Jedro

Tožeča stranka je s kovinskim drogom skušala namestiti voziček, ki se je iztiril zaradi deformacije tračnic. Kovinski drog je „zagrabilo“ med koleščke vozička in tračnice, ob premiku vozička pa je drog tožečo stranko udaril v glavo, da je obležala. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka opustila izvedbo ukrepov za varno delo, zato je tožeči stranki krivdno odškodninsko odgovorna za nastalo nezgodo. Tožena stranka ni izvedla potrebnega vzdrževanja tračnic, poleg tega ni poskrbela za popravilo podesta in zamenjavo reflektorja. K nesreči pri delu je namreč pripomoglo tudi, da reflektor ni deloval in je bilo delovno mesto tožeče stranke slabo osvetljeno. Tožena stranka je bila tudi seznanjena z deformacijo tračnic na splošno in s povečanim številom iztirjanj na dan nesreče pri delu, pa ni izvedla ukrepov, ki bi nadaljnja iztirjanja preprečili.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni I. točki izpodbijane sodbe, tako da se znesek odškodnine zviša na 33.359,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2010 dalje do plačila ter v II. točki izreka sodbe, tako, da se zavrnilni del zniža na 70.515,45 EUR.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 105,77 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača odškodnino v višini 28.086,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2010 do plačila (točka I izreka). V presežku, to je za plačilo 75.787,61 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi), je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 968,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka (točki II in III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oz. da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ji je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino za nematerialno škodo, ki jo je utrpela v nesreči pri delu. Poškodbo je uvrstilo med hude primere poškodb glave in možganov po Fisherjevi klasifikaciji (IV. skupina poškodb). Prisodilo je enako odškodnino, kot je bila prisojena v zadevi, v kateri je šlo za poškodbo v IV. skupini poškodb. To ni pravilno. Prisojena odškodnina oz. odločanje o njeni odmeri, kot se ga je poslužilo sodišče prve stopnje, je v nasprotju z načelom individualizacije odškodnine, po katerem je treba pri odmeri upoštevati oškodovančevo dojemanje vrste in obsega škode. Odškodnina v višini 64.692,39 EUR že na prvi pogled predstavlja nezadostno satisfakcijo za popolno izgubo delovnih zmožnosti ter občutno okrnitev najosnovnejših življenjskih funkcij pri tožeči stranki. Sodišče prve stopnje bi moralo njeno poškodbo na podlagi diagnoze, ki je bila postavljena ob sprejemu v UKC Ljubljana razvrstiti v V. skupino primerov po Fisherjevi klasifikaciji, torej med zelo hude primere poškodb. Zlom skeleta lobanje je težka telesna poškodba, tožeči stranki so ostale trajne anatomske posledice na skeletu. Zaradi poškodbe je tožeča stranka utrpela nenadno motnjo zavesti (pretres možganov) in dolgotrajne motnje zaradi krvavitev. Dve leti po poškodbi je bila ugotovljena invalidnost I. kategorije. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je pri odmeri odškodnine upoštevalo načelo objektivne pogojenosti. Takšna obrazložitev je nerazumljiva in je ni mogoče preizkusiti, ker ni jasno, ali se je sodišče prve stopnje oprlo na materialne možnosti tožene stranke ali družbe na splošno. Upoštevanje materialnih možnosti tožene stranke je brez podlage v zakonu, upoštevanje materialnih možnosti družbe na splošno pa ni pravilen kriterij za odmero odškodnine, ker družba na splošno ni zavezana k plačilu. Odškodnina bi morala predstavljati civilno kazen za povzročitelja škode, zlasti v primerih, kot je podan pri tožeči stranki, ki jo je delodajalec silil k delu v nevarnih razmerah in ob kršenju predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki za telesne bolečine prisodilo 11.852,04 EUR. V obrazložitvi izpodbijane sodbe vrste, trajanja in intenzivnosti bolečin ni povzelo. Obrazložitev je zato pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je tožeča stranka trpela srednje hude in stalne bolečine 1 teden po prebuditvi iz kome, potem pa zmerne bolečine med fizikalno terapijo. Ta je trajala 45 dni, kot je razvidno iz odpustnih podatkov, in ne 38 dni, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Nato je tožeča stranka trpela za glavoboli, ki so trajna posledica nesreče pri delu. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo nevšečnosti med zdravljenjem - dvotedenska amnezija, zdravniške preiskave. Tožeča stranka je bila nepokretna v času hospitalizacije in še tri tedne po odpustu. Uporabljala je invalidski voziček, v celoti je bila odvisna od tuje pomoči. Zaradi nesreče pri delu je bila v življenjski nevarnosti. Za pretrpljen strah ji je sodišče prve stopnje prisodilo le 3.456,85 EUR. Zmotno je ugotovilo, da je bil strah pri tožeči stranki prisoten le 2 meseca. To ni mogoče, saj je tožeča stranka še po tem hodila na rehabilitacijo, sodni izvedenec pa je ugotovil, da se je njen strah povečal, ko je bilo ugotovljeno, da ne zmore opravljati dela. Tožeča stranka je bila v strahu 2 leti, pri odmeri odškodnine iz tega naslova pa je treba upoštevati še, da je bila ob nesreči pri delu stara 36 let, da ima dva mladoletna otroka in da živi v mansardi hiše svojih staršev. Tožeča stranka je zaradi posledic nesreče pri delu invalid I. kategorije. V vsakdanjem življenju je omejena zaradi pareze leve roke in leve noge, motenj ravnotežja, slabe koordinacije gibov pri hoji, upočasnjenem in počasnem izgovarjanju besed, nezmožnosti za tek, nespečnosti, povečane nagnjenosti k glavobolom, osebnostne spremenjenosti, razdražljivosti ipd. Sodišče prve stopnje teh omejitev ni ustrezno ovrednotilo. Ni upoštevalo, da je tožeča stranka onesposobljena za normalno gibanje in da je „obsojena na pasivno vegetiranje“, kar je vir nezadovoljstva. Nemoč je tožeča stranka usmerila navzven, postala je fizično nasilna do svojih najbližjih. Iz listin v spisu (izvedensko mnenje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije) je razvidno, da je pri tožeči stranki podana 80 % telesna okvara. Tožeča stranka je trajno in popolnoma nesposobna za opravljanje pridobitnega dela. Takšne trajne posledice nesreče pri delu terjajo uvrstitev poškodbe tožeče stranke med zelo hude primere poškodb (V. skupina po Fisherjevi klasifikaciji). Primerjava s podobnimi primeri v delu Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo mag. Alenke Berger Škrk (GV Založba, Ljubljana, 2010) pokaže, da sodišče prve stopnje tožeči stranki ni prisodilo primerne in pravične odškodnine. Pri odmeri bi moralo izhajati iz podobnih primerov na straneh 118 in 119 v knjigi, kjer je bilo prisojeno po preračunu 71.935,00 EUR oz. 84.491,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo tudi o stroških postopka, ker ni ločeno upoštevalo uspeha s tožbenim zahtevkom po temelju in po višini. Takšen način računanja stroškov postopka je uveljavljen v sodni praksi (sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2597/2011).

