Jedro

Upnik lahko zahteva pogodbeno kazen v času od zamude z izpolnitvijo glavne obveznosti do njene izpolnitve. Od zahtevanega plačila pogodbene kazni naprej je dolžnik v zamudi, zato je od takrat dalje upnik upravičen tudi do zamudnih obresti od denarnega zneska zahtevane pogodbene kazni (1. odstavek 277. člena ZOR).

Stranki sta določili parametre za izračun pogodbene kazni in sicer 1 promil za vsak dan zamude oziroma največ 5% od kupnine 993.097,00 SIT. Zato je potrebno pritrditi revizijskemu stališču, da je bilo po več kot šestih mesecih zamude (torej po več kot 180 dneh), tudi toženi stranki popolnoma jasno, da predstavlja pogodbena kazen znesek v višini 5% od 993.097,00 SIT oziroma 49.654,85 SIT in da ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da zahtevek na plačilo pogodbene kazni ni bil dovolj določen.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ( 1. in 3. odstavek izreka sodbe) spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 91.142,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1994 do plačila, v roku 15 dni.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 22.889,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.1994 do plačila, v roku 15 dni." V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 975,00 SIT, v roku 15 dni.

II. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 26.298,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.12.1996 do plačila, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 102.707,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1994 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki naložilo v plačilo stroške postopka tožeče stranke v znesku 26.245,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in naložilo tožeči stranki plačilo stroškov postopka v znesku 10.225,00 SIT.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa, da ju spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. V reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje sicer pravilno štelo, da je sporočilo o pridržanju pogodbene kazni lahko tudi ustno, vendar pa je napačno štelo, da ni dovolj določno. Ob delnem prevzemu apartmaja dne 3.4.1992, ko je šlo za več kot polletno zamudo z njegovo izročitvijo, je bilo obema strankama popolnoma jasno, da gre za pogodbeno kazen v celotnem znesku petih procentov. Izjava očeta tožeče stranke je bila tako dovolj specificirana, zato je takrat pogodbena kazen zapadla v plačilo, prav tako pa so takrat začele teči zamudne obresti. Nepravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da pred sprejemom izpolnitve ne more biti govora o zapadlosti plačila pogodbene kazni. Tožeča stranka bi lahko terjala pogodbeno kazen, ko je tožena stranka prišla v zamudo oziroma po preteku petdesetih dni od zamude, ko je zapadel v plačilo znesek 5% pogodbene cene. Na koncu opozarja na enako zadevo kot je obravnavana, in ki se je vodila pod opr. št. II P 88/93 in v kateri je bilo tožbenemu zahtevku na plačilo zamudnih obresti od pogodbene kazni pravnomočno ugodeno.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija je delno utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi je denarna terjatev v višini 103.444,00 SIT, ki predstavlja obračunane zamudne obresti za čas od 3.4.1992 do 8.4.1994 od z zamudo plačanega zneska pogodbene kazni v višini 49.654,85 SIT.

Dejansko podlago izpodbijanih sodb sodišča prve in druge stopnje, ki je hkrati tudi neizpodbojna podlaga revizijski presoji (3. odstavek 385. člena ZPP), predstavljajo naslednje ugotovitve: - tožena stranka kot prodajalec in tožeča stranka kot kupec sta dne 19.11.1990 sklenili predpogodbo št. SI 52-90-8 in dne 15.7.1991 kupno pogodbo št. SI 52-90-47 za apartma št. 25 v S. in za kupnino 993.097,00 SIT, - tožena stranka se je obvezala, da bo tožeči stranki izročila navedeni apartma v mesecu avgustu 1991, - prav tako se je obvezala, da bo v primeru zamude z izročitvijo apartmaja plačala tožeči stranki pogodbeno kazen v višini 1 promila za vsak dan zamude, največ v višini 5% kupnine (15. člen predpogodbe), - tožena stranka je zamudila z izročitvijo apartmaja, - dne 3.4.1992 je prišlo le do delnega prevzema apartmaja, - ob delnem prevzemu je tožeča stranka ustno zahtevala plačilo pogodbene kazni, - tožena stranka je plačala pogodbeno kazen v znesku 49.654,00 SIT dne 27.1.1994 po pisni zahtevi tožeče stranke.

Po stališču sodišča druge stopnje je pridržanje pravice do pogodbene kazni lahko tudi ustno, vendar pa je odločilo, da tožeči stranki ne gredo vtoževane obresti, ker mora biti takšna izjava določna in jasna oziroma postavljena v znesku, poleg tega pa ob delnem prevzemu apartmaja tožena stranka še ni prišla v zamudo. Po mnenju sodišča druge stopnje je pogodbena kazen zapadla v plačilo šele z dokončnim prevzemom stanovanja.

Pritrditi je treba revizijskemu mnenju, da takšno stališče sodišča druge stopnje ni pravilno in da je posledica zmotne uporabe materialnega prava.

