Jedro

Prvotožena stranka ne more izpodbijati zavrnilne odločitve sodišča zoper drugotoženo stranko, saj sodni spor ne poteka med samima toženima strankama. Prvotožena stranka ne more sama preiti in položaja tožene stranke v položaj tožeče stranke ali njenega intervenienta in izpodbijati odločitev sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožba prvotožene stranke se zavrže, pritožba tožeče stranke pa se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranke trpijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, po kateri se drugotoženi stranki naloži, da mora tožnika takoj reintegrirati na delovno mesto asistenta z doktoratom, vse v skladu s pravnomočno sodno poravnavo z dne 25.5.2005 ter da mora obračunati za tožnika bruto nadomestilo plače v višini 400.000,00 SIT in mu izplačati nadomestilo mesečne plače v neto višini po vsakokratnem mesečnem fondu ur z dodatki za delovno dobo ter po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od 31.5.2005 do reintegracije tožnika in mu povrniti stroške postopka. Sodišče je zavrnilo tudi identičen podredni predlog za izdajo začasne odredbe zoper prvotoženo stranko.

Zoper sklep se pritožujeta tožnik in prvotožena stranka. Tožnik v svoji pritožbi najprej povzema dogodke po pravnomočni sodni poravnavi s prvo toženo stranko, ki mu je izplačala plačo do

31.5.2005, od tedaj dalje pa ničesar več. Opisuje tudi dogodke v zvezi z neuspelo reintegracijo v delovno razmerje, ki jo preprečuje dekan drugotožene stranke, pri čemer priznava, da je rektor prvotožene stranke formalno storil vse, kar je potrebno, da bi bil tožnik nameščen na njegovo delovno mesto v skladu s sodno poravnavo. Zato je postopanje dekana druge tožene stranke očitno samovoljno. V nastali situaciji je tožnik formalno v delovnem razmerju, vendar ne dobiva plače, ima dva nepreskrbljena otroka, za družino pa trenutno skrbi samo žena, ki prejema povprečno plačo v višini 120.000,00 SIT neto. Tožnik se torej nahaja v težkem socialnem položaju, zaradi neizvršitve sodne poravnave pa mu grozi tudi profesionalno uničenje. Zato odločno prereka zaključke sodišča prve stopnje o tem, da ne obstajajo predpostavke za izdajo začasne odredbe. Na koncu pritožbe pa utesnjuje predlog za izdajo začasne odredbe, tako da ga naslavlja le zoper drugotoženo stranko in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da izda začasno odredbo zoper drugotoženo stranko.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tudi prvotožena stranka, vendar v pritožbi napačno navedena kot stranski intervenient. Pritožuje se zoper del odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe zoper drugotoženo stranko. V pritožbi opisuje zaplete v zvezi z izvršitvijo sodne poravnave z dne 25.5.2005 ter nesoglasja med rektorjem prvotožene stranke in dekanom drugotožene stranke, kot dobesedno nezaslišano pa izpodbija tudi razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi s tem, da ni pogojev za izdajo začasne odredbe, češ da je tožnikova žena zaposlena.

Na obe pritožbi je odgovorila drugotožena stranka, ki pritožbi zavrača in med drugim opozarja na to, da je tožnik vložil tudi predlog za izvršbo in 1.2.2006 pred pristojnim okrajnim sodiščem tudi predlog za začasno odredbo z identičnim zahtevkom, kot v konkretni zadevi, kar pomeni, da je prišlo do litispendence, sicer pa predlagana začasna odredba po svoji vsebini predstavlja predlog za izvršbo in bi bila eventualno dopustna le v okvirih izvršilnega postopka. Drugotožena stranka ne more biti pasivno legitimirana, saj ni sklenila sodne poravnave.

Pritožba tožnika se zavrne, pritožba prvotožene stranke pa se zavrže.

Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu (1. odst. 350. čl. ZPP).

Enako velja tudi za pritožbo zoper sklep (366. čl. ZPP).

V konkretni zadevi se tožnik pritožuje zoper sklep sodišča prve stopnje, kar bi pomenilo, da se pritožuje zoper sklep v celoti, vendar na koncu pritožbe navaja, da predlog za izdajo začasne odredbe utesnjuje zgolj na drugoženo stranko, ker je prvotožena stranka po njegovem mnenju storila že vse, kar je objektivno mogoče za izvršitev pravnomočne sodne poravnave. "Utesnitev predloga" postopkovno pomeni delni umik tega predloga, ki pa v pritožbenem postopku ni več dopusten (2. odst. 188. čl. ZPP).

Kljub temu je navedene pritožbene navedbe in tudi predlog tožnika o tem, kako naj odloči pritožbeno sodišče, glede na določbo 1. odst. 350. čl. ZPP potrebno razumeti tudi tako, da se tožnik dejansko ne pritožuje več zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe zoper prvotoženo stranko. Glede na vsebino pritožbe bi namreč tudi v primeru ugoditve tej pritožbi, pritožbeno sodišče po njegovem predlogu poseglo le v odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga zoper drugotoženo stranko in ne zoper prvotoženo stranko. Zato je pritožbeno sodišče štelo, da se tožnikova pritožba nanaša le na odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega predloga za izdajo začasne odredbe proti drugotoženi stranki Univerzi v Mariboru, Fakulteti za strojništvo in ne proti prvotoženi stranki Univerzi v Mariboru.

