Jedro

Tožnik v ustreznih prekluzivnih rokih ni sprožil sodnega varstva glede veljavnosti posameznih pogodbenih določil. Glede na navedeno tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko mu je obračunavala in izplačevala plačo na podlagi količnika, kot je bil dogovorjen s strani obeh pogodbenih strank v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep tožene stranke št. ... z dne 3. 12. 2008 kot nezakonit razveljavi, ter da je tožena stranka dolžna tožniku priznati oz. določiti količnik v višini 7,60 ter mu obračunati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejemal upoštevaje količnik 7,60, od tega zneska plačati vse davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki za posamezno mesečno razliko v plači tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v delu, ki se nanaša na obdobje od 24. 9. 2008 dalje. Nadalje je sodišče prve stopnje sklenilo, da se tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev tožnikovih pravic (2. tč. tožbenega zahtevka) zavrže (1. tč. izreka sklepa), da se tožbeni zahtevek zavrže v delu, ki se v 3. tč. nanaša na obdobje do 23. 9. 2008 (2. tč. izreka sklepa), ter da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 807,50 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo in sklep (razen zoper 1. tč. sklepa) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik poudarja, da je sodišče prve stopnje v postopku z analogno in smiselno uporabo 153. čl. ZJU ugotovilo, da je bil tožnik ob prehodu k novemu delodajalcu upravičen, da obdrži enakovredno delovno mesto in vse pravice, pridobljene s pogodbo o zaposlitvi pri prejšnjem delodajalcu. Tožnik je imel pri prejšnjem delodajalcu pravico do plače glede na količnik 7,60, zato ga je bila tožena stranka ob zaposlitvi dolžna razvrstiti v enak plačilni razred. Že s tem je tožbeni zahtevek utemeljen in ni nobene potrebe, da bi sodišče dejansko stanje podredilo še kakšni drugi pravni normi. Sodišče je pravo praznino zapolnilo s pravilom, ki jasno in celovito zajema konkretno dejansko stanje. V izpodbijani sodbi ni odgovora, kdo je pristojni organ, ki po 20. čl. ZSPJS ugotovi nezakonitost prejšnjih napredovanj. V Pravilniku o napredovanju zaposlenih v državni upravi je to urejeno v 29. čl. Pri toženi stranki o teh zadevah praviloma odloča Komisija za pritožbe v skladu z 76. čl. ZJU, v konkretnem primeru pa ni jasno, kdo je to bil. Nadalje je to povezano z vprašanjem postopka, ki je bil prej formaliziran, sedaj ni več in ugotovitev nezakonitosti napredovanj v postopku premestitve sama po sebi ni podvržena nobenemu posebnemu postopku. Posebno problematično pa je tako stališče sodišča z vidika pravne varnosti in prekluzivnih rokov. V skladu s 14. čl. ZDR je potrebno izpodbojnost pogodbe uveljavljati v roku enega leta od sklenitve. Po 1. odst. 77. čl. ZJU je rok za razveljavitev nezakonitega pogodbenega določila 3 leta od sklenitve. Stališča sodišča oz. razlaga zakona na način, da je moč obe citirani določbi, kar se tiče napredovanj, obiti s premestitvijo na drugo delovno mesto, je z vidika načela pravne varnosti nevzdržno. Tako bi uslužbencu dosežena napredovanja lahko „odvzeli“ tudi še po 30 letih in brez posebnega postopka. V smislu gornjih navedb je nemogoče pričakovati od tožnika, da bo v pravdnem postopku nosil trditveno in dokazno breme za ugotovitev zakonitosti svojih napredovanj, tudi zato, ker sam o tem napredovanju ni odločal in tudi zaradi poteka časa. Tožnik je zahtevek utemeljil na podlagi prehoda svojih pravic, ki so bile nesporne in jasno razvidne iz pogodbe s prejšnjim delodajalcem, za vse ugovore glede zakonitosti posameznih določil te pogodbe, pa bi morala trditveno in dokazno breme nositi tožena stranka. Če je tožena stranka morda vzpostavila dvom o zakonitosti napredovanj, pa tega vsekakor ni dokazala z gotovostjo. Tožena stranka bi morala pri prejšnjem delodajalcu preveriti prave razloge za uvrstitev