Osnovna značilnost pogodbene kazni je njena akcesornost. To pomeni, da deli pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša (1. odstavek 272. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Zato dospe pogodbena kazen v plačilo, če je stranka v zamudi z izpolnitvijo glavne obveznosti (1. odstavek 270. člena in 1. odstavek 324. člena ZOR) oziroma, če glavne obveznosti ne izpolni v času, v katerem bi jo morala izpolniti, kot tudi, če je sploh ne izpolni. Ker pa pogodbena kazen ni objektivna posledica dolžnikove zamude (tako kot so to npr. zamudne obresti), si je treba pravico do nje pridržati z zahtevo (4. odstavek 273. člena ZOR). Glede na navedeno se ta lahko poda od trenutka, ko je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo glavne obveznosti. V ZOR ni določbe, ki bi potrjevala stališče sodišča druge stopnje, da pogodbena kazen zapade v plačilo šele z dokončno izpolnitvijo glavne obveznosti. Je pa določba (5. odstavek 273. člena ZOR), ki upniku jemlje pravico zahtevati pogodbeno kazen po izpolnitvi obveznosti. Smisel te določbe je v pravni varnosti dolžnika, saj lahko na podlagi upnikovega molka ob izpolnitvi glavne obveznosti upravičeno sklepa, da se je upnik odrekel svoji pravici do pogodbene kazni. Iz navedenega tako izhaja, da upnik lahko zahteva pogodbeno kazen v času od zamude z izpolnitvijo glavne obveznosti do njene izpolnitve. Od zahtevanega plačila pogodbene kazni naprej je dolžnik v zamudi, zato je od takrat dalje upnik upravičen tudi do zamudnih obresti od denarnega zneska zahtevane pogodbene kazni (1. odstavek 277. člena ZOR).

Ob gornjih dejanskih ugotovitvah je bila tožena stranka v zamudi s plačilom pogodbene kazni od ustne zahteve, dane dne 3.4.1992 dalje. Pritrditi je treba stališčema obeh sodišč, da se pogodbena kazen lahko zahteva tudi ustno razen, če stranki v pogodbi nista pogojili veljavnost zahteve z določeno obliko. Takšnega pogoja pravdni stranki v pogodbi nista določili. Jasno pa sta določili parametre za izračun pogodbene kazni in sicer 1 promil za vsak dan zamude oziroma največ 5% od kupnine 993.097,00 SIT. Zato je potrebno pritrditi revizijskemu stališču, da je bilo po več kot šestih mesecih zamude (torej po več kot 180 dneh), tudi toženi stranki popolnoma jasno, da predstavlja pogodbena kazen znesek v višini 5% od 993.097,00 SIT oziroma 49.654,85 SIT in da ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da zahtevek na plačilo pogodbene kazni ni bil dovolj določen.

Tožeča stranka je torej upravičeno zahtevala od tožene stranke plačilo zamudnih obresti od prepozno plačane pogodbene kazni in sicer za čas od zamude z njenim plačilom (od 4.4.1992) pa do njenega plačila (do 27.1.1994). Odločitev sodišča prve stopnje je bila zato v tem delu pravilna. Ni pa bila pravilna v delu, ki se nanaša na obrestovanje glavnične obveznosti po njenem plačilu, to je za čas od 28.1.1994 do 1.4.1994. Pritožba tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje o priznanju obračunanih obresti tudi za navedeno obdobje je bila zato utemeljena. Od 27.1.1994 tožena stranka namreč ni bila več v zamudi s plačilom glavnice, zato so takrat zamudne obresti prenehale teči. V zamudi je bila le še s plačilom zamudnih obresti, od katerih tečejo zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (2. odstavek 279. člena ZOR), to je od 15.4.1994 dalje.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 395. člena ZPP spremenilo sodbi sodišč prve in druge stopnje kot je razvidno iz izreka te sodbe oziroma tako, da je samo obračunalo zamudne obresti za obdobje od 4.4.1992 do 27.1.1994 v znesku 91.142,30 SIT (obračun obresti je priložen tej sodbi in je njen sestavni del) in tožeči stranki od tega zneska priznalo procesne obresti od 15.4.1994 do plačila. V preostalem delu pa je revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Sprememba izpodbijanih sodb je imela za posledico tudi spremembo odločitev o stroških postopka (2. odstavek 166. člena ZPP). Izhodišče za odmero stroškov postopka je delni uspeh oziroma neuspeh strank (tožeča stranka 88,1%, tožena pa 11,9%) tako v prvostopnem, pritožbenem in revizijskem postopku (2. odstavek 154. člena ZPP). Ob upoštevanju uspeha je tožeča stranka upravičena do 23.130,00 SIT stroškov prvostopnega postopka, tožena stranka pa do 241,00 SIT. Tožena stranka je glede na delni uspeh v pritožbenem postopku upravičena do pritožbenih stroškov v znesku 975,00 SIT (11,9% od 8.200,00 SIT), tožeča stranka pa do revizijskih stroškov v znesku 26.298,00 SIT (88,1% od 29.850 SIT - 66,50 SIT x 300t + taksa 9.900 SIT). Ker je tožeča stranka zahtevala tudi zamudne obresti od stroškov postopka, ji tečejo od stroškov prvostopnega postopka od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, od stroškov revizijskega postopka pa od izdaje te sodbe dalje.