Jedro

Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da je ob verjetno izkazani terjatvi pred pravnomočnostjo sodbe v postopku zaradi izpodbijanja pravnih dejanj dolžnik v zamudi v trenutku, ko je bil pozvan, da zadevno terjatev prostovoljno plača. Po izrecni določbi prvega odstavka 278. člena ZFPPIPP pravne posledice izpodbitega pravnega dejanja (to je povračilni zahtevek) nastanejo, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke pravnega dejanja. Zapadlost povračilnega zahtevka je torej vezana na pravnomočnost sodbe o razveljavitvi pravnih učinkov izpodbitega pravnega dejanja, ne pa na poziv k njegovemu prostovoljnemu plačilu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče predlog upnika P. d.o.o. – v stečaju za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom zavrglo (1. točka izreka) in odločilo, da je upnik dolžan dolžniku povrniti stroške, sklep o višini stroškov pa bo izdalo po pravnomočnosti tega sklepa (2. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je predlagatelj pravočasno pritožil, uveljavljal pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da "se uvede" postopek osebnega stečaja zoper dolžnika, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je dolžnik predlagal potrditev izpodbijanega sklepa in smiselno zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot izhaja iz nosilnih razlogov izpodbijanega sklepa, je z odločbo Up-370/17-29 z dne 12. 7. 2018 Ustavno sodišče RS razveljavilo izvršilne naslove, na podlagi katerih je predlagatelj utemeljeval svojo terjatev in s tem kot dolžnikov upnik svojo aktivno procesno legitimacijo za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka. Po navedeni razveljavitvi je predlagatelj vztrajal pri terjatvi na dveh podlagah: na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika po ZFPPIPP in na podlagi 498. in 499. člena ZGD-1. Poleg tega je predlagal tudi prekinitev predmetnega postopka do ponovne odločitve Okrožnega sodišča v Novi Gorici v postopku zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Ker se je po odločitvi Ustavnega sodišča RS ponovno odprlo vprašanje predlagateljeve aktivne procesne legitimacije za vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja, je prvostopenjsko sodišče odločilo, da bo o njegovi aktivni legitimaciji odločilo samo in ugotovilo, da pri predlagatelju ni podana.

6. Predlog za začetek stečajnega postopka je po 3. točki 231. člena v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP upravičen vložiti upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca. Oba pogoja morata biti za obstoj aktivne procesne legitimacije upnika kumulativno izpolnjena: tako verjetnost upnikove terjatve kot tudi dolžnikova zamuda s plačilom le-te.

7. Prvostopenjsko sodišče je glede terjatve, uveljavljane na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika (upnika) po ZFPPIPP tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da gre za oblikovalni zahtevek, glede katerega izpodbijana pravna dejanja prenehajo veljati šele s sodno odločbo in da bi do povračilne obveznosti (za plačilo zneska 493.977,82 EUR in 1.712.745,72 EUR) prišlo šele po pravnomočnosti (oblikovalne) sodbe, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke izpodbijanega pravnega dejanja. Ker predlagatelj ni izkazal zapadlosti denarne terjatve kot posledice izpodbitih pravnih dejanj, torej ene od obligatornih predpostavk za izkaz njegove aktivne procesne legitimacije za vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja, se prvostopenjsko sodišče z obstojem verjetnosti njegove terjatve ni posebej ukvarjalo (četrti odstavek na 7. strani izpodbijanega sklepa). Protispisen je zato pritožbeni očitek o zaključku sodišča, da upnikova terjatev iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj ni verjetno izkazana. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču o nerazumljivosti zaključka sodišča, da (denarna) terjatev še ni mogla zapasti v plačilo, ker je predpostavka za to pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke izpodbijanega pravnega dejanja. Materialnopravno zmotno je namreč pritožbeno stališče, da je ob verjetno izkazani terjatvi pred pravnomočnostjo sodbe v postopku zaradi izpodbijanja pravnih dejanj dolžnik v zamudi v trenutku, ko je bil pozvan, da zadevno terjatev prostovoljno plača. Po izrecni določbi prvega odstavka 278. člena ZFPPIPP pravne posledice izpodbitega pravnega dejanja (to je povračilni zahtevek) nastanejo, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke pravnega dejanja. Zapadlost povračilnega zahtevka je torej vezana na pravnomočnost sodbe o razveljavitvi pravnih učinkov izpodbitega pravnega dejanja, ne pa na poziv k njegovemu prostovoljnemu plačilu. Pritožnik zato tudi s sklicevanjem na izdano začasno odredbo v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, v katerem je sodišče ugotovilo verjetnost njegove terjatve, ne more uspeti.

8. Prvostopenjsko sodišče je obravnavalo verjetnost predlagateljeve terjatve tudi na temelju 498. in 499. člen ZGD-1 in pri tem ugotovilo, da kot upnik ni ponudil nobene trditvene podlage in dokazov, ki bi zadostili dokaznemu standardu verjetnosti terjatve na tej podlagi. Zmotno je pritožbeno stališče, da gre za isto terjatev, ki jo je upnik ves čas izkazoval s pravnomočno in izvršljivo sodbo in s sklicevanjem na svoje navedbe v postopku pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici, zaradi česar naj bi bil v nasprotju z navedbami sodišča, da ni ugotavljalo verjetnega izkaza terjatve, v zadnjem odstavku na 7. strani izpodbijanega sklepa zaključek, da upnik ni verjetno izkazal svoje terjatve. Ne gre namreč za istovetnost zahtevka, če le-tega temelji na različnih pravnih in dejanskih podlagah. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na eni ali drugi podlagi so namreč pravno relevantna različna dejstva.