tožnika v višji plačni razred ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in potem presoditi zakonitost te uvrstitve ter seveda svoje ugotovitve dokazati v tem sporu, ne pa o tem odločati zgolj na podlagi (očitno zmotnih) navedb pravne podlage v pogodbi o zaposlitvi. To je premalo tudi za utemeljitev izpodbijane sodbe. Tožnik ponovno poudarja, da je od sklenitve pogodbe s prejšnjim delodajalcem do sklenitve pogodbe s toženo stranko minilo več kot tri leta. Potekli so tako roki po 14. čl. ZDR kot tudi po 77. čl. ZJU. V pogodbo in pravice tožnika pri prejšnjem delodajalcu tako ni bilo več mogoče posegati z razveljavitvijo, zato je stališče, po katerem je bilo v te pravice moč poseči ob prenosu nalog prejšnjega delodajalca na toženo stranko, nesprejemljivo. Vprašanje zakonitosti pogodbe tako tudi ne more biti predhodno vprašanje v tem sporu. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, je pa sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa na zakonitost odločitve ni vplivalo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik dne 1. 2. 2004 zaposlil na J.Ž.P. in sicer na delovnem mestu vodja projekta v sektorju za strategijo, razvoj, investicije in projekte, VII. tarifni razred, z osnovnim količnikom 6,00. Z določilom 5. čl. pogodbe o zaposlitvi je bil tožnik razvrščen v plačilni razred s količnikom 7,20, ob sklicevanju na 37. čl. Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS št. 41/94 in naslednji- Pravilnik o napredovanju). Na podlagi odločbe A. z dne 4. 5. 2007 je tožnik z dnem 1. 6. 2007 napredoval za en plačilni razred in bil tako uvrščen v plačilni razred s količnikom 7,60. Po 40. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o železniškem prometu (Ur. l. RS, št. 15/2007- ZzelP-F) je M.Z.P. od A. prevzelo naloge, finančna sredstva ter druge pravice in obveznosti s področja investicij v javno železniško infrastrukturo. Glede delovnih razmerij javnih uslužbencev A., ki v A. izvajajo nadzor nad opravljanjem gospodarskih javnih služb, investicijami in trženjem javne železniške infrastrukture, ZZelP-F v 43. čl. določa, da javni uslužbenci do uveljavitve ZZelP-F sklenejo pogodbo o zaposlitvi z ministrstvom, pristojnim za promet oz. upravljavcem. Na podlagi navedenih določb ter ob smiselni uporabi določbe 73. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in nadaljnji) ter 153. čl. Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in nadaljnji) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik prevzet iz A. (pravne osebe javnega prava) na D. (državni organ). Po podobnosti spornemu razmerju, se dejansko v bistvenem ujema situacija, ki je urejena v 5. odst. 153. čl. ZJU, ki določa prevzem javnih uslužbencev, če se opravlja prenos nalog v obratni smeri kot v tej zadevi, torej z državnega organa na osebo javnega prava.

ZDR v 73. čl. določa, da v primeru prevzema, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja na novega delodajalca po samem zakonu, zato ne predvideva sklepanja novih pogodb. ZZelP-F pa je v 43. čl. določil, da javni uslužbenci sklenejo pogodbo o zaposlitvi z ministrstvom, zato je tožnik dne 1. 8. 2007 z M.Z.P. na podlagi 43. čl. ZZelP-F pogodbo o zaposlitvi tudi sklenil. Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje nadalje izhaja, da tožena stranka tožniku ni priznavala vseh količnikov, ki jih je na podlagi napredovanj pridobil pri A.. Tožena stranka je tožniku priznavala le napredovanje na podlagi odločbe A. z dne 4. 5. 2007 za en plačni razred in to napredovanje tudi upoštevala pri določitvi plače v pogodbi o zaposlitvi s tožnikom, ni pa mu upoštevala višjega količnika, ki je bil tožniku določen že ob prvi zaposlitvi v A.. Iz pogodbe o zaposlitvi z nastopom dela 1. 2. 2004 in aneksa k tej pogodbi je namreč razvidno, da je imel tožnik ob prvi zaposlitvi količnik za določitev osnovne plače za tri plačne razrede višji od izhodiščnega količnika delovnega mesta.

