Jedro

Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je torej, da navede dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih dokaže (zahteva dokazanosti).

Pravni učinek priznanja je v tem, da sodišče priznano dejstvo mora vključiti v podlago sodbe. V tem primeru je stranka sama podala trditev, ki je zanjo neugodna, koristna pa za nasprotno stranko. S tako trditvijo pa nasprotnik lahko utemelji svoj zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in se pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vrniti v neposredno posest nepremičnine parc. št. 929/10, vložna št. 1976 k.o. X, ter jih prazne oseb in predmetov izročiti tožeči stranki ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v predmetne nepremičnine, v 15 dneh po prejemu te sodbe, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.047,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.“

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 784,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na vrnitev nepremičnin v neposredno posest ter opustitev nadaljnjih posegov v predmetne nepremičnine.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in jo izpodbija iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Sodišču očita zmotno uporabo prvega odstavka 214. člena ZPP po katerem ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka priznala med postopkom pred sodiščem. Toženec je v odgovoru na tožbo z izrecno navedbo „za delom vrta, ki ga uporabljam, ni škarpe ali druge opore, ki bi preprečevala drsenje“ pripoznal dejstvo o tem, da je predmetno nepremičnino uporabljal tudi v času vložitve odgovora na tožbo. O nadaljnjih trditvah, da naj bi vrtiček izpraznil po prejemu dopisa z dne 03. 03. 2009 ter ga prostega predmetov in oseb vrnil tožeči stranki, pa ni predložil nobenega dokaza. Sodišče je torej napačno oziroma protispisno oprlo svojo odločitev na domnevno nedokazane trditve tožeče stranke, pri čemer je pavšalne navedbe tožene stranke štelo za dokazane. Sodišče bi moralo odločati v mejah tožbenega zahtevka in v okviru trditvenega in dokaznega gradiva, ki ga je imelo na razpolago, upoštevati pa bi moralo tudi, da je pooblaščenec tožeče stranke na naroku prerekal navedbe tožene stranke, da na zemljišču ni bilo oseb niti predmetov pred vložitvijo tožbe, saj tožena stranka tudi ni predložila nobenega dokaza. Sodišču očita arbitrarnost pri odločanju, saj je nesporno dejstvo med pravdnima strankama o tem, da je imel toženec dejansko oblast nad tožničino nepremičnino, štelo kot nedokazano dejstvo v škodo tožeče stranke. S tem pa je na skrajen način poseglo v načelo dispozitivnosti pravdnega postopka.

3. Sodišče je vročilo tožbo v odgovor toženi stranki, vendar ta na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V pravdnem postopku morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je torej, da navede dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih dokaže (zahteva dokazanosti).

6. Prvostopno sodišče je štelo, da je nesporno med pravdnima strankama, da je tožnica lastnica nepremičnine parc. št. 929/10, vložna št. 678 k.o. X. Ni pa tožeči stranki uspelo dokazati, da ima toženec stvar v dejanski oblasti. Ker mora v skladu z določilom 92. člena Stvarnopravnega zakonika lastnik dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in je stvar v dejanski oblasti toženca, tožniku pa slednje ni uspelo, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako odločitev prvostopnega sodišča pa pritožba utemeljeno graja.

7. Ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, vendar pa lahko sodišče odredi, naj se dokazujejo tudi taka dejstva, če misli, da jih je stranka priznala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne sme razpolagati. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje (214. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene trditve o tem, da je toženec v odgovoru na tožbo pripoznal dejstvo o tem, da je predmetno nepremičnino uporabljal tudi v času vložitve odgovora na tožbo, utemeljene. Toženec je namreč v odgovoru na tožbo trditve tožeče stranke o tem, da ima sporno nepremično v dejanski oblasti, tako zanikal kot potrdil. V zadnjem delu odgovora na tožbo je zatrjeval, da je po prejemu dopisa s strani pooblaščenca tožeče stranke vrt prenehal uporabljati. Med razlogi, ki jih je navedel v odgovoru na tožbo o tem, zakaj se ni odločil za odkup vrta, pa je navedel, da za delom vrta, ki ga uporablja, ni škarpe ali druge opore, ki bi preprečevala drsenje.

8. Pravni učinek priznanja je v tem, da sodišče priznano dejstvo mora vključiti v podlago sodbe. V tem primeru je stranka sama podala trditev, ki je zanjo neugodna, koristna pa za nasprotno stranko. S tako trditvijo pa nasprotnik lahko utemelji svoj zahtevek. Stranka pa v svojo škodo ne prizna ničesar, kar ne bi bilo resnično. Bistvo priznanja pa je tem, da sodišče sprejme priznano dejstvo za podlago odločbe. Priznanih dejstev pa ni potrebno dokazovati. Ugotovitev sodišča o tem, da je toženec dejstvo, da bi imel nepremičnino tožnice v dejanski oblasti, zanikal z navedbo, da je nepremičnino izpraznil po prejemu dopisa pooblaščenca tožeče stranke, tožnica pa trditve o tem, da so na zemljišču še vedno stvari toženca, ni z ničemer dokazala, je napačna. Sodišče je napačno uporabilo določilo 214. člena ZPP. Tožena stranka je namreč z izjavo v odgovoru na tožbo trditev tožeče stranke priznala, trditev, ki jo sodišče šteje kot priznano dejstvo, pa ni treba dokazovati, saj je nasprotna stran ni prerekala.

9. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ob ugotovljenem nespornem lastništvu nepremičnine, in neprerekanem dejstvu, da ima toženec stvar v dejanski oblasti, so izkazani vsi pogoji 92. člena SPZ za ugoditev tožbenemu zahtevku.

10. Ker je tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom uspela, ji je dolžan po načelu uspeha v pravdi toženec povrniti njene stroške (154. člen ZPP). Stroški tožeče stranke obsegajo nagrado za postopek, nagrado za narok, materialne stroške, stroške sodnih taks in 20 procentnega DDV-ja in so razvidni iz stroškovnika v spisu.

11. Ker je tožeča stranka uspela tudi v pritožbenem postopku, ji je dolžna tožena stranka povrniti stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo nagrado za postopek, materialne stroške, sodno takso in 20% DDV, podrobneje pa so stroški razvidni iz stroškovnika v spisu (154. in 165. člen ZPP).