Jedro

Zaradi omejitev pri pravnem prometu s kmetijskimi zemljišči, ki veljajo po ZKZ, stranki nista mogli neposredno skleniti menjalne pogodbe. Menjavo zemljišč je bilo treba opraviti z vzajemnim nakupom oziroma prodajo po predpisih ZKZ, tj. z objavo ponudbe na oglasni deski upravne enote.

Stranki sta posel za obravnavano kmetijsko zemljišče sklenili v času veljavnosti prejšnjega ZSPDSLS, ki je veljal od 17. 11. 2010 do 10. 3. 2018 in določila o odlogu izdaje zemljiškoknjižnega dovolila do plačila celotne kupnine ni vseboval.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se znesek 134,70 EUR nadomesti z zneskom 22,70 EUR, - v II. točki izreka tako, da se znesek 1.228,91 EUR nadomesti z zneskom 1.340,91 EUR, ter - v IV. točki izreka tako, da se znesek 680,66 EUR nadomesti z zneskom 631,16 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožniki so dolžni toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 76,53 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati 134,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2018 ter v roku 15-ih dni izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 2597/9, k.o. X, na A. A. do celote. V presežku (za znesek 1.228,91 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo 680,66 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožena stranka izpodbija sodbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da ima dogovor stranke z odvetniško pisarno naravo pogodbe o naročilu oziroma mandata. Mandatarjeva terjatev tudi v primeru, če bi bila tožena stranka zavezana tožnikom povrniti odvetniške stroške, ne bi bila upravičena, saj ne obstaja podlaga, na kateri bi mandatar lahko terjal plačilo od domnevnega dolžnikovega dolžnika. Zavezala se je kriti le tiste stroške, ki so običajno povezani z izvedbo posla (plačilo taks, plačilo overitve, plačilo zemljiškoknjižnih predlogov, idr.). Že v odgovoru na tožbo je zatrjevala, da tožniki niso predložili ne računa ne potrdila o plačilu vtoževanih stroškov, temveč zgolj njihov obračun. Tožniki tako niso zmogli dokaznega bremena o obstoju spornih terjatev. Sodišče prve stopnje je tožnikom delno priznalo vtoževane stroške, čeprav jim ni uspelo izkazati, da so ti stroški dejansko nastali. Upoštevalo je vse stroške, ki so nastali po 4. 4. 2018, pri tem pa ni pojasnilo, kaj gre razumeti pod „nujni in za ta posel običajni stroški“. Po jezikovni razlagi gre za tiste stroške, brez katerih se prodaja kmetijskih zemljišč ne bi mogla izvesti, kar pa stroški za odvetniško zastopanje ne predstavljajo. Gre za stroške, ki so posledica storitev, brez katerih se posel ne bi mogel izvesti. To so strošek davka na promet z nepremičninami, stroški overitve ter stroški vpisa v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je svojo presojo omejilo le na obstoj domnevno nujnih stroškov, izkazanih na podlagi tabele pooblaščenca tožnikov. Takšne odločitve ne opravičuje niti obrazložitev, da je bil ponudnik laična oseba, ki se na promet z nepremičninami ni spoznal. Ves čas postopka je vse potrebne podlage za izvedbo pravnega posla pripravljala tožena stranka in bila pravnemu predniku tožnikov na voljo za strokovno pomoč. Pri pravnem poslu je sodelovala kot ena od pogodbenih strank in ne kot organ oblasti, zaradi česar je ni mogoče šteti za močnejšo stranko. Poleg tega je bil pravni prednik tožnikov kmet, ki se je moral spoznati na promet kmetijskih zemljišč. Postopek prodaje kmetijskih zemljišč je upravni postopek, pri katerem se uporabljajo standardizirani obrazci in zastopanje odvetnika ni potrebno. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da so stroški, ki so nastali v spornem poslu s kmetijskimi zemljišči, presegli vrednost same nepremičnine. V primeru kritja vseh zatrjevanih stroškov bi prešla v izgubo, tožniki pa bi bili obogateni. Med pravdnimi strankami je nesporno, da kupnina za nepremičnino parc. št. 2597/9 k. o. X še ni bila plačana, prav tako še ni bila sklenjena pogodba. Skladno z določbami Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-1) bi bila lahko le plačana kupnina podlaga za tožbeni zahtevek, ki se glasi na izstavitev za vknjižbo lastninske pravice primerne listine. Sodišče prve stopnje je napačno ovrednotilo uspeh tožnikov v pravdi, zaradi česar je tudi stroškovna odločitev napačna.

