Jedro

Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da dobave blaga po spornih računih sploh niso bile opravljene, s čimer ni izpolnjen že 1. pogoj za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da ni izpolnjen tudi 3. pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, to je, da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene obdavčenih transakcij. Ob obstoju že teh dveh razlogov pa po presoji sodišča tudi ni bilo treba ugotavljati še subjektivni element tožeče stranke (4. pogoj).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) je tožniku z izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 dodatno odmerila davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) od davčne osnove 567.477,75 EUR v znesku 113.495,56 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 9.857,89 EUR. Odmerjeni davek in obresti v skupnem znesku 123.353,45 EUR morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe (II. točka izreka). Tožniku se za navedeno obdobje dodatno odmeri davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupni višini 2.695,45 EUR in pripadajoče obresti v znesku 182,93 EUR. Odmerjeni davek in obresti v skupnem znesku 2.878,38 EUR mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe (III. točka izreka). Tožnik mora obveznosti iz točke II in III izreka plačati v roku 30 dni po vročitvi te odločbe, po poteku tega roka se bodo zaračunavale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (IV. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) davka od drugih dohodkov - ponovni postopek, DDPO in DDV, vse za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 30. 3. 2015. Tožnik je na ugotovitve v zapisniku podal pripombe, ki pa jih davčni organ ni upošteval. Pripombe in razlogi za njihovo neupoštevanje izhajajo iz obrazložitve navedene odločbe. Glede davka od drugih dohodkov je bilo v ponovnem postopku (na podlagi napotil iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 373/2014 z dne 11. 11. 2014) ugotovljeno, da se od drugih dohodkov davek ne odmeri. Postopek DIN pa je bil razširjen na DDPO in DDV. Pregledani so bili vsi računi, ki jih je tožeča stranka prejela od zavezanca za davek „A. s. p., za nabavo materiala preko komisijske prodaje, ki so navedeni v razpredelnici na 7. do 9. strani obrazložitve izpodbijane odločbe ter pri tem ugotovljeno, da je bil skupni znesek teh računov v višini 559.738,50 EUR upoštevan kot davčno priznan odhodek v obračunu DDPO za inšpicirano davčno obdobje. Poleg tega je davčni organ pregledal račune, ki so bili izdani (tožnikovemu naročniku) družbi B. d.d. in so razvidni iz preglednice na 17. do 19. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. Narejena je bila tudi primerjava nabavljenega materiala pri A. s.p. in prodanega oziroma vgrajenega materiala pri družbi B. d.d. Pri tem je bilo ugotovljeno, da je bila prva nabava blaga pri A. s.p. opravljena 25. 1. 2010 (po računih št. 15 in 17). Ugotovljeno je bilo tudi, da tožeča stranka na dan 31. 12. 2009 ne izkazuje zalog materiala. To pa, glede na zbrane podatke pomeni, da tožeča stranka v poslovni dokumentaciji nima izkazanih nabav za porabljeni material po računih od št. 102 do 113, izdanih družbi B. d.d. To pa po presoji davčnega organa pomeni, da je tožeča stranka material že imela od davčnemu organu neznanega dobavitelja in da je šlo pri nabavi materiala preko A. s.p. samo za navidezne posle.

