21. 11. 2019

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Marije Žnidar, Šenčur, ki jo zastopa Odvetniška družba Ošabnik, Klofutar in partnerji, o. p., d. o. o., Kranj, na seji 21. novembra 2019

odločilo:

1.Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 91/2016 z dne 17. 11. 2016 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2461/2015 z dne 30. 11. 2015 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Radovljici št. N 37/2014 z dne 22. 4. 2015 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Radovljici je pritožnici (nasprotni udeleženki v nepravdnem postopku) za razlaščeno nepremičnino določilo 9.466,98 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in predlagateljici Republiki Sloveniji naložilo plačilo pritožničinih stroškov postopka (II. točka izreka) ter odločilo, da bo o manjvrednosti drugih nepremičnin odločilo z dopolnilnim sklepom (III. točka izreka). Zoper to odločitev sta se pritožili obe udeleženki v nepravdnem postopku. Višje sodišče v Ljubljani je pritožničino pritožbo zoper III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje zavrglo kot nedovoljeno, pritožbi predlagateljice pa je delno ugodilo in II. točko sklepa sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je znižalo znesek pritožnici priznanih stroškov postopka. Sicer je pritožbi udeleženk zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo. Pritožnica je zoper sklep Višjega sodišča vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrglo. Odločitev je oprlo na stališče, po katerem izpodbijani del pravnomočne odločbe, izdane v nepravdnem postopku za določitev odškodnine, v smislu 103. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – v nadaljevanju ZNP) lahko pomeni le razliko med prisojeno in predlagano odškodnino. Na podlagi ugotovitve, da ta razlika v predmetni zadevi ne presega vrednosti, ki jo kot pogoj za dovoljenost revizije določa drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – v nadaljevanju ZPP), je revizijsko sodišče presodilo, da revizija ni dovoljena.

2.Pritožnica izpodbija tako odločitev Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije kot tudi odločitev Višjega sodišča o zavrnitvi njene pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje. Navaja, da je že v odgovoru na predlog nasprotovala višini odškodnine (17.432,58 EUR), ki jo je predlagala predlagateljica. Sodišču naj bi predlagala, da ji za razlaščeno zemljišče določi vsaj 66.535,00 EUR odškodnine, kar naj bi bila primerna odškodnina tudi po mnenju v postopku postavljenega izvedenca gradbene stroke, ki je razlaščeno zemljišče (kot nezazidano stavbno zemljišče) sicer ocenil na 68.597,89 EUR. Kljub temu naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo cenitev v postopku postavljene izvedenke gozdarske stroke, ki je razlaščeno zemljišče ocenila kot gozdno zemljišče, in pritožnici prisodilo bistveno nižjo odškodnino. Ker naj bi pritožnica v postopku zatrjevala, da je bilo predmetno zemljišče ob razlastitvi stavbno zemljišče in da ji zato pripada ustrezno višja odškodnina, naj bi v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje Višjemu sodišču predlagala, naj ji prizna odškodnino v višini, kot jo je ocenil izvedenec gradbene stroke. Zato naj bi v reviziji zoper sklep Višjega sodišča tudi navedla, da je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe 59.130,91 EUR, kolikor naj bi znašala razlika med odškodnino, ki jo je zahtevala v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje, in prisojeno ji odškodnino. Pritožnica meni, da je tako opredeljena revizijska vrednost pravilna, saj naj bi bilo v sodni praksi ustaljeno stališče, po katerem se pri ugotavljanju sporne revizijske vrednosti v postopku za določitev odškodnine za razlaščeno nepremičnino upoštevajo vsebinske značilnosti tega postopka.[1] Skladno s tem stališčem pa naj bi se kot izhodišče za določitev vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne odločbe v smislu 103. člena ZNP upoštevala vrednost odškodnine, ki jo za razlaščeno zemljišče zahteva nasprotni udeleženec (razlastitveni zavezanec), in ne vrednost odškodnine, ki jo predlaga predlagatelj (razlastitveni upravičenec). Ker naj bi Vrhovno sodišče kot izhodišče za presojo z vidika izpolnjenosti vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije v izpodbijanem sklepu upoštevalo vrednost, ki jo je v predlogu za določitev odškodnine navedla predlagateljica, pritožnica sodišču očita, da je odločitev o zavrženju revizije utemeljilo na stališču, ki ni skladno z ustaljeno sodno prakso in pomeni arbitrarno uporabo 103. člena ZNP. Zaradi neupoštevanja pritožničinih ugovorov glede prenizke ponujene in prisojene odškodnine ter njenega predloga za določitev primerne višje odškodnine naj bi revizijsko sodišče pritožnico glede izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije v smislu 103. člena ZNP postavilo v neenak položaj v primerjavi z drugimi revidenti in ji s tem onemogočilo doseči vsebinsko odločitev tega sodišča o njeni pravici do polne odškodnine za razlaščeno nepremičnino. Zato pritožnica Vrhovnemu sodišču očita kršitev pravic iz 14., 22., 23., 25., 33. in 69. člena Ustave ter pravic iz 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP).

