Jedro

Dokazni standard v primeru druge alineje prvega odstavka 93. h člena ZTuj-1 je „sum“, ki je bil v obravnavani zadevi podprt z nespornimi ugotovitvami, da je bil revident v preteklosti na ozemlju Republike Slovenije že obravnavan zaradi izvrševanja kaznivih dejanj.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo (v nadaljevanju revident) tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 214-2307/2009-56 z dne 12. 1. 2011. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ revidentu (državljan Republike Hrvaške), zavrnil prošnjo za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana (1. točka izreka) in ugotovil, da stroškov postopka ni bilo (2. točka izreka). Prvostopenjski upravni organ je v ponovnem postopku (po odločbi tožene stranke, št. 2141-119(2009/6 (121-02) z dne 7. 7. 2010) ocenil, da obstaja sum, da bo revidentovo prebivanje v Republiki Sloveniji povezano z izvrševanjem nadaljnjih kaznivih dejanj ter svojo odločitev oprl na sedmo alinejo prvega odstavka 93.l člena v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 93.h člena Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 64/2009, UPB, v nadaljevanju ZTuj-1). Tožena stranka je z odločbo, št. 2141-119/2009/10 (135-02) z dne 28. 5. 2012, zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa.

2. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z odločitvijo in razlogi v izpodbijani odločbi. Sledilo je utemeljitvi obeh upravnih organov in se pri tem sklicevalo na drugi odstavek 71. člena ZUS-1. Tožbene ugovore je zavrnilo kot neutemeljene.

3. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 1., 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodbo izpodbija na podlagi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter hkrati ugotovi, da je bilo z dejanjem tožene stranke poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka, ki ga določi sodišče, dalje do plačila, pod izvršbo.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka vztraja pri svojih navedbah v odločbi št. 2141-11972009/10 (135-02) z dne 28.5.2012, in predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident zatrjuje, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, saj ima v Republiki Sloveniji svojo družino (izven zakonsko partnerico, mld. otroka, očeta, brata) in lastniško stanovanje, na Hrvaškem pa nima ničesar in se nima kam vrniti. Če bi moral zapustiti Republiko Slovenijo, bi to tudi zelo slabo vplivalo predvsem na njegovega mld. otroka.

7. Glede na okoliščine obravnavanega primera je Vrhovno sodišče dovolilo revizijo na navedeni zakonski podlagi. Ker je revizija dovoljena že na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do drugih uveljavljanih razlogov za dovolitev revizije.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katero je Vrhovno sodišče vezano na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1, izhaja: revident je dne 11. 2. 2009 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana (o kateri je pred odločbo, ki je predmet tega upravnega spora, prvostopenjski upravni organ v ponovljenih postopkih v zvezi z odločbama drugostopenjskega upravnega organa, že dvakrat odločal); revident je zabeležen v kazenski evidenci Ministrstva za pravosodje; da je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja velike tatvine (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 220/2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I KP 442/2008); revident je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196/I KZ RS (sodba Okrožnega sodišča II K 213/2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I KP 855/2007), ki jo je Vrhovno sodišče v postopku zahteve za varstvo zakonitosti s sodbo I Ips 136/2008 razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ki pa je postopek ustavilo zaradi zastaranja; pri Okrožnem sodišču v Kopru se na podlagi pravnomočne obtožnice zoper revidenta vodi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja po členu 186/III,I KZ-1 RS (zaradi neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog) in po členu 307/II,I KZ-1 RS (zaradi nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali eksplozivom).