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in zoper odločitev o stroških postopka (točki I in III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oz. da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka opustila ukrepe za varno delo. V zvezi s tem, da je zaradi opustitve teh ukrepov podana krivdna odgovornost tožene stranke, so v izpodbijani sodbi navedeni razlogi, ki so nejasni in med seboj v nasprotju. Delo, ki ga je na dan nesreče opravljala tožeča stranka, je bilo varno ob namenski uporabi in ob upoštevanju navodil za varno delo. Do nesreče pri delu je prišlo, ker je tožeča stranka kršila ta navodila, ko je skušala s kovinskim drogom vtiriti voziček nazaj v tračnice. Takšne delovne operacije ni v navodilih niti v opisu delovnega mesta tožeče stranke, tožena stranka pa je od tožeče stranke ni zahtevala. To so potrdile vse zaslišane priče, sodišče prve stopnje pa njihovih izpovedb ni povzelo v obrazložitev izpodbijane sodbe. Tožeča stranka bi morala ob iztirjenju vozička prekiniti z delom in obvestiti nadrejenega. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je tožeča stranka o iztirjenju obvestila nadrejenega, naredilo mimo ugotovitev dokaznega postopka, svojega zaključka pa v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo. Neobrazloženo je ostalo tudi, da je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala, da voziček vtiri z uporabo kovinskega droga. To iz izvedenih dokazov ne izhaja. Tožeča stranka je bila dolžna v primeru deformacije tračnic in iztirjenja vozička nemudoma obvestiti nadrejenega. Ker tega ni naredila, je sama odgovorna za nesrečo pri delu. Zgolj dejstvo, da se je na podestu nahajal kovinski drog, ne zadošča za presojo, da je tožena stranka za škodo, ki izvira iz nesreče pri delu, krivdno odgovorna.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in da potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavljata pritožbi.

Absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih dejstev v tem individualnem delovnem sporu, iz razlogov, ki jih je navedlo, je mogoče razbrati, zakaj je podana krivdna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je v nesreči pri delu utrpela tožeča stranka, in zakaj je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v višini 28.086,99 EUR.

Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa bi bila podana, če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami oziroma zapisniki. Takšnega nasprotja pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka se je poškodovala 27. 9. 2007 pri delu. S kovinskim drogom je skušala namestiti voziček, ki se je iztiril zaradi deformacije tračnic. Kovinski drog je zgrabilo, zaradi česar je drog tožečo stranko udaril v glavo, da je obležala. Utrpela je razpočno rano na glavi, vtisni zlom leve senčnice, zlom leve očnice, izliv krvi v trdo možgansko opno, poškodbeni izliv krvi pod mehko možgansko ovojnico in udarnino možganov. Za nepremoženjsko in premoženjsko škodo (prevozi na zdravstvene preglede) vtožuje odškodnino v tem individualnem delovnem sporu.

Odškodninska odgovornost delodajalca je urejena v 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.). V prvem odstavku tega člena ZDR je določeno, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki nastane pri delu oziroma v zvezi z delom, po splošnih pravilih obligacijskega prava. To pomeni, da je treba za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke upoštevati določbo 131. člena Obligacijskega zakonika in druge določbe OZ, ki urejajo odgovornost za škodo.

Obveznost zagotavljati varno delovno okolje je predpisana kot temeljna obveznost delodajalca v 43. členu ZDR, konkretizirana pa je bila v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Uradni list RS, št. 56/99 in nadalj.), ki je veljal v času nesreče pri delu. Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcu pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek 5. člena ZVZD).