3.Pritožnica izpodbija tudi sklep Višjega sodišča v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje. Zatrjuje, da sta ji sodišči zaradi zmotne uporabe materialnega prava za razlaščeno nepremičnino priznali prenizko odškodnino, ki ni primerljiva z odškodninami, ki naj bi jih za primerljive nepremičnine na istem območju prejeli drugi razlastitveni zavezanci. Zato naj bi ji kršili pravici iz 33. in 69. člena Ustave, pa tudi pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo jasnih razlogov za presojo, da je za določitev vrednosti razlaščene nepremičnine odločilen trenutek uveljavitve prostorskega akta, ki je bil podlaga za razlastitev, in ne dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka. Ker naj bi Višje sodišče tej presoji pritrdilo zgolj s sklicevanjem na sodni odločbi, izdani v zadevah, ki naj z obravnavano ne bi bili primerljivi, pritožnica sodiščem očita tudi kršitev pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave.

4.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-47/17 z dne 19. 11. 2018 ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča, sprejel v obravnavo in odločil, da bo Ustavno sodišče o preizkusu ustavne pritožbe zoper izpodbijani sklep Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Radovljici odločalo hkrati z odločitvijo o utemeljenosti ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče in skladno z drugim odstavkom 56. člena ZUstS ustavno pritožbo poslalo v odgovor predlagateljici iz nepravdnega postopka.

5.Predlagateljica iz nepravdnega postopka je v odgovoru na ustavno pritožbo sporočila svoje stališče glede očitkov, ki jih pritožnica uveljavlja zoper izpodbijani sklep Višjega sodišča. Te v celoti zavrača, saj meni, da sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju upoštevali vsa za odločitev pomembna dejstva in okoliščine. Na njihovi podlagi naj bi popolno in pravilno ugotovili dejansko stanje in ob pravilni uporabi materialnega prava pritožnici določili tudi primerno odškodnino. Na navedbe, s katerimi pritožnica utemeljuje ustavno pritožbo zoper izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča, predlagateljica ni odgovorila.

6.Ustavno sodišče je odgovor predlagateljice poslalo pritožnici, ki je sporočila, da vztraja pri navedbah v ustavni pritožbi in Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavni pritožbi ugodi.

B. – I.

7.Izpodbijani sklep je Vrhovno sodišče izdalo v zvezi z revizijo, ki jo je pritožnica vložila zoper sodni odločbi, izdani v nepravdnem postopku za določitev odškodnine za razlaščeno nepremičnino. Ob sklicevanju na tedaj veljavno ureditev revizije v ZPP[2] in njeno smiselno uporabo v nepravdnem postopku[3] je odločilo, da revizija zaradi neizpolnjenega vrednostnega pogoja iz drugega odstavka 367. člena ZPP ni dovoljena. Presojo je oprlo na stališče, po katerem izpodbijani del pravnomočne odločbe, izdane v nepravdnem postopku za določitev odškodnine, v smislu 103. člena ZNP[4] pomeni razliko med vrednostjo odškodnine, ki jo v predlogu za določitev odškodnine določi predlagatelj (zavezanec za plačilo odškodnine), in vrednostjo odškodnine, ki jo sodišče s pravnomočno odločbo prisodi nasprotnemu udeležencu (upravičencu do odškodnine). To stališče je utemeljilo na oceni, da je predlog predlagatelja v nepravdnem postopku za določitev odškodnine materialnopravno enak tožbenemu zahtevku tožnika v pravdnem postopku, kadar se zahtevek nanaša na denarni znesek. Ob takem izhodišču je pritožničino trditev, da vrednost spornega predmeta v predmetnem postopku predstavlja vrednost odškodnine, ki jo je pritožnica zahtevala na podlagi cenitve v postopku postavljenega izvedenca gradbene stroke, zavrnilo s sklicevanjem na stališče, ki ga je sprejelo v sklepu št. II Ips 517/2001 z dne 21. 2. 2001, izdanem v pravdnem postopku, po katerem med postopkom ocenjena drugačna vrednost ne more vplivati na vrednost spornega predmeta.

