Jedro

Pri tožnici je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. Ker ni dopolnila 61 let starosti, nima pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 21. 2. 2012 in št. ... z dne 10. 5. 2012 ter se ji prizna pravica do invalidske pokojnine na podlagi I. kategorije invalidnosti.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče vsebinsko le povzelo odločbi toženca, ki temeljita na mnenjih invalidskih komisij kot organov toženca. Prav zato je prepričana, da izvedenska mnenja niso pravilno upoštevala njenega zdravstvenega stanja in pogojev dela, pod katerimi je delala. Zato je predlagala, da mnenje o njeni delazmožnosti poda izvedenec. Meni, da ni možno upoštevati samo dejstva, da sta mnenji invalidskih komisij skladni, ampak tudi to, da je stara že krepko čez 50 let in da nima končane niti osnovne šole in da zaradi številnih omejitev, ki so ji bile dane s strani invalidskih komisij, ni dela, ki bi ga bila zmožna opravljati. Sodišče ni ugotavljalo, ali je morda pri njej podana II. kategorija invalidnosti in bi bila glede na starost upravičena do invalidske pokojnine, saj v njenem primeru prekvalifikacija ne pride v poštev. S takimi omejitvami je noben delodajalec ne bo sprejel. Zato vztraja pri priznanju invalidske pokojnine bodisi na podlagi I. ali II. kategorije invalidnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

V 67. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

V 2. odstavku 60. člena ZPIZ-1 pa je določeno, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti ter v II. kategorijo, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več.

Glede na takšno pravno podlago, so za ugotovitev ene od kategorij invalidnosti ključnega pomena ugotovljene spremembe v zdravstvenem stanju, njihova teža in posledice, ki vplivajo na delovno zmožnost posameznika.

Pri tožnici gre za stanje po ugotovljeni alergiji na nikelj v detergentih, zaradi katerega je bila že v letu 2004 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti. Sicer je tožnica zaradi glavkoma pod kontrolo okulista, ki je v izvidu 17. 11. 2011 ugotavljal zadovoljiv vid s korekcijo. Tožnica je tudi pod kontrolo pri nevrologu zaradi Beltove paralize, pri nevrologu pa je bila pregledana tudi zaradi zanašanja v levo, vendar svežih nevroloških odstopanj ni ugotovil, CT glave je bil bp. Poleg tega je bila tožnica v letu 2010 pregledana še na ORL zaradi Renckejevega edema leve glasilke.

Na podlagi takšnega zdravstvenega stanja, ki izhaja iz medicinske dokumentacije, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri tožnici ne gre za stanje popolne nezmožnosti za delo in niti za stanje II. kategorije invalidnosti in za zmanjšanje delovne zmožnosti za 50 % ali več in torej za nastanek nove invalidnosti v smislu 71. člena ZPIZ-1. Invalidski komisiji I. in II. stopnje ne samo, da sta bili enotnega mnenja, sta takšno mnenje, torej da je pri tožnici še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, podali po proučitvi celotne medicinske in druge dokumentacije, pred invalidsko komisijo prve stopnje pa je bila tožnica tudi osebno pregledana. Invalidski komisiji sta res izvedenska organa toženca, kar je jasno določeno v 261. členu ZPIZ-1. Vendar samo dejstvo, da sta izvedenska organa toženca še ne pomeni, da mnenje ni objektivno, konkretnih razlogov za dvom v pravilno in zakonito ter objektivno mnenje, pa tožnica ne navaja in odstopanj med medicinsko dokumentacijo in mnenjem, tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je dejansko stanje v konkretni zadevi dovolj razčiščeno in da ni nobene potrebe za dodatno izvajanje dokazov s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca. Pravilno pa je tudi zaključilo, da tožnica ne izpolnjuje nobenega izmed kriterijev, določenih v 67. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine, tako, da ne drži, da ni ugotavljalo pogojev iz 2. alineje 67. člena ZPIZ-1. Glede na vse obrazloženo, ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.