3. Nadalje davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožeča stranka v postopku nadzora predložila račune, ki jih je prejela od A. s.p. in k tem računom priložila določene izdane račune ter označila material, na katerega se prejeti računi nanašajo. Ob pregledu predloženega davčni organ ugotavlja, da izdani računi od št. 102 do 113 niso bili predloženi. Navedeno potrjuje, da tožeča stranka ne izkazuje nabav materiala za porabljen material po obravnavanih računih. V postopku nadzora so bile pregledane tudi vse dobavnice, ki naj bi bile dokaz o prejemu materiala s stani A. s.p. Ugotovljeno je bilo, da nimajo navedenega pošiljatelja, ne njegovega podpisa ob predaji blaga, niti ne vsebujejo podpisa in datuma prejemnika materiala. Navedeno potrjuje to, kar je izjavil A.A. v postopku DIN, da dejanske dobave niso bile opravljene tožniku s strani A. s.p. Davčni organ teh dobavnic zato ne more šteti kot dokaz, da je bil material resnično prevzet. Zato šteje dobavnice kot neverodostojne poslovne listine. Iz navedenega izhaja, da niti poslovne knjige niti dobavnice tožeče stranke ne izkazujejo, da bi tožnik material, ki je bil izkazan na prejetih računih od A. s.p. in tudi plačan, bil porabljen za namene tožnikovega poslovanja. Tudi dejstvo, da se je material po izdanih računih družbe B. d.d. vgrajeval izključno nov, medtem, ko se je pri A. s.p. nabavljal kot rabljen, potrjuje zaključek o tem, da se porabljen material pri A. s.p. ni nabavljal. 4. Da dobave materiala s strani A. s.p. niso bile opravljene in da tudi plačila po njegovih računih niso bila porabljena za namene poslovanja, sta v predhodno izdani odločbi in sodbi potrdila tudi organ druge stopnje in Upravno sodišče RS (sodba I U 373/2014 z dne 11. 11. 2014). Davčni organ se sklicuje še na Slovenske računovodske standarde (v nadaljevanju SRS), ki jih morajo zavezanci za davek upoštevati v skladu s prvim odstavkom 31. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in sicer na standard 21.12. V skladu z navedenim standardom davčni organ šteje prejete račune od A. s.p. kot neverodostojne dokumente za knjiženje odhodkov. Zato davčni organ zaključuje, da se tožeči stranki na podlagi 12. in 29. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) v povezavi z 31. členom ZDavP-2 računi, prejeti od A. s.p. v skupnem znesku 567.477,65 EUR, ne priznajo kot davčno priznani odhodki.

5. A. s.p. je tožeči stranki na izdanih računih zaračunaval tudi provizijo, od katere je obračunal DDV po stopnji 20%. Iz knjige prejetih računov in posledično iz obračunov DDV za posamezna davčna obdobja v letu 2010 je razvidno, da je tožeča stranka od navedenih računov tudi odbijala izkazani DDV v zneskih, ki so navedeni v tabelah na straneh 21 do 25 obrazložitve izpodbijane odločbe. Glede na že opisane ugotovitve, po katerih material, izkazan na prejetih računih od A. s.p. ni bil porabljen za namene poslovanja družbe in s tem tudi ne za namene obdavčenih transakcij, se tožeči stranki v skladu s 63. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ne prizna pravica do odbitka DDV v skupnem znesku 2.695,45 EUR. V zvezi s pripombami, ki jih je dala tožeča stranka na zapisnik, pa davčni organ ugotavlja, da ne vsebujejo takšnih navedb in dokazil, ki bi narekovale drugačno odločitev in jih zato kot neutemeljene zavrne.

6. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, saj se strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa. Strinja se z ugotovitvijo, da tožeča stranka ni dokazala dobave materiala od A. s.p., v zvezi s katero je v letu 2010 izkazovala stroške oziroma v davčnem obračunu odhodke, ki znižujejo davčno osnovo. V davčnem postopku je bilo namreč nesporno ugotovljeno, da dobavnice, ki so listina, s katero ena stranka, ki dobavlja material, zabeleži in potrdi, da je material dejansko predala drugi osebi, druga oseba pa z dobavnico potrdi, da je naročeno blago resnično in dejansko prejela, s strani tožeče stranke, niso bile podpisane. Prejem blaga z dobavnicami ni izkazan. Da dobave niso bile opravljene, pa je izrecno potrdil tudi A.A. v postopku nadzora pri A. s.p. Dodatno prvostopenjski organ svojo ugotovitev, da dobava ni bila opravljena, utemeljuje z ugotovitvijo, da dobava blaga tudi ni bila izkazana v knjigovodskih evidencah tožeče stranke. Slednja v pritožbi navaja, da v zalogah material ni bil knjižen zaradi njene napake. Material, ki ga je dobavila decembra, je prodala januarja, zato je bila v zmoti, da ji ni treba delati kartice zalog. Ta trditev tožeče stranke po ugotovitvi drugostopenjskega organa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto.