8.Pritožnica zatrjuje, da pomeni stališče, na katerem temelji izpodbijani sklep o zavrženju revizije, arbitrarno in z ustaljeno sodno prakso neskladno razlago 103. člena ZNP, ki jo glede izpolnjenosti vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije postavlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi revidenti. S tem očitkom pritožnica uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

9.Po ustaljeni ustavnosodni presoji iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) med drugim izhaja, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi samovoljno in arbitrarno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Ustava ne prepoveduje kakršnegakoli odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse, temveč le samovoljen, (v procesnem smislu) neobrazložen odstop.[5] Za utemeljitev obstoja kršitve pravice iz 22. člena Ustave zaradi odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse mora pritožnik izkazati troje: da o nekem vprašanju že obstaja enotna in ustaljena sodna praksa, da odločitev v njegovem istovrstnem primeru od te prakse odstopa in da je ta odstop arbitraren, torej da sodišče zanj ni navedlo razumnih pravnih argumentov.[6] Navedene kriterije je Ustavno sodišče upoštevalo tudi pri preizkusu utemeljenosti pritožničinega očitka.

10.Za ustaljeno (utečeno) sodno prakso gre tedaj, ko sodišča relativno daljši čas enako določajo obseg zgornje premise, ki jo potem uporabijo v konkretnih primerih, če imajo ti primeri lastnosti, ki se med seboj ujemajo. Gre torej za več enakih odločb o enakem pravnem vprašanju, pri čemer ni pravila o tem, koliko enakih odločb že izkazuje ustaljenost sodne prakse.[7] Pritožnica očitek, da izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse, utemeljuje s sklicevanjem na sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 533/2005 in št. II DoR 201/2012, ki ju je to sodišče izdalo v zvezi z revizijo oziroma predlogom za dopustitev revizije zoper sodni odločbi, ki sta bili izdani v nepravdnih zadevah določitve odškodnine za razlaščene nepremičnine. Vrhovno sodišče je omenjeni pravni sredstvi, ki so ju vložili udeleženci iz nepravdnega postopka (tj. upravičenci do odškodnine za razlaščene nepremičnine), zavrglo, ker revidenti niso opredelili vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne odločbe oziroma niso določili sporne revizijske vrednosti. Iz sklepa, izdanega v zadevi št. II Ips 533/2005, je razvidno, da ta vrednost ni bila opredeljena v delu, ki se je nanašal na (neprisojeno) višjo odškodnino, pri čemer je Vrhovno sodišče štelo, da to vrednost "predstavlja razlika med vrednostjo nezazidanega stavbnega zemljišča in vrednostjo kmetijskega zemljišča". Iz sklepa št. II DoR 201/2012 pa je razvidno, da revidenti niso opredelili vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne odločbe v delu, ki se je nanašal na zahtevano, a nedosojeno višjo odškodnino, saj v predlogu za dopustitev revizije "niso navedli, za koliko je tako določena odškodnina prenizka oziroma do kolikšne odškodnine so še upravičeni". V tem sklepu je Vrhovno sodišče tudi navedlo, da je položaj nasprotnih udeležencev v nepravdnem postopku za določitev odškodnine, četudi nastopajo na pasivni strani, glede na materialnopravna upravičenja bolj podoben položaju tožnikov kot položaju tožencev v pravdnem postopku.

11.Iz sklepov, na katera se sklicuje pritožnica, izhaja stališče, da se kot vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe v nepravdnem postopku za določitev odškodnine v smislu 103. člena ZNP upošteva vrednost odškodnine, ki jo zahteva upravičenec do odškodnine, in ne vrednost odškodnine, ki jo predlaga zavezanec za njeno plačilo. Skladno s tem stališčem pa se sporna revizijska vrednost lahko določi le kot razlika med zahtevano vrednostjo odškodnine in vrednostjo prisojene odškodnine. Ker tako stališče izhaja tudi iz kasnejših sklepov Vrhovnega sodišča, izdanih v vsebinsko istovrstnih zadevah,[8] Ustavno sodišče ocenjuje, da o obravnavanem pravnem vprašanju obstaja enotna in že dalj časa ustaljena sodna praksa, ki je takšna, kot jo zatrjuje pritožnica.