3. Tožniki na vročeno pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožena stranka in pravni prednik tožnikov sta imela namen medsebojno zamenjati kmetijska zemljišča tako, da bi pravni prednik tožnikov pridobil parcelo št. 2597/9 k.o. X, tožena stranka pa bi v zameno pridobila parceli št. 2520/4 in 2521/2, obe k.o. X1. Zaradi omejitev pri pravnem prometu s kmetijskimi zemljišči, ki veljajo po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (ZKZ),2 stranki nista mogli neposredno skleniti menjalne pogodbe. Menjavo zemljišč je bilo treba opraviti z vzajemnim nakupom oziroma prodajo po predpisih ZKZ, tj. z objavo ponudbe na oglasni deski upravne enote. V zvezi s prodajnim poslom za zemljišči parc. št. 2520/4 in 2521/2, ki ju je pravni prednik tožnikov prodal toženi stranki, tožniki vtožujejo povračilo stroškov, ki so nastali z izvedbo prodaje. V zvezi s parcelo št. 2597/9, ki jo je tožena stranka prodala njihovemu pravnemu predniku, pa tožniki zahtevajo izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki bo primerna za vknjižbo lastninske pravice v korist njihovega pravnega prednika.

6. Sodišče prve stopnje je za posel s parcelama št. 2520/4 in 2521/2 tožnikom priznalo tiste stroške, ki so bili za podajo ponudbe in izvedbo posla nujni in za tovrstne posle običajni. Mednje je štelo strošek takse za potrdilo o namenski rabi v vrednosti 22,70 EUR ter stroške odvetniških in drugih opravil v vrednosti 112 EUR3. Pritožbeni očitek, da tožniki do povračila odvetniških stroškov niso upravičeni, je utemeljen. Toženka je plačilu teh stroškov nasprotovala že v odgovoru na tožbo4 in zatrjevala, da niso izkazani. Tožniki so v pripravljalni vlogi5 vztrajali, da so utrpeli stroške z odvetniškim zastopanjem, ter podali njihovo specifikacijo. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženkinemu stališču, da za utemeljitev tožbenega zahtevka na povrnitev stroškov v zvezi s prodajo kmetijskih zemljišč ne zadostuje sklicevanje na specifikacijo oziroma stroškovnik pooblaščenca. Gre za trditve tožnikov o vrsti in višini opravljenih storitev, za katere pa niso predložili nobenih dokazov. Da je bila posamezna storitev dejansko opravljena, in sicer v vrednosti, ki jo vtožujejo, bi morali tožniki izkazati s predložitvijo računov ali potrdilom o plačilu storitev, česar pa niso storili. Iz ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča z dne 4. 4. 20186, ki jo je toženka sprejela, izhaja, da kupec krije vse stroške, ki so prodajalcu nastali v zvezi s to prodajo. Za katere stroške in v kolikšni višini natančno gre, v ponudbi ni navedeno, zaradi česar so dolžni tožniki njihov nastanek in dejansko višino konkretizirano izkazati, še zlasti v (konkretnem) primeru, ko so ti stroški sporni.

7. Glede na utemeljeno pritožbeno prerekanje povračila stroškov v delu, ki se nanašajo na stroške odvetniških in drugih opravil, potrebnih za izvedbo posla s kmetijskimi zemljišči, je dolžna toženka tožnikom povrniti le strošek takse za izdajo potrdila o namenski rabi v višini 22,70 EUR. Tej tožena stranka konkretneje ni nasprotovala oziroma jo je priznala kot strošek, ki je običajno povezan z izvedbo obravnavanega posla.

8. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe v zvezi z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine glede parcele št. 2597/9. Toženkina trditev, da kupnina za navedeno nepremičnino še ni bila plačana, je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP7). Med postopkom nobena od pravdnih strank (ne)plačila kupnine ni problematizirala (izpostavljala). Tožena stranka je zatrjevala le, da posel za parcelo ni veljavno sklenjen, češ da pisna oblika tega ne obstaja. Tudi sicer je zmotno toženkino sklicevanje na določilo 48. člena ZSPDSLS-1,8 ki v drugem odstavku določa, da zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo ni del pogodbe in se izroči po prejemu celotne kupnine. ZSPDSLS-1 je pričel veljati 10. 3. 2018, to je po sklenitvi zavezovalnega pravnega posla za parcelo št. 2597/9. Ta je bil sklenjen, ko je tožena stranka sprejela izjavo pravnega prednika tožnikov o sprejemu ponudbe, kar je bilo v januarju 2018.9 Stranki sta posel za obravnavano kmetijsko zemljišče sklenili v času veljavnosti prejšnjega ZSPDSLS,10 ki je veljal od 17. 11. 2010 do 10. 3. 2018 in določila o odlogu izdaje zemljiškoknjižnega dovolila do plačila celotne kupnine ni vseboval. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na parceli št. 2597/9 v zemljiško knjigo, je zato pravilna.

9. V prej omenjenem obsegu je to sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP (kot je to razvidno iz izreka te odločbe) ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Delna sprememba izpodbijane sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP terjala tudi novo odločitev o stroških postopka. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo uspeh tožnikov z denarnim in nedenarnim zahtevkom. Tožniki so oba zahtevka sicer uveljavljali z isto tožbo, vendar gre za dva ločena in medsebojno neodvisna zahtevka, zaradi česar je pri presoji uspeha v pravdi sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da so slednji z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine uspeli v celoti, z denarnim zahtevkom pa le delno. Upoštevaje neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje pravdni stroški tožnikov skupaj znašajo 1.237,56 EUR. Tožniki so glede na delno spremembo izpodbijane sodbe v pravdi uspeli 51 % in so upravičeni do povračila 631,16 EUR stroškov.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. in 155. členu v zvezi s 165. členom ZPP. Glede na delni uspeh s pritožbo je tožena stranka upravičena do povračila 41 %11 svojih pritožbenih stroškov. Te je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevaje konkretizirano podan stroškovnik in Odvetniško tarifo (OT)12 ter toženi stranki priznalo 250 točk13 oziroma 150 EUR nagrade za pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, kar skupno znaša 186,66 EUR. Toženi stranki ni bilo moč priznati stroškov končnega poročila stranki in konference s stranko, saj v konkretnem primeru ne gre za samostojno storitev in so ti stroški že zajeti v nagradi za pritožbeni postopek. Upoštevaje toženkin uspeh s pritožbo so ji tožniki dolžni povrniti 76,53 EUR pritožbenih stroškov.

1 Ker se vse parcele nahajajo v isti katastrski občini, pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine pri zapisu parcel. 2 Uradni list RS, št. 71/2011, s kasnejšimi spremembami. 3 Gre za strošek vloge za izdajo potrdila o namenski rabi, strošek izpolnitve ponudbe za prodajo parcel, strošek dopisa toženi stranki – obvestila o objavljeni ponudbi in strošek dopisa UE – pribava potrdila o pravnomočnosti, vsakič po 50 odvetniških točk, skupno 200 odvetniških točk ter 22 % DDV. 4 Glej list. št. 9 do 11 predmetnega spisa. 5 Glej list. št. 13 do 18 predmetnega spisa. 6 Glej prilogo A2 predmetnega spisa. 7 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami. 8 Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti, Uradni list RS, št. 11/18, s kasnejšimi spremembami. 9 Glej prilogo A9 predmetnega spisa. 10 Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti, Uradni list RS, št. 86/2010, s kasnejšimi spremembami. 11 Glede denarnega zahtevka je uspela 83 % (112 EUR od 134,70 EUR), s pritožbenimi navedbami zoper izstavitev zemljiškoknjižne listine pa ni uspela, zaradi česar je njen skupni uspeh 41 %. 12 Uradni list RS, št. 2/15, s kasnejšimi spremembami. 13 V pritožbenem postopku je bila sporna izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ter plačilo 134,70 EUR.