženkinega zagovornika tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ni navajala ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, ki se nanaša na obdolženo C., zavrniti kot neutemeljeno.

75. Odločbo o kazenski sankciji pritožba obdolženkinega zagovornika graja z navedbami, da bi moralo sodišče ob ugotovljenih olajševalnih okoliščinah obdolženki izreči sankcijo opominjevalne narave, torej pogojno obsodbo.

76. Pritožbeno sodišče pa meni, da je prvostopno sodišče svojo odločitev glede kazenske sankcije, izrečene obdolženi V.I.C., obsežno pojasnilo pod točko 660 izpodbijane sodbe in ob ugotovitvi številnih olajševalnih okoliščin obdolženki izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v smeri pritožbenega predloga. Izrečena kazenska sankcija je namreč po oceni pritožbenega sodišča, glede na stopnjo obdolženkine krivde in težo obravnavanih kaznivih dejanj, ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin, od katerih je odvisen izrek kazenske sankcije, povsem primerna in pravična.

K pritožbi okrožnega državnega tožilca:

77. Obširna pritožba, v kateri okrožni državni tožilec povzema celotno dogajanje in skozi lastno videnje ponuja analizo dejanskega stanja obravnavane zadeve, med drugim, kot to izhaja iz uvoda pritožbe, prvostopnemu sodišču očita tudi kršitev določb kazenskega postopka iz 7. oziroma 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da se je z obtožbo z dne 12. 12. 2016 z dejanjem, opisanim pod B-I obdolženima G. in E.M. v sostorilstvu očitalo, da sta storila 29 kaznivih dejanj, z dejanji, opisanimi pod B-II pa obdolženemu B.B., da je storil 10 kaznivih dejanj, od tega 5 v sostorilstvu in obdolženi V.I.C., da je v sostorilstvu storila 4 kazniva dejanja. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnika s tem, ko je izpustilo iz obtožbe sredstva trgovine z ljudmi (drugi odstavek 113. člena KZ-1), izrazito poseglo v opis kaznivih dejanj in v izreku napadene sodbe napisalo svoj dejanski stan. V posledici tega je obdolžene v večini primerov spoznalo za krive kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena KZ-1, s čimer je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker po oceni pritožnika torej v tej smeri tudi ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Izrek sodbe je tako po mnenju pritožnika v posledici izrazitega posega nerazumljiv, prav tako pa naj prvostopno sodišče ne bi navedlo razlogov oziroma so ti nerazumljivi, predvsem ni pojasnilo, zakaj obdolžene ni spoznalo za krive in zakaj je iz izreka izpustilo očitek "ter tako pri vseh zgoraj imenovanih žrtvah s svojimi ravnanji zlorabila njihovo dostojanstvo, saj jim nista nudila nobene socialne in zdravstvene varnosti, zdravja in dostojanstva pri delu ter poštenih in pravičnih delovnih pogojev, kar so v 34., 50. in 51. členu Ustave Republike Slovenije zapisane človekove pravice".

78. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka pa niso podane. O kršitvi iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je namreč mogoče govoriti le, kadar sodišče s sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, pri čemer je s predmetom obtožbe mišljeno dejanje, opisano v obtožbi, vključno z morebitno spremembo in razširitvijo obtožbe na glavni obravnavi. V razlogih izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je bila obtožnica večkrat modificirana, in sicer 21. 3. 2016, 22. 5. 2016 in nazadnje 12. 12. 2016 (pri čemer so bile obširne modifikacije obtožbe nenazadnje tudi razlog pritožbenim navedbam zagovornikov, saj so menili, da so nedopustne). Vse modifikacije obtožnice s strani državnega tožilstva je sodišče prve stopnje glede na spremembe dejanskega stanja, ki se ugotavljajo skozi vodenje kazenskega postopka, obravnavalo in dovolilo, saj se je v vseh primerih predmet obtoževanja še vedno nanašal na iste historične dogodke, kar je bilo smiselno obrazloženo tudi že ob podaji odgovorov na pritožbene navedbe obrambe.