Tožena stranka za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, v celoti krivdno odgovarja. Sodišče prve stopnje je takšno presojo napravilo na podlagi pravilno ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev. Pri tem je upoštevalo poročilo o hujši poškodbi na delovnem mestu talilec zakladalec kupolne peči, uradno poročilo z dne 14. 10. 2007 ter izpovedbi prič A.A., ki je bil v spornem obdobju vodja izmene v oblikovalnici in talilnici, in B.B., tedanjega inženirja za varstvo pri delu. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje izpovedb prič ni (korektno) povzelo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo, da tako iz poročila kot iz izpovedb obeh prič izhaja, da so bile vzrok za nesrečo (iztirjenje vozička) poškodovane tirnice na vrhu kupolne peči. Tožeča stranka je skušala voziček vtiriti nazaj. Iz izpovedb tožeče stranke in priče B.B. izhaja tudi, da je bil podest v slabem stanju in da reflektor, ki naj bi osvetljeval delovno mesto, ni deloval. Neutemeljene (protispisne) so pritožbene navedbe, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da je tožena stranka opustila izvedbo ukrepov za varno delo in da v izpodbijani sodbi niso navedeni jasni razlogi, zakaj je zaradi opustitve teh ukrepov tožena stranka za škodo krivdno odgovorna. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov sicer ugotovilo, da k nastanku nesreče pri delu nista prispevali dejstvi, da je imela tožeča stranka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto talilec, spornega dne pa je delala kot zakladalec kupolne peči, in da ni imela opravljenega zdravniškega pregleda. Kljub temu je pravilno presodilo obstoj krivdne odgovornosti tožene stranke, ker je ravnala v nasprotju z obveznostjo iz prvega odstavka 43. člena ZDR (zagotavljanje pogojev za varno delo). Do iztirjanja vozička je prišlo zaradi ukrivljanja tračnic zaradi bližine kupolne peči (vročina). Tožena stranka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni izvedla potrebnega vzdrževanja tračnic, poleg tega ni poskrbela za popravilo podesta in zamenjavo reflektorja. K nesreči pri delu je namreč pripomoglo tudi, da reflektor ni deloval in je bilo delovno mesto tožeče stranke slabo osvetljeno. Tožena stranka je bila tudi seznanjena z deformacijo tračnic na splošno in s povečanim številom iztirjanj na dan nesreče pri delu, pa ni izvedla ukrepov, ki bi nadaljnja iztirjanja preprečili. Glede pritožbenih navedb, da tožeča stranka o iztirjenju ni obvestila nadrejenega delavca, pritožbeno sodišče dodaja, da to ni bistveno, bistveno je, da je bila tožena stranka obveščena o iztirjenjih. Tudi pritožbene navedbe, da način odprave iztirjenja s kovinskim drogom ni predpisan oz. da tožena stranka tožeči stranki ni dala tovrstnih navodil, niso bistvene za odločitev. Bistveno je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb prič, da je bila pri toženi stranki uveljavljena praksa, da so delavci voziček vtirili nazaj na tračnice z uporabo kovinskega droga.

V pritožbi se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na deljeno odgovornost za škodo. Kot določa prvi odstavek 171. člena OZ, ima oškodovanec, ki je sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Tožeča stranka (oškodovanec) v tem individualnem delovnem sporu ni z ničemer prispevala k nastanku škode, kot je presodilo že sodišče prve stopnje. Takšna presoja je pravilna, četudi bi sledili navedbam tožene stranke, da tožeča stranka o iztirjanju ni obvestila nadrejenega delavca (tožena stranka je bila z povečanim številom iztirjanj spornega dne obveščena) in da tožena stranka ni dala izrecnih navodil o ponovnem vtirjanju vozička s kovinskim drogom (takšna je bila namreč uveljavljena praksa pri delu).

Pri presoji višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na drugi odstavek 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tako značilnosti konkretnega primera (načelo individualizacije odškodnine) kot primerjavo s podobnimi primeri poškodb (načelo objektivne pogojenosti odškodnine). Pri tem gre za umestitev poškodbe, ki jo je utrpela tožeča stranka, v nek okvir, ki omogoča prisojo primerne in pravične odškodnine, oz. za zahtevo po primerjavi poškodbe z različnimi primeri iz sodne prakse, kar je pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. V tem se izražata tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).(1) Zavzemanje tožeče stranke v pritožbi, da bi morala biti prisojena odškodnina višja, tako da bi predstavljala neke vrste civilno kazen za povzročitelja škode (toženo stranko), ni utemeljeno. Za prisojo takšne odškodnine namreč ni pravne podlage, pa tudi v sodni praksi se takšna odškodnina ne prisoja.

Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo vse specifičnosti primera, v obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo (bistvene) posledice nesreče pri delu. Pritožbene navedbe, da ni navedlo vrste, trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin, nevšečnosti pri zdravljenju in omejitev v vsakdanjem življenju, so protispisne. Primerjava konkretne odškodnine z odškodninami, odmerjenimi oškodovancem v primerih s podobno intenzivnostjo in trajanjem telesnega in duševnega trpljenja, kot ga je zaradi škodnega dogodka utrpela tožeča stranka, pokaže, da je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo in prisodilo nekoliko prenizko odškodnino.