7. Tožeča stranka v pritožbi še ugovarja, da se davčni organ sklicuje zgolj na stanje zalog na dan 31. 12. 2009, ne ugotovi pa, kakšno je bilo stanje zalog med letom 2010. S tem v zvezi drugostopenjski organ pojasnjuje, da je prvostopenjski organ z ugotovitvijo, da je bilo stanje zalog na dan 31. 12. 2009 enako 0, pri čemer je tožeča stranka v začetku meseca januarja, ko še niso bile izkazane nabave, kljub temu material prodajala družbi B. d.d., želel izpostaviti, da tožeča stranka blago, ki ga je prodajala naprej družbi B. d.d., očitno ni nabavljala na transparenten način. Tudi kasnejše izkazovanje zalog (med letom 2010) kaže na to, tožeča stranka zalog ni vodila v skladu z dejanskimi nabavami in prodajami. Tožeča stranka zalog materiala med letom ob prodaji ni razknjiževala sproti, temveč enkratno, ob koncu leta razknjižila zaloge na stanje 0 in v celoti ta strošek takrat prenesla med odhodke. Takšno evidentiranje zalog materiala pa ne odraža poslovnih dogodkov in tudi ne daje podlage za preizkus pravno pomembnih dejstev. Zato sklicevanje tožeče stranke, da je potrebno upoštevati knjigovodsko stanje zalog med letom, ne more vplivati na drugačno odločitev. Glede dokaznega predloga tožeče stranke za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika organ druge stopnje navaja, da tožeča stranka ni pojasnila, katera dejstva naj bi se s tem zaslišanjem dokazala. Zato ga kot neutemeljenega in nepotrebnega zavrača. Zavrača pa tudi očitek, da organ prve stopnje ni upošteval dokazil, ki so mu bila predložena v postopku nadzora. Predloženi računi z dokazili, kam je bil material prodan, tudi po presoji organa druge stopnje dejanske nabave prav na podlagi računov, prejetih od A.A., ne morejo dokazati. S temi dokazili lahko utemelji le izkazane prihodke, ne pa odhodkov. Ugotovljena dejstva kažejo na to, da so računi, prejeti s strani A. s.p., fiktivni in da je tožeča stranka blago, ki ga je prodajala naprej, o čemer ni spora, očitno dobila drugje, oziroma ga je izdelala sama. Da lahko blago, ki ga prodaja, tudi sama izdela, pa nenazadnje potrjuje z navedbami v pritožbi. Zato je povsem irelevantno, kakšen material oziroma blago se je dobavljalo, in zato je tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca strojne stroke, nepotreben.

8. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in jo v tožbi izpodbija ter uveljavlja tožbeni razlog nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da se je prvotni inšpekcijski pregled začel v letu 2012 ter, da tožeča stranka že vse od začetka dokazuje, da je njena primarna dejavnost predelovanje in izdelovanje delov iz različnih materialov, predvsem iz inox materiala. Neposrednega nakupa materiala z namenom neposredne prodaje ima tožeča stranka malo. Njena primarna dejavnost je storitvena dejavnost in ne dejavnost trgovine. Tožeča stranka izpostavlja, da je davčni organ v postopku ugotovil, da je v letu 2010 ustvarila 842.394,42 EUR prihodkov in imela le 272.662,18 EUR odhodkov. Navedeni izračuni so realni za družbe, ki opravljajo dejavnost svetovanja, ne pa tudi za družbe s storitvenimi dejavnostmi. V povprečju morajo družbe s storitveno dejavnostjo za končni izdelek, ki ga prodajo, vložiti med 80 % do 90 % lastnega vložka. V konkretni zadevi je tožečo stranko kot storitveno družbo, sodeč po ugotovitvah davčnega organa, šteti za izjemno uspešno, saj ima kar 80 % dobiček in le 20 % stroške. Za davčni organ ni sporna višina prihodkov. Kot sporne obravnava le odhodke v višini 567.477,75 EUR, kljub temu, da ne more biti sporno, da je tožeča stranka te stroške morala imeti, če je želela ustvariti tako velike prihodke. Tožeča stranka je pojasnila, kje je kupovala rabljeno blago, predložila je račune, dobavnice in izkazala plačilni promet z A. s.p. ter večkrat izjavila, da je od njega prejela blago. Davčni organ je dobavnice