9. Prvostopenjsko sodišče je pritožniku v zadnjem odstavku na 7. strani izpodbijanega sklepa pojasnilo, da je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na vrnitev plačanega posojila po prvem odstavku 499. člena v zvezi s 498. členom ZGD-1 relevantno ne le, da gre za vrnitev posojila, ki ga je družba vrnila družbenikom v zadnjem letu pred uvedbo stečaja, pač pa tudi, da je družbenik družbi posojilo dal (ali izvedel druga pravna dejanja, ki gospodarsko ustrezajo posojilu iz 498. člena ZGD-1) v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki družbi zagotoviti lastni kapital. Drugače povedano: temeljni trenutek za presojo utemeljenosti vračila posojila je izkaz, da ta plačila temeljilo na posojilu družbenika družbi (oziroma drugem pravnem dejanju, ki gospodarsko ustreza zagotovitvi posojila) v kritičnem obdobju, glede katerih pa upnik ni podal nobenih navedb in ni predložil nobenih listin. Zmotno je namreč prepričanje pritožnika, da je trditvenemu in dokaznemu bremenu v tem postopku zadostil s sklicevanjem na navedbe in dokaze v postopku, ki ga vodi Okrožno sodišče v Novi Gorici zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika po ZFPPIPP (z vpogledom v njegovo tožbo in pripravljalne vloge). Na pomanjkljivo trditveno podlago je predlagatelja opozoril že sam dolžnik v vlogi z dne 20. 9. 2018 (PD 96), zato ni utemeljen pritožbeni očitek neizvedbe materialno procesnega vodstva, ker sodišče upnika ni pozvalo k dopolnitvi trditvenega in dokaznega gradiva, če je menilo, da je to pomanjkljivo. Sodna praksa je namreč že zavzela stališče, da materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno tedaj, kadar že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo (sodba in sklep III Ips 42/2016, sodba in sklep III Ips 46/2010 in sodba III Ips 32/2016). Nenazadnje pa tudi pritožnik v pritožbi vztraja pri stališču, da gre pri uveljavljanju terjatve na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj po določbah ZFPPIPP in na podlagi 499. v zvezi s 498. členom ZGD-1 za povsem identično terjatev. Ko je torej prvostopenjsko sodišče presojalo verjetnost predlagateljeve terjatve na temelju 499. v zvezi s 498. členom ZGD-1, je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da predlagatelj ni utemeljil svoje terjatve niti z dokaznim standardom verjetnosti.

10. Ker pritožnik ni verjetno izkazal predpostavk iz 3. točke 231. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP za svojo aktivno procesno legitimacijo kot upravičenega predlagatelja začetka postopka osebnega stečaja nad dolžnikom (pri terjatvi zaradi izpodbijanja pravnih dejanj po ZFPPIPP ni izkazal zapadlosti terjatve in posledično dolžnikove zamude s plačilom, pri terjatvi na podlagi 499. v zvezi s 498. členom ZGD-1 pa ni izkazal verjetnosti terjatve do dolžnika), je njegov predlog prvostopenjsko sodišče upravičeno zavrglo. Ob pomanjkanju procesne predpostavke za izvedbo predhodnega postopka zaradi insolventnosti je po presoji pritožbenega sodišča nesprejemljiv pritožnikov predlog za prekinitev postopka, dokler ne bo v drugem postopku (postopku pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici) uspel s tožbenim zahtevkom, na podlagi katerega bo šele v tem postopku lahko izkazoval aktivno procesno legitimacijo kot upravičeni predlagatelj začetka stečajnega postopka. Tudi pravna teorija je zavzela stališče, da mora biti obstoj pravnega razmerja (ki je pogoj za odločbo o glavni stvari) podan ob odločanju o prekinitvi postopka in ne zadostuje, da bi se to razmerje šele oblikovalo. Prekinitev postopka, da bi se počakalo na oblikovalno odločbo, zato ne pride v poštev (V. Rijavec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 307).

11. Ne glede na tek predmetnega postopka je izid predhodnega postopka zaradi insolventnosti v prid dolžniku, pritožnik pa s svojim predlogom zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk za vodenje predhodnega postopka ni uspel. Odločitev prvostopenjskega sodišča o pritožnikovi dolžnosti povračila dolžnikovih stroškov postopka ima torej podlago v prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Katere stroške in v kakšni višini bo dolžniku sodišče priznalo, pa bo razvidno iz naknadne odmere teh stroškov.

12. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki so bile odločilne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

13. Ker so se izrecno izpostavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

14. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo zahteval tudi povračilo stroška nagrade pooblaščencu za odgovor na pritožbo. Ker v Odvetniški tarifi nagrada za odgovor na pravno sredstvo po tarifni številki 33 ni predvidena, ni podlage za priznanje tega stroška dolžniku. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da ga je dolžnik dolžan nositi sam.