Kot je ugotovil sodni izvedenec prof. dr. C.C. v mnenju z dne 12. 3. 2012 (tem ugotovitvam tožeča stranka ni ugovarjala), je tožeča stranka v nesreči pri delu utrpela razpočno rano na glavi, vtisni zlom leve senčnice, zlom leve očnice, izliv krvi nad trdo možgansko opno, poškodbeni izliv krvi pod mehko možgansko ovojnico in udarnino možganov. Razen rane na glavi, ki je lahka telesna poškodba, je tožeča stranka utrpela težke telesne poškodbe. Glede na takšno mnenje sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje primer tožeče stranke pravilno uvrstilo v IV. skupino poškodb po Fisherjevi klasifikaciji. Pritožbene navedbe, ki temu oporekajo, so neutemeljene, pa tudi nebistvene, saj pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ni odločilno, v katero skupino je poškodba uvrščena, ampak kakšne telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, kakšen strah in kakšne trajne posledice je oškodovanec utrpel. Glede telesnih bolečin je v izvedenskem mnenju navedeno, da je tožeča stranka srednje hude bolečine trpela v tednu po prebujanju, zmerne občasne bolečine pa med fizikalno terapijo v naslednjih tednih (rehabilitacija na institutu je pri tožeči stranki trajala 38 dni, kot je ugotovil sodni izvedenec). Opisalo je nevšečnosti pri zdravljenju, kot jih je ugotovilo na podlagi mnenja sodnega izvedenca in iz izpovedb tožeče stranke in priče D.D. (žene tožeče stranke): hospitalizacija, rehabilitacija, ambulantni pregledi, zdraviliško zdravljenje, jemanje zdravil, težave pri osebni higieni, potreba po pomoči pri vseh opravilih, težave z dihanjem, uživanje pasirane hrane, ultrazvok, rentgensko slikanje, CT glave, injekcije zaradi strdkov... Glede na ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju in glede na sodno prakso je iz tega naslova prisodilo prenizko odškodnino. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna in pravična odškodnina v višini 15 povprečnih neto plač ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje, to je 14.815,05 EUR.

V zvezi s strahom je sodni izvedenec ugotovil, da ga je tožeča stranka doživljala med zdravljenjem in rehabilitacijo, to je dva meseca. Poleg tega se je zaskrbljenost za izid zdravljenja prehodno povečala ob spoznanju, da tožeča stranka ne zmore več opravljati dela, kot ga je pred nesrečo pri delu. Za tako ugotovljeni strah (pritožbene navedbe, da je trpela strah 2 leti, so neutemeljene) je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo primerno in pravično odškodnino.

V zvezi z ugotovljenimi trajnimi posledicami nesreče pri delu je tožeča stranka oporekala izvedenskemu mnenju. Navedla je, da sodni izvedenec ni opredelil vrste, obsega in stopnje zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter aktivnosti, pri katerih je ovirana v vsakodnevnem življenju, in da ni v deležu opredelil zmanjšanja splošnih in delovnih življenjskih aktivnosti. Na njene navedbe je sodni izvedenec odgovoril v dopolnitvi izvedenskega mnenja (na katero tožeča stranka ni imela pripomb). Tudi v dopolnitvi mnenja sodni izvedenec ni ugotovil nekaterih omejitev, ki jih v pritožbi navaja tožeča stranka (pareza leve roke in noge, motnje ravnotežja, upočasnjen govor). Ugotovljene omejitve pa je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Navedlo je, da tožeča stranka ne more opravljati zahtevnejših opravil, da ima težave pri hoji po neravnem terenu in pri hitrih gibih ter zasukih. Težave z govorom so prisotne le ob razburjenju, je razdražljiva in ni sposobna za dolgotrajna opravila, pri katerih se zahteva natančnost in potrpežljivost. Pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, da je bila tožeča stranka ob nesreči pri delu stara 36 let. Glede na to je prisodilo prenizko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po oceni pritožbenega sodišča je primerna in pravična odškodnina iz tega naslova v višini 55 povprečnih neto plač, to je 54.321,85 EUR.

V celoti znaša odškodnina za nepremoženjsko škodo, do katere je zaradi nesreče pri delu upravičena tožeča stranka, 72.593,75 EUR (73,5 povprečnih neto plač). Takšna odškodnina je primerljiva s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih.(3) Primerjava, kot jo ponuja tožeča stranka v pritožbi, s primeri, v katerih so bile prisojene bistveno višje odškodnine (nad 100 povprečnih neto plač, kar je kriterij za primerjavo, in ne absolutni znesek, kot ga navaja), ni utemeljena, ker tožeča stranka ni utrpela primerljivih poškodb oz. posledic poškodbe.

