Jedro

V skladu s temeljnim načelom, ki velja pri odločanju o povrnitvi stroškov, nosi stroške tista stranka, ki je s svojim ravnanjem povzročila, da je bila pravda potrebna, pri čemer je odločilno načelo končnega uspeha in ne uspešnost posameznih pravdnih dejanj.

Izrek

I. Pritožba drugotožene tožene stranke zoper sklep z dne 4. marec 2013 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba priče F. T. zoper sklep z dne 25.1.2013 se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

III. Pritožbi drugotožene stranke zoper sklep z dne 25.1.2013 se delno ugodi ter se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na način izpolnitve „s poštno nakaznico na pričin navedeni naslov“, razveljavi, v ostalem pa se pritožba drugotožene stranke zoper izpodbijani sklep zavrne in sklep v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 25.1.2013 toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo 39,85 EUR pričnine priči F. T. s poštno nakaznico na pričin naslov. S sklepom z dne 4. marec 2013 je sodišče odločilo, da druga tožena stranka sama krije svoje stroške s pritožbo z dne 11.7.2012. 2. Druga tožena stranka s pritožuje zoper oba sklepa. Zoper sklep z dne 15.1.2013 se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je zmotno presodilo, da za pričo ni vozil javni prevoz ob primernem času. Tudi, če bi priča morala čakati na avtobus malo več kot tri ure, bi sodišče lahko priči priznalo kilometrino le za pot iz Ljubljane v Portorož, ne pa tudi obratno. Sodišče tudi ni imelo nobene podlage, da toženima strankama določi način izpolnitve obveznosti. Drugotožena stranka posluje le prek računov in s posredovanjem bank. Drugačen način izpolnitve zanju ni izvedljiv. Sodišče glede načina izpolnitve tudi ni navedlo nobenih razlogov v obrazložitvi sklepa.

3. V pritožbi zoper sklep z dne 4.3.2013 druga tožena stranka sodišču očita storitev bistvenih kršitev določb postopka. Drugotožena stranka je s svojo pritožbo zoper sklep z dne 25.1.2013 v pretežnem delu uspela, saj je zmanjšala znesek, ki ga je bila dolžna plačati po prvotnem sklepu. Skladno s pravili o uspehu je zato drugotožena stranka upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Iz enotne sodne prakse izhaja, da ima pravdna stranka vselej pravico do povračila pritožbenih stroškov, kadar uspe s svojo pritožbo zoper sklep o previsoko odmerjeni nagradi in stroških izvršitelja, sodnega izvedenca, sodnega cenilca in tolmača, ne glede na to, katera od pravdnih strank v postopku uspe. V primerjavo ponuja odločbi VSL I Cpg 72/2010 in VSL I Cpg 347/2010. 4. Priča F. T. se pritožuje zoper sklep z dne 25.1.2013. Pritožuje se laično brez navedb pritožbenih razlogov. Izpodbijanemu sklepu očita, da ni obrazložen in ni jasno, kaj predstavlja njegovo intelektualno delo in kaj ostale stroške. Priznani znesek ne zadostuje niti za pokritje materialnih stroškov, niti za vračilo sodne takse. Sklicevanje na podatke DURS-a je nevzdržno, saj so ti podatki netočni. V nadaljevanju pritožbe očita tudi glede nepravilnosti zagrešenih s strani politikov.

5. Pritožba drugotožene stranke zoper sklep z dne 25.1.2013 je delno utemeljena, njena pritožba zoper sklep z dne 4.3.2013 pa ni utemeljena.

Pritožba priče oper sklep z dne 25.1.2013 ni utemeljena.

6. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 25.1.2013 priči priznalo stroške v višini 39,85 EUR. Ocenilo je, da javni prevoz na relaciji Ljubljana – Portorož ne vozi ob primernem času in zato priči priznalo stroške za prevožene kilometre. Pritožbeno sodišče sprejema oceno prvostopenjskega sodišča, ki je opravilo poizvedbe na Slovenskih železnicah in Avtobusni postaji Ljubljana o voznem redu javnih prevoznih sredstev. Po določilu Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (1) se stroški za prevožene kilometre povrnejo le za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo oziroma ne vozi ob primernem času (prvi odstavek 5. člena Pravilnika). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je imela priča sicer možnost odhoda iz Ljubljane proti Portorožu z vlakom, vendar ne ob primernem času. Zato je odločilo, da se priči prizna stroške za prevožene kilometre. Pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno presodilo, da javni prevoz za pričo ni vozil ob primernem času, ni utemeljen. Priča bi morala čakati na javni prevoz več kot tri ure, zato pritožbeno sodišče sprejema oceno prvostopenjskega sodišča, da javni prevoz na relaciji Ljubljana – Portorož glede na konec zaslišanja ni vozil ob primernem času. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da bi sodišče moralo priznati priči stroške za javni prevoz iz Portoroža v Ljubljano, tudi če je priznalo stroške za kilometrino iz Ljubljane v Portorož. Če je sodišče priči priznalo stroške kilometrine v eno smer, je logično in ekonomično, da ji bo priznalo stroške kilometrine tudi v drugo smer. Sodišče ne more zahtevati od priče, da se pripelje z avtomobilom le v eno smer, v drugo smer pa uporablja javni prevoz, vmes pa nekje pusti vozilo.

7. Neutemeljena je tudi pritožba priče, da ni obrazloženo, na kaj se nanaša priznani znesek. Sodišče je priči priznalo zgolj potne stroške v višini kilometrine. Ni pa priznalo zneska vinjete, saj je imela priča letno vinjeto in ji posebni stroški niso nastali. Prav tako ni priznalo stroškov izgubljenega zaslužka. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da navedbe priče o doseženem zaslužku ne držijo, saj v letih 2008 do 2011 ni bila zavezana za dohodnino, razen iz naslova izplačila dividend in so bili njeni dohodki v teh letih minimalni oziroma jih ni bilo. Pritožba take ugotovitve prvostopenjskega sodišča pavšalno napada in zatrjuje, da podatki DURS-a niso verodostojni. S takimi pritožbenimi navedbami pa ne more ovreči ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Pritožniku niti ni uspelo izkazati svojih trditev o izgubljenem zaslužku.

8. Z izpodbijanim sklepom je sodišče toženima strankama naložilo plačilo potnih stroškov priči s poštno nakaznico na pričin navedeni naslov. Drugotožena stranka v pritožbi utemeljeno graja določen način izpolnitve obveznosti. Navaja, da posluje le preko računov in s posredovanjem banke ter drugačen način izpolnitve zanjo ni izvedljiv. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sklepa razlogov za tako odločitev niti ni navedlo, zato sklepa v tem delu ni moč preizkusiti in je podana bistvena kršitev določil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (2).

9. S sklepom z dne 4.3.2013 je prvostopenjsko sodišče odločilo, da druga tožena stranka sama krije stroške s pritožbo. Pri tem se je oprlo na določilo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Težnja po celoviti odločitvi glede povrnitve pravdnih stroškov ne sme biti zreducirana na matematično operacijo. Taka pa je tudi vsebinska odločitev izpodbijanega sklepa. Druga tožena stranka je res uspela s svojo pritožbo in je zmanjšala znesek, ki ga je bila dolžna plačati po prvotnem sklepu. Vendar je prvostopenjsko sodišče odločilo v skladu s temeljnim načelom, ki velja pri odločanju o povrnitvi stroškov, po katerem nosi stroške tista stranka, ki je s svojim ravnanjem povzročila, da je bila pravda potrebna, pri čemer je odločilno načelo končnega uspeha in ne uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Judikata, ki ju v primerjavo ponuja drugotožena stranka v pritožbi, za odločanje v tej zadevi ne prideta v poštev. Pravdni postopek je tu že pravnomočno končana, izpodbijani sklep pa pomeni zaključek celovite odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov.

10. Na podlagi navedenih razlogov je zato prvostopenjsko sodišče pritožbo drugotožene stranke zoper sklep z dne 3.4.2013 in pritožbo priče zoper sklep z dne 25.1.2013 zavrnilo in sklepa v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Pritožbi drugotožene stranke zoper sklep z dne 25.1.2013 pa je delno ugodilo (v delu, ki se nanaša na določitev načina izpolnitve obveznosti) in sklep v tem delu razveljavilo, v ostalem pa pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

(1) Ur. list RS, št. 15/2003, v nadaljevanju Pravilnik.

(2) Ur. list RS, št. 1026/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.