10. V času odločanja prvostopenjskega upravnega organa je pogoje in način vstopa, zapustitev in bivanja tujcev v Republiki Sloveniji urejal ZTuj-1, ki je v XII.A poglavju posebej uredil vstop in prebivanje tistih tujcev v Republiki Sloveniji, ki so družinski člani slovenskih državljanov. V skladu z določbami ZTuj-1 v navedenem poglavju je pod določenimi pogoji lahko družinski član slovenskega državljana, ki ni državljan države članice EU in je želel zaradi združitve oziroma ohranitve družine s slovenskim državljanom v Republiki Sloveniji prebivati dlje, kot mu je bilo to dovoljeno na podlagi dokumentov, potrebnih za vstop v Republiko Slovenijo, pridobil dovoljenje za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. Pogoje za izdajo takšnega dovoljenja je ZTuj -1 določil v prvem odstavku 93.l člena in med drugim (sedma alineja prvega odstavka) določil, da se dovoljenje za začasno prebivanje družinskemu članu, ki ni državljan EU, lahko izda, če niso podani razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz druge, tretje, četrte ali pete alineje prvega odstavka 93.h člena tega zakona. V drugi alineji prvega odstavka 93.h člena ZTuj-1, ki je bil podlaga za odločitev v obravnavani zadevi, je določeno, da je razlog za zavrnitev dovoljenja, če bi prebivanje tujca v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, v kateri je sledilo odločitvi in razlogom obeh upravnih organov, pravilno presodilo, da dosedanja revidentova ravnanja, ugotovljena v odločbah državnih organov, kažejo na to, da bi lahko njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost za javni red in da obstajajo razlogi za sum, da bo njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji povezano z nadaljnjim izvrševanjem kaznivih dejanj. Iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da je bil revident v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja velike tatvine in v kratkem obdobju dvakrat obravnavan s strani organov pregona in sodišča zaradi kaznivih dejanj, ki predstavljajo veliko družbeno nevarnost (kazniva dejanja povezana s posredovanjem mamil in kazniva dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali eksplozivom), torej dejanj, ki so zajeta v drugi alineji prvega odstavka 93. h člena ZTuj-1. Pri tem pa za odločitev v obravnavani zadevi niti ni pomembno, ali je bil kazenski postopek, ki je tekel zoper revidenta zaradi očitanih kaznivih dejanj (glej točko 9. te obrazložitve) pravnomočno končan oziroma je zastaral. Po drugi alineji prvega odstavka 93. h člena ZTuj-1 zadošča sodišču že sum, da bo prebivanje tujca v državi povezano z izvrševanjem tam navedenih kaznivih dejanj oziroma bi pomenilo nevarnost za javni red in varnost. Ta sum pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru podan.

12. Glede na navedeno tudi revidentov ugovor, ki se nanaša na kršitev načela domneve nedolžnosti v tem primeru ni upošteven. Domneva nedolžnosti je kazensko pravni inštitut in se nanaša na kazensko odgovornost. Upravni organ pa v nasprotju s sodiščem, ki vodi kazenski postopek, ne ugotavlja, ali je nekdo kriv za očitano kaznivo dejanje, ali je kazensko odgovoren. Tega upravni organ v obravnavanem primeru tudi ni storil, zato revidentu ta pravica niti ni mogla biti kršena.

13. Revidentovo razlogovanje, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da upravni organ ni vezan na odločitev Komisije za pogojni odpust in da bi morala uradna oseba (pri upravnem organu) pri ugotavljanju „suma“ angažirati strokovnjake kazenskega prava, Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljeno. Kot je že navedeno, za zavrnitev prošnje za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana (druga alineja prvega odstavka 93.h člena ZTuj-1) zadostuje že sum, da bo prebivanje tujca v Republiki Sloveniji povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj. V obravnavani zadevi je bilo v upravnem postopku, upoštevajoč revidentova ravnanja v preteklosti, ocenjeno, da je tak sum utemeljen, zato za odločitev ni pomembno, ali je bil prosilec s prestajanja kazni zapora pogojno odpuščen. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je upravni organ pri ocenjevanju, ali bi bilo lahko prebivanje tujca v Republiki Sloveniji povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj (druga alineja prvega odstavka 93. h člena ZTuj-1), neodvisen in samostojen in ni vezan na odločitev Komisije za pogojni odpust ter na kriterije, ki jih ta komisija uporablja pri odločanju o pogojnem odpustu obsojene osebe s prestajanja kazni zapora.