štel za neveljavne in neverodostojne, ker so nepodpisane s strani prevzemnika (tožeče stranke), čeprav tožeča stranka ves čas priznava in potrjuje, da so dobavnice pravilne in potrjujejo, da je material prejela od A. s.p. 9. Sodišče pa se bo moralo opredeliti tudi do vprašanja, koliko stroškov je tožeča stranka morala povzročiti, da je ustvarila ugotovljeni prihodek. Torej ne more biti sporno, da so plačila, izvedena na podlagi računov, izdanih s strani A. s.p., bila potrebna za opravljanje dejavnosti. Zato je pomembno, da se sodišče opredeli glede vprašanja, ali je verjetno, da je bil dobavitelj blaga A. s.p. ob upoštevanju naslednjih dejstev: s strani dobavitelja (A. s.p.) sestavljene in podpisane dobavnice; s strani dobavitelja (A. s.p.) pripravljeni računi na podlagi dobavnic; plačani računi s strani tožeče stranke; izjava tožeče stranke, da je blago prejela od dobavitelja (A. s.p.).

10. Tožeča stranka nadalje navaja, da ne razume navedbe davčnih organov, da naj bi ne predložila računov od št. 102 z dne 4. 1. 2010 do 113 z dne 13. 1. 2010. Tožeča stranka je inšpektorju predložila celotno dokumentacijo, vključno z navedenimi računi, inšpektor pa je tudi kar nekaj časa preživel na njenem naslovu. Ker je njena dejavnost storitvena, je jasno, da večine dobav tožeča stranka ne more dokazati z neposrednimi nakupi in je torej večino storitev, zaračunanih po računih od št. 102 do 113, tožeča stranka izdelala sama. Zato je vprašanje stanja zalog nepomembno. Z namenom ugotovitve, kaj je tožeča stranka lahko izdela sama in kaj izdeluje ter na kakšen način se blago, ki ga prodaja, izdeluje, ter katere od navedenih predpostavk na računu prestavljajo storitve in katere material, je tožeča stranka substancirano predlagala izvedenca obrtne dejavnosti oblikovanja in predelave kovin, ki ga je drugostopenjski organ zavrnil. Nerelevantno je tudi sklicevanje davčnega organa na (sporno) ugotovitev davčnega organa in Upravnega sodišča RS, da plačila po računih A. s.p. niso bila porabljena za namene poslovanja, saj ni bila sprejeta v obravnavanem primeru. Upoštevana ni bila višina prihodkov, ki je pomembna v konkretnem primeru, ko se vodi postopek zaradi odmere DDPO. Tožeča stranka je material plačala, ga predelala in prodala naprej. Pravnomočno je bilo ugotovljeno, da dobavitelj blaga ni bila fizična oseba. Da je tožeča stranka material prejela, ga je morala kupiti in plačati predelavo. S tem si je povzročila stroške, ki jih davčni organ ne prizna, prizna pa ji prihodke, ki so nastali ravno na podlagi nepriznanih odhodkov. Ravno prihodki torej pričajo, da je A. s.p. dejansko dobavil material, ki je naveden v računih in dobavnicah, zato je napačno odhodke obravnavati neodvisno od prihodkov. V obravnavanem postopku je A. s.p. edini, ki ni uspel dokazati izvora blaga, ki ga je prodal tožeči stranki. Zato se je treba opredeliti tudi do dokazne vrednosti izjav A.A. ter upoštevati, da je očitno ponarejal komisijske liste in s tem skušal prikriti izvor blaga, ki ga je prodajal naprej, ne pa, da davčni organ brez resne dokazne ocene v celoti sledi izjavam A.A. 11. Tožeča stranka navaja, da je v postopku ves čas poudarjala, da je do neskladnosti med izkazovanjem dobav in nadaljnjih prodaj pri zalogah prihajalo zaradi zamikov pri naročanju, izdelavi materiala in pri prodaji. Tožeča stranka je bila pri tem v zmoti glede načina vodenja evidenc zalog in zato način vodenja evidenc ne more biti dokaz, da ni prejela blaga od A. s.p. Zgolj zaradi razloga, ker A. s.p. nima izkazanih dobav za prodani material tožeči stranki, še ne pomeni, da je bil pravni promet med tožnikom in A. s.p. navidezen. Tožeča stranka je namreč poslovala z A. s.p. in od njega kupovala material, ki ga je delno prodala naprej, v večini primerov pa predelala v nov material, ki je bil nato v novi obliki predmet nadaljnje prodaje. Zato so stroški nakupa materiala pri A. s.p. realni in zato je 29. člen ZDDPO-2 uporabljen napačno. Sicer pa bi se na citirano določbo lahko davčna organa sklicevala izključno za material, za katerega tožeča stranka v januarju 2010 ne more izkazati dobave. Za vse preostale dobave iz računov, ki jih je tožeča stranka izdala svojim strankam, pa je razvidno, da je material, ki ga je kupila pri A. s.p., v eni od oblik prodala naprej. Kateri material in komu ga je prodala, je razvidno iz računov, ki jih je tožeča stranka izročila davčnemu organu 25. 