79. Držijo pritožbene navedbe, da se je z zadnjo spremembo obtožnice 12. 12. 2016 pod BI obdolženima G. in E.M. očitalo, da sta v sostorilstvu storila devetindvajset kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena KZ-1 in pod BII obdolženemu B., da je storil deset kaznivih dejanj, od tega pet v sostorilstvu in obdolženi V.I.C., da je v sostorilstvu storila štiri kazniva dejanja trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1. Zakaj sodišče prve stopnje v obsodilnem delu ni sledilo pravni kvalifikaciji obdolžencem očitanih kaznivih dejanj, je v svoji sodbi tehtno obrazložilo. Pojasnilo je, zakaj je dejanja kvalificiralo po prvem odstavku 113. člena KZ-1. Iz opisa kaznivih dejanj je izpustilo očitek, da so oškodovanke na izkoriščanje prostitucije pristale zaradi zlorabe položaja, kar predstavlja kvalificirano obliko kaznivega dejanja (po drugem odstavku 113. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje je z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, na strani 155 svoje sodbe obrazložilo, da je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in ocene izvedenih dokazov zaključilo, da so obdolženci storili "le" temeljne oblike kaznivih dejanj, ker zoper nobeno od oškodovank ni bila uporabljena nobena od oblik zlorab, da bi se doseglo njihovo privolitev oziroma soglasje za izvajanje prostitucije. Zato je, kot že rečeno, potrebno pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, ko je iz opisa kaznivih dejanj izpustilo okoliščino, s katero je tožilec uveljavljal kvalificirano obliko kaznivega dejanja. Neutemeljeno je zato tudi pritožbeno izvajanje, da sodišče prve stopnje v posledici navedenega ni v celoti rešilo predmeta obtožbe in s tem zagrešilo kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker po oceni pritožnika delno oprostilna sodba glede istega kaznivega dejanja tudi naj ne bi bila niti pravilna, niti mogoča. 80. Kot izhaja iz izreka in razlogov napadene sodbe, je prvostopno sodišče pod točko II, točka B.I. izreka obdolžene G. in E.M. iz razlogov po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi v sostorilstvu storila kazniva dejanja trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 na škodo 3. K.J., 5. ml. I.G., 10. V.S.N., 13. K.M., 18. A.H., 20. I.O., 21. T.M., 23. A.M.B., 25. A.M.T. in 29. Z.M.. Enako je pod točko II, točka B.II izreka zaradi pomanjkanja dokazov storilo glede kaznivih dejanj, ki so se očitala obdolženemu B., in sicer na škodo V.I.C. in 2. K.K. ter obdolženemu B. v sostorilstvu z obdolženo V.I.C. na škodo 7. N.A.C.. Zaradi izpuščenih kaznivih dejanj, ki so se očitala obdolžencem, pa ni zagrešilo bistvenih kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče o njih meritorno odločalo in v korist obdolžencev ugotovilo, da jim kazniva dejanja v tem obsegu niso dokazana.

81. Iz razlogov napadene sodbe pa tudi povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji vsebine obtožnice v skladu z 269. členom ZKP ugotovilo, da obtožnica vsebuje nekatere odvečne podrobnosti, ki niso zakonski znak obdolžencem očitanih kaznivih dejanj oziroma, da gre za ponavljanje, zato je pravilno iz opisa izpustilo tudi ta dejstva. Bistvo obtožnice je namreč, da vsebuje vse elemente, ki jih določa 269. člen ZKP in da je tudi po vsebini jasna in razumljiva glede opisa zakonskih znakov kaznivih dejanj, ki se očitajo obdolžencem. Strogo določena vsebina obtožnice pa izhaja tudi iz njene funkcije, saj daje okvir obtožbi, o kateri odloča sodišče (prvi odstavek 354. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je zato, v posledici vsega navedenega, ravnalo prav, ko je iz obtožnice izpustilo vse tiste pojme in dejstva, ki ne predstavljajo znakov kaznivega dejanja in se tudi sicer v opisu po nepotrebnem ponavljajo (kar je v izpodbijani sodbi na straneh 153 in 154 ter ostalih izpodbijane sodbe tudi obrazloženo). Pritožba, ki v nadaljevanju v zvezi s tem obsežno graja vsak posamezni izpuščen pojem oziroma dejstvo ter pri tem zatrjuje, da ta dejstva izhajajo iz ugotovljenega dejanskega stanja obdolžencem očitanih kaznivih dejanj, pa s tem tudi ne uveljavlja bistvenih kršitev določb ZKP, temveč pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