14. ZTuj-1 ne določa, da mora uradna oseba za ugotovitev ali obstaja sum, da bo prebivanje tujca v Republiki Sloveniji povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, pridobiti mnenje strokovnjaka s področja kazenskega prava. V postopkih po ZTuj-1 se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP), če s tem zakonom ni drugače določeno (63. člen ZTuj-1). Po ZUP sicer lahko uradna oseba, ki vodi postopek, če oceni, da je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim sama ne razpolaga, opravi dokaz z izvedenci, vendar je to prepuščeno presoji uradne osebe, ki vodi postopek. Pri tem pa je treba ponovno poudariti, da je dokazni standard v primeru druge alineje prvega odstavka 93. h člena ZTuj-1 „sum“, ki je bil v obravnavani zadevi podprt z nespornimi ugotovitvami, da je bil revident v preteklosti na ozemlju Republike Slovenije že obravnavan zaradi izvrševanja kaznivih dejanj.

15. Revidentov očitek, da ni bila spoštovana njegova pravica do družinskega življenja, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje in oba upravna organa so po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ugotovili, da je po 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) sicer vsakomur zagotovljena pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, vendar EKČP določa tudi, da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in je nujno med drugim zato, da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Tudi Ustava Republike Slovenije (tretji odstavek 15. člena) določa, da so človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejene s pravicami drugih. V ZTuj-1 so določeni pogoji (zaradi katerih se tujcu zavrne dovoljenja za prebivanje), s katerimi je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj, to je, da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da obstaja sum, da bo revidentovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, to pa tudi pomeni, da so s tem lahko prizadete pravice in svoboščine drugih ljudi. Glede na navedeno je bila revidentova pravica do družinskega življenja v Republiki Sloveniji omejena v skladu s pogoji, ki jih določa ZTuj-1. 16. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča samo dejstvo, da ima revident v Republiki Sloveniji družino in premoženje, še ne pomeni, da je bilo napačno ocenjeno, da obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, opisanih v drugi alineji prvega odstavka 93.h člena ZTuj-1. Revizijska navedba, da je njegovo življenje v Sloveniji povezano izključno z njegovo družino, je brezpredmetna.

17. Določba druge alineje prvega odstavka 93. h člena ZTuj-1 se ne nanaša le na oblike najhujših kaznivih dejanj, uperjenih proti Republiki Sloveniji, kot zmotno zatrjuje revident. V navedeni določbi ZTuj-1 so izrecno našteta le nekatera dejanja (glej 10. točko te obrazložitve), kar pa ne pomeni, da je zakon druga dejanja izključil, saj je v besedilo citirane določbe ob dejanjih, ki jih izrecno navaja, dodal še besedilo „drugih kaznivih dejanj“. To pa pomeni, da je lahko razlog za zavrnitev dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji tudi sum, da bo njegovo prebivanje povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, ki v drugi alineji prvega odstavka ZTuj-1 niso posebej navedena.

18. Revidentovo sklicevanje na Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD) na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne more vplivati. ZUSDDD je državljanom drugih republik nekdanje SFRJ omogočil, da so lahko pridobili dovoljenje za stalno prebivanje ne glede na takrat veljavni Zakon o tujcih, če so prošnjo vložili v določenem roku, in za obravnavani primer ni pravno pomemben.

19. Ugovorov, ki so po naravi bodisi ugovori zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, oziroma ugovorov, ki so po naravi kršitve pravil postopka izdaje upravnega akta, v reviziji ni dopustno uveljavljati (prvi odstavek 85. člena v zvezi s prvim odstavkom 75. člena in drugi odstavek 85. člena ZUS-1), zato se Vrhovno sodišče do tovrstnih ugovorov ne opredeljuje.

20. Vrhovno sodišče kot neutemeljenega zavrača revizijski ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Izpodbijana sodba po presoji Vrhovnega sodišča nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Glede odločilnih razlogov pa se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1, po kateri sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Prav ta ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja iz izpodbijane sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča pa so utemeljeni tudi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj v tem primeru ni opravilo glavne obravnave.

21. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. K točki II. izreka:

22. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).