Jedro

Sodišče se je v sklepu, v nasprotju s trditvami pritožbe, prepričljivo opredelilo do časovne sorazmernosti odrejenega osebnega omejevalnega ukrepa, v predmetni zadevi pa kazenski postopek teče kontinuirano, razpisane so tudi nadaljnje obravnave, zato ni mogoče govoriti o nesorazmernem trajanju pripora in kršitvi pravice obtoženca do sojenja v razumnem roku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Celju ugotovilo, da so priporni razlogi zoper obtoženega še vedno podani.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik obtoženega, ki načeloma uveljavlja vse pritožbene razloge, dejansko pa se pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni in pripor odpravi, podredno pa, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni nakazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, ki je bil pravnomočno ugotovljen s pravnomočnostjo obtožnice, njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Pritožbeno sodišče sprejema izčrpne in skrbno argumentirane zaključke sodišča prve stopnje pod točko 5. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da ugotovljene okoliščine objektivne (ki izhajajo iz teže, načina in okoliščin izvršitve kaznivih dejanj), in subjektivne narave izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi utegnil obtoženec na prostosti s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljevati. Pri argumentaciji subjektivnih okoliščin obtoženčeve ponovitvene nevarnosti se je sodišče oprlo na izkazano veliko mero agresivnosti, brutalnosti, nepredvidljivosti in nekritičnosti, saj naj bi dejanja storil premišljeno, zoper dve osebi, ki sta zakonito, v okviru svojih pravic iz zaposlitve, skušali izvršiti zakonit sklep sodišča in ki nista pričakovali oboroženega odpora obtoženca, kar je slednji vedel, oškodovancema pa naj bi vzel življenje z direktnim strelom v glavo, te okoliščine pa podkrepilo še z ugotovitvami izvedenskih mnenj v postopku angažiranih izvedencev. Neutemeljeni so pritožbeni pomisleki o pravilnosti izvedenskih mnenj, saj je v tej fazi postopka takšna dokazna ocena preuranjena in bo pridržana razpravljajočemu senatu. Kot pravilno izpostavlja pritožnik v zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti za obstoj le te zadošča danost vsaj ene objektivne in ene subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti. Na tem mestu, ko so torej izkazane številne tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine obtoženčeve ponovitvene nevarnosti, je zato povsem odveč pritožbena razprava o obtoženčevi mirnosti, urejeni osebnosti, obnašanju obtoženega po dejanjih in v drugih izvršilnih postopkih, da ni šlo za naklepno dejanje, da obtoženi ni bil stranka v izvršilnem postopku, da pomočnika izvršitelja nikoli prej ni videl in ju ni poznal, slednja pa se tudi nista predstavila. V drugačno pritožbeno presojo ne vodijo niti v pritožbi podano lastno videnje, dokazno sklepanje, obžalovanje ter izpostavljanje pričanj, ki jih pritožnik šteje obtožencu v korist, zlasti ob upoštevanju, da kaznivi dejanji, ki se obtožencu očitata predstavljata hudo ogrožanje varnosti ljudi, zaradi česar zadošča za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja. Pri sprejemu pritožbeno izpodbijane odločitve sodišče prve stopnje ni spregledalo, da obtoženec doslej še ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje in da mu je bilo nezakonito posedovano orožje zaseženo, kot to očita pritožba, vendar slednje obtoženčeve ponovitvene nevarnosti ni postavilo pod vprašaj. Prvostopenjski pritožbeno izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati manjka argumentiranje vsebinske obrazložitve teh okoliščin, saj je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezno in obširno navedlo razloge, ki potrjujejo obstoj obeh plati obtoženčeve ponovitvene nevarnosti.

6. Neutemeljeni so prav tako očitki obrambe, ki se nanašajo na presojo neogibnosti in sorazmernosti odrejenega osebnega omejevalnega ukrepa. Razlogi prvostopenjskega sodišča, ko je v 6. točki obrazložitve pritožbeno izpodbijane odločitve izpostavljena teža in okoliščine očitanih kaznivih dejanj ter stopnja ogrožanja varnosti ljudi, tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo, da je pripor še vedno nujen in sorazmeren ukrep. Sodišče se je v sklepu, v nasprotju s trditvami pritožbe, prepričljivo opredelilo do časovne sorazmernosti odrejenega osebnega omejevalnega ukrepa, v predmetni zadevi pa kazenski postopek teče kontinuirano, razpisane so tudi nadaljnje obravnave, zato ni mogoče govoriti o nesorazmernem trajanju pripora in kršitvi pravice obtoženca do sojenja v razumnem roku. Razloge za sprejem odločitve o obstoju teh dveh pripornih razlogov je sodišče ustrezno in obširno obrazložilo, zato se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene teze o posplošenosti in nekonkretiziranosti sodne odločbe. Po stališču sodne prakse pa nadalje ni potrebno utemeljevati, kar izpodbijani odločbi očita pritožnik, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi ne bi zadostoval milejši ukrep, kadar sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi. Prvostopenjsko sklepanje, da je pripor edini ukrep, ki bo res zagotovil, da obtoženi ne bo storil novih kaznivih dejanj, pa s pomočjo logične razlage kot metode za ugotavljanje pravne vsebine in smisla določb po pravilu ″argumentum a contrario‶ utemeljuje tudi zaključek, da noben milejši osebni omejevalni ukrep, ni zadosten, da bi bilo zadoščeno cilju odrejenega ukrepa.

7. Sodišče prve stopnje je v pritožbeno izpodbijani odločitvi ustrezno navedlo razloge za sprejem odločitve in utemeljilo vse predpostavke za izdajo predmetnega sklepa, zaradi česar pritožbeno sodišče zavrača očitke pritožnika, da naj bi bil izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil nerazumljiv in naj ne bi vseboval razlogov o odločilnih dejstvih. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče tudi ob izdaji aktualne odločbe v zadostni meri, torej v obsegu, ki v tej fazi postopka ne presega njegove pristojnosti, presojal in zaključil, da dokazi, ki so bili izvedeni, potrjujejo obstoj vseh pripornih pogojev, zaradi česar sodišču prve stopnje, kot nasprotno izpostavlja pritožnik, ni mogoče očitati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402 . člena ZKP.

8. Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.