12.Glede na navedeno pomeni izpodbijano pravno stališče, po katerem se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe, izdane v nepravdnem postopku za določitev odškodnine, določi kot razlika med vrednostjo, ki jo v predlogu za določitev odškodnine navede predlagatelj, in vrednostjo v tem postopku prisojene odškodnine, odstop od enotne in ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih. Zato bi ga moralo sodišče, da bi zadostilo zahtevi, ki izhaja iz 22. člena Ustave, posebej in natančno utemeljiti. Ustavno sodišče ocenjuje, da Vrhovno sodišče tej zahtevi ni zadostilo, saj v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, zakaj je v pritožničinem primeru odločilo drugače, kot sicer odloča v istovrstnih primerih, za stališče, na katero je oprlo presojo o neizpolnjenem vrednostnem pogoju za dovoljenost revizije, pa tudi ni navedlo razumnih pravnih argumentov. Ustavni zahtevi po navedbi takih razlogov namreč zgolj s splošno navedbo, da je predlog predlagatelja za določitev odškodnine v nepravdnem postopku materialnopravno enak tožbenemu zahtevku tožnika v pravdnem postopku, ki se glasi na denarni znesek, ni zadostilo. Zato je pritožnici kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

13.Zaradi ugotovljene kršitve pravice iz 22. člena Ustave je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka). V novem odločanju bo moralo sodišče upoštevati razloge, navedene v tej odločbi.

14.Ker je Ustavno sodišče sklep Vrhovnega sodišča razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

B. – II.

15.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija tudi sklep, s katerim je Višje sodišče zavrnilo njeno pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje.

16.V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Pritožnica je zoper sklep sodišča druge stopnje o zavrnitvi njene pritožbe vložila revizijo, koja je Vrhovno sodišče z izpodbijanim sklepom zavrglo. Ker je Ustavno sodišče ta sklep razveljavilo zaradi kršitve pritožničine pravice iz 22. člena Ustave in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje, bo lahko pritožnica varstvo svojih človekovih pravic in temeljnih svoboščin dosegla že v postopku z revizijo. Glede na to je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

C.

17.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in pete alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]V zvezi s tem se pritožnica sklicuje na sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 533/2005 z dne 20. 10. 2005 in št. II DoR 201/2012 z dne 24. 10. 2012.

[2]Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 10/17 – v nadaljevanju ZPP-E) je bila uveljavljena spremenjena ureditev revizije. ZPP-E, ki je začel veljati 14. 3. 2017, se uporablja od 14. 9. 2017.

[3]Podlago za smiselno uporabo določb ZPP v nepravdnem postopku je zakonodajalec določil v 37. členu ZNP.

[4]Člen 103 ZNP, ki je bil zaradi spremenjene ureditve revizije spremenjen s 124. členom ZPP-E, se je pred to spremembo glasil: "Zoper odločbo sodišča druge stopnje je dovoljena revizija, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe presega vrednost, ki jo zakon o pravdnem postopku predpisuje kot pogoj za dovoljenost revizije." V času odločanja o predmetni ustavni pritožbi je bil sprejet nov Zakon o nepravdnem postopku (Uradni list RS, št. 16/19 – ZNP-1), ki je začel veljati 15. 4. 2019. Ta v 37. členu določa, da je zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, dovoljena revizija pod pogoji, ki jih določa zakon o pravdnem postopku.

[5]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-2512/06 z dne 18. 6. 2009 (Uradni list RS, št. 57/09), 8. točka obrazložitve, in št. Up-1802/08 z dne 16. 12. 2009 (Uradni list RS, št. 5/10), 9. točka obrazložitve.

[6]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1631/08 z dne 11. 9. 2008 (Uradni list RS, št. 91/08, in OdlUS XVII, 81), 4. točka obrazložitve.

[7]Prim. prav tam, 7. točka obrazložitve.

[8]Glej sklepe Vrhovnega sodišča št. II Ips 295/2010 z dne 15. 11. 2012 (7. točka v zvezi s 3. točko obrazložitve), št. II Ips 118/2016 z dne 14. 7. 2016 (8. točka obrazložitve) in št. II Dor 331/2017 z dne 12. 12. 2017 (6. točka obrazložitve).