3. 2015. Do navedenih računov se davčna organa v tem smislu nista opredelila. Četudi bi tožena stranka vztrajala pri trditvi, da naj bi materiala ne dobavil A. s.p., pa ne more biti sporno, da je tožeča stranka obravnavani material, ki ga je seveda morala plačati, predelovala in prodajala naprej. Odhodkov ni mogoče obravnavati ločeno od prihodkov. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijani akt v izpodbijanem delu, to je v II., III. in IV. točki odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Hkrati predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Dodaja še, da je v predmetni zadevi Upravno sodišče RS v sodbi I U 373/2014 z dne 11. 11. 2014 že odločalo. V omenjeni sodbi je sodišče navedlo, da ne dvomi v ugotovitev davčnih organov, da tožeči stranki dobava blaga ni bila opravljena s strani A. s.p. in da torej plačila, opravljena po teh računih, niso bila porabljena za namene poslovanja. V ponovnem postopku v tem pogledu tožeča stranka ni navedla nobenih novih dejstev in dokazov, zaradi katerih bi bila ugotovitev glede resničnosti dobave s strani A. s.p. drugačna. Sporna v zadevi, po oceni sodišča, je bila le ugotovitev, ki se je nanašala na vprašanje predaje denarja C.C., zaradi česar je bila posledično vprašljiva obdavčitev po določbah ZDoh-2. 13. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih tožbenih navedbah in prereka navedbe tožene stranke, dane v odgovoru na tožbo. Navaja, da se tožena stranka sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 373/2014, iz katere naj bi izhajalo, da A. s.p. tožeči stranki naj ne bi dobavljal materiala, temveč, da naj bi šlo za fiktivni posel. Tožeča stranka poudarja, da je bistvo zadeve, na kateri temelji izpodbijana odločba, ravno trditev tožene stranke, da naj bi blago, ki ga je tožeča stranka kupila od A. s.p., tožeča stranka posedovala že prej, A. s.p. pa naj bi ga dostavil C.C., s tožečo stranko povezana oseba. Izpodbijana odločba temelji ravno na domnevi, da naj bi bil posel med A. s.p. in tožečo stranko fiktiven, ta domneva pa, skoraj izključno, temelji na izpovedi A.A. Ker se je izkazalo, da navedbe A.A. ne držijo, je jasno, da je izpodbijana odločba nepravilna. Tožeča stranka je, kar ni sporno, izkazala račune, izdane s strani A. s.p. Da so bili predmetni računi poravnani, prav tako ni sporno. Ker ni izkazano, da bi se plačani znesek, preko C.C. vrnil tožeči stranki, je jasno, da je tožeča stranka z nakazanim denarjem nekaj kupila. Iz računov pa izhaja, da je kupila material, s katerim je kasneje ustvarila obdavčljiv dohodek, ki je tudi izkazan. Tožeča stranka je material nabavila pri A. s.p., kar izkazuje z računi. Iz tega materiala je večinoma izdelala nove stvari ter jih prodala družbi B. d.d., pa tudi drugim strankam. Glede stanja zalog pa je že pojasnila, da je v tekočem poslovanju prišlo do zamikov. Iz navedenih razlogov vztraja pri tožbi.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi, ki jih vsebujeta izpodbijana odločba in drugostopenjska odločba, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče še dodaja:

16. V zadevi je sporno, ali je pravilna odločitev davčnega organa, ki je tožeči stranki za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 dodatno odmeril: - DDPO od davčne osnove 567.477,75 EUR po stopnji 20 % v znesku 113.495,56 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 9.857,89 EUR ter - DDV v znesku 2.695,45 EUR z obrestmi v znesku 182,93EUR. Davčni organ je namreč na podlagi ugotovitev v postopku zaključil, da so računi, ki jih je tožeči stranki za dobave blaga izdal A. s.p., fiktivni, saj dobave blaga po navedenih računih niso bile opravljene in tudi niso izkazane z verodostojnimi listinami. Zato davčni organ odhodkov na podlagi navedenih računov, ob upoštevanju določb 12. člena in 29. člena ZDDPO-2, ni štel kot davčno priznanih odhodkov. Posledično davčni organ tožniku na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 tudi ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV za provizijo, zaračunano na navedenih računih s strani A. s.p. 17. V obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča tožeča stranka ni dokazala dobave materiala od A. s.p. Verjetnost, da je A. s.p. dobavitelj blaga, za odločitev ne zadostuje. Prav tako niso dovolj pojasnila, ki jih je dala tožeča stranka in ki se nanašajo na njen način poslovanja. Računi, ki jih je izstavil A. s.p. in ki jih je tožeča stranka sicer nedvomno plačala, sicer kažejo na dobavo blaga, je pa denarni tok sam po sebi, brez povezave z listinami, ki izkazujejo premik blaga, ne dokazuje. Pri tem pa izjava A.A. in ostale ugotovljene pomanjkljivosti pričajo o nasprotnem, da dobava blaga po izstavljenih računih ni bila opravljena. V postopku je bilo ugotovljeno, kar ni sporno, da dobavnice kot listine, ki izkazujejo gibanje blaga in so po oceni davčnega organa ključni dokaz, s strani tožeče stranke kot prejemnika blaga niso podpisane. Slednjemu tožeča stranka ne ugovarja, meni pa, da to ni ključnega pomena.

18. V postopku je bilo prav tako ugotovljeno, da dobave blaga tožeča stranka ni izkazovala s knjiženjem zalog materiala. Sodišče se strinja z oceno davčnega organa, da tudi navedeno ni nepomembno ter v zvezi s tem zavrača ugovore tožeče stranke, da naj bi bila za to vzrok zmota na strani tožeče stranke. Dobav pa tudi ne izkazuje primerjava med računi, prejetimi od A. s.p., in računi, ki so bili izdani naročnikom tožeče stranke. Za material po izdanih računih s št. 102 do 113 dobave blaga tožeča stranka ni izkazala. Glede računov, ki jih je predložila tožeča stranka in ki jih je prejela od A. s.p., z dokazili, kam je bil nabavljen material prodan, je bilo v postopku tudi po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da le-ti ne morejo dokazovati dejanske nabave blaga oz. utemeljenost izkazanih odhodkov. Tudi po presoji sodišča tožeča stranka s priloženimi in označenimi računi, ki jih je izdala svojim naročnikom, ni izkazala, da gre za material, ki bi bil nabavljen na podlagi računov, prejetih od A. s.p. Kot že pojasnjeno, verjetnost ne zadošča, zato sodišče zavrača ugovore tožeče stranke, da naj se sodišče opredeli glede vprašanja, ali je verjetno, da je bil dobavitelj blaga A. s.p. 19. Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, da se davčna organa nista opredelila do listin oziroma računov, ki jih je tožeča stranka predložila v postopku in tožnikove ugovore, da manjka dokazna ocena izjav A.A. Navedeno namreč izhaja iz razlogov izpodbijane in drugostopenjske odločbe, le da ni v skladu z željami tožeče stranke. Da dobave blaga po izdanih računih niso bile opravljene, je potrdil tudi A.A. v postopku nadzora nad njegovim poslovanjem, kar ugotavljata in na kar se sklicujeta tako prvostopenjski, kot drugostopenjski organ. To pa pomeni, da povezanost med odhodki po računih, ki jih je izstavil A. s.p., in prihodki iz naslova opravljenih storitev naročnikom tožeče stranke (npr. družbi B., d.d.) ni izkazana in da se zato odhodki po navedenih računih utemeljeno in skladno z določbami ZDDPO-2, na katere se pravilno sklicujeta že oba davčna organa, utemeljeno ne upoštevajo kot davčno priznani.

