Jedro

V postopku denacionalizacije se vrača le premoženje, ki je bilo prejšnjim lastnikom podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen, če so izpolnjeni tudi drugi predpisani pogoji. Zato je treba v vsakem primeru ugotoviti, ali gre za podržavljenje v smislu ZDen, kar pa v tem primeru ni bilo popolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 12.5.2001, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote J. z dne 6.6.2001, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožnikov za denacionalizacijo dela tam navedenih podržavljenih parcel v skupni izmeri 82 m2, za kolikor so ta zemljišča manjša od časa podržavljenja.

Sodišče prve stopnje je odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v nov postopek. Menilo je namreč, da tožena stranka in pred njo prvostopni upravni organ nista pravilno ugotovila dejanskega stanja glede zatrjevanj tožnikov o tem, da jim je bilo manjkajočih 82 m2 zemljišč odvzetih že leta 1959, ko je Občina J. ta zemljišča uporabila za potrebe ceste. To naj bi po navedbah tožnikov izhajalo iz mapnih kopij, ki so v upravnih spisih. Zato bo treba v ponovnem postopku preveriti, ali je sploh bil izveden poseg, ki ga zatrjujejo tožniki, kdaj je bila cesta zgrajena, ali se je ter kako spreminjala površina spornih parcel. Ker teh okoliščin tožena stranka ni preverila v dosedanjem postopku, je njen sklep, ki temelji na mnenju Geodetske uprave Republike Slovenije z dne 27.8.1998, da je razlika v izmerah posledica nenatančne izmere starega stanja, preuranjena. V tem dopisu geodetska uprava namreč ne izključuje možnosti, da bi odstopanja nastala iz drugih razlogov. Prvostopno sodišče pa se je strinjalo z razlogi, ki jih je za zavrnitev posebnega odškodninskega zahtevka navedla že tožena stranka v svoji izpodbijani odločbi.

Zavrnilo je tudi tožnikov predlog, da naj odloči samo v postopku polne jurisdikcije po 61. členu ZUS, ker za to niso bili izpolnjeni predpisani pogoji.

Zoper prvostopno sodbo vlagajo tožniki obsežno pritožbo, in sicer zaradi nerazumljivo obrazloženega dela sodbe v zvezi z odločitvijo o odškodninskem zahtevku, zaradi kršenja človekovih pravic v zvezi z vračanjem zadeve v ponovno obravnavanje nižjim organom in zaradi dejanske neugoditve tožbi. Zahtevali so dve vrsti odškodnine, in sicer odškodnino zaradi zavlačevanja postopka in zaradi zavračanja njihovega denacionalizacijskega zahtevka, ter drugo odškodnino za iz posesti odvzeto zemljo. Ker se je prvostopni organ že dvakrat izkazal za nesposobnega rešiti zadevo, bi morala o njej meritorno odločiti tožena stranka ali pa celo prvostopno sodišče. Sklicujejo se na pravico do poštenega sojenja, pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kamor spada tudi pravica do hitrega sojenja. Tožbi ni bilo ugodeno, saj prvostopno sodišče od upravnih organov na podlagi dokazov ni zahtevalo uvedbe denacionalizacijskega postopka, temveč od njih zahteva le ponovno odločanje o tej uvedbi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ne glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita in da so bili toženi stranki z izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča dani pravilni in jasni napotki za ponovno odločanje v obravnavani denacionalizacijski zadevi. Pritožbeno sodišče še pripominja, da bo treba natančno ugotoviti stanje spornih zemljišč ob podržavljenju, to pa je bilo ob uveljavitvi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), to je bilo 26.12.1958, in ne šele ob izdaji odločbe z dne 13.2.1960, kajti ta odločba je zgolj ugotovitvena.

Po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu s tem, ko ni odločalo v sporu polne jurisdikcije po 61. členu ZUS, torej o pravici do denacionalizacije sami. Prvostopno sodišče po določbah ZUS ni dolžno odločati v sporu polne jurisdikcije, temveč ima po 61. členu ZUS le pravico za tako odločanje, pa še to le takrat, kadar so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Glede na to, da v obravnavanem primeru dejansko stanje v zvezi s trditvami tožnikov, da se je površina spornih parcel zmanjšala za 82 m2, v tej zadevi v upravnem postopku sploh še ni bilo ugotavljano, bi ga moralo v celoti ugotavljati prvostopno sodišče v upravnem sporu, in to s pomočjo izvedencev geodetske stroke ter na podlagi dokumentov, pridobljenih od upravljalca ceste, ter morebitnih drugih dokazil, nato te dokaze izvesti na glavni obravnavi ob prisotnosti strank in drugih udeležencev. Tak postopek pa tudi po presoji pritožbenga sodišča ne bi bil učinkovit in ekonomičen. Zato se pritožbeno sodišče v tem primeru strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča, ki ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, temveč je zadevo z ustreznimi napotki vrnilo v nov postopek toženi stranki.

Odločanje drugostopnega upravnega organa o pritožbi zoper upravni akt organa prve stopnje je urejeno v 240. do 246. členu ZUP/86. Pritožbeno sodišče pa niti v teh pa tudi v katerih drugih določbah zakona nima pravne podlage, da bi odredilo, da mora o denacionalizacijskem zahtevku odločiti sam drugostopni upravni organ. Zato tak pritožbeni predlog zavrača. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi tožnikom pravilno pojasnilo tudi, da o odškodnini zaradi dolgotrajnosti postopka in zavračanja denacionalizacijskega zahtevka ni mogoče odločati v denacionalizacijskem postopku. To pojasnilo pa se ne nanaša na morebitno odškodnino po 2. odstavku 2. člena oziroma 42. člena ZDen. Do take odškodnine bodo tožniki na podlagi svoje zahteve upravičeni, če se bo v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bilo spornih 82 m2 zemljišča podržavljenih na način iz 3. ali 4. člena ZDen in da tega zemljišča tožnikom ni mogoče vrniti v naravi. Glede na to, da je bila prvostopna upravna odločba v tej zadevi izdana 6.6.2001, tožniki utemeljeno opozarjajo, da je datum odločbe tožene stranke, ki je predmet tega upravnega spora, to je 12.5.2001, očitno napačen. Zato bi bilo pravilno, če bi tožena stranka to nepravilnost popravila s popravnim sklepom.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožnikov kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.