ZZelP-F je kot lex specialis v 43. čl. med pravdnima strankama zahteval sklenitev pogodbe o zaposlitvi. To pa pomeni tudi določitev vseh bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi po 29. čl. ZDR, med katerimi je tudi določilo o znesku osnovne plače. Ker sta stranki v pogodbi o zaposlitvi z veljavnostjo od dne 1. 8. 2007 (priloga A4) določili nižji količnik, plača pa se je tožniku izplačevala v skladu s pogodbo o zaposlitvi (tožnik ne trdi drugače), ki je dvostranski akt (z obveznimi sestavinami po 29. čl. ZDR), za katerega se enakopravno odločita obe stranki, in ki ju tudi enako zavezuje, bi moral tožnik zoper takšno pogodbeno določilo, v kolikor se z njim ni strinjal, sprožiti ustrezno pravno varstvo v skladu z 24. čl. ZJU in 14. čl. ZDR.

Pogodba o zaposlitvi ima podlago v delovnopravnih predpisih, vendar se glede vprašanj, ki jih takšni predpisi ne urejajo, smiselno uporabljajo obligacijski predpisi. Tako je potrebno glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi izhajati iz Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). To pomeni, da je potrebno glede vprašanja ponudbe in sprejema predloga pogodbe, sposobnosti strank, razlage pogodbenega zapisa, izpodbojnosti, ničnosti ter ostalih pogodbenih vprašanj upoštevati konkretne določbe OZ. Po oceni pritožbenega sodišča sta bili pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2007 (upoštevajoč 43. čl. ZzelP-F) spoštovani določbi 22. in 28. člena OZ, to je pri obeh strankah ponudba in sprejem pogodbe. V kolikor je prišlo na strani tožnika pri podpisu pogodbe do vprašanja glede napake volje, zmote o predmetu ali do kakršnegakoli dvoma o nepravilnosti pogodbe, je to lahko samo razlog na strani tožnika in stvar presoje v drugem sodnem postopku zaradi izpodbijanja veljavnosti pogodbe, za kar so predpisani ustrezni roki (99. člen OZ, 14. čl. ZDR). Nikakor pa ne za presojo v tem delovnem sporu, saj pogodbe o zaposlitvi, kot je bila dogovorjena in podpisana, nobena od strank ne izpodbija. Poleg tega se glede nje ne more trditi, da bi bila nična (še posebej ker je 43. čl. Zzelp-F kot lex specialis predvidel sklenitev pogodbe o zaposlitvi, vsebina pogodbe pa je stvar dogovora pogodbenih strank), zato pritožbeno sodišče glede pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2007, ki je podpisana s strani obeh strank, ne najde razlogov, da ne bi bila sprejemljiva. Nenazadnje jo je tožena stranka v celoti izvrševala, tožnik pa v ustreznih prekluzivnih rokih ni sprožil sodnega varstva glede veljavnosti posameznih pogodbenih določil. Glede na navedeno je zaključiti, da tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je tožniku obračunavala in izplačevala plačo na podlagi količnika, kot je bil dogovorjen s strani obeh pogodbenih strank v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2007. Ker je tožnikov tožbeni zahtevek že iz tega razloga neutemeljen (kolikor ni dovoljen in kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, zato se glede navedenega pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje in je ne ponavlja, saj tudi tožnik odločitve sodišče v tem delu substancirano ne izpodbija), se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem upravičenosti tožnikovega napredovanja v letu 2004. Glede na vse navedeno se izkaže, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. čl., 366. čl. ZPP), saj ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (360. čl. ZPP), tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev in tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.