Jedro

Od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bilo odločeno o toženčevem ugovoru zoper sklep o izvršbi dalje, je postopek tekel kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, torej kot pravdni postopek. Predmet odločanja v takšnih primerih ni več presoja, ali je listina verodostojna listina ali ne. Sodišče v takšnih primerih ugotavlja celotno dejansko stanje v kontradiktornem postopku. Odločanje ni v ničemer odvisno od tega, na podlagi kakšne listine je bil izdan sklep o izvršbi.

Izrek

I. Pritožbi obeh toženih strank se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. odstavku izreka delno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 154297/2011 z dne 21. 10. 2011 tako, da sta toženi stranki dolžni tožeči plačati znesek 1.078,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2011 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu (glede zakonskih zamudnih obresti od 1. 7. 2011 do 31. 7. 2011) je prej citiran sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženima strankama je naložilo v plačilo 97,80 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka se pravočasno pritožujeta obe toženi stranki. Pritožbi vlagata iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov (torej zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava) in višjemu sodišču predlagata, da jima ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Drugo tožena stranka podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pravilno vročeni pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da listina na podlagi katere tožeča stranka zahteva plačilo, je verodostojna listina. Prvo tožena stranka v pritožbi takšni ugotovitvi ne nasprotuje, zato so njene nadaljnje trditve v zvezi s tem irelevantne. Višje sodišče kljub temu dodaja, da je pravilno stališče, da četudi bi izvršilno sodišče dovolilo izvršbo na podlagi listine, ki ni verodostojna listina, to ne bi pomenilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bilo odločeno o toženčevem ugovoru zoper sklep o izvršbi dalje, je namreč postopek tekel kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (2. in 3. odstavek 436. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), torej kot pravdni postopek. Predmet odločanja v takšnih primerih ni več presoja, ali je listina verodostojna listina ali ne. Sodišče v takšnih primerih ugotavlja celotno dejansko stanje v kontradiktornem postopku. Odločanje ni v ničemer odvisno od tega, na podlagi kakšne listine je bil izdan sklep o izvršbi.(1)

6. Kljub neenotni sodni praksi glede vprašanja pasivne legitimacije države kot lastnice cest za škodo, ki je nastala kot posledica slabega vzdrževanja cest, višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je takšna legitimacija podana. Odločbi, na kateri se pritožba sklicuje (VSL II Cp 540/2008 in VSK I Cpg 13/2006), pripeljeta do ravno nasprotnega zaključka, kot ga skuša doseči prvo tožena stranka. Obe namreč zaključujeta, da koncedent (lastnik in upravljavec cest, v obravnavanem primeru prvo tožena stranka) s tem, ko sklene pogodbo o vzdrževanju cest s cestnim podjetjem (v obravnavanem primeru drugo toženo stranko), nanj ne prenese odgovornosti za škodo, ki nastane zaradi slabega vzdrževanja. Pogodba, sklenjena med toženo stranko in cestnim podjetjem, namreč ureja le razmerje med njima, ne more pa spremeniti zakonite obveznosti tožene stranke, da vzdržuje državne ceste. Enako stališče je (glede občin) zavzelo tudi VS RS v odločbi III Ips 20/2007, ki jo prav tako izpostavlja pritožba.(2) Sodišče je svojo odločitev v tem delu obširno in pravilno obrazložilo, enako stališče pa je zavzela tudi večinska sodna praksa.(3) Višje sodišče se zato v izogib ponavljanju, na takšno obrazložitev v celoti sklicuje.

7. Nadalje je potrebno ugotoviti, da obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. v zvezi s 1. odstavkom 495. člena ZPP). Sodba sodišča prve stopnje se v takšnih sporih lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve.

8. Ključna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru je, da se je vozilo zavarovanca tožeče stranke poškodovalo ravno iz razloga, ker je zapeljal čez kamen, ki je na cesto padel iz brežine nad njo. Obe toženi stranki v pritožbah izpostavljata, da je takšna odločitev oprta zgolj na (neskladni) izpovedi zavarovanca tožeče stranke (voznika, v nadaljevanju oškodovanec) in njegove sopotnice (V. S.). Zaključki, ki jih je v zvezi s tem navedel izvedenec pa naj bi bili povsem prezrti. Sodišče prve stopnje naj se tako ne bi opredelilo do njegovih ugotovitev, da poškodbe vozila ustrezajo naletu vozila na nek predmet, ki ni ležal na cesti, ampak se je nahajal višje, da se nezgoda tako, kot je opisano v tožbi, ni mogla zgoditi ter da dopušča možnost poškodbe vozila v drugem škodnem dogodku. Iz mnenja izvedenca izhaja, da je najverjetneje, da je poškodba na avtomobilu nastala v posledici naleta na kamen, ki je iz brežine padal na cestišče, ali pa se je od njega odbil. Povzemanje njegovih navedb, kot to počneta toženi stranki, je zavajajoče. Možnost, da so poškodbe nastale ob drugem škodnem dogodku, namreč slednji podaja le glede poškodb na spodnjem delu odbijača. Poleg tega našteva še mnoge druge poškodbe vozila. Iz njegovih ugotovitev bi tako lahko kvečjemu izhajalo, da tožbeni zahtevek v delu, ko tožena stranka zahteva povrnitev škode za popravilo tega dela odbijača, ni utemeljen. Ker toženi stranki višine škode nista konkretizirano prerekali, pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko zahtevka tudi v tem delu ni zavrnilo. Nadalje so neresnične trditve, da naj bi iz mnenja izhajalo, da poškodbe na način, kot zatrjuje tožeča stranka, niso mogle nastati. Ta je ves čas postopka trdila, da je do poškodb prišlo zaradi kamna, ki je padel iz brežine. Prvotno je sicer res trdila, da je slednji ležal na cestišču, kasneje pa je navedbe popravila in pojasnila, da je poskakoval in se odbijal od cestišča. Navedenemu načinu nastanka škode izvedenec izrecno pritrjuje. Ob tem navede zgolj, da do poškodbe ni moglo priti na način, da bi kamen povozil voznik pred oškodovancem vozečega vozila in bi se ta nato odbil v oškodovančevo vozilo. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo očitanih absolutno bistvenih kršitev 8., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