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče samo opravilo valorizacijo izplačane odškodnine za nematerialno škodo po programu na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije in ugotovilo, da 10. 2. 2010 izplačani znesek 37.560,00 EUR v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (28. 6. 2012) predstavlja 40.189,20 EUR. Ta znesek je pritožbeno sodišče odštelo od odmerjene odškodnine za nepremoženjsko (72.593,75) in premoženjsko škodo (954,60 EUR). Ugotovilo je, da je tožeča stranka upravičena še do plačila 33.359,15 EUR odškodnine.

Glede na pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka upoštevati dejstvo, da je tožeča stranka po temelju uspela v celoti, po višini pa delno, pritožbeno sodišče navaja, da ZPP ureja le stroške postopka v celoti in jih ne ločuje glede na temelj in glede na višino. Tako so stroški postopka enotni in se uspeh v postopku določi glede na celotni uspeh, upoštevaje pri tem vtoževano višino odškodnine in prisojeno višino odškodnine.(2) Skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP lahko v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov postopka.

Zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Upoštevalo je odmero stroškov pravdnih strank v izpodbijani sodbi, ker je skladna s prvim odstavkom 155. člena ZPP in Zakonom o Odvetniški tarifi (ZOdvT; Uradni list RS, št. 67/08), in dejstvo, da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela 32 %, tožena stranka pa 68 %. Zato je tožeča stranka upravičena do povračila 32 % utemeljeno priglašenih stroškov, to je do 861,12 EUR, tožena stranka pa do 68 % ali 1.829,88 EUR. Po preračunu je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 968,76 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ta znesek je enak, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (ki je pri ugotavljanju deleža strank v postopku napravilo računsko napako), zato pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka sodišča prve stopnje ni poseglo. Odločitev je glede na spremenjeni uspeh strank v postopku pravilna.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in po 5. točki 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je prisojeni znesek odškodnine zvišalo (zavrnjeni del tožbenega zahtevka pa znižalo).

Ker v preostalem niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali pritožbi, niti tisti, na katere je se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v preostanku, tožene stranke pa v celoti kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe uspela 7 %, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je upravičena do takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov. Priznalo ji je nagrado za postopek v višini 1.259,20 (glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe) in davek na dodano vrednost, skupaj 1.511,04 EUR. Toženi stranki je naložilo, da ji povrne 105,77 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP). Poleg tega je odločilo, da tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1. Sodba VR RS opr. št. II Ips 260/2004 z dne 29. 9. 2005, sodba VS RS opr. št. II Ips 440/2004 z dne 16. 2. 2006, sodba VS RS opr. št. II Ips 287/2005 z dne 22. 2. 2007. 2. Takšna odločitev o stroških postopka je vsebovana tudi v odločbi VS RS opr. št. VIII Ips 530/2005 z dne 22. 11. 2007. Stališče, da ni podlage za ločeno ugotavljanje uspeha v postopku glede na temelj in glede na višino tožbenega zahtevka, je že večkrat zavzelo Višje delovno in socialno sodišče (odločbe opr. št. Pdp 675/2001 z dne 21. 11. 2003, opr. št. Pdp 250/1999 z dne 15. 3. 2001, opr. št. Pdp 762/2007 z dne 21. 5. 2008, opr. št. Pdp 479/2012 z dne 30. 11. 2012).

3. Na primer v sodbi VS RS opr. št. II Ips 481/2006 z dne 4. 12. 2008. V zadevah opr. št. II Ips 349/2004 in opr. št. II Ips 1083/2008 sta bili priznani nekoliko nižji odškodnini (65 povprečnih plač), v zadevah opr. št. II Ips 363/2008 in opr. št. II Ips 560/2008 pa nekoliko višji (85 oz. 89 povprečnih plač).