Jedro

Tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ, velja po 1.1.2002 glede teka zamudnih obresti določba 376. člena OZ. Če so zamudne obresti do 1.1.2002 že dosegle ali presegle glavnico, s 1.1.2002 (torej dnevom uveljavitve 376. člena OZ) nehajo teči.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 28.439,60 SIT in 51.374,60 SIT za čas po 1.1.2002 zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (3. in 4. točka izreka).

II.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopenjsko sodišče s sklepom razveljavilo izvršilni sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. VII Ig 4020/91 z dne 7.10.1993 v 1. in 3. točki izreka in postopek nadaljevalo kot s tožbo (1. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe za glavnico 315.614,50 SIT je postopek ustavilo (2. točka izreka). S sodbo pa je toženi stranki naložilo plačilo zneska 79.814,20 SIT in zakonskih zamudnih obresti od zneska 28.439,60 SIT za čas od 16.5.1991 do plačila, od zneska 51.374,60 SIT za čas od 11.5.1991 do plačila, od zneska 153.292,30 SIT za čas od 10.4.1991 do 21.6.1991 in od zneska 162.322,20 SIT za čas od 11.5.1991 do 21.6.1991 (3. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 253.846,00 SIT v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik v pritožbi graja dokazno oceno Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, o prevzemu dolga in plačilu obveznosti z dne 1.12.2003 in s tem zaključek prvostopenjskega sodišča, da vtoževana terjatev ni predmet navedene pogodbe. S tem izpodbija v sodbi ugotovljeno dejansko stanje, ki pa v sporih majhne vrednosti, kakršen je predmetni (1. odstavek 495. člena ZPP), po izrecni določbi 1. odstavka 458. člena ZPP ni dopusten pritožbeni razlog. To pomeni, da je pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki še preostalo vtoževano glavnico plačati. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

Pač pa je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe v smislu 2. odstavka 350. člena ZPP ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče v obrestnem delu, ki se nanaša na vtoževni glavnici 28.439,60 SIT in 51.374,60 SIT zmotno uporabilo materialno pravo, ker je toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti navedenih zneskov 16.5.1991 in 11.5.1991 do plačila. S 1.1.2002 je namreč zečel veljati Obligacijski zakonik, ki v 376. členu določa, da obresti (tudi zamudne) prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Ustavno sodišče je z odločbo opr. št. U-I-300/04 z dne 3.6.2006 razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Drugače povedano: tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ, velja po 1.1.2002 glede teka zamudnih obresti določba 376. člena OZ in če so zamudne obresti do 1.1.2002 že dosegle ali presegle glavnico, s 1.1.2002 (torej dnevom uveljavitve 376. člena OZ) nehajo teči. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zamudne obresti od zneskov 28.439,60 SIT za čas od 16.5.1991 do 1.1.2002 in 51.374,60 SIT za čas od 11.5.1991 do 1.1.2002 že presegle glavnico, zato je pritožbeno sodišče na podlagi materialnopravne določbe 376. člena OZ v zvezi z zgoraj citirano določbo Ustavnega sodišča RS izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 1.1.2002 dalje do plačila na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, kot izhaja iz 1. odstavka I. točke dispozitiva te sodbe.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo drugih kršitev, na katere je dolžno po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti, pritožnica pa tudi ni navedla nobenih razlogov, zaradi katerih izpodbija sklep sodišča, je v preostalem, nespremenjenem delu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker je tožena stranka le v manjšem delu s pritožbo uspela (le glede obrestnega dela zahtevka), zaradi katerega pa ji posebni pritožbeni stroški niso nastali, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih mora nositi sama. Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo tudi ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato je odločilo, da je tudi ona stroške odgovora na pritožbo dolžna nositi sama.