9. Višje sodišče nadalje pritrjuje tudi njegovi oceni v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženih strank. Pravilno je namreč ugotavljalo, ali je podana njuna krivdna (ne objektivna) odgovornost in se pri tem sklicevalo na določbo 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

10. V zvezi s prvo toženo stranko je pri tem ugotovilo, da je za škodo krivdno odgovorna, ker je ravnala malomarno in ni izpolnila vseh svojih dolžnosti, ker ni ustrezno zavarovala brežine nad cesto na spornem odseku. Gre za neizpodbojno ugotovitev dejanskega stanja. Ponavljanje trditev, da tega ni mogla storiti, ker ni vedela, da na tem delu cestišča pada kamenje, ker koncesionar ni predlagal zaščite niti postavitve prometne signalizacije in, da nevarnost padanja kamenja ni izkazana, da je drugo tožena stranka preglede redno izvajala, da na spornem odseku podobnih pripetljajev pred spornim dogodkom ni bilo ter da je znak, da kamenje pada, postavljen na drugi strani ceste; tako pomenijo uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga.

11. Neresnični pa so očitki drugo tožene stranke, da ji sodišče prve stopnje zgolj nekonkretizirano očita, da ni storila vsega kar se od nje zahteva, da do padanja kamenja na cesto ne bi prišlo. Slednje je namreč pojasnilo, da opustitev vidi v dejstvu, da je drugo tožena stranka vedela, da se na spornem odseku (lahko) nahaja kamenje (tega je namreč čistila tako na dan dogodka, kot dan pred tem), pa o tem ni opozorila Direkcije RS za ceste niti ni od nje ni zahtevala, postavitve ustrezne prometne signalizacije oziroma izvedbe drugih varnostnih ukrepov (npr. postavitve prometnih znakov). Glede na (dejansko) ugotovitev sodišča prve stopnje, da je drugo tožena stranka kamenje na spornem odseku ceste v spornem obdobju večkrat pobirala, ta s pritožbenimi navedbami, da na tem odseku nevarnosti padanja kamenja ni bilo, ne more uspeti. Zaključek, da bi se svoje odgovornosti lahko razbremenila, če bi o nevarnosti opozorila Direkcijo RS za ceste, tako ni nelogičen, protispisen, nerazumljiv ali nasproten izvedenim dokazom, očitani kršitvi 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa tudi v tem delu nista podani.

12. Navedbe, da postavitev prometnega znaka na spornem delu ne bi preprečila nastanka škode, prvo tožena stranka prvič podaja šele v pritožbi, zato so prepozne in neupoštevne. V postopkih v sporih majhne vrednosti morajo namreč pravdne stranke vse navedbe podati v tožbi oziroma odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Po tem lahko vsaka stranka vloži še eno pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih podajajo v drugih vlogah (vključno s pritožbo), se ne upoštevajo (453. člen ZPP).

13. Ostale pritožbene navedbe ene in druge tožene stranke izpodbijajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, predvsem njegovo dokazno oceno. Višje sodišče zato nanje ni odgovarjalo.(4)

14. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, za katere je ocenilo, da so pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato obe pritožbi toženih strank kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker toženi stranki s pritožbama nista uspeli, morata sami kriti vsaka svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 57/2004. (2) Ta navaja: Čeprav lahko lokalna skupnost neposredno upravljanje cest v okviru zagotavljanja javne službe prenese na koga tretjega, ostaja dejstvo, da je prav občina dolžna poskrbeti za nemoteno izvajanje tovrstne javne službe in jo je zato mogoče šteti za upravljavca cest v smislu določbe 42. člena ZUDVPV. Ugovor tožene stranke, da ni pasivno legitimirana, torej ni utemeljen.

3) Glej npr. odločbe: VSL II Cp 3207/2008, VSL II Cp 1292/2010, VSL II Cp 418/2010, VSL I Cp 384/2010, VS RS II Ips 19/2007, ...

(4) Gre za očitke, da sta izpovedi prič neprepričljivi in neskladni, da V. S. ni vedela, ali se je na spornem odseku večkrat pojavljalo kamenje, da do dogodka ni prišlo na zatrjevanem kraju, da je oškodovanec vozil z neprilagojeno hitrostjo – torej ne dovolj skrbno, čeprav je vedel, da se na tem odseku pogosto pojavlja kamenje, da je s tem kršil prometne predpise in je zato sam kriv za nastalo škodo, na kar kaže tudi dejstvo, da je vozil v koloni, pri čemer ni na kamen zapeljalo nobeno drugo vozilo.