82. Kot neutemeljeno pa se izkaže tudi izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je v posledici posegov sodišča prve stopnje, izrek napadene sodbe nerazumljiv, in ker niso v sodbi navedeni razlogi oziroma je nerazumljivo, zakaj obdolženih ni sodišče spoznalo za krive oziroma zakaj je izpustilo dele obtožb. 83. Tudi ta zatrjevana kršitev namreč ni podana. Kot je že večkrat povedano, je izrek sodbe povsem razumljiv in jasen, pritožba pa tudi sicer ne konkretizira, kaj v izreku napadene sodbe bi naj bilo zaradi izpuščenih delov iz obtožbe nejasno oziroma nerazumljivo. Zato teh pritožbenih zatrjevanj niti ni mogoče preizkusiti.

84. Soglašati pa ni mogoče z izvajanji pritožbe niti v delu, ko navaja, da napadena sodba nima razlogov o nadaljnjih izpuščenih delih obtožnice, ker je sodišče prve stopnje ustrezno in prepričljivo obrazložilo, zakaj in v katerem delu je poseglo v opis obtožnice, kar velja tudi za vse v pritožbi izpostavljene dele obtožbe, tudi tisto, kjer se navaja "ter tako pri vseh zgoraj imenovanih žrtvah s svojimi ravnanji zlorabila njihovo dostojanstvo, saj jima nista nudila nobene socialne in zdravstvene varnosti, zdravja in dostojanstva pri delu ter poštenih in pravičnih delovnih pogojev, kar so v 34., 50. in 51. členu Ustave Republike Slovenije zapisane človekove pravice". Kot je že navedeno, namreč očitek katerekoli izpostavljene oblike zlorab nad oškodovankami tekom dokaznega postopka ni bil ugotovljen, prav tako kršitev dostojanstva oškodovank ne predstavlja zakonskega znaka obdolžencem očitanih kaznivih dejanj, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo med drugim na strani 155 napadene sodbe.

85. Kot neutemeljen pa se izkaže tudi pritožbeni očitek, da napadena sodba nima razlogov o tem, zakaj je obdolžence za posamezna kazniva dejanja oprostilo obtožbe, saj je v napadeni sodbi to povsem sprejemljivo obrazloženo na straneh od 165 do 173 izpodbijane sodbe. Zato je pritožba tudi iz tega pritožbenega razloga neutemeljena.

86. Kar se tiče nadaljnjih pritožbenih navedb okrožnega državnega tožilca, ki se nanašajo na očitke, da je prvostopno sodišče glede kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po drugem in prvem odstavku 253. člena KZ-1 napačno uporabilo institut kolektivnega kaznivega dejanja, pa je to v tej odločbi že obrazloženo, ko je pritožbeno sodišče na strani 8 izpodbijane sodbe vsem pritožnikom na tovrstne pritožbene navedbe odgovorilo pod naslovom "h kaznivemu dejanju overitve lažne vsebine po drugem in prvem odstavku 253. člena KZ-1".

87. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko napada oprostilni del izpodbijane sodbe in pri tem navaja, da je prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje "zaradi drobitve dokazov, opustitve njihovega tehtanja in presoje sprejelo napačne dokazne sklepe" ter da je "svojim iskanjem potrebnosti preverjanja obtožbe, ki bi ga lahko opravilo le z neposrednim zaslišanjem žrtve, namenilo preveliko dokazno vrednost in pri tem v celoti prezrlo zagovore obtoženih, izpovedi prič in listinske dokaze, ki bi jih prav tako moralo tehtati, pa tega ni storilo". Pri tem se pritožnik sklicuje na tiste dele zagovorov obdolženih, v katerih so priznali bivanje in nastanitve ter sklenjene pogodbe o zaposlitvi, prijave na Policijsko postajo v G.R. in izpiske pošiljanja denarja preko Western Uniona ter izpovedbe nekaterih prič, ki pa jih podrobneje ne izpostavi. Nadalje bi naj po oceni okrožnega državnega tožilca sodišče svoje zaključke zmotno gradilo tudi na izhodišču, da je moč ranljivost posamezne žrtve preveriti le z njenim zaslišanjem, in da so tudi sicer zmotni zaključki prvostopnega sodišča, da je le z zaslišanjem prič oziroma oškodovank bilo možno z gotovostjo ugotoviti, da so bila vsa dekleta, navedena v obtožbi (čeprav niso bila zaslišana), žrtve obravnavanega kaznivega dejanja trgovine z ljudmi.