Pritožba tožnika zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje je neutemeljena, in sicer zato, ker glede na potek dosedanjega postopka ni podlage za to, da bi z začasno odredbo naložili drugotoženi stranki, da tožnika reintegrira in mu izplača nadomestilo plače. Spor zoper drugotoženo stranko se je namreč končal z zavrženjem tožbe zoper to stranko (drugotožena stranka je tudi umaknila svojo pritožbo zoper ta sklep, ta umik pa je pritožbeno sodišče vzelo na znanje), sicer pa je že pred tem tožnik tudi sam umaknil svojo tožbo zoper drugotoženo stranko (ki se s tem umikom ni strinjala in v posledici česar je sploh prišlo do odločanja sodišča o tožbi zoper drugotoženo stranko). Tako v konkretnem sodnem sporu ni podlage za to, da bi sodišče z začasno odredbo neposredno zavezalo drugotoženo stranko. Z umikom pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe zoper drugotoženo stranko formalno ni več spora med tožnikom in drugotoženo stranko, še pred tem, torej v času predloga za izdajo začasne odredbe in odločanje sodišča prve stopnje o predlagani začasni odredbi, pa je spor sicer obstajal, vendar ob odločitvi sodišča prve stopnje, da tožbo proti drugotoženi stranki zavrže. Zato v tem razmerju ni bilo mogoče govoriti niti o obstoju procesnih predpostavk za spor med tema dvema strankama, še manj pa o veljavnosti obstoja terjatve tožnika proti drugotoženi stranki, kar je osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe glede na določbo 270. oz. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - UPB-1, Ur.l. RS. št. 40/2004).

Pritožbo prvotožene stranke je pritožbeno sodišče zavrglo. Tožena stranka se v svoji pritožbi napačno naslavlja kot stranski intervenient (ki je tudi sicer napačno naveden na strani tožene stranke, saj se očitno pridružuje tožniku, ne pa drugotoženi stranki). Univerza v M. v konkretni zadevi ne more nastopati kot stranski intervenient že glede na dejstvo, da je prvotni spor potekal med tožnikom in Univerzo v M. kot prvotoženo stranko (ter Univerzo M., Fakulteto za X kot drugotoženo stranko) ter glede na dejstvo, da je tožnik tudi predlog za izdajo začasne odredbe naslovil tako zoper Univerzo v M. (torej prvotoženo stranko), kot zoper njeno članico - Univerzo v M., Fakulteto za X (drugotoženo stranko). Glede na navedeno pojasnilo je pritožbeno sodišče lahko pritožbo Univerze v M. obravnavalo in štelo le kot pritožbo prvotožene stranke. Prav glede na to, da je tožnik predlagal začasno odredbo zoper obe navedeni stranki, na označitev prvotožene stranke ne more vplivati dejstvo, da se je spor med tožnikom in prvotoženo stranko končal že s sodno poravnavo z dne

25.5.2005 in da je nadaljnji spor potekal le še med tožnikom in drugotoženo stranko (glej tudi sklep pritožbenega sodišča Pdp 1439/2005 z dne 16.3.2005, ki ga je le-to izdalo neposredno pred sklepom v tej zadevi).

Pritožba prvo tožene stranke ni dovoljena, pa čeprav se pritožuje le zoper odločitev sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem je le-to zavrnilo predlog začasne odredbe zoper drugotoženo stranko. Na takšen zaključek ne vpliva obstoj očitnega konflikta interesov med prvo in drugo toženo stranko oz. med vodstvom teh dveh strank, in dejstvo, da je mogoče drugotoženi stranki glede na večji obseg samostojnosti in z upoštevanjem njenih pravic, obveznosti in odgovornosti v pravnem prometu (kar izhaja iz 10. čl. Zakona o visokem šolstvu - ZVis, Ur.l. RS št. 67/93, 63/2004, oz. 100/2004-UPB2, v povezavi s 6., 7., 8., 14., 18., 19., 20.,

21., 23. in 24. čl. Statuta Univerze v M. - Ur.l. RS št. 19/2001, oz. sedaj 115/2004) priznati položaj stranke (3. odst. 76. čl. ZPP). Pravno formalno Univerza v M. v sporu glede predlagane začasne odredbe nastopa kot prvotožena stranka. V takšnem položaju ta tožena stranka ne more izpodbijati zavrnilne odločitve sodišča zoper drugotoženo stranko, saj sodni spor ne poteka med toženima strankama samima. Prvotožena stranka skratka ne more kar sama preiti iz položaja tožene stranke v položaj tožeče stranke ali njenega intervenienta (da bi lahko izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje).

Še bolj je to dejstvo očitno, če upoštevamo dejansko razmerje med obema toženima strankama. Po statutu prvotožene stranke obstajajo mehanizmi, ki preprečujejo samovoljno ravnanje ene od članic prvotožene stranke in se jih mora poslužiti prvotožena stranka sama; zlasti v nastali situaciji, ko je prvotožena stranka s tožnikom sklenila sodno poravnavo, ki zavezuje njo in ne neposredno druge tožene stranke (tožba proti njej je bila celo zavržena). Glede na takšno stanje prvotožena stranka ne more obiti ali zanemariti svoje že priznane obveznosti do tožnika in mora v notranjem razmerju med njo in drugotoženo stranko doseči izvršitev sodne poravnave (morda celo z zelo ostrimi ukrepi).

Pravno formalno pa v tem sodnem postopku drugotožena stranka obveznosti do tožnika nima zaradi pravnomočno zavržene tožbe proti njej. Zato tudi začasna odredba zoper njo niti ne bi mogla biti izdana.

Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka (1. odst. 334. čl. ZPP), če tega ni storilo sodišče prve stopnje, pa pritožbeno sodišče (352. čl. ZPP in 1. tč. 365. čl. ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka sklepa. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, odgovori na pritožbe pa niso v ničemer pripomogli k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odst. 154. čl. ZPP, 1. odst. 155. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.