Jedro

Revidentka v času inšpekcijskega pregleda in v času izdaje inšpekcijske odločbe za sporni objekt ni imela upravnega dovoljenja, ki bi ga glede na določbe ZUN morala pridobiti. Na tej dejanski podlagi je prvostopno sodišče presodilo, da je bila v obravnavani zadevi pravilo uporabljena določba 1. odstavka 73. člena ZUN, po kateri organ urbanistične inšpekcije odredi, da se objekt ali del objekta odstrani in vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS,Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.6.2003, s katero je tožena stranka odpravila 1. točko izreka odločbe urbanistične inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote L. z dne 27.8.1999 in jo nadomestila z novo prvo točko, s katero je investitorici M.P. naložila, da mora v roku 90 dni po prejemu te odločbe odstraniti leseno uto, tlorisnih izmer 4,00m x 6,00m, približne višine 4,50m do slemena, na zemljišču s parc.št. 1239/3 k.o. ... ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške, v ostalem je pritožbo zavrnila. Prvostopni upravni organ je v 1. točki navedene odločbe odredil investitorki odstranitev spornega objekta, ki ga je zgradila brez predpisanega upravnega dovoljenja, ni pa odredil, da vzpostavi prejšnje stanje.

Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijano odločba pravilna in temelji na zakonu. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom izpodbijane odločbe. Tožena stranka je pravilno uporabila Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 48/89 in Uradni list RS, št. 26/90, 48//90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97). Glede spremembe 1. točke izreka prvostopne odločbe, s katero je tožena stranka tožnici naložila še vzpostavitev v prejšnje stanje na njene stroške, kar naj bi po tožničinem mnenju predstavljalo kršitev splošnega načela prepovedi "reformatio in peius", pa se sklicuje na 244. člen ZUP (1986), ki je med drugim določal, da lahko organ druge stopnje ob reševanju pritožbe spremeni odločbo prve stopnje v škodo pritožnika iz razlogov, ki so določeni v 263., 266. in 267. členu ZUP/86. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil v zadevi prekršen materialni zakon (1. odstavek 73. člena ZUN) in je v skladu z 2. odstavkom 244. člena ZUP (1986) odločbo prve stopnje lahko spremenila v škodo pritožnice. Očitna kršitev materialnega predpisa je razlog iz 2. odstavka 263. člena ZUP (1986), zaradi katerega je lahko tožena stranka spremenila odločbo urbanistične inšpektorice in tožnici izrekla tudi vzpostavitev v prejšnje stanje na lastne stroške, svojo odločitev pa je po presoji sodišča tožena stranka tudi pravilno obrazložila. Po presoji prvostopnega sodišča ni sporno, da je ZUN materialni zakon, ki ureja navedeno področje in tudi ni sporno, da ZUN v 73. členu določa vzpostavitev v prejšnje stanje in to na stroške lastnika ter le izjemoma, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, določa drugačno sanacijo posega v prostor.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega zakona. Smiselno ponovi tožbene ugovore in navaja, da je z izpodbijano sodbo ponovljena bistvena kršitev določb upravnega postopka, in sicer prepovedi " reformatio in peius". Na njeno pritožbo je bila izdana odločba, s katero je bil poslabšan njen položaj, saj se od nje zahteva, da vzpostavi prejšnje stanje, kar v osnovni odločbi ni bilo napisano in zahtevano. Prvostopno sodišče ni odgovorilo na vse tožbene ugovore. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo v celoti odpravi ter postopek zoper njo ustavi oziroma izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Po 2. odstavku 107 člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbe po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je tožničina pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007, in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijo je po 85. členu ZUS-1 dopustno vložiti zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, na katerega je vezano tudi revizijsko sodišče. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da revidentka v času inšpekcijskega pregleda in v času izdaje inšpekcijske odločbe za sporni objekt ni imela upravnega dovoljenja, ki bi ga glede na določbe ZUN morala pridobiti. Na tej dejanski podlagi je prvostopno sodišče presodilo, da je bila v obravnavani zadevi pravilo uporabljena določba 1. odstavka 73. člena ZUN, po kateri organ urbanistične inšpekcije odredi, da se objekt ali del objekta odstrani in vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je tožničino tožbo zavrnilo s sklicevanjem na 1. odstavek 59. člena ZUS, po katerem se takšna odločitev sprejme tedaj, če sodišče presodi, da je bil postopek pred izdajo upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena Po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi ni prišlo do kršitev postopka v upravnem sporu, ker po zatrjevanju revidentke sodišče prve stopnje naj ne bi odgovorilo na vse tožbene ugovore. Ni obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Pri tem tudi ni nujno, da je opredelitev do navedb strank izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Prav tako sodišče prve stopnje ni dolžno ponavljati materialnopravnih razlogov za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev tožene stranke dovolj izčrpna in popolna. S tem, ko je sodišče prve stopnje ocenilo odločitev tožene stranke kot pravilno in zakonito ter se sklicevalo na razloge izpodbijane odločbe, in to v sodbi ugotovilo, je pritrdilo tudi njenim ugotovitvam.

Na drugačno odločitev revizijskega sodišča tudi ne morejo vplivati ugovori, ki so bili uveljavljani že kot tožbeni ugovori (prepoved "reformatio in peius") in jih je v reviziji zoper izpodbijano sodbo revidentka smiselno le ponovila, po presoji revizijskega sodišča pa jih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.