88. Pritožbeno sodišče pa glede na razloge izpodbijane sodbe nima prav nobenih pomislekov niti o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka. Sodišče prve stopnje je namreč tudi v tem delu zagovore obdolžencev ter zbrane dokaze pravilno ocenilo in na tej podlagi je tudi povsem utemeljeno zaključilo, da ne razpolaga z dovolj trdnimi dokazi, da bi lahko z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo, obdolžence spoznalo za krive storitve očitanih jim kaznivih dejanj. Svojo odločitev je v napadeni sodbi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja okrožnega državnega tožilca, s katerimi se v bistvu zavzema za drugačno oceno izvedenih dokazov, pravilnosti zaključkov prvostopnega sodišča ne morejo omajati. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju v tej smeri sklicuje na ustrezne razloge prvostopnega sodišča, s katerimi soglaša, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje:

89. Kot je to v točki 685 izpodbijane sodbe navedlo že prvostopno sodišče, 355. člen ZKP določa, da lahko sodišče opre svojo sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. S to določbo je uzakonjeno procesno pravilo, namen katerega je obdolžencu zagotoviti pravico do učinkovite obrambe. In ker kljub kontinuiranemu prizadevanju Okrožnega sodišča v Mariboru, kot zaprošenih tujih sodišč ter organov, ki delujejo v okviru mednarodnih zaprosil in pravne pomoči, sodišču ni uspelo zaslišati nekaterih prič, navedenih v izpodbijani sodbi, saj so bile le te nedosegljive, kot je navedlo v izpodbijani sodbi prvostopno sodišče, večinoma tudi neizsledljive, torej izvedba dokazov z zaslišanjem oškodovank v tej smeri ni bila izvedena, kar pomeni, da niso bile zaslišane oškodovanke, ki bi glede na obtožbe naj bile žrtev trgovine z ljudmi. Prvostopno sodišče je pri tem zapisalo, da sama sklenitev pogodbe o zaposlitvi z eno izmed sodišču nedosegljivih žrtev, četudi še tako povezana z vsemi ostalimi obremenilnimi dokaznimi sredstvi, vendarle ni zadosten in za pošteno obsodilno sodbo zadovoljiv dokaz.

90. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da zadostni dokaz za izrek obsodilne sodbe ne more biti že sama sklenitev pogodbe o zaposlitvi (točke 696, 697 izpodbijane sodbe) in tudi ne ostali dokazi, ki jih v pritožbi ponovno izpostavlja pritožnik (točka 692 izpodbijane sodbe). Kljub prizadevanjem pritožnika namreč le ta ne uspe z zadostno stopnjo gotovosti prepričati, da gre prav pri vseh, od v obtožbi navedenih dekletih za žrtve trgovine z ljudmi, in da so bile predmet, s katerim so storilci prosto razpolagali (stran 169 izpodbijane sodbe).

91. Ob navedenem pa je prvostopno sodišče upravičeno zaključilo, da v tem delu ni imelo dovolj dokazov, zaradi česar je obtožence v tem delu tudi upravičeno oprostilo obtožbe. In pritožba z navedbami, da bi sodišče moralo verjeti dokazom, ki utemeljujejo očitke obtožbe v tej smeri, pravilnosti prvostopnih zaključkov ne morejo omajati. Zato je prvostopno sodišče ob razlogih, ki jih je tudi samo navedlo v izpodbijani sodbi, ravnalo prav, ker je obdolžence, ko torej ni moglo z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo, zaključiti, da so storili tudi ta del očitanih jim kaznivih dejanj, oprostilo obtožbe.