20. Za davčno priznanje odhodka je namreč na podlagi 29. člena ZDDPO-2 nujna ugotovitev, da je bil odhodek, ki je nastal davčnemu zavezancu, potreben za pridobitev obdavčljivih dohodkov. Tako bi morala tožeča stranka izkazati, da so bile prav dobave in plačilo po računih A. s.p. razlog za obdavčljive prihodke tožeče stranke. Zato sodišče zavrača tudi navedbe tožeče stranke, iz katerih izhaja, da tudi v primeru, če sporne dobave naj ne bi bile opravljene s strani A. s.p., naj ne bi bilo sporno, da je tožeča stranka morala material nabaviti in plačati ter da ga je nato prodala naprej. Po zakonski določbi 29. člena ZDDPO-2 je namreč pomembno le, ali je tožeča stranka prav zaradi dobave in plačila po računih A. s.p. dosegla obdavčljive prihodke in ne morda ali je te dosegla iz kakšnih drugih razlogov.

21. V zvezi z ugovori tožeče stranke, da bi se moralo sodišče opredeliti tudi do vprašanja, koliko stroškov je tožeča stranka imela, da je ustvarila ugotovljeni prihodek, pa sodišče pojasnjuje, da ni na sodišču in tudi ne na davčnem organu, da bi to ugotavljal. Za to pa še posebej ni potrebe v konkretnem primeru, ko tožeča stranka sama navaja, da je imela še druge dobavitelje materiala in da je izdelovala rezervne dele tudi v lastni režiji in je torej material oziroma rezervne dele lahko dobila drugje oziroma jih je sama izdelala. Slednje pravilno ugotavlja tudi drugostopenjski organ, ki je iz tega razloga utemeljeno zavrnil tudi predlog za postavitev izvedenca. Iz enakih razlogov enak dokazni predlog kot nepotreben zavrača tudi sodišče. 22. A. s.p. je tožeči stranki na izdanih računih zaračunaval tudi provizijo, od katere je obračunal DDV po stopnji 20%, ki si ga je tožeča stranka odbijala od navedenih računov. Glede na ugotovitve v postopku davčni organ tudi po presoji sodišča tožeči stranki skladno z določbami prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 ni priznal pravice do odbitka DDV, ki ga je uveljavljala v davčnih obračunih ter ji iz tega naslova pravilno odmeril in naložil v plačilo DDV in pripadajoče obresti. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da dobave blaga po spornih računih sploh niso bile opravljene, s čimer ni izpolnjen že 1. pogoj za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da ni izpolnjen tudi 3. pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, to je, da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene obdavčenih transakcij. Ob obstoju že teh dveh razlogov pa po presoji sodišča tudi ni bilo treba ugotavljati še subjektivni element tožeče stranke (4. pogoj).

23. Z vsem navedenim je po presoji sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot drugostopenjski organ, zavrača tudi sodišče. 24. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 25. Ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, je sodišče na podlagi 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke za postavitev izvedenca obrtne dejavnosti, oblikovanja in predelave kovin. Ob upoštevanju že navedenih zakonskih določb, ki so relevantne v obravnavani zadevi, je po presoji sodišča navedeni dokazni predlog nepotreben in ga kot takega sodišče zavrača. 26. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.