92. Okrožni državni tožilec se pritožuje tudi zaradi kazenskih sankcij, izrečenih obdolžencem. Povzema okoliščine, ki jih je pri odmeri kazni obdolžencem upoštevalo prvostopno sodišče in pri tem zaključuje, da so "s strani sodišča določene sankcije izrazito neprimerne in brez podlage glede na določila o odmeri kazni". Na prvi stopnji izrečene sankcije so bile po oceni pritožnika namreč takšne, kot jih sicer sodišča izrekajo storilcem za lahka kazniva dejanja (kazen do treh let zapora), kamor pa kaznivo dejanje trgovine z ljudmi gotovo ne spada. Sporočilnost odločbe o sankciji je tako po oceni pritožnika izrazito neprimerna, ne le za obtožene, ki jim sankcija ni bila odmerjena v sorazmerju s težo kaznivih dejanj in njihovo krivdo, temveč tudi širše, v smislu "več kaznivih dejanj, kot storiš in to na organiziran način, milejša bo kazenska sankcija".

93. Tudi ta del pritožbe okrožnega državnega tožilca po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen in je v tem delu pritrditi zagovornikoma obdolžene E.M. in V.I.C., ki v odgovorih na pritožbo okrožnega državnega tožilca ta del pritožbe utemeljeno grajata. Zagovornik obdolžene V.I.C. v odgovoru na pritožbo tako navaja, da imajo na prvi stopnji ugotovljene olajševalne okoliščine, na katere se sklicuje pritožba okrožnega državnega tožilca, nedvomno naravo posebnih olajševalnih okoliščin, ki opravičujejo omilitev kazni pod mejo, ki jo določa prvi odstavek 113. člena KZ-1. Zagovornik pri tem navaja tudi, da bi pri odmeri kazni obdolženi V.I.C. prvostopno sodišče moralo upoštevati, da je bila navedena obdolženka tudi sama žrtev, in da je prav v posledici in luči te njene nadaljnje "domnevne aktivnosti pri domnevno storjenih kaznivih dejanjih" to potrebno upoštevati kot posebne olajševalne okoliščine.

94. Preizkus odločb o kazenskih sankcijah pa je, kot je to že obrazloženo v delu, ko je pritožbeno sodišče odgovarjalo na pritožbene navedbe posameznih zagovornikov, pokazal, da je prvostopno sodišče obdolžencem izreklo povsem primerne in pravične kazenske sankcije. V izpodbijani sodbi je tako na straneh 158 do 161 obsežno pojasnjeno, katere okoliščine je pri odmeri kazni prvostopno sodišče upoštevalo, pod točko 660 pa je tudi tehtno obrazloženo, zakaj se je pri odmeri kazni obdolženi V.I.C. sodišče odločilo za omilitev kazni. Pojasnjeno je, da so pri navedeni obdolženki obstajale posebne olajševalne okoliščine, ki so dajale podlago za uporabo omilitvenih določil. Zato se pritožbene trditve okrožnega državnega tožilca tudi v tem delu pokažejo kot neutemeljene. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z zaključki prvostopnega sodišča, da bodo izrečene individualizirane kazenske sankcije dovolj vplivale na obdolžence, da v prihodnosti ne bodo več ponavljali kaznivih dejanj in bo torej pri obdolžencih dosežen namen kaznovanja, istočasno pa so izrečene kazenske sankcije primerne tudi z vidika generalne prevencije, zato pritožba okrožnega državnega tožilca ni bila uspešna.

Glede odločbe o odvzemu premoženjske koristi obdolžencem:

95. Z izpodbijano sodbo je bilo med drugim odločeno, da se obdolžencem v skladu z določbo 74. člena KZ-1, v zvezi s 75. členom KZ-1, naloži plačilo pridobljene premoženjske koristi, odločeno pa je bilo tudi, v kakšnem času so obdolženci navedeno premoženjsko korist dolžni plačati. Ta del prvostopne sodbe so napadali tako nekateri od zagovornikov, kot tudi okrožni državni tožilec, ki je v nasprotju z zagovorniki menil, da je sodišče prve stopnje obdolžencem naložilo v plačilo prenizke zneske pridobljene premoženjske koristi. Preizkus zadeve na pritožbeni stopnji pa je v tej smeri pokazal sledeče:

96. Kot izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, v skladu s prvim odstavkom 74. člena KZ-1, nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Cilj in namen tega ukrepa je izravnava stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja. Upoštevaje določbo prvega odstavka 76. člena KZ-1, se ukrep odvzema premoženjske koristi vedno uporabi subsidiarno. Sodišče ga mora izreči, če ugotovi, da je obdolženec s kaznivim dejanjem pridobil premoženjsko korist in če oškodovanec ni uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka, če je bil oškodovancu v kazenskem postopku prisojen premoženjskopravni zahtevek, pa kadar premoženjska korist presega oškodovancu prisojen premoženjskopravni zahtevek, ali če sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pot pravde. Na slednji način sodišče postopa tudi, če oškodovanec priglasi premoženjskopravni zahtevek, pa sodišče ugotovi, da glede zahtevka že teče pravda, ali če je bila v tej zvezi celo izrečena pravnomočna sodba, oziroma da obstaja drug izvršilni naslov. Odvzem premoženjske koristi, pridobljene z določenim kaznivim dejanjem, torej ni kazenska sankcija, marveč obligatorna posledica oziroma ukrep posebne vrste, ki temelji na logičnem pravilu, da ne more nihče obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, kot je to v svoji sodbi sicer pravilno navedlo tudi prvostopno sodišče. Gre namreč za premoženjsko korist, ki je protipravna, saj storilec svoje premoženje poveča na račun izvršenega kaznivega dejanja.

97. V obravnavani zadevi v izreku izpodbijane sodbe višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni bila določena in tudi ne jasno razvidna. Prvostopno sodišče je tako v tej smeri ugotovilo, da na podlagi zagovorov obdolžencev, izpovedb oškodovank ter razpoložljive listinske dokumentacije, podrobneje naštete v točki 668 prvostopne sodbe in ostalih okoliščin, potrebnih za ugotavljanje višine protipravno pridobljene premoženjske koristi, ni bilo moč na prvi pogled ugotoviti oziroma razbrati deležev in višine premoženjske koristi, pridobljene z obravnavanimi kaznivimi dejanji. Zato je prvostopno sodišče navedeno bilo prisiljeno ugotavljati. Obstoječe okoliščine, vključno s pošiljanjem denarja in nakazili preko sistema Western Union obrazcev (v nadaljevanju WU) niso odražale natančne višine premoženjskega okoriščanja obdolžencev, pač pa so kazale zgolj na obstoj in razpršeno kroženje denarja v posledici izkoriščanja prostitucije. Kot je zapisalo prvostopno sodišče, je glede na pošiljanje denarja različnim naslovnikom po neizdelanem sistemu, sodišču bilo nemogoče razvozlati način pošiljanja denarja, kar je prvostopno sodišče podkrepilo še z vsebino telefonskih prisluhov, opisanih na strani 163 in 164 izpodbijane sodbe.

98. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako izhaja, da iz vsega navedenega ni bilo mogoče natančno izračunati višino premoženjskega okoriščanja obdolžencev. Zato je prvostopno sodišče tovrstni izračun opravilo, oziroma kot je to samo navedlo v svoji sodbi, navedeni izračun bazira na postavki "izplačil plač" v zvezi s sklenjenimi pogodbami o zaposlitvi (fiktivne vsebine, kakršna je bila prijavljena na ZZZS za čas zadrževanja oškodovank na območju RS in posledično izročanja koristnikom prostitucije), ob upoštevanju izpovedb posameznih prič.

99. Takšen izračun oziroma določitev zneskov, ki predstavljajo protipravno pridobljeno premoženjsko korist obdolžencev, pa sta zagovornika obdolženega R.G. in E.M. utemeljeno grajala.

100. Kot je pokazal preizkus zadeve na pritožbeni stopnji, so bile, kot to izhaja tudi iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe pod točko A/I in A/II navedene pogodbe o zaposlitvi, ki sta jih obdolžena R.G. in B.B. predložila ZZZS fiktivne. Kot je navedeno tudi v izreku izpodbijane sodbe, sta namreč obdolženca vedela, da dekleta ne bodo opravljala dela na delovnih mestih in v takem obsegu, kot je bilo navedeno v pogodbah. Pogodbe, ki sta jih obdolženca predložila na ZZZS, so bile namreč kot je že navedeno, fiktivne. Vsebovale so lažne navedbe, pri čemer je bilo že naprej znano, da oškodovanke ne bodo delale kot čistilke, plesalke ali kuharice..., temveč da se bodo zaradi izkoriščanja ukvarjale s prostitucijo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da že navedene, fiktivne pogodbe z lažno vsebino, ne morejo biti podlaga za izračun oškodovankam povzročene škode in posledično premoženjske koristi, ki se odvzame obdolžencem. Ti zneski namreč v izreku izpodbijane sodbe niso bili navedeni in tekom postopka tudi niso bili ugotovljeni, saj tudi niso bili zakonski znaki obravnavanih kaznivih dejanj. Iz opisa dejanj v izreku torej ne izhaja, kakšne vrednosti so si obdolženci na račun oškodovank pridobili. Ni jasno torej, v kakšnem znesku so se obdolženci dejansko okoristili. Glede na to, da tudi iz izpovedb oškodovank, vsaj tistih, ki so povedale, kako je v lokalih B. in Č.D. prostitucija potekala in ki so pojasnile, da se ne morejo natančno opredeliti koliko strank so imele, saj je število strank oziroma koristnikov prostitucije bilo različno, je pritožbeno sodišče menilo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za izrek ukrepa odvzema premoženjske koristi. Kot je že navedeno, namreč izračun navedenega ne more bazirati na postavki izplačila plač, kot je to že obrazloženo. Premoženjska korist, kot so si jo torej pridobili obdolženci, po oceni pritožbenega sodišča ni bila dovolj jasno izkazana, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu delno ugodilo pritožbam zagovornikov, ki so grajali na prvi stopnji obdolžencem v plačilo naložene zneske, ki bi jih naj obdolženci plačati kot pridobljeno premoženjsko korist. Iz že navedenih razlogov pa pritožbeno sodišče zato v tem delu tudi ni moglo slediti pritožbi okrožnega državnega tožilca, ki se je v postopku zavzemal za višje zneske obdolžencem odvzete premoženjske koristi.

101. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je po vsem navedenem pokazal, da je v tej izredno obsežni kazenski zadevi sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, in da pri sojenju ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki bi vplivale ali mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Je pa pritožbeno sodišče v skladu z določbami tretjega odstavka 49. člena KZ-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženemu B.B., kot je to v tej odločbi že obrazloženo, v delu o vštevanju časa pridržanja oziroma prestanega pripora in hišnega pripora, v izreku dopolnilo datum zadnjega odvzema prostosti tako, da se ta šteje tudi od 28. 4. 2015 od 16.40 ure dalje do dne 17. 7. 2015 od 14.15 ure dalje.

102. Pritožbeno sodišče je sicer ugotovilo tudi, da je prvostopno sodišče v izreku, ki se nanaša na obdolženo E.M., dvakrat navedlo točko B/I-4, zaradi česar je pritožbeno sodišče, ker je šlo za očitno pisno napako, le to odpravilo tako, da je izrek v tej smeri popravilo in točko B/I-4 izpustilo tako, da izrek pravilno glasi, kot izhaja iz izreka predmetne odločbe pritožbenega sodišča. Da ne more biti nobenega dvoma, da je šlo v tej smeri za zgolj pisno napako, pa izhaja tako iz nadaljevanja izreka izpodbijane sodbe, kot tudi iz obrazložitve, saj je obdolžena E.M. za dejanje pod točko B/I-4 bila spoznana za krivo le enkrat, za to kaznivo dejanje ji je bila določena ena kazen, da je navedeno dejanje sodišče prve stopnje štelo kot eno, pa je razvidno tudi iz, kot že rečeno, preostalega izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe.

103. Glede pritožbenih navedb, na katere pritožbeno sodišče ni izrecno odgovorilo, pa velja, da so bodisi nepomembne za presojo zadeve, ker se ne nanašajo na odločilna dejstva in zato nanje ni bilo potrebno odgovarjati, ali pa je nanje primerno odgovorilo že prvostopno sodišče, tako da razlogom izpodbijane sodbe ni bilo potrebno ničesar dodajati.

104. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, pa tudi glede na to, da je bilo na pritožbeni stopnji odločeno deloma v korist obdolžencev, je pritožbeno sodišče odločilo, da se